Bergamo in Madrid sta imela svoji biološki bombi. In mi?

V dnevih karantene sem imel v načrtu napisati poglavje ali dve mojega naslednjega romana, ki bo zgodba o Viktorinu Ptujskem. Napisal nisem nič. Drama okrog koronavirusa me je povsem posrkala. Verjetno ne bi bilo tako, če bi ne bil čustveno navezan na kraje, kjer je najhuje. Eno leto sem preživel v predmestju Milana, nedaleč od Bergama, kjer je najhuje v Italiji; dve leti pa v Madridu, kjer je najhuje v Španiji. 

In tako vsak dan prebiram poročila iz Lombardije in Madrida ter gledam tako italijanski kot španski TV dnevnik. Ob tem ne morem, da ne pišem na svoj blog.

*

Pojdimo k temi. Bergamo in Madrid, kot se zdi, sta imela svoji biološki bombi. Je svojo imela tudi Slovenija? Jo je še pravi čas deaktivirala?

Tekma Lige prvakov med Atalanto iz Bergama in špansko Valencio (19. februar 2020) se zdi tisti moment, ki je v Bergamu že navzoči koronavirus razpršil po domovih. 40.000 Bergamaskov se je odpravilo v bližnji Milano, da je na stadionu San Siru spodbujalo svoje fante k največjemu mednarodnemu uspehu v zgodovini kluba - k uvrstitvi v četrtfinale Lige prvakov. Na poti tja in nazaj ter med samo tekmo se jih je verjetno precej okužilo. To je hipoteza, o kateri je prejšnji teden govoril imunolog Francesco le Foche. Njegovo besede je povzel Atalantin portal CalcioAtalanta (link). O tej temi so poročali tudi slovenski mediji, denimo Siol (link) in Večer (link).

*

V Španiji je najhuje v Madridu. In tudi za Madrid se zdi, da je covid-19 dobil »svojo« množično manifestacijo oz. priložnost, da plane iz zasede in se razširi po mestu. To so v veliki meri bila praznovanja s povorkami in kulturnimi programi ob 8. marcu, dnevu žena. 

V Madridu namreč po tradiciji radi praznujejo 8. marec. Tako je madridski vladni delegat (primerljiv našemu načelniku upravne enote), čeprav so nekateri opozarjali, da ni pametno, da se 7. in 8. marca dovolijo manifestacije za dan žena, slednje odobril. Na ulice je šlo na tisoče ljudi, gnetli so se v povorkah, izkazovali svojo podporo ženskemu svetu, bili dobre volje. Nekateri so se celo šalili na račun koronavirusa. Na več kot enem plakatov, ki so jih nosili, je pisalo: MAČIZEM UBIJA BOLJ KOT KORONAVIRUS (link, slika zgoraj je z actuall.com). Oseba, ki je na manifestacijah izstopala, pa je bila ministrica za enake možnosti Irene Montero (članica radikalno leve vladne stranke Podemos), ki se je kasneje tudi sama okužila s koronavirusom.

Madridsko sodišče že preiskuje kazensko odgovornost upravnih oblasti, ki so osmomarčevskim manifestacijam (in drugim prireditvam, ki so se odvijale tiste dni) dale zeleno luč (link).

*

Isti dan, ko so v Madridu manifestirali za pravice žensk, smo v Ljubljani doživeli odpoved koncerta, ki bi ga v nabitih Stožicah moral imeti slavni Andrea Bocelli. Nehvaležno je špekulirati v stilu »kaj bi bilo, če bi bilo«, toda nekaj mi govori, da se moramo odgovornim, ki so se 7. marca odločili za prepoved prireditev z nad 500 udeleženci in s tem za odpoved Bocellijevega koncerta v Stožicah, globoko zahvaliti. Morda so tik pred zdajci deaktivirali biološko bombo, ki je bila podstavljena v srcu Slovenije.

Bodimo jim toliko bolj hvaležni, ker takšne odločitve niso lahke. V igri so pomembne vsebine: v primeru Bergama elitni nogomet, v primeru Madrida ogromna tradicionalna feministična prireditev, v našem primeru Bocellijevo angelsko petje. V igri je seveda tudi tak ali drugačen ekonomski in politični interes. Nekdo mora ob teh vsebinah in interesih ter v času, ko moč epidemije še ni povsem razvidna, imeti pogum, da reče: »Prepovedujem!«