Smrt, si to ti?

Barbari so pritiskali na meje civilizacije, mejo prekoračili in prišli vse do grških otokov, ki so jih oropali in opustošili. V njihove roke so padle Atene, hkrati so vdirali v notranjost Balkana. To je bila ena nesreča. Druga je bila huda virusna epidemija, ki je jemala življenja znotraj civilizacije, ki se je sicer ponašala s svojo organiziranostjo, redom in čistočo.

Ne, nismo v letu 2020. Barbari niso revni migranti, temveč izurjena vojska. Virusna epidemija ni covid-19, temveč verjetno epidemija črnih koz, kasneje imenovana Ciprijanova kuga. Smo namreč leta 267, barbari so strašni Goti, civilizacija, o kateri teče beseda, je Rimski imperij.

Leta 268 vajeti imperija prevzame cesar Klavdij II., sicer rojen v Sremski Mitrovici. Leta 269 njegove legije v veliki bitki pri Nišu premagajo Gote in jih vržejo preko Donave v današnjo Romunijo. Rim sicer izgubi provinco Dakijo, a vsiljivcev na svojem ozemlju več nima. Tudi kuga se umirja. Cesarju Klavdiju dajo triumfatorski naziv Gotski, nastopil naj bi čas praznovanja in miru.

Vse se obeta čudovito in lepo, ko tam, na levem bregu Save, na vrata cesarske palače v Sremski Mitrovici potrka virus, eden zadnjih v obtoku. Legionarska formacija, ščit, sulica in katapult zoper tega sovražnika ne pomagajo. Lahko si predstavljamo trenutek, ko mož, ki na glavi nosi svež lovorov venec zmagovalca nad barbari, ob prvih simptomih okužbe vpraša: "Smrt, si to ti?"

*

Proti večeru se z balkonov italijanskih, španskih, po novem pa tudi slovenskih mest in vasi sliši glasba. Razumljivo, covid-19 nas je spravil v hišni pripor. Albert Camus, pisec romana Kuga (izšel leta 1947), bi dejal, da nas je vse pognal v pregnanstvo. Prečudno pregnanstvo, saj smo doma in s svojimi, a pregnanstvo, ker smo za nekaj časa morali zapustiti veliki svobodni svet naših ulic, trgovin, gostilnic, šol, igrišč, templjev. Z glasbo z balkonov torej hočemo pokazati, da radi živimo v velikem svobodnem svetu in da bomo v njem še živeli. Usoda nam je namenila koronavirus in tesnobo, skakanje prstov po tipkah diatonične harmonike je naš upor zoper usodo.

A kako je bilo z glasbo na balkonih v trenutnih epicentrih epidemije? Kako in kaj so peli in igrali v italijanskem Bergamu, kjer krste pokojnih zlagajo v pokopališko cerkev Vseh svetih, ker v mrtvašnicah ni prostora? Kako in kaj so peli in igrali v občini Nembro, ki leži severno od Bergama? Časopis Corriere della Sera navaja besede Claudia Cancellija, župana občine Nembro, ki je konec prejšnjega tedna povedal, da so lani v celem letu imeli 120 pogrebov, v zadnjih dvanajstih dneh pa 70. Občina Nembro je po številu prebivalcev primerljiva občini Ormož. Predstavljajte si, da koronavirus zavlada po Prlekiji in da ima občina Ormož v dvanajstih dneh 70 pogrebov. Kdo v Ormožu bi v takih razmerah na balkonu igral Avsenikovo Golico?

Epidemija koronavirusa ni igrica – z določenim suspenzom, a igrica, v kateri smo mi nekaki hitri Pac-Man, hudobni virus pa nas lovi po hodnikih gor in dol. Ko pride nevarna epidemija, pride z njo tudi smrt. Kuga in smrt sta apokaliptična jezdeca, ki prihajata vštric. Ko nevarnega virusa ali bacila na določenem geografskem območju ne obvladamo več in obnemore zdravstveni sistem, je vseeno, ali smo antični Rimljani, srednjeveški dninarji, postmoderni japiji. Vprašanje bo vedno isto: "Smrt, si to ti?"

*

Huda epidemija je čas za osmišljanje biti, za metafiziko. Izgnani v svoje domove, hlastajoč po zadnjih informacijah o širjenju virusa, prekladajoč se sem in tja, na tiho vsi postajamo metafiziki.

No, ne ravno vsi. Albert Camus se metafiziki upre. Razume jo kot skušnjavo in motilca pozornosti. V odličnem romanu Kuga nas prepričuje, da kuga pride povedat, kar sicer ves čas vemo: to je, da bomo vsi umrli in da naše življenje ves čas teče pod obnebjem absurda. Absurd je vedno tu, nočemo gledati vanj, a kuga poskrbi, da skoči pred nas naenkrat in v vsem svojem srhljivem razkošju. Pogumni se z absurdom soočijo brez olepšav, manj pogumni se gredo metafizike oziroma osmišljanja nečesa, kar nima smisla. Tako nobelovec Camus, med drugim pisec filozofskih spisov Mit o Sizifu in Uporni človek.

Je potemtakem bil rimski cesar Klavdij II. med manj pogumnimi? Ko je namreč kuga potrkala na vrata njegove palače v Sremski Mitrovici in ko je z razvojem bolezni postalo jasno, da smrti ne uide, naj bi šestinpetdesetletni cesar storil nekaj ultra metafizičnega. V skladu s starodavnimi sibilinskimi prerokbami, naj bi se bil zavestno predal črni smrti; češ, če že moram umreti, naj umrem kot odrešenik; v zameno za mojo velikoduhovniško cesarsko smrt pa naj bogovi cesarstvu odvzamejo šibo kuge in vojne. Klavdij II. je tako svoj poraz pred smrtonosnim virusom spremenil v metafizično trgovino. Umrl je, pokopali so ga, kuga je potem resda nehala, senat in ljudstvo sta se cesarju zahvalila z lepimi spomeniki.

*

Povprečni Slovenec se v času novega koronavirusa, ki vendarle nima uničevalne potence kakšnih črnih koz ali ebole, seveda ne bo šel upornega premišljevalca absurda po vzoru Camusa ali izpolnjevalca sibilinskih prerokb po vzoru cesarja Klavdija II. Pregledoval bo zaloge konzerv pod kuhinjsko klopjo in toaletnega papirja na vrhu omar, krvavih oči bo sledil vsakovrstnim ekranom, če je muzikant, bo kdaj stopil s svojim inštrumentom na balkon. Ostro misel na smrt bo praviloma odganjal vse do tistega dne, ko ne bo resno okužen kdo iz njegove ulice. Nič narobe ni v tem. To je v skladu z našim obrambnim mehanizmom. Če bi se ob vsaki novi gubici na čelu in ob vsakem kihanju na prepihu vprašali "Smrt, si to ti?", bi ne mogli normalno živeti. Zapadli bi v labirint apokaliptične psihologije.

Po drugi strani tudi velja, da če se v svojem duhu ne bomo nikoli postavili pred obličje smrti, bomo živeli plitko in brez vsebine. Karantena naj ne bo namenjena čehljanju svojega popka in sočasnemu zatiranju globljih misli.

Bodimo zreli ljudje in bodimo v dneh koronavirusa in karantene sposobni več drž hkrati: tako disciplinirano ostati doma kot solidarno prispevati, da pandemijo preživimo kot pleme in ne le kot posamezniki; tako več ur skupaj igrati tarok kot zmoliti očenaš za zdravje tega sveta; tako na balkonu zaigrati polko kot se zamisliti ob verzih Daneta Zajca, temnega pesnika, mojstra besede o smrti.


* Razmišljanje je bilo najprej objavljeno v Večeru. Foto: Branko Cestnik, Angel s trompeto na pokopališču Almudena v Madridu