(Koronavirus) Strateška teža števila mrtvih

Ko je Stalin na Jalti na pogajalsko mizo vrgel visoko število žrtev, ki jih je imela Sovjetska Zveza v boju proti nemškemu nacizmu, je radikalno izboljšal izhodišče za širitev sovjetskega vpliva na vzhodno Evropo ter širjenje komunizma, vključno v Jugoslaviji. Ker so Američani v Hirošimi in Nagasakiju pokazali, koliko tisoč mrtvih je možno ustvariti zgolj z dvema atomskima eksplozijama, so v nekaj dneh končali drugo svetovno vojno in pomembno dogradili svoj dolgoročni vpliv nad celim svetom. Takšna je strateška teža števila mrtvih.

Zaradi izjemne teže števila mrtvih so avtoritarne oblasti ter v zgolj profit usmerjeni sistemi nagnjeni h kontroliranju in manipulaciji tako števila mrtvih, kot njegove rabe. Določene številke o mrtvih bodo obešale na velik zvon, druge skrivale; nekatere številke bodo napihovale, druge spodbijale in zmanjševale.

V zameno pa je demokratičnim oblastem in humanističnim sistemom lastno, da s številom mrtvih v vojnah in nesrečah ne manipulirajo. Demokracije in humanizmi se potrudijo, da je ugotovljeno število žrtev čimbolj realno in natančno, da je obelodanjeno pred javnostjo in da je operiranje s številom mrtvih pospremljeno z »etiko obličja« – če si sposodimo terminologijo Emmanuela Levinasa. Človek namreč ni številka, celo v smrti in po njej je človek oseba s samo njemu lastnim obličjem.

Oblast in opozicija ter »raba« števila žrtev koronavirusa

Tudi v toku zdajšnje pandemije je glavni podatek podatek o mrtvih. Državne službe zbirajo številke in jih komunicirajo javnosti. Glede na število mrtvih vlade sprejemajo ukrepe. Število mrtvih služi kot srhljiva »stimulacija«, da se ljudje ukrepov držijo. Da bi ljudi vpričo koronavirusa disciplinirala, je v minulih dneh marsikatera vlada uporabila preprosto vprašanje: »A hočete, da se nam zgodi italijanski scenarij?«

Ljudi je seveda potrebno strezniti in zresniti. A pri tem morata tako vlada kot opozicija biti na vrhunski ravni politične etike. Vlada ne sme uporabljati števila mrtvih oziroma slehernikovega strahu pred smrtjo ter svoje krizne avtoritete za avtoritarno premoč nad ljudstvom in opozicijo; še manj se sme v teh razmerah na pretanjen način maščevati svojim političnim oponentom.

Opozicija ne sme v pandemiji pasti v skušnjavo, da bi se v odnosu do krize in vlade obnašala po poceni »win-win« logiki. V smislu, da bi pridobivala točke zase, ne glede na število žrtev. Se pravi, v primeru veliko žrtev opozicija »zmaga« rekoč: »Glejte, kako vlada ubija svoj narod« (tako trenutno v Španiji nastopa opozicijska stranka Vox). V primeru malo žrtev opozicija »zmaga« rekoč: »Glejte, ukrepi vlade so prestrogi in uvajajo policijsko državo« (tako trenutno v Sloveniji nastopa opozicijska stranka Levica).

Število žrtev in pretresi po koncu epidemije

Enako strateško pomembno bo število žrtev po koncu epidemije. Mogočni matematični in statistični stroj, s katerim operirajo naravoslovne in humanistične znanosti, bo prizadete države rangiral po številu žrtev: na toliko prebivalcev je bilo toliko mrtvih. Vsi bomo vedeli, kje je bilo najhuje in kje je bila nesreča komaj prisotna. V učbenikih zgodovine bo podatek o številu mrtvih za koronavirusom zapisan z mastnimi črkami, podatki o porabljeni zaščitni opremi in hektolitrih razkužila pa bodo izpuščeni.

Že zdaj je jasno, da bo število žrtev dolgoročno zelo vplivalo na mednarodne odnose in gospodarsko-politične sisteme. Španija in Italija, kjer je trenutno največ žrtev v Evropi, bosta z veliko več vneme pretresla svojo umeščenost v Evropsko Unijo, svoj odnos do izvenevropskih velesil, svoje gospodarske in kmetijske strategije, pa tudi svojo ekologijo, kulturo bivanja, socialne strukture, kot bodo to storile države, kjer ni veliko smrtnih žrtev koronavirusa.

Nekateri bodo hoteli pozabiti

Najhuje, kar se nam lahko zgodi po koncu epidemije, je zanemarjanje števila mrtvih oziroma pozaba žrtev. Potrošniški kapitalizem bo težil k pozabi, ker bo hotel, da gremo čimprej naprej, čimprej v nov festival potrošnje, skoraj »kot da se ni nič zgodilo«. Določene vlade in državne službe bodo težile k pozabi, da bi se zmanjšala njihova odgovornost za minulo katastrofo. Določene modne ideologije, ki so bile do zdaj silno glasne, vpričo pandemije in umiranja pa nenadoma brezvsebinske, bodo težile k pozabi, da ljudstvo ne bi uvidelo, na kako trhlih temeljih one same stojijo.

A če se bo težilo k zanemarjanju števila mrtvih oziroma k pozabi žrtev, se lahko poglobi razkol me onimi narodi oziroma krogi prebivalstva, ki so imeli veliko žrtev, in onimi, ki jih niso imeli. Prvi ne bodo razumeli brezbrižnosti drugih, drugi ne bolečine prvih. Tako bo koronavirus razkrajal (evropsko) družbo tudi, ko bo premagan.

Žrtve covida-19 bomo zato vse do zadnje prešteli. Povrnili jim bomo »obličje«, ki jim je bilo vzeto, ko smo jih oddaljili od svojcev, jim nataknili respirator in jih na koncu brez pravega pogreba pokopali. V času, ko bodo moči tega sveta manipulirale z žrtvami, kot da so številke, in hotele čeznje s svojim valjarjem pozabe, bodo zlasti umetniki, civilna družba in religija pred nalogo, da varujejo spomin.

* Foto Branko Cestnik: Madrid s pokopališča La Almudena.