5 knjig moje karantene

Karantena ni povečala prodaje knjig, pravijo. Kljub temu nimam slabega občutka. Ljudje morda res ne kupujejo knjig (nenazadnje so zaradi splošne negotovosti z denarjem bolj skrbni kot sicer), zato pa berejo, kar jim je neprebranega ostalo na policah ali kar si lahko sposodijo pri sosedih in prijateljih. Vsaj tako se mi zdi iz stikov, ki jih imam.

Sam nisem izjema. Prvi teden epidemije sem resda visel ob televizorju, saj sem poleg naše intenzivno spremljal še situacijo v Lombardiji in Madridu, krajih, kjer sem svoj čas bival. Čez čas sem šel po svojih knjižnih policah, pogledal sem še po župnijski knjižnici, tudi kakšno kartonasto škatlo z davno odloženimi knjigami sem odprl. Kaj torej berem v dnevnih karantene? Okrog teh petih knjig se je zavrtelo moje karantensko branje:

Asia Bibi in Anne-Isabelle Tollet

Anne-Isabelle Tollet, Asia Bibi: Končno svobodna!

Celjska Mohorjeva, 2020

Najprej sem prebral pretresljivo izpoved Asie Bibi, nepismene pakistanske kristjanke, ki so jo l. 2010 obsodili na smrt, ker naj bi kršila zakon o bogokletju. Storila pa ni nič drugega kot to, da je pila vodo iz iste skodele kot njene muslimanske sodelavke ter nato zagovarjala svojo vero, ko so od nje zahtevali spreobrnitev v islam. Smrtno kazen bi pakistanske oblasti verjetno izvršile, če ne bi prišlo do internacionalizacije primera, za kar je zaslužna francoska novinarka in vojna poročevalka Anne-Isabelle Tollet. Internacionalizacija primera je s seboj prinesla številne politične in varnostne zaplete. Skrajneži so ubili dva Asiina zagovornika, velikanske množice so protestirale proti Asiini oprostitvi, otroci so obešali lutke, ki so predstavljale to kristjanko. V knjigi je opisana devet let trajajoča pot do razveljavitve obsodbe, odpustitve iz zapora, preselitve Asie in njene družine v Kanado. Naučiš se, kako veliko zlo je lahko religija – na kar s svojimi besedami opozori tudi Asia Bibi. Spomniš se besed Antona Trstenjaka, ki je dejal, da je od vseh fanatizmov najhujši verski fanatizem.

Del zgodnjekrščanskega mozaika
najden na griču Panorama na Ptuju

Viktorin Ptujski: Razlaga Razodetja in drugi spisi

Celjska Mohorjeva, 1999

Nobena skrivnost ni, da pišem roman o Viktorinu Ptujskem, pisatelju, škofu, mučencu, ki je pred 1700 živel in delal v naših krajih. Zato imam ves čas na mizi slovenskih prevod njegovih spisov. Spisi niso dolgi, znajo pa biti zahtevni, saj so sad krščanskega miselnega in duhovnega sveta tretjega stoletja, ki je seveda precej drugačen od današnjega krščanskega miselnega in duhovnega sveta. Če ne bi bilo dobre strokovne spremljave s strani prevajalca in patrologa Mirana Špeliča, bi bralec velikokrat mučno taval od pojma do pojma, od pomena do pomena. V karanteni sem še enkrat natančno prebral Viktorinovo razmišljanje O zgradbi sveta (De fabrica mundi). Preseneča navdušenost ptujskega antičnega škofa nad številkami. No, morda bi danes, ko je vse dano v številke, statistiko, grafe; danes, ko tiste znanosti, ki ni matematizirana, skorajda ne priznavamo kot znanost – Viktorin prav užival.

Naslovnico za Zajčeve pesmi je prispeval slikar Janez Bernik;
knjiga je pravokotne oblike

Dane Zajc: Zarotitve

Mladinska knjiga, 1985

V gimnazijskih letih sem najraje prebiral slovenske in tuje pesnike. Tudi zagonetne. Sošolke so brale Minattija, Pavčka in Makarovičevo, jaz Krakarja, Zajca, Šalamuna. Nekaj od teh sem tudi kupil. Med njimi zbirko Zarotitve Daneta Zajca. Na začetku karantenski dni sem jo – ne brez razloga, saj sem po neki drugi liniji srečeval tematiko zarotitev – položil na delavno mizo. Ne berem sistematsko, temveč tu in tam – kot mislim, da se poezija tudi bere. Ena dobra pesem na dan prežene duhovno lenobo vstran. Iz Zajčeve pesmi Druga luč:

mogoče je nek drugi veter že razsejal

dva grička prahu ki sta bila dom

tega smeha brez doma ki prši

v zelenem šumenju visoko nad njim

Na naslovnici Riesove knjige je prizor z etruščanske vaze:
človek med dvema drevesoma v kozmičnem krogu

Julien Ries: Il sacro nella storia religiosa dell'umanità
(Sveto v verski zgodovini človeštva)

Jaka Book, 1989

Župnik iz Črešnjic mi je prejšnji teden dostavil škatlo mojih knjig, ki sem jo l. 2012, ko sem nehal upravljati črešnjiško faro, pozabil preseliti na Frankolovo. Takoj na vrhu italijanski prevod v francoščini napisane knjige o temeljih religije: Sveto. Avtor je odlični belgijski zgodovinar religije Julien Ries (profesor, duhovnik, na koncu kardinal, umrl l. 2013). Še isti dan sem prebral Riesovo poglavje o svetem v najbolj zgodnji fazi rimske civilizacije. Prebereš in se ti zasvetlika, zakaj sta se Rim in krščanstvo na neki točki »morala« srečati. Kot prvo: Rimljani so bogove od vsega začetka razumevali kot osebe. To je pomenilo tako oseben (bogovšečna moralna drža) kot kolektiven (politično-praven, civilizacijski) odnos do bogov. Ker so bogovi osebe in ne neka mistična energija (kakršna je na primer Sila v Vojni zvezd), Rim ni zapadel v šamanizem, magijo pa je nemalokrat preganjal. Kot drugo: Rimljani so religijo od vsega začetka razumeli kot prizemljeno. Torej ne kot ekstatično, spiritualistično. Na nek način – če uporabim krščanski pojem – je religija vedno morala biti učlovečena oz. v pomoč zemeljskemu človeku. Zanimiv podatek: noge postelje velikega flamina (glavnega rimskega duhovnika) so bile obdane s prstjo, da bi poudarile povezavo zemlje in neba. Trenutno berem Riesovo poglavje o Hetitih in o zgodnji indoevropski zavesti o svetem.

A. Knapp z iraškimi kristjani, begunci v Ankavi (blizu Erbila v Iraku),
kjer živijo vsi v eni sobi

Andreas Knapp: Poslednji kristjani

Celjska Mohorjeva, 2018

Po prebrani zgodbi Asie Bibi me je tema preganjanih kristjanov še naprej držala. Včeraj sem tako do konca prebral še zgodbe sodobnih kristjanov z Bližnjega vzhoda, kot jih je na podlagi pričevanj popisal nemški duhovnik in pesnik Andreas Knapp. Spremno besedo je napisal Ivan Štuhec. Grozodejstva Islamske države nad kristjani v Iraku in Siriji so bila nepredstavljiva. In kar te spravlja v dodatno žalost, če ne bes, je, da Zahod – ta slavnoslavni varuh človekov pravic – v primeru trpljenja in izginjanja kristjanov od tam, kjer ti bivajo že od samega začetka krščanstva, gleda vstran. Še huje: vojaški posegi Zahoda v islamskem svetu po pravilu sprožajo nasilje nad kristjani, saj tam ameriško, francosko, rusko ali britansko bombo mnogi domačini razumejo kot »krščansko bombo«. Maščevanja islamistov so zato kot prvi deležni njim najbližji kristjani. Kar pa Zahod ali zamolči ali obravnava s srhljivo sintagmo »collateral damage«, stranska škoda. Pretresljivi so tudi zgodovinski uvidi, ki jih našteva Knapp. Ali veste, da je veliki genocid Turkov nad Armenci v l. 1915 na svoj način sponzoriralo Nemško cesarstvo? Ne? Tudi jaz nisem vedel. Turška verska radikalizacija, katere žrtev so bili Armenci, je namreč Nemčiji odgovarjala iz vojaških razlogov: Turki, zavezniki Nemcev, so bili zaradi umetno spodbujene logike »džihada« bolj motivirani za vojno zoper Rusijo.