Levo liberalno katolištvo

 V Ameriki … 

Joe Biden je po J. F. Kennedyju drugi katoličan na čelu Združenih držav Amerike. Da ne misli biti katoličan samo po imenu, je pokazal, ko je na dan inavguracije zjutraj s svojo ženo in sorodniki šel k sv. maši v washingtonsko katedralo sv. Mateja Apostola. Mašo je daroval jezuit Kevin O’Brien, ki je v pridigi spregovoril o dolžnostih ljudi na vodilnih položajih. Nekaj ur po slišani Besedi in prejetem Zakramentu je Joe Biden prisegel kot predsednik ZDA.

V ZDA in po svetu so se nadaljevale razprave o tem, kakšen katoličan in kristjan je v bistvu novi ameriški predsednik. Tudi zaslužnega papeža Benedikta XVI. so v intervjuju za Corriere della sera vprašali za mnenje. Rekel je, da je Biden zagotovo prakticirajoči kristjan, ki osebno nasprotuje splavu; da pa je obenem lojalen načelom ameriške Demokratske stranke, ki je liberalno usmerjena, ter da je nejasno, kakšno je njegovo stališče do teorije spola.

Nekaj izjav pri nas

Zdi se, da je nekaj tovrstne debate pljusknilo na južno stran Alp. Tudi pri nas smo minulo zimo nekajkrat naleteli na zanimive izjave s strani levo liberalno usmerjenih kristjanov Zdi se, da jih je prav ozračje okrog Bidnove izvolitve spodbudilo, da so zlasti na Twitterju bolj odprto spregovorili. Izstopa izjava raperja Roka Terkaja Trkaja: »Rad jo imam, ampak menim, da si je Cerkev nakopala preveč bremena, da bi bila povsem reprezentativna predstavnica Boga na zemlji. Tudi to, da se meša spet s politiko, je stranpot od bistva. Spet in spet. Ista pesem.«

Tu je še izjava poslanca Levice Boštjana Koražije, ki jo je zapisal v polemiki s predsednikom vlade: »G. Janša, sem poslanec @strankalevica, kristjan, gej, član LGBT manjšine, drugače misleč in podpornik NVO-jev z Metelkove 6. In če kdo, potem vi in vaši poslanci z norčevanjem iz papeža in mene kot geja širite nestrpnost do kristjanov, drugače mislečih in LGBT!«

Spomnimo še na redne pro-papeške tvite, ki jih lansira levosredinsko usmerjeni Franci Kek.

V območju sredinske politike smo dočakali močno izjavo demokrščanske političarke Ljudmile Novak, ki je prav tako v polemiki z desnico, ki jo pooseblja Janez Janša, zapisala: »Ko se mi očita, da sem slaba kristjanka, ker kritiziram dejanja trenutnega predsednika slovenske vlade, se sprašujem, po kakšnih kriterijih ljudje pridejo do takšne sodbe in sklepov. Laganje, manipulacije, širjenje sovraštva in zla, namerne delitve, diskreditacije pod lažnimi profili in grožnje so manire, ki niso demokratične, še manj pa krščanske. (…) Zelo me žalosti, da so mnogi kristjani del črede, ki naseda takšnim manipulacijam in slepo sledi nekomu, ki ni ne demokrat, ne kristjan in tudi desnica ne, kvečjemu skrajni desničar.«

Izjave Trkaja, Koražije, Keka, Novakove in še koga običajno izzovejo polemične odzive na desni strani politike, pa tudi iz logov tradicionalnega katolištva. Najdlje je šel spletni Scutum Fidei, ki je pozval slovenske škofe, naj izobčijo raperja Trkaja.

Bolj zanimiv in dostojen je tvit poslanke Eve Irgl, v katerem se odziva na Novakovo s citatom papeža Frančiška: »Tako kot takrat za farizeje tudi za nas obstaja nevarnost, da bi se imeli za boljše kristjane od drugih, samo zaradi dejstva, da spoštujemo predpise in običaje, četudi ne ljubimo bližnjega, smo trdosrčni, naduti, ošabni. (Papež Frančišek).«

Kaj reči?

Najprej to, da je dobro, da se takšna vprašanja odpirajo in da se katoličani, ki imajo srce na levi, oglašajo in izpostavljajo. S tem širijo prostor dialoga. V družbi in v Cerkvi je tako slišanih več glasov. Resnica je simfonična, nosi naslov ena izmed knjig velikega teologa Hansa Ursa von Balthasarja. Prav izvolitev papeža Frančiška je pokazala, da se je v Cerkvi potrebno več in bolj odkrito pogovarjati. Tudi kritični glasovi so dobrodošli. Bi bilo toliko klerikalne pedofilije, če bi bilo v Cerkvi v prejšnjih desetletjih več odprtega govora in notranje kritike?

Naslednje, zaradi česar je dobrodošlo, da se ob »fenomenu Biden« tudi naši levosredinski kristjani več oglašajo, je strateška politična preventiva. Zlasti na Slovenskem je zelo veliko tistih, ki katoliško enačijo s politično desnim. Politično desno pa na katolištvo rado gleda kot na nekakšno svoje duhovno krilo. Katoličan, ki je levo (ali pa, kot Novakova, izrazito sredinsko) usmerjen, je za tovrstne desničarje »slab kristjan« oziroma že kar »nekristjan«. Ko pa nekdo na levi reče, da se tudi on čuti kristjana in da tudi on sledi papežu, avtomatsko onemogoča enačaj med katolištvom in desnico.

Katolištvo zna biti kdaj desno, zna biti kdaj levo, ni pa nikoli povsem desno ali povsem levo, saj je njegovo bistvo drugačno: je Božje ljudstvo z nadpolitičnimi cilji.

V tovrstnih razpravah so umestne papeževe besede, ki jih je v svojem tvitu navajala Irglova: obstaja nevarnost, da se ena stran po farizejsko počuti boljša od druge. Zato: nismo slabši ali boljši, če smo levi ali desni kristjan. Ponujamo pa res oboji kdaj slabše in bolšje politične rešitve. Politične rešitve so stvar svobodne politične debate in ni nujno, da imajo vedno poseben ideološki, moralni ali celo duhovni predznak.

Sklenimo

Levo liberalno katolištvo je na nek način »težje katolištvo«. Ker se giblje na levi polovici političnega prostora, se pač giblje v polju, kjer je več bojevitega ateizma, nihilizma, relativizma, antibiblične antropologije. Že pri ameriškem predsedniku Bidnu se bo videlo, kako dolgo bo hodil po minskem polju, ne da bi mu počilo pod nogami.

* Ta tekst bo izšel v reviji Cerkev danes (2/2021); osrednja tema številke bodo sicer spolne zlorabe v Cerkvi. Foto B. C.: Pohorje, obcestni križ s poškodovano streho

Upornica, ki to je

Na Slovenskem je zelo čislano, če si upornik. Uporništvo je na vsakem koraku in televizijske kamere imajo upornike rade. Med epidemijo smo imeli na tisoče takšnih ali drugačnih upornikov, ki jim ukrepi niso bili všeč.

Urbani uporniki so izzivalno hodili po ulicah, ruralni uporniki so se zarotniško tiho zbirali za ilegalnimi šanki. Kajti, saj veste: Slovenci smo, naša bit je uporna!

Skratka, zadeve pri nas stojijo tako, da to naše razvpito uporništvo veliko bolj diši po nekem triku iz arzenala malomeščanske morale, kot o etični drži, ki bi v resnici spreminjala svet na bolje. Že to, da urbani slovenskih uporniki hitro postanejo medijske zvezde, bi moralo biti kritičnemu umu skrajno sumljivo.

Še bolj sumljivo mora biti, če v bližini kakšnih upornikov zadiši po interesih političnih strank. Takšnim upornikom moramo jasno reči: če si zgolj menjal gospodarja, še nisi upornik.

*

O človeku kot uporniku je najgloblje razmišljal francoski pisatelj in filozof Albert Camus. Camus je svojo filozofsko pot začel z vprašanjem o samomoru, v smislu: zdaj, ko vemo, da ni Boga, kaj storiti z življenjem, da bo smiselno in samomor ne bo opcija.

Odgovor je podal v dveh korakih. V delu Mit o Sizifu (1942) je izdelal predlog “srečnega Sizifa”, to je, človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje upor.

Ta trenutek ne potrebuje posebne razlage. Upor ni preračunljiv, nima vihravih ciljev, je preprosta etika srca.

Camus je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1960 je umrl v avtomobilski nesreči. Zadnje čase je slišati teoretike zarote, da ga je dala odstraniti sovjetska KGB.

Kakor koli, njegova smrt je preprečila tretji korak njegove misli, korak, ki ga je sam napovedal: če je najprej pisal o absurdu, nato o uporu, naj bi na koncu pisal o ljubezni. Škoda je velika. Camusove filozofije ljubezni, ki raste iz upora in se dviga nad absurd, žal ne bomo nikoli poznali.

Zanimivo pri Camusu je, da kljub izjemni prodornosti in kljub osredotočenosti na temo upora, ni postal eden izmed “stebrov progresizma”. To so postali drugi Francozi: Sartre, Lacan, Foucault … Njega so sicer vsi spoštovali, a uporaben za revolucionarno ihto leta 1968, se zdi, da ni bil. Zakaj?

Zato, ker je dal vedeti, da ideološki in politični aktivizem 20. stoletja ni upor. Komunistična revolucija ni upor. Nacifašistični nadčlovek ni upor. Divje povojne hedonistične ideologije niso upor. Gre za nadaljevanje starih zavoženih sanj o “popolni družbi”.

Pravi upornik ne sanja o “popolni družbi” oz. ne pusti, da bi ga hipnotizirala obljuba raja na zemlji. Upornikovo obvezno izhodišče ni utopija jutrišnjega dne, temveč boleče soočenje z absurdom. Pravi upornik ne išče tolažbe in potrditve, kajti s tem prikliče novega gospodarja. Pravemu uporniku je dovolj, da tisti trenutek je, kar je.

*

Če to camusovsko logiko umestimo v slovensko malomeščansko sredino, lahko dodamo: pravi upornik ne potrebuje finančnih dotacij s strani države, da se zmiga; resnica o njegovem uporu ni odvisna od novinarske srenje, ki se drenja pred vrati njegove pisarne; da je upornik, drugim ni treba izvedeti iz protestniškega kartona nad njegovo glavo, na katerega je on sam napisal: upornik sem.

V Sloveniji gojimo mitologijo uporništva. Uporništvo je napihnjeno, politično uporabno, postaja tako rekoč malomeščanski standard.

Komaj kdaj ugledamo upornike, ki to so. Med slednjimi je zagotovo igralka Mia Skrbinac.

* Objavljeno v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 3.
Na spletu: https://revija.ognjisce.si/kolumna/22312-upornica-ki-to-je 
Foto: Albert Camus, s Twitter-ja

V Iraku papežu ministrirali deklici

Moral je priti dan papeževega obiska zibelke civilizacije, da smo na veliki pontifikalni sveti maši ob velikem duhovniku videli ministrantke. Pravzaprav dve, deklici še, domačinki iz Erbila na severu Iraka. 

Nedaleč od tam, kjer so črni bradači ISISa še nekaj let nazaj zasužnjevali, prodajali, posiljevali in pobijali krščanska in jazidska dekleta in žene, je rimski pontifex maximus ob oltarju Najvišjega molil z dvema Evinima hčerama.

Patriarhizirano religiozno okolje je 7. marca 2021 v Erbilu doživelo tihi sunek milosti, ki mu bo neprijeten. Dotično okolje bo imelo razlog več, da na naslednjem konklavu izvoli anti-Frančiška.

Erbilski deklici sta povečali razpoko na tisočletja starem predsodku, ki je skupen zlasti religijam nešamanističnega tipa, religijam torej, ki božanstvo razumejo kot osebo. In sicer: da je ženska obredno nečista že po svoji naravi in zato neprimerna za sakralni prioltarni prostor. Beri o tem blog Nečista.

Krščanstvo je že od vsega začetka osvobajalo žensko. Smela je biti povsod zraven, kdaj je znala biti vodilna (novozavezne Magdalena, Lidija, Priska, Junija ...), kar se je videlo tudi na vodstveni strukturi zgodnjih Cerkva, zlasti v službi diakonis. Beri blog Diakonise - staronova vloga ženske v Cerkvi.

Hkrati je krščanstvo od vsega začetka ostajalo zasidrano v semitskem-grško-rimskem patriarhalnem vzorcu. Ko v 4. stoletju kristjani prevzamejo vodenje Rimskega cesarstva, pride do več sprememb: krščanstvo je poslej manj preroško, manj apokaliptično, manj alternativno in manj žensko. Prerokinje in diakonise počasi poniknejo z velikega odra.

Ustanovitev velikih ženskih samostanov ob koncu antike vendarle lahko razumemo kot ustanovitev nekakšnih ženskih republik. Ti samostani skozi stoletja vztrajajo kot relativno suverene ženske barke na velikem patriarhalnem morju.

Papež Frančišek je pred kratkim izdal dokument Spiritus Domini, s katerim je posegel v kanonsko pravo (kan. 230 § 1). Poslej lahko škofje v službo lektorja in akolita postavijo tudi ženske.

Nič takega: v praksi je v vsaki župniji kakšna "lektorka" (bralka beril) in v marsikateri kakšna "akolitka" (ministrantka, strežnica, mežnarica, ponekod delivka obhajila); v praksi so ženske tudi v slovenski Cerkvi na vidnih in odgovornih mestih. Obenem šok: uradno podeliti lektorat in akolitat ženskam bodo eni razumeli nič manj kot "vdor žensk v sveti kleriški red" in kot predpripravo za "rehabilitacijo" antičnih diakonis. 

Te dni sledim dogajanju v Nemčiji okrog katoliško-feministične iniciative Maria 2.0. Čeprav me žensko vprašanje v krščanstvu nagovarja in spreminja v navijača, moram reči, da bolj verjamem dvema iraškima deklicama, ki sta 7. marca 2021 v Erbilu ministrirali papežu, kot germanskim feministkam, ki te dni ob medijskem pompu na cerkvene duri nabijajo - kaj pa drugega? - Thesenanschlag lutrovskega spomina.

Berite njihove teze! Prebral sem jih, tudi razlago. A pravim: katoliški feminizem, ki se ne zna izražati v jeziku katoliške zakramentalne mistike, se toliko bolj prazni, kolikor več ga je.

Predmeti, predmeti, predmeti

V več komedijah romunsko-francoskega avtorja Eugèna Ionesca pride do pojava zasičenosti s predmeti. V komediji Stoli se proti koncu predstave ves oder napolni s praznimi stoli. Več je praznih stolov, bolj sta glavna junaka srečna. V komediji Novi podnajemnik je ves oder poln pohištva, celo ulica in mesto se zabašeta z omarami. V groteskni komediji Amadej se množijo gobe. V Plešasti pevki, najbolj znanem Ionescovem komadu, sicer ni namnoženih stvari, so pa namnožene besede, vzkliki, grgranje, ki ustvarijo en sam hrup.

Ionesco, ki velja za ustanovitelja t. i. »gledališča absurda« in je eno prvih imen avantgardne umetnosti 20. stoletja, je v mladosti hotel postati pravoslavni menih. Nato se je poročil, a zanimanje za mistiko ni popustilo. 

Sam je povedal, da ga je kdaj navdihoval sv. Janez od Križa. Kar se seveda zdi nenavadno: kaj bi lahko imel Janez od Križa z odštekanim gledališčem? Ampak prav množenje predmetov, ki ga je Ionesco rad prikazoval na odru, ima nekaj z mistiko.

Sam Ionesco je razložil: »Ko je beseda prazna, je tudi duh zdelan. Takrat v svetu, polnem materije, ni navzočnosti. 'Preveč' postane 'ne dovolj' in predmeti predstavljalo uresničeno samoto ter zmago neduhovnih sil.«

Podobno misel najdemo pri ruskem filozofu Nikolaju Berdjajevu, ki pravi: »Samota 'jaza' se kaže s predmetom in ni mogoča razen v svetu predmetov.«

Vidimo, kako sta napredna umetnost in filozofija že v sredini prejšnjega stoletja uvideli, kakšna bo »duhovna« vloga predmetov, stvari, izdelkov v porabniški družbi. Obkrožali nas bodo, basali se bomo z njimi, vedno več jih bomo hoteli imeti, odmetavali jih bomo, ustvarjali bomo gore smeti.

Zakaj? Zato, ker bo treba nekako ubežati »samoti jaza«, nekako bo treba zamaskirati tesnobo, ki je nastala po zmagi materializma nad duhovnostjo, dodajmo, po »smrti Boga«.

Toda pravkar prihajamo iz nove izkušnje na fronti duh proti materiji. Zaprtje trgovin, razne karantene, razne omejitve so med drugim pokazale, da se da preživeti brez norega tekanja za predmeti po trgovinah.

Človek zmore brez neznosnega basanja in kopičenja stvari. Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, če bo epidemija zajezena? Bomo zato, ker smo bili nekaj mesecev brez trgovin, noreli z nakupovalnimi vozički z dvojno hitrostjo? Se nam bo zgodil scenarij iz Ionescovega gledališča absurda in nas bodo novokupljeni predmeti preplastili?

Ali pa bomo ujeli trenutek modrosti, ki nam ga ta čas ponuja? Bomo namesto s predmeti našli stik s svojim jazom?

* Najprej objavljeno v tedniku Družina, 28.2.2021 (link); foto: iz predstave Ionescovih Stolov, Wikipedia 

Kenik je zaplesal kazačok

Leto 1989, vasica Los Negrales v hribih severozahodno od Madrida, mednarodni klaretinski noviciat. Zvečer sedimo na terasi fantje iz Španije, Dominikanske Republike, Portorika, Peruja, Hondurasa in moja malenkost iz Jugoslavije. Okrog petindvajset nas je. Reklo se je, naj vsak predstavi nekaj iz svoje kulture. Nihče nima problema, saj v glavnem dobro pojejo. Malo se zatika pri zadržanem Perujčanu, ki prihaja iz mesta Juanjuí v Amazoniji, precej se zatika pri meni. Sicer vem na pamet En hribček bom kupil, ampak kako naj pesmico lepo in sproščeno izvedem? Nisem namreč pevec.

Pridem na vrsto, opravičujem se, da nisem pripravljen, ko me nekdo spodbudi: Daj, Kenik, zapleši kazačok!

Naj prevedem: "Kenik" je pomenilo Cestnik. Po nekaj tednih skupnega bivanja v Los Negralesu ni bilo junaka, niti med tamkajšnjimi voditelji duhovniki ne, ki bi znal moj priimek prav povedati. Nek Dominikanec (ki je kasneje izstopil, se poročil in ima danes trgovino v New Yorku) me je začel klicati Kenik in tako je ostalo do konca noviciata.

"Zapleši kazačok" je izražalo njihovo prepričanje, da pač kot nekdo iz evropskega vzhoda znam ta ples, pri katerem skačeš visoko v zrak in brcaš v oblake. Saj to je vaše, se pravi, slovansko, mar ne? Saj prihajaš iz one druge Evrope, komunistične, ruske, mar ne?

Odkimaval sem, češ kazačok pač ni naš, se pravi, jugoslovanski, še manj slovenski. Nič ni pomagalo. Bratje Latinosi so šli vame in zahtevali kazačok. Nekateri so prihajali iz amazonske džungle, drugi iz Karibov, prav vesele oči so dobili, ko so pričakovali gibe fantastičnega plesa iz daljnih step.

Kaj sem hotel? Stopil sem na sredo kroga, počepnil, roki prekrižal na prsih, z nogama sem izmenično parkrat brcnil v zrak. Z zadnjimi močmi sem se obdržal, da me ni vrglo po tleh.

Latinosi so mi zaploskali: Kenik je zaplesal kazačok. Spoznali smo njegovo kulturo. Gremo naprej.

* * *

To je ena izmed cvetk, ki sem jih doživel med svojim desetletnim bivanjem v Italiji in Španiji ter na univerzah z interkontinentalno zasedbo. 

Velikokrat so se ponavljale situacije, ko so o mojem malem slovenskem narodu komaj kaj vedeli, ni jih zanimal. Če so že kaj naumili, je to bilo kaj v zvezi s Titovim komunizmom, železno zaveso, morda še kaj v zvezi z ekipo Jugoplastike iz Splita ali Crvene Zvezde iz Beograda; kasneje so spraševali predvsem o vojni v Bosni. Malokrat sem naletel na človeka, ki bi ga Slovenija kot Slovenija zanimala in bi me bil pripravljen poslušati. 

Zadeve se spreminjajo zelo počasi. Še leta 2013, v polni dobi interneta, so mladi prijatelji iz Španije, ki sem jih povabil na taborjenje v Slovenijo, spraševali, če prinesejo s seboj kaj konzerv s hrano ali kako. Odgovoril sem jim, da ni treba; tu sta Lidl in Hofer, isti verigi, ki ju imajo v Madridu; dovolj bo, če pridejo z denarjem; konzerve bo torej moč kupiti tu, v Sloveniji; zagotavljam. 

Skratka, predsodek o "zaostali" vzhodni Evropi pri povprečnih zahodnjakih vztraja. Facebook ga ni odpravil.

* * *

Zato je povsem deplasirano, da nekateri slovenski aktivisti računajo na nezanimanje zahodnega človeka za malo Slovenijo, na njegovo površnost, na zahodnjaško samozaverovanost, morda tudi na njegovo podzavestno vzvišenost v odnosu do "slovanskega Barbarika". Zagotovo ti naši politični aktivisti vohajo tovrstne nagibe zahodnjakov in računajo na njih. Kako si drugače razložiti, da zahodnjakom servirajo neresnico, češ kako v Sloveniji ni medijske svobode, ker je na oblasti Janez Janša? Dajmo na stran Janšo (ki v konstrukcijskem teatru lakanovske levice že dolgo igra vlogo apokaliptičnega Velikega Drugega), posvetimo se (ne)resnici.

Na tem mestu sem enako besen kot Dejan Steinbuch na Portalu Plus (link). In še bolj. 

Eno so naši pokvarjenci, ki lansirajo laž v zahodne medije in se dejansko obnašajo izdajalsko do vseh nas, ki živimo v Sloveniji. A problem so tudi zahodnjaki, ki se kaj prida ne bodo zmigali, da bi reč preverili na terenu in (ne)resnici prišli do dna. V smislu: Ej, Slovenci, premajhni ste, nimate teže; razumite, poleg vseh velikih tem ni časa za vas - provinco.

Takole bom rekel: če bo EU razpadla, bo razpadla tudi po krivdi bruseljske in zahodnjaške kontemplacije lastnega popka.

* * *

Kenik je zaplesal kazačok. Tujec zdaj ve skoraj vse o Sloveniji. Res?

V Los Negralesu leta 1989 ni ostalo pri tem. Po "kazačoku" sem se počutil čudno. Temperamentni Latinosi so šli čez mojo malo slovensko identiteto kot nekak hispano-globalistični valjar. Moram sem odreagirati, se pravi, najti nekoga, ki si bo vzel čas zame in me pozorno poslušal.

To je bil Emeterio Chaparro, Španec, kitarist (danes je profesor Svetega pisma v Madridu). Vzel si je čas zame. Zanimal ga je En hribček bom kupil. Pozorno me je poslušal, ko sem mu, nepevec, pel to Slomškovo pesem. Vmes je na kitari iskal prijeme in ritem. Mislim, da je kitarsko zadel. Eno kitico pesmi sem tudi prevedel v španščino, on jo je pravilno ritmiziral.

Ko smo naslednjič zvečer sedeli na terasi v zasedbi 24 Latinosov + 1 Slovan, sva izvajala točko: slovensko pesem o vinu, slovensko melodijo, z ljubkim prevodom ene kitice v španščino.

Slovenci nismo velik narod. Imperialne atraktivnosti (hvala Bogu) nimamo. A vredni smo resnice kot vsak drug.

* Foto: rdečearmejci plešejo kazačok, YouTube

Če je Veržej rimski Ad Vicesimum (foto)

Na februarske kalende (1.2.2021) sem se odpravil na študijsko pot v Prekmurje in Prlekijo. Oborožen z ustreznimi dokumenti (izjava za prehod občinskih mej, potrdilo Celjske Mohorjeve, da res delam, kar delam) in fotoaparatom Sony Alfa 6000 sem za potrebe romana, ki ga pišem, obiskal nekaj arheoloških lokacij. Pravzaprav sem prepotoval kos rimske ceste, ki je po arheologu Stanku Pahiču (1924-2003) potekala na relaciji Ptuj – Veržej - Sombotel. 

Pahič je namreč domneval, da je rimska naselbina Ad Vicesimum (»Pri Dvajsetem«, beri: pri 20. miljnem kamnu, t.j 30 km, od Ptuja) stala pri današnjem Veržeju, natančneje, pri Železniški postaji Veržej. Skratka, če je Veržej rimski Ad Vicesimum, lahko tudi domnevamo potek trase rimske ceste med Veržejem in Ptujem.

Ob tem da se držimo teze, da cesta skozi Ad Vicesimum ni bil glavna prometna povezava med rimskim Ptujem (Poetovio) in rimskim Sombotelom (Savaria). Glavna cesta je vsekakor šla po trasi Ptuj – Ormož (Curta) – Središče ob Dravi – Martin na Muri – Lendava (Halicanum).

Naprintal sem si torej zemljevide iz Registra kulturne dediščine (RKD) in zaznamke iz Arheološkega katastra Slovenije (ARKAS). Odpeljal sem se po AC skozi zimsko belo severovzhodno Slovenijo do Gančanov. Nisem namreč začel v Veržeju, temveč v srcu Prekmurja, na lokaciji Ivanci, kjer je veliko možnosti, da je ta ista cesta šla skozi. Od tod sem vozil proti jugozahodu, kolikor se je dalo po črti, kjer bi – kot kaže gornja skica – lahko šla tudi antična cesta.

Podajam kratek potopis s fotografijami. Obenem opozarjam, da mojega zapisa ne jemljite kot suho zlato. Zapisano in prepisano še ni dokaz, da je Veržej res Ad Vicesimum in da je rimska cesta v resnici šla skozi točno te kraje. Za trdne dokaze se bodo arheologi in zgodovinarji še znojili. Naše amatersko zanimanje za njihove izsledke naj jih ne ovira, temveč dodatno motivira.

*

Prva postaja: pokopališče severno od vasi Ivanci. In prvo spoznanje: Alfa 6000 ima prazno baterijo! Slikati bo potrebno s telefonom.

ARKAS za Ivance pravi: »Na njivah Ižišče severno od vasi so nepreiskani ostanki antičnih stavb (z mozaiki?). V vasi in okolici je več antičnih gomil (…) Okrog vasi naj bi bilo več sledov rimskih cest.« Na fotografiji spodaj vidimo njive severno do Ivancev, kjer si lahko predstavljamo, da je stalo rimskodobno naselje.

Naslednja točka: Ižakovci, njive z ledinskim imenom Osredek (na nasprotni strani Mure je veržejska železniška postaja). RKD o tej točki pravi: »Sledovi rimskodobne naselbine v velikosti 300 x 300 m. Med površinskimi najdbami je največ odlomkov lončenine in tegul.« Na spodnji sliki polje Osredek pri Ižakovcih. Predstavljamo si rimsko naselje 300 x 300 m. Fascinantno.

Osrednji cilj potovanja: Železniška postaja Veržej. ARKAS o tej lokaciji piše: »Pri gradnji železniške postaje so leta 1923 našli prazgodovinske črepinje, ostanke antične stavbe in štiri staroslovanske obsenčnike.« RKD pa: »Sledovi bronastodobne poselitve (odlomki lončenine), stavbne ostaline rimskodobne podeželske vile s številnimi drobnimi najdbami (odlomki lončenine, stekla, odlomek marmorne ploščice) in staroslovansko grobišče.«

Stopim na rob perona, fotografiram v smeri Mure. Po Pahniču je to verjetna lokacija za Ad Vicesimum. A zavedajmo se, da je »konkurent« za isto rimskodobno ime tudi Gornja Radgona, ki je prav tako 30 km od Ptuja, iz Radgone se prav tako pride v Sombotel.

Od Veržeja ne nadaljujem proti Noršincem (kjer so tudi najdeni znaki rimskodobne poseljenosti) po trasi domnevne rimske ceste, temveč zavijem proti Cvenu. Pritegnejo me njive med vasema Cven in Krapje. ARKAS poroča: »Okolje osnovne šole (Cven) ima ledinsko ime Gomile. Tam so večkrat zadevali na človeške kosti, pri sondiranju leta 1962 pa tudi na antične črepinje. (...) Po Kovačiču (...) so kmetje na njivi Frajščina baje izkopali "prazgodovinske žare s pepelom", v Selah pa naj bi bili našli "stupe nekdanjih hiš".« Na drugem mestu dodaja: »Po Kovačiču (...) naj bi bili tod sledovi naselbin bronaste dobe, ob cesti Mota - Cven pa najden "velik srebrn denar".«

Ustavim na robu vasi Krapje in slikam proti Cvenu. Iz bližnje hiše me opazuje možakar. Preko plota ga pozdravim in vprašam, če ve, da je tu v rimskih časih stala vas. Reče, da ne.

Pot proti Ptuju nadaljujem po smeri: Kamenščak – Pršetinci – Koračice pri Sv. Tomažu – Savci – Bratislavci. Skoraj sem prepričan, da se vozim po približni trasi rimske ceste, saj so arheologi na vseh teh krajih našli znake rimskodobne poselitve oz. navzočnosti. Ne ustavljam se in lokacij arheološkega interesa ne fotografiram. Mudi se mi k prav posebnemu kraju: Hlaponci med Polenšakom in Dornavo, lokacija rimske kmetije (villa rustica).

Avto pustim pri Vaškem domu Hlaponci in se odpravim v smeri juga po blatni cesti v hrib. Rimskodobni lokaciji tako pristopim od zgoraj. Mimogrede: čudovit razgled proti Ptujskemu polju, nad katerim visi sramežljivo prvofebruarsko sonce. Če sprostim domišljijo, vidim pred seboj rimsko kmetijo, cesto in manjši zaselek za sužnje ali plebejstvo.

Poslikam travnik, za katerega ARKAS piše: »Na zahodnem pobočju grebena južno od ceste Ptuj - Polenšak so bili na njivi parc. 722/2, k. o. Hlaponci, odkriti sledovi večinoma že izkopanih temeljev antične stavbe. Ostanki keramike so v PM Ptuj. V bližini naj bi vodila mimo proti Polenšaku "stara ali rimska cesta".« Nižje, na sosednji ravni njivi, je stalo še nekaj. RKD o oni drugi njivi pravi: »Območje povečanega arheološkega potenciala glede na najdbi odlomka rimskodobne lončenine in kosa rimskodobnega gradbenega materiala.«

Ravno izročilo o »stari ali rimski cesti« pri Hlaponcih oz. Polenšaku je tisto, na katerega se lahko naslonimo, da si obravnavano cesto predstavljamo po trasi skozi Sv. Tomaž in ne na primer skozi bolj zahodni Sakušak. 

K avtu grede odlomim nekaj mačic. Prve letos. Pomlad bo.

*

Če zaključim: Rim je našim krajem gospodoval okrog 500 let. To ni malo. Običajno smo osredotočeni na velika rimska mesta (Emona, Celeja, Petoviona), pozabljamo pa, da je takrat tudi podeželje imelo svojo vlogo in bilo deležno določene razvitosti. Upam, da vas to moje blogersko pisanje spodbudi, da se pozanimate, kaj bi lahko bilo rimskega (ali še starejšega: ilirskega in keltskega) v bližini vaše vasi. Nekateri boste presenečeni, če na kar osupli.

Kako smo frankolovski romarji kršili francosko načelo laičnosti (foto)

Toulouse, 7. oktobra 2017, fantastična Jakobinska cerkev, objekt v državni lasti. Romarji na poti v Lourdes smo si maloprej na hitro ogledali jedro tega živahnega akvintanskega mesta, svetovno znanega po firmi Airbus, zdaj smo v cerkvi, ki spet cerkev ni. Jakobinci so jo l. 1789 "nacionalizirali", za časa Napoleona je postala vojašnica, potem razstavni prostor, zdaj se zdi, da ima status muzeja. Kamen je kljub vsem peripetijam ostal na kamnu, visokogotska arhitektura ti s svojimi okni in oboki vzame sapo.

Naš cilj leži na sredi cerkve, ob severni steni: grob sv. Tomaža Akvinskega (goduje 28. januar). Na avtobusu sem povedal, da bomo obiskali ta grob, v katerem počiva največji učenjak krščanske dobe. Da bi me lažje razumeli, sem dodal, da je Tomaž Akvinski bil v svojem času "Google na dveh nogah" in da takega za njim več ni bilo. Danes smo vsi zahodni kristjani v svojem razmišljanju, jeziku, formah precej Tomaževi, pa če se tega zavedamo ali ne.

Romarji smo iz frankolovske fare, romanje v Lourdes z agencijo Aritours in vodičko Dominiko je naše uradno farno romanje. Na grobu učenjaka torej naredimo, kar naredijo romarji: stoje zapojemo. Katero? V nebesih sem doma, seveda.

Ni težko. Frankolovo je sploh pevsko, z nami je pol farnega zbora, vključno pevovodja Janez in prvi ženski glas Štefka. Slomškovo besedilo prav lepo zadoni pod fantastični visokogotski strop Jakobinske cerkve.

Smo sredi druge kitice, ko od nekod pridirja manjša gospa poznih srednjih let. Maha z rokami in po francosko vpije na nas, češ naj nehamo s prepevanjem, češ ne smete, češ prepovedano. Eni od naših res nehajo peti, eni pa nadaljujejo, kajti pesmi V nebesih sem doma se ne sme kar tako prekiniti, tudi to je po svoje prepovedano.

Po tretji kitici vendarle vsi utihnemo. Situacija je absurdna: kristjani na grobu svojega svetnika ne smemo prepevati ali na glas moliti rožnega venca. Cerkev je v državni lasti, smo v muzeju. Morda bi nam dovolili, če bi na upravo te kulturne ustanove vložili uradno prošnjo, zvemo. 

Malo smo zagrenjeni, priznam. Ampak to je Francija, to je njena famozna "laïcité", ustavna kategorija prvega reda, po kateri se versko življenje v javnosti komaj sme kazati. Četudi si na grobu svetnika, ne smeš peti, če je grob oz. njegova okolica v državni lasti.

Odhajamo. Vratar pri vhodu je temnopolti gospod. Obe besedi stojita: je visok in temnopolt, zdi se iz neke bivše francoske prekomorske kolonije, in je gospod. Oblečen je elegantno, nosi tanke usnjene rokavice svetlo rjave barve. Rokavice si posebej zapomnim, ker ...

Ker se nam visokorasli vratar prijazno prikloni in nam zaploska. Večkrat ponovi besedo, ki jo vsi razumemo: "Bravo! Bravo! Bravo!"

Ali je upraviteljica Jakobinske cerkve vratarja v imenu famozne "laïcité" kasneje zelo oštela, ker je ploskal kršiteljem, ne vem. Vem, da smo frankolovski romarji zaradi vratarjeve geste svetnikov grob in cerkev, ups, muzej, zapuščali brez zagrenjenosti v srcu.

Foto: B.C., Toulouse, 7.10.2017