Sonce Petovione - pred tremi leti obisk muze

Te dni tiho obhajam prav posebno obletnico. Na začetku sončnega aprila pred tremi leti je bilo, ko me je na sprehodu po Konjiški gori obiskala muza. Blizu lovskega doma Štepih sem sedel pod visoko smreko in bral prva poglavja knjige Metoda Benedika Krščanstvo na Slovenskem v luči virov (2016, link). To so poglavja o krščanstvu na naših tleh v času Rimskega cesarstva. Zanimalo me je predvsem ptujsko območje, se pravi Petoviona (Poetovio), rimsko mesto s statusom kolonije, ki je na vrhuncu štelo do 30.000 prebivalcev, kar je bilo za tiste čase ogromno.

O sv. Viktorinu Ptujskem (mučeniške smrti umrl leta 303 ali 304) sem nekaj znanja že imel, zato me je toliko bolj nagovorilo dvoje drugih vsebin: 1. o prihodu krščanstva na Ptuj pred letom 200, kar lahko (poleg delovanja kristjanov v Ogleju) štejemo za začetek krščanstva na naših tleh; 2. o ptujski verski aferi okrog leta 380, ko so se kristjani v mestu razdelili na pravoverne in arijanske; poleg tega se je ptujski arijanski škof Julijan Valens ob prihodu zavojevalcev Gotov oblekel v opravo gotskega svečenika. Presenetilo me je, da so o verskem in varnostnem stanju na Ptuju leta 381 razpravljali na sinodi v Ogleju in da je v razpravo odločno posegal tudi sloviti sv. Ambrož, škof iz Milana.

Od smreke do avta sem se spuščal dobro uro. Po glavi mi je ves čas razbijalo: Kakšne zgodbe! In nihče jih še ni popisal. To bi se dalo napisati kot roman. Daj, napiši ti!

Zdaj vem, da muze so. Ena izmed njih me je na tak način tečno obletavala vso pot navzdol. Pomagala si je s kar nekaj vzvodi: sem ljubitelj zgodovinskega romana, zlasti potem, ko sem prebral dva romana o saracenski Španiji, ki ju je napisal španski pisatelj in duhovnik Jesús Sánchez Adalid; v okviru zanimanja za evangelizacijo sem prebral nekaj resnih tekstov o antičnem krščanstvu; predvsem pa sem doma s Ptuja, natančneje s Hajdine pri Ptuju. Krave sem pasel streljaj od Spodnje Hajdine, kjer se je pričela Petoviona, naša domačija na Zgornji Hajdini je stala na robu rimskega pokopališča, v grbu občine Hajdina je bog Mitra, z oken ptujskem gimnazije sem gledal grič Panorama.

Čez nekaj dni sem začel pisati roman Sonce Petovione – o prihodu prvih kristjanov na Ptuj oziroma na območje današnje Slovenije. Začel sem ga pisati pri zdajšnjem 11. poglavju: smo leta 183, huda atoninska kuga je mimo, markomanske vojne so mimo, vlada čudaški cesar Komod; poganski stotnik Leontid vstopa v pokoj, z območja današnje Srbije gre na Ptuj, kjer ga čaka družina; spotoma prevzame varovanje konvoja, saj razhajajo cestni razbojniki; v Sremski Mitrovici se v konvoj priključijo trgovec z blagom Heliodor, Grk iz Male Azije, in njuna otroka, ki iščejo novo poslovno priložnost v Panoniji; so kristjani, tisti prvi, ki prinesejo evangelij v naše kraje.

Obenem sem zbiral in bral zgodovinopisno gradivo. Veliko strokovnih člankov z interneta v večih jezikih ter dve trdni domači osnovi: Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode (1986); Miran Špelič, uvod v prevod spisov Viktorina Ptujskega Razlaga Razodetja in drugi spisi (1999). Od leposlovja pa Alojz Rebula, V Sibilinem vetru (1968), saj se zgodba tega romana dogaja v drugi polovici 2. stoletja, nekaj malega celo na Ptuju. Kmalu po začetku pisanja sem moral za nekaj dni k sobratom v Rim. Prosti čas sem seveda izkoristil za ogled tega, kar bi lahko bilo povezano z romanom.

Pisal sem dve leti in pol. Tri poletja za računalnikom. Ni bilo lahko. Imel sem pomisleke. Rekel sem si: Vse življenje si malal stene, a zdaj boš pa kar naenkrat znal naslikati stropno fresko - ali kaj? Ni bilo lahko, saj sem se zadeve lotil študijsko tudi do malih podrobnosti. Pravzaprav sem, ne da bi ga tako imenoval, delal rekonstrukcijski roman. 

Zanimalo me je in me včasih do roba obsesije mučilo vrsto majhnih in velikih vprašanj: Kje točno so šle ulice v rimski Petovioni? Kje so stali templji? Kakšna je bila opekarniška dejavnost v rimskem Osijeku? Kaj je rimskega v slovaškem Trenčinu? Je obcestni zaselek Pultovija stal pri Šikolah ali pri Spodnji Polskavi? Katere vojaške enote so sodelovale v operacijah zoper Germane? Je cesarica Julija Domna nosila lasuljo? So rimske obleke nosile žepe? So Petovionci poznali češnje? So leta 190 grlice že gnezdile po naših krajih? Kako so uporabljali pepel iz črnega gabra? Kako so delovale rimske terme? Kaj je o znameniti bitki s čudežnim dežjem pisal Tertulijan? Kaj Evzebij Cezarejski? Kako točno je potekal obred krsta pred letom 200? So kristjani takrat za Boga že uporabljali ime Trojica?

In resnične osebe. Preko petnajst oseb, za katere arheološko dokazano vemo, da so v 2. in 3. stoletju živele na Ptuju, oživi v mojem romanu: od poganskega duhovnika Flavija Marulina do sužnja Merkatorija, od svetnikove žene Donie Maksimile do ptujskega župana Fuska in pohorskega kamnoseka Aprilisa.

Zaradi tovrstnega raziskovalnega pristopa in poudarka na rekonstrukciji krajev, miselnosti in dogodkov, mi je postalo brž jasno, da ne pišem romana za na plažo. Vedel sem, da Sonce Petovione tudi ne bo nekakšna ljudska povest z nazorno moralko, kakršno bi kdo pričakoval od katoliškega klerika.

Spočetka sem le članom zakonskih skupin in skavtskim voditeljem povedal, da pišem. Prvi, ki je izven tega kroga izvedel za nastajajoči romana, je bil hajdinski župnik Marijan Fesel, ki pa mi je takoj rekel: Glej, da bo roman izšel pri Mohorjevi. V bistvu me je ta njegov stavek opogumil za tiskano izdajo. Sprva sem namreč načrtoval, da bi roman izdal v internetni obliki, kot nekak blog, kjer bi vsak teden dodal eno poglavje. Z ljudmi z Mohorjeve sem nato vzpostavil stik kar na pločniku sredi Celja, nasveti in pomoč ravnateljice Tanje Ozvatič so bili neprecenljivi, enako, v zadnji fazi, nasveti lektorja Aleša Čeha.

Roman je izšel novembra 2019 v 900 izvodih. Prodaja ni slaba, v slovenskih knjižnicah je na voljo preko 130 komadov. Spodbudno je, da so ga v tej bipolarni deželi opazili tudi izven katoliških krogov, denimo, Marijan Zlobec in Marko Crnkovič (link). Dobivam odzive različnih bralcev, kar me opogumlja za naprej.

Ugotovil sem, da je pristopov k branju in interpretativnih ključev toliko, kolikor je bralcev. Kdo Sonce Petovione bere bolj zgodovinsko, kdo bolj duhovno; kdo je od pisca, ki je katoliški duhovnik, pričakoval več striktno krščanskih vsebin, drugemu je všeč, da na široko spoznavamo pogansko duhovno sliko; gospa Renata Štumberger, ki živi ob reki Dravi, je pisala, da ga bere kot »roman o Dravi«, upokojeni profesor Drago Ocvirk pa kot »roman o religijah«; koga zanima jezik, koga predvsem zgodba in odnosi, koga opisi drobnarij iz rimskih časov; nekoga znotraj realistične pripovedi zmoti nenaden fantastičen prizor treh demonov, drugi vidi v istem prizoru vrhunec romana. Nekateri pravijo, da je pretežek, preveč imen in podatkov, preveč latinskih izrazov; gospod Oton Samec, mlinar iz Nove Cerkve, pa je povedal, da ga je prebral v treh dneh.

Posebej sem vesel, da je roman bil dobro sprejet pri ptujskih profesionalnih in ljubiteljskih »rimskih krogih«. Stroka in ljubezen do zgodovine pri takšnih projektih enako štejeta. Ko smo pri tem: ne bom pozabil. Na predstavitvi romana v Hočah sta bili navzoči kar dve latinistki: Marija Strašek Vrecl, ki me je daljnega leta 1987 prva učila latinščino, ter Julijana Visočnik, strokovnjakinja za rimske napise, avtorica knjige Napisi rimske Celeje (2017, link). Pred takimi dobiš posebno tremo. 

Glede domačega kraja. Zelo sem vesel pisemskega odziva gospoda Rada Simoniča, ustanovnega župana občine Hajdina, ki je svojo otroštvo preživel »ob nogah Mitre, ki nosi bika«, se pravi na lokacijah, kjer se odvija precej prizorov Sonca Petovione. Lepo sporočilo mi je poslal tudi bivši ptujski župan Štefan Čelan. Tu je še odziv družine Ekart, kajti na lokacijo hiše njihovih prednikov sem postavil trgovino in stanovanje prve ptujske krščanske družine; in odziv družine Maher, ki ima vrt tam, kjer so stale rimske zgradbe z naslovnice romana (slika spodaj, skica arheologov iz l. 1935). Za predstavitev romana na Hajdini se je potrudil sošolec, poslovnež s prosvetno žilico Franc Mlakar, na Ptuju pa gimnazijska sopotnica Natalija Štucl, z mano vred pionirka novodobnih romanj k Jakobu v Kompostelo. Nekaj posebnega je bilo, ko je gledališčnik in nekoč moj sovaščan Samo M. Strelec na hajdinsko predstavitev prinesel svoj futuristični roman o Ptuju z naslovom 69 : (ne prav) kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta (2019), v katerem – kdo bi si mislil! – za hip nastopam tudi jaz, in sva si izmenjala »gradivo«. Petovionskost je za nekaj časa okužila še Frankolovčane, ko so si prireditelji predstavitve v kraju, kjer sem župnik, sposodili nekaj rimske opreme iz Ptuja.

Da je naslov mojega romana večplasten in se za njim lahko skriva tudi duhovni triler, tekma med duhovnimi izročili, vidim, ko spremljam delo Ptujčana Mihaela Toša, poznavalca in ljubitelja mitraizma. Njegov projekt odkrivanja mitraizma oziroma še sveža knjiga o Mitri in Ptuju nosi podoben naslov: Sol Poetoviensis, Petovionsko Sonce.

Za konec še ta drobec iz kreativnega procesa. Ko izrisuješ junake romana, iščeš navdih pri ljudeh, ki jih poznaš. Tako njihov karakter kot njihova fizična podoba ti nemalo pomagata. Nekega dne sem si domislil, da bi za nekatere Petovionce izpred 1830 let vsaj v obrisih »uporabil« obraze in postave nekaterih današnjih Ptujčanov, po možnosti teh, ki imajo radi zgodovino mesta. Po brskanju po spletu in ogledovanju slik rekonstrukcijske skupine Flavijcev me je takoj nagovorila slika štirih Ptujčanov, ki v rimskih oblekah stojijo v arheološkem parku blizu Rima (slika na vrhu, vir: FB). To je to, sem rekel. Tako z leve proti desni stojijo liki iz Sonca Petovione: mestni prefekt za redarstvo in gasilstvo Avrelij Valentin – Ivan Tušek, upokojeni stotnik in mestni svetnik Sibiden Leontid – Boštjan Goričan, trgovec z blagom in prvi petovionski kristjan Heliodor Neokleos – Miran Harb, petovionski župan Gaj Valerij Tetij Fusk – Miran Borko.

Hvala vsem, ki ste pripomogli k romanu, vsem, ki ga berete! Bog nam daj zdravja!