(Bergamo) Nisem vedel, da zvonjenje ljudem toliko pomeni

Bergamo, Wikipedia

Sinoči sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet.

Don Pietro Biaggi vodi župnijo Sant'Alessandro della Croce prav v središču mesta, streljaj od starega jedra imenovanega Città Alta (na sliki). Njegovi duhovniški dnevi niso v teh časih nič drugačni od dni večine drugih Bergamaskov: že dva tedna je zaprt v stanovanju in vztraja v karanteni. Ven stopi samo zaradi najnujnejšega. Cerkev, za katero je odgovoren, je sicer čez dan odprta, vendar v njej seveda ni maš, spovedi, skupnih molitev. Kljub mnogim mrtvim zaradi koronavirusa ne opravlja blagoslovov trupel in pogrebov. Na mestnem pokopališču dežura en duhovnik, ki blagoslovi vsako krsto, ki tja pride, ne glede na to, iz katere župnije je. Pogreba kot pogreba ni. Bergamaški škof je ob tem izjavil, da nihče od zdaj umrlih ne bo ostal brez naknadnega pogrebnega obreda.

Huje kot v središču mesta je v predmestjih in v okolici Bergama, pove Pietro.

Ob tem ga direktno vprašam: »Kaj vi, Bergamaski, pravite, zakaj je ravno pri vas največ mrtvih zaradi koronavirusa?«

Pietro pove, da ima večina ljudi podobno razlago vzroka za katastrofo: ni bilo stroge karantene, ko je bil še čas. Bergamo, ali pa vsaj mesteci Alzano Lombardo in Nembro, ki ležita severno od Bergama, bi morali hitro po prvih okužbah izvajati karanteno, kakršno so takrat že izvajali v mestu Codogno. Se pravi, s policijo in vojsko zapreti območje in se posvetiti obolelim. Kljub pozivom lokalnih voditeljev za takšno karanteno iz višjih instanc ni bilo posluha. Ljudje se sprašujejo, če morda vzrok za počasno ukrepanje oblasti v tem delu Lombardije ni ležal v strahu, da bi ukrepi škodili ekonomiji. Okolica Bergama ima namreč izjemno mrežo podjetij, ki so zelo produktivna in uspešna. Okužba se je nato širila po mreži teh podjetij in po zdravstvenih ustanovah. Ko je koronavirus vstopil v družinska stanovanja, so starejši začeli umirati.

Kakor koli, za točne analize bo čas po epidemiji. Zdaj je potrebno zdržati in premagati virus.

Večina najinega videoklepeta je šla o pastorali in duhovniškem življenju v času koronavirusa. Pietro je rekel, da je s svojimi farani v stiku preko socialnih omrežij in telefona. Odkril pa je v času karantene nekaj, kar ga je presenetilo in nagovorilo. Ljudje so namreč zelo hvaležni za podaljšano večerno zvonjenje, ki ga bergamaške cerkve izvajajo te dni. Prej je ljudi povezovala cerkev, v katero so prihajali k maši, zdaj jih povezuje farni zvon, ki naznani skupno molitev za rešitev iz stiske. »Nisem vedel, da lahko zvonjenje ljudem prinese toliko tolažbe,« povzame Pietro.

Enako ga prijetno preseneča, koliko ljudi se je te dni dalo na razpolago za prostovoljno pomoč. Pietro opiše nekega svojega znanca, mlajšega moškega, ki doslej ni kazal posebej zanimanja ne za duhovnost ne za humanitarnost. Zdaj je doma, ker so njegovo podjetje začasno zaprli. Čeprav od njega to ne bi pričakoval, se je prijavil Rdečemu križu. Ker ni usposobljen za kakšno posebno delo v saniteti, so ga dali na dezinfekcijo reševalnih vozil, s katerimi vozijo obolele za koronavirusom. Naenkrat je iz človeka, ki ga je poprej v glavnem zanimala zabava, nastal pogumen mož, ki vstopa v okužene kombije.

Kaj reči? Župniku Pietru in vsem Bergamaskom, vsem Lombardom, vsem Italijanom obljubljamo svojo molitev in svojo solidarnost. Sv. Rok – prosi za nas!

P.S.: Čez ta vikend so v provinci Bergamo zabeležili 1062 na novo okuženih s covid-19. Kljub tej visoki številki se iz svežih podatkov vendarle zdi, da se trend okužb v Lombardiji nekoliko umirja. A za potrditev trenda je potrebno počakati še nekaj dni, so danes zvečer sporočile lombardijske oblasti (link).

Smrt, si to ti?

Barbari so pritiskali na meje civilizacije, mejo prekoračili in prišli vse do grških otokov, ki so jih oropali in opustošili. V njihove roke so padle Atene, hkrati so vdirali v notranjost Balkana. To je bila ena nesreča. Druga je bila huda virusna epidemija, ki je jemala življenja znotraj civilizacije, ki se je sicer ponašala s svojo organiziranostjo, redom in čistočo.

Ne, nismo v letu 2020. Barbari niso revni migranti, temveč izurjena vojska. Virusna epidemija ni covid-19, temveč verjetno epidemija črnih koz, kasneje imenovana Ciprijanova kuga. Smo namreč leta 267, barbari so strašni Goti, civilizacija, o kateri teče beseda, je Rimski imperij.

Leta 268 vajeti imperija prevzame cesar Klavdij II., sicer rojen v Sremski Mitrovici. Leta 269 njegove legije v veliki bitki pri Nišu premagajo Gote in jih vržejo preko Donave v današnjo Romunijo. Rim sicer izgubi provinco Dakijo, a vsiljivcev na svojem ozemlju več nima. Tudi kuga se umirja. Cesarju Klavdiju dajo triumfatorski naziv Gotski, nastopil naj bi čas praznovanja in miru.

Vse se obeta čudovito in lepo, ko tam, na levem bregu Save, na vrata cesarske palače v Sremski Mitrovici potrka virus, eden zadnjih v obtoku. Legionarska formacija, ščit, sulica in katapult zoper tega sovražnika ne pomagajo. Lahko si predstavljamo trenutek, ko mož, ki na glavi nosi svež lovorov venec zmagovalca nad barbari, ob prvih simptomih okužbe vpraša: "Smrt, si to ti?"

*

Proti večeru se z balkonov italijanskih, španskih, po novem pa tudi slovenskih mest in vasi sliši glasba. Razumljivo, covid-19 nas je spravil v hišni pripor. Albert Camus, pisec romana Kuga (izšel leta 1947), bi dejal, da nas je vse pognal v pregnanstvo. Prečudno pregnanstvo, saj smo doma in s svojimi, a pregnanstvo, ker smo za nekaj časa morali zapustiti veliki svobodni svet naših ulic, trgovin, gostilnic, šol, igrišč, templjev. Z glasbo z balkonov torej hočemo pokazati, da radi živimo v velikem svobodnem svetu in da bomo v njem še živeli. Usoda nam je namenila koronavirus in tesnobo, skakanje prstov po tipkah diatonične harmonike je naš upor zoper usodo.

A kako je bilo z glasbo na balkonih v trenutnih epicentrih epidemije? Kako in kaj so peli in igrali v italijanskem Bergamu, kjer krste pokojnih zlagajo v pokopališko cerkev Vseh svetih, ker v mrtvašnicah ni prostora? Kako in kaj so peli in igrali v občini Nembro, ki leži severno od Bergama? Časopis Corriere della Sera navaja besede Claudia Cancellija, župana občine Nembro, ki je konec prejšnjega tedna povedal, da so lani v celem letu imeli 120 pogrebov, v zadnjih dvanajstih dneh pa 70. Občina Nembro je po številu prebivalcev primerljiva občini Ormož. Predstavljajte si, da koronavirus zavlada po Prlekiji in da ima občina Ormož v dvanajstih dneh 70 pogrebov. Kdo v Ormožu bi v takih razmerah na balkonu igral Avsenikovo Golico?

Epidemija koronavirusa ni igrica – z določenim suspenzom, a igrica, v kateri smo mi nekaki hitri Pac-Man, hudobni virus pa nas lovi po hodnikih gor in dol. Ko pride nevarna epidemija, pride z njo tudi smrt. Kuga in smrt sta apokaliptična jezdeca, ki prihajata vštric. Ko nevarnega virusa ali bacila na določenem geografskem območju ne obvladamo več in obnemore zdravstveni sistem, je vseeno, ali smo antični Rimljani, srednjeveški dninarji, postmoderni japiji. Vprašanje bo vedno isto: "Smrt, si to ti?"

*

Huda epidemija je čas za osmišljanje biti, za metafiziko. Izgnani v svoje domove, hlastajoč po zadnjih informacijah o širjenju virusa, prekladajoč se sem in tja, na tiho vsi postajamo metafiziki.

No, ne ravno vsi. Albert Camus se metafiziki upre. Razume jo kot skušnjavo in motilca pozornosti. V odličnem romanu Kuga nas prepričuje, da kuga pride povedat, kar sicer ves čas vemo: to je, da bomo vsi umrli in da naše življenje ves čas teče pod obnebjem absurda. Absurd je vedno tu, nočemo gledati vanj, a kuga poskrbi, da skoči pred nas naenkrat in v vsem svojem srhljivem razkošju. Pogumni se z absurdom soočijo brez olepšav, manj pogumni se gredo metafizike oziroma osmišljanja nečesa, kar nima smisla. Tako nobelovec Camus, med drugim pisec filozofskih spisov Mit o Sizifu in Uporni človek.

Je potemtakem bil rimski cesar Klavdij II. med manj pogumnimi? Ko je namreč kuga potrkala na vrata njegove palače v Sremski Mitrovici in ko je z razvojem bolezni postalo jasno, da smrti ne uide, naj bi šestinpetdesetletni cesar storil nekaj ultra metafizičnega. V skladu s starodavnimi sibilinskimi prerokbami, naj bi se bil zavestno predal črni smrti; češ, če že moram umreti, naj umrem kot odrešenik; v zameno za mojo velikoduhovniško cesarsko smrt pa naj bogovi cesarstvu odvzamejo šibo kuge in vojne. Klavdij II. je tako svoj poraz pred smrtonosnim virusom spremenil v metafizično trgovino. Umrl je, pokopali so ga, kuga je potem resda nehala, senat in ljudstvo sta se cesarju zahvalila z lepimi spomeniki.

*

Povprečni Slovenec se v času novega koronavirusa, ki vendarle nima uničevalne potence kakšnih črnih koz ali ebole, seveda ne bo šel upornega premišljevalca absurda po vzoru Camusa ali izpolnjevalca sibilinskih prerokb po vzoru cesarja Klavdija II. Pregledoval bo zaloge konzerv pod kuhinjsko klopjo in toaletnega papirja na vrhu omar, krvavih oči bo sledil vsakovrstnim ekranom, če je muzikant, bo kdaj stopil s svojim inštrumentom na balkon. Ostro misel na smrt bo praviloma odganjal vse do tistega dne, ko ne bo resno okužen kdo iz njegove ulice. Nič narobe ni v tem. To je v skladu z našim obrambnim mehanizmom. Če bi se ob vsaki novi gubici na čelu in ob vsakem kihanju na prepihu vprašali "Smrt, si to ti?", bi ne mogli normalno živeti. Zapadli bi v labirint apokaliptične psihologije.

Po drugi strani tudi velja, da če se v svojem duhu ne bomo nikoli postavili pred obličje smrti, bomo živeli plitko in brez vsebine. Karantena naj ne bo namenjena čehljanju svojega popka in sočasnemu zatiranju globljih misli.

Bodimo zreli ljudje in bodimo v dneh koronavirusa in karantene sposobni več drž hkrati: tako disciplinirano ostati doma kot solidarno prispevati, da pandemijo preživimo kot pleme in ne le kot posamezniki; tako več ur skupaj igrati tarok kot zmoliti očenaš za zdravje tega sveta; tako na balkonu zaigrati polko kot se zamisliti ob verzih Daneta Zajca, temnega pesnika, mojstra besede o smrti.


* Razmišljanje je bilo najprej objavljeno v Večeru. Foto: Branko Cestnik, Angel s trompeto na pokopališču Almudena v Madridu

Bergamo in koronavirus - še enkrat!

Število okuženi s COVID-19 po lombardijskih provincah.
Vir: lombardijska Civilna zaščita in Giornale di Brescia

Ne morem verjet! Še vedno kdo zanika resnost položaja. V prejšnjem blogu sem opisal, kaj se dogaja z epidemijo koronavirusa v lombardijski provinci Bergamo (beremo s poudarkom na e - Bèrgamo). In že so se našli kakšni, ki so rekli, da širim paniko in celo da objavljam nepreverjene podatke. 

Predvidevam, da jih je stresla in zmotila slika s krstami v bergamaški cerkvi Vseh Svetih. Seveda, naši mediji te slike še niso objavili. Kdo bo zato zaupal nekemu blogecu, kajne?

Drži, blog je blog, blog ni profesionalni medij, tudi jaz nisem profesionalni novinar. Vsekakor pa se potrudim, da navajam zanesljive vire – v tem primeru etablirane lokalne medije. Poleg tega mi Milano in Bergamo nista tuja, saj sem svojo prvo kaplansko službo opravljal v župniji Segrate, v predmestju Milana. Od Segrat do Bergama je le dobrih 30 km zračne linije.

Skratka, dovolj je tega tiščanja glav v pesek! Situacija je resna. Ko koronavirus vstopi v skupnost, sesuje zdravstveni sistem in ubija. Smrtnost zaradi okužbe s COVID-19 v Lombardiji se trenutno ocenjuje na okrog 8%. Res je, da v Sloveniji ne dihamo tako slabega zraka kot v Lombardiji; res je, da je naša zdravstvena slika, kar se tiče dihal, boljša, in bi v primeru hudega izbruha verjetno odnesli z manjšim odstotkov mrtvih kot Lombardi - toda ne zanašajte se na to!

*

Zaradi nejevernih tomažev bom tokrat še bolj neusmiljen kot v prvem blogu. Enako kot so neusmiljene številke o mrtvih v Bergamu in okolici. Naštevam nekaj zadnjih novic:

• Časopis Corriere della Sera (link) navaja besede Claudia Cancellija, župana občine Nembro (severno od Bergama), ki je konec prejšnjega tedna povedal, da so lani v celem letu imeli 120 pogrebov, samo v zadnjih 12  dnevih pa 70. Občina Nembro je po številu prebivalcev primerljiva občinam Idrija, Ormož, Rogaška Slatina. Zamislite si, da je v Idriji ali v Ormožu ali v Rogaški Slatini 70 pogrebov v 12 dnevih!
• Današnji BergamoNews (link) podaja naslednje številke pogrebov v sami občini Bergamo: lani so jih v takem času (drugi teden v marcu) imeli 23, letos pa v istem tednu 330, kar je 14 krat več. Od sobote popoldan (14. marec) do ponedeljka popoldan (16. marec) je v občini Bergamo umrlo 88 ljudi.
• Poleg cerkve Vseh Svetih, ki je ob glavnem pokopališču, je škofija Bergamo za začasno deponiranje krst s pokojnimi dala na razpolago še cerkev Sv. Jožefa v občini Seriate (nekaj km vzhodno od Bergama). Da krste s pokojnimi v cerkvi niso mit, poglejte na tem videu, ki ga objavlja portal Prima Treviglio: VIDEO.
• L'Eco di Bergamo (link) in tudi nekateri italijanski nacionalni mediji poročajo, da je minulo nedeljo za koronavirusom umrla Ivana Valoti (58 let), ki je delala kot babica v bolnici v mestecu Alzano Lombardo (nekaj km severno od Bergama). 29. februarja je za koronavirusom umrla njena mama Angela. Hči Ivana je do konca stregla materi Angeli, zdaj sta obe pri Bogu. Ljudje objokujejo pridno Ivano, ki je na svet pomagala številnim novorojenčkom iz Alzana.
• Včeraj je portal BergamoNews objavil komentar (link), v katerem Davide Agazzi pove, da akcije petja in igranja inštrumentov na balkonih v Bergamu in okolici ni bilo. Preveč mrtvih imajo, da bi peli na balkonih. Agazzi meni, da se ostala Italija in svet ne zavedajo, kako hudo je v okuženi Lombardiji.
• Ljudje v Bergamu in okolici se strogo držijo doma. Oblasti in pristojne službe poskušajo z nadčloveškimi napori nadzirati položaj. Dodajajo tudi nove ukrepe. Tako je občina Bergamo celo izklopila mestni Wi-Fi, da bi ljudje manj hodili na prosto, poroča L'Eco di Bergamo. (link)
• Mimogrede: župan Nembra Claudio Cancelli je sam okužen s COVID-19 in je v domači karanteni. Ima blažjo obliko bolezni, ta gre h koncu, in takoj, ko bo negativen, bo na delovnem mestu, poroča danes Il Giorno (link).
• Dodajmo: provinca Bergamo ni edina provinca v Lombardiji, kjer se bije huda bitka zoper koronavirus in se štejejo mrtvi. Zelo se ji približuje provinca Brescia, ki bi lahko v naslednjih dneh po številu okuženih in mrtvih celo presegla provinco Bergamo (slika zgoraj). Giornale di Brescia ima dobro info-stran (kakršne Slovenija žal še nima) z grafi in podatki za vso provinco in vsako občino posebej. Poglejte: link.

Bergamo - ko se zavlada koronavirus

Trenutno je glede epidemije COVID-19 v Lombardiji posebej hudo v provinci Bergamo. Bergamo Slovenci poznamo po nogometnem klubu Atalanta, v katerem igra naš odlični Josip Iličič. Mene na Bergamo veže sošolec Pietro Biaggi, duhovnik, ki se je l. 1995 na mojo novo mašo na Hajdino pripeljal z razklopotanim golfom 1 in to po poti čez Tirolsko. Pietra sem nazadnje videl l. 2013, ko je meni in mojim prijateljem iz Milana razkazal bergamaško stolnico, vključno z njenim starodavnim podstrešjem in kupolo (s Pietrom na kupoli, slika spodaj).

Za ta blog sem se odločil zaradi:

- solidarnosti do Italijanov, ki jim je v teh dneh najhuje;
- opomina, kaj lahko doleti tudi nas, Slovence, čez teden ali dva.

Danes (14.3.2020) bergamaška provinca uradno beleži 2864 okuženih s COVID-19. V samem mestu Bergamo je 2,31 pozitivnih na tisoč prebivalcev. Najhuje je nekaj kilometrov severno od Bergama, kjer je v kraju Nembro 11,97 pozitivnih na tisoč prebivalcev, v kraju Alzano Lombardo pa 6,37.

Sanitarna struktura Bergama je pred kolapsom. Na udaru je zlasti glavna bolnica Papa Giovanni XXIII (po papežu Janezu XXIII., ki je bil doma iz okolice Bergama), ki povrh vsega beleži precej okuženih med svojim osebjem. Na celem področju Bergama je okuženih 50 zdravnikov, eden je že umrl. 

Epidemija je v Bergamu zdaj na vrhuncu. Smrtnost je velika. Tiskana edicija lokalnega časopisa L'Eco di Bergamo vsebuje te dni kar od 6 do 10 strani osmrtnic. Mrtvašnice v Bergamu ne morejo sprejeti vseh pokojnih, krematorij je zatrpan, zato krste s pokojnimi začasno zlagajo kar v cerkev Vseh Svetih pri pokopališču. Naenkrat je v cerkvi tudi do 40 krst, ki čakajo na kremacijo ali pokop (slika zgoraj, vir: it.aleteia.org). Pogrebi so vsake pol ure, je za časopis La Repubblica povedal župan Giorgio Gori.

Pregledal sem današnjo (14.3.2020) spletno edicijo časopisa L'Eco di Bergamo (https://www.ecodibergamo.it/). Da se bomo vsaj nekoliko vživeli v tamkajšnjo dramatično dogajanje, povzemam za tiste, ki ne znate italijansko, nekaj novic iz današnje in včerajšnje bergamaške kronike. 

• Časopis L'Eco di Bergamo, škofijska Karitas in lokalna izpostava podjetniškega združenja so ustanovili poseben sklad za tiste okužene, ki so jih odpustili iz bolnice, morajo pa ostati v karanteni, ob tem pa nimajo nikogar, ki bi v karanteni za njih skrbel. Sklad bo nemudoma najel nekaj prostorov/stanovanj za takšne bolnike, za katere bodo skrbeli prostovoljci.
• Karabinjeri iz Bergama poleg vsega opravljajo nujne prevoze medicinskega materiala. V noči iz 13. na 14. marec so opravili 90 takšnih prevozov.
• Odvetnica Carmen Posillipo (rojena v Bergamu, deluje na jugu Italije) je izjavila, da nikoli ne bo branila tistih, ki kršijo uredbe glede karantene in izrednih razmer.
• Za koronavirusom je včeraj umrl Diego Bianco, reševalec, star 47 let. Do bolezni je delal na centrali za nujne klice (klic 118) v bolnici Janeza XXIII.. Okuženi so bili tudi drugi sodelavci na tej centrali in reševalci. Centralo so morali zapreti in razkužiti.
• Karabinjeri iz Bergama so tožilstvu prijavili dva moška, ki delata v nekem podjetju za sanitetni material. V firmi sta ukradla maske in jih delila svojim sorodnikom, nekaj pa tudi dostavila neki apoteki, ki jih je dajala svojim strankam. Vrednost tatvine je 100 €.
• Da bi razbremenili glavno bergamaško bolnico, nekatere lažje bolnike s koronavirusom prestavljajo v ustrezno opremljene domove za starejše. V zadnjih dveh dneh so jih tako iz glavne bolnice prestavili 26.
• Naftna družba IP vozilom bolnice Janez XXIII., ki so namenjena boju zoper koronavirus, daje zastonj gorivo.
• Vzajemni sklad obrtnega združenja La Bilateralità Artigiana je poskrbel, da bo 630 delavcev iz Bergama in okolice, ki zaradi začasnega zaprtja obrata ne morejo v službo, dobilo plačo.
• V Bergamu se je občinskim oblastem za pomoč starejšim in osamljenim prijavilo 400 prostovoljcev, ki so običajno člani kakšnih društev. V ospredju so zlasti mladi oratorijski animatorji.

Bergamaški duhovnik Pietro Biaggi in moja malenkost
na kupoli stolnice v Bergamu julija 2013

Koronavirus, klic iz Milana

Prijatelji iz Milana - iz fare, kjer sem nekoč kaplanoval - naj bi te dni prišli na kratek oddih na Štajersko. Kot običajno: nastanitev v Zrečah, izlet na Pohorje, gobova juha v gostišču Smogavc, malo po Frankolovem, malo pri znancih v Žalcu, morda kak poldnevni izlet na Ptuj ali v Maribor.

Nič od tega. Karantena.

Včeraj me pokliče Antonella, sicer socialna delavka v predmestju Milana, in mi pove, da jih ne bo in da so zaradi koronavirusa zaprti vsak v svoji hiši. No, v glavnem zaprti. Gredo tudi kdaj ven. Kakšen skok v službo, v trgovino. 

Situacija je nadrealistična, razloži. Predvčerajšnjim je umrla njihova teta, ki živi v sosednji hiši. Umrla je doma, vzrok smrti ni bil koronavirus. Domači župnik, moj klaretinski sobrat Massimo, je prišel takrat, ko je pogrebna služba prinesla krsto iz hiše. Ob prisotnosti najbližjih je zmolil in blagoslovil pokojnico. Mrtvaški kombi je krsto naložil in odpeljal - in to je bilo vse, kar se pogreba tiče. Nobene zadušnice, nobene sedmine, nobenih skupnih molitev za rajno.

Ulice so prazne. Gasilci in civilna zaščita pomagajo nadzirati situacijo. Ljudje so vprašani, kam gredo. Če jih je kaj več na kupu, jih gasilec opozori, naj se razidejo.

Virusa se bojijo, saj se je izkazal za silno nepredvidljivega. Vsak ima občutek, da lahko zboli. Zavedajo se, da ga je moč premagati s higieno, predvsem pa z disciplino, ko si čim več doma, čim več vstran od drugih ljudi. Ker so Italijani podvojeno socialna bitja, jim je takšno življenje podvojena žrtev.

Antonella pove, da ima zadeva s koronavirusom tudi nekaj modrih sporočil. Prvo, kar vsi opazijo, je, da je te dni zrak čist, prijeten - zrak za dihat s polnimi pljuči. Šele zdaj se ona in prenekateri Milančani zavedajo, kako s svojim načinom življenja onesnažujejo in kako noro hiter je njihov vsakdanjik. Koronavirus jih posredno uči, da se bo potrebno ustaviti. Živeti se da tudi bolj počasi in bolj preprosto.

Naslednje, kar se jim dogaja, je, da je družina zdaj res veliko skupaj. Cele dneve drug ob drugem, cele dneve čas za pogovor, za pomoč pri hišnih opravilih, za kakšno že pozabljeno namizno igro.

Koronavirus in duhovnost. Koronavirus se dogaja v postnem času. Opominja na minljivo in negotovo življenje slehernika - to je postno. Hrepenenje po veliki noči je letos močno, kot še nikoli, pove Antonella.


* Na sliki: te dni so v mestu Varese v Lombardiji na tak način naredili skupno fotografijo ob podelitvi diplom novim medicinskim sestram. Vir: FB Lorenzo Tosa.

Kurent - plišasti medvedek št. 2?

To, kar pišem na sam pustni torek, je spodbujeno od odličnega intervjuja z etnologom Alešem Gačnikom, ki ga za Večer opravila Slavica Pičerko Peklar (link). Dr. Gačnik strokovno in natančno formulira, kar sam nisem znal povedati, izraža pa moje večletne dušne muke glede vsem nam ljubega kurenta oz. koranta.

Po očetu sem iz Hajdine, po mami iz Lancove vasi. Hajdina je po pustni tradiciji pač ena izmed vasi iz okolice Ptuja, medtem ko je Lancova vas eno izmed žarišč prvega reda, kar se tiče izvirnih mask oz. pustnih likov, šeg, starodavnih obredov za končanje zime.


Kurent - strašen in skrivnosten

Kurenta smo se otroci bali na poseben način. Čeprav ni bil hudoben kot hudiček, je bil strašljiv, sveto spoštovan, naddojemljiv. Nikoli - pozor, nikoli! - ga nismo videli brez "čake" (maske) na glavi. Kurent ni smel sedeti, kurent ni smel pasti, kurent je v tvojo hišo lahko vstopil samo ritensko. Zakaj ritensko? Ne zaradi preprečitve zapletanja peres v vratni okvir, temveč ker bi kazanje rogov na vratih pomenilo, da ti hoče slabo - se je reklo. Skratka, kurent se je izmed vseh pustih likov najbolj približal konceptu numinoznega Rudolfa Otta, se pravi, definiciji "mysterium tremendum et fascinans" (strašen in očarljiv misterij) - o čemer sem se kasneje poučil med študijem v Rimu.

Mali kurent sem bil enkrat tudi sam. Neko zimo se je moj stari oče Jurij Cestnik namreč odločil, da bova izdelala kurentijo in me za fašenk oblekla vanjo. Maska: škatla za čevlje, obdelana, pobarvana, z nosom iz kartona, s fižolom za usta, z brki iz metlinih bodik, z jezikom iz rdečega blaga. Peresa: dvoje sračjih kril, ki jih je poskrbel stari oče - lovec, in na polju najdena fazanja repna peresa. Kožuh: od stare mame narobe obrnjeni zimski plašč. Ježevka: s ceste, od povoženega ježa. Zvonci: ... Ah, zvonci! Pri nas ni bilo proste paše govedi, zato tudi zvoncev nismo imeli. Od nekod sem vendarle dobil enega, dalo pa bi se pomagati tudi s starimi piskrčki, v katere obesiš večji šrauf. 

Na usodni dan sem dal vse to nase. Nepozabno.


Kurent-navijač in karnevalski kurent

Potem so prišla osemdeseta. Na smučarskih tekmah so se kot navijači Bojana Križaja začeli pojavljati ptujski kurenti. Lepo. Vpraševali pa smo se: Kdo so ti kurenti-navijači? In zakaj se pojavljajo tudi izven svetega kurentovega časa, ki je od vekomaj med Svečnico in Pepelnico? Zakaj tako hitro snemajo "čako" z glave oz. se pustijo televizijskim kameram snemati brez maske? Ljudski glas je rekel, da so to "ptujski direktorji", ki so si zrihtali kurentijo in imajo tudi dovolj pod palcem, da hodijo na smučarske tekme v tujino. No, ni važno, kdo so bili in koliko denarja so imeli, važno je, da sem takrat prvič začutil, da se kurent spreminja, sekularizira, urbanizira, spektakularizira.

A - kot spomni Aleš Gačnik - veliko vlogo v tem spreminjanju kurenta je imel Ptujski karneval. Karneval je kurenta strateško preselil iz podeželja v mesto. Kot pravi Gačnik, kurent se je "karnevaliziral". 

Karneval ni problem. Ptujski karneval je velik dosežek, na katerega mora biti ponosna vsa Slovenija. Tudi kurent na karnevalu ni problem. Prav tako ne moti poimenovanje karnevalskih dogodkov s pojmom "kurentovanje". Da so "obhodi kurentov" od 2017 na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine, pa je sploh čudovito (link). Problem je, da kurent ob vsem tem izgublja svoj izvorni podeželsko-obredni nadih.


Namesto grotesknega puhasti kurent

Kurent se spreminja tudi stilsko, vizualno. Gačnik na tem mestu spet najde pravo besedo - grotesknost. Kurent izgublja grotesknost. Po mojem precej k temu pripomore novodobni kožuh z dolgo dlako. Kurentova silhueta ni več podolgovata in groba, kakršna je navdihovala slikarja Franceta Miheliča (prim. Miheličeva slika Ples kurentov), ampak postaja okrogla in puhasta.

Buckasti kožuh vpliva tudi na uporabo maske. Ker fantje in možje pod izolacijo iz dolge dlake komaj dihajo, si že zavoljo svojega zdravja morajo pogosto snemati maske - prepogosto. 

Sprememba je ta: kurent postaja buckasta dobrodušna pošast, ukročen demonček, politično korektna figura, nekaj puhastega za cartat kot mačka, plišasti medvedek št. 2.. Grotesknost, nadnaravna strašljivost, dvoumnost, ritualnost, ta "tremendum&fascinans", ... so v drugem planu.


V obrambo kurentove duhovne podstati ...

Reakcije na vse to niso izostale. Izstopa intelektualno delo Štefana Čelana, bivšega ptujskega župana in zapriseženega kurenta. Dr. Čelan se že dolgo trudi, da kurent ne bi izgubil samega sebe, da bi torej ohranil svojo prvinskost, ki je vendarle duhovna, obredna, tesno vezana na kozmološki cikel. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Kurent – korant: ali veš kdo si?, ki bo gotovo pripomogla k zajezitvi erozije kurentove prvinskosti (link).

Izziv ni majhen. Kurenta "napadajo" tudi drugi veliki dejavniki. Tu je podnebna sprememba in zime, ki simbolnega preganjalca vse manj potrebujejo. Tu je opuščanje kmetijstva in izguba tipično kmečkega strahu glede nove poljedelske sezone, s tem pa zmanjšanje psihološke potrebe po dotičnem obredu oz. šegi. Če se bo kurent oddaljil od menjave letnih časov in kmečkega čutenja, bo od njega resda ostal zgolj karnevalski približek, zgolj spominsko-etnografska maska.


... a previdno

Naj na tem mestu dodam: kot kristjan bi se seveda pretiranega poduhovljenja ali celo šamaniziranja kurenta izogibal. Kurentovanje nam ne bodi povratek v poganstvo, v neko čislanje muhavih nadnaravnih sil. Pomnimo, krščanstvo nas je strahu pred demoni osvobodilo. Po velikem Henriju de Lubacu je bila odprava strahu pred demoni celo tisti odločilni psihološko-religiozni moment, zaradi katerega so naši poganski predniki zapustili svojo prvotno religijo in se stisnili h Kristusu. 

Kurentovanje nam torej ne bodi dvorezna re-poganizacija, bodi pa spomin na naše prednike, domoljubno negovanje izročila, izražanje skozi posebno simbolno kozmološko govorico, samo ptujskemu koncu lasten način veselja nad življenjem.


Fašenk je še fašenk

Poleg branja Večerovega intervjuja z Alešem Gačnikom me je k temu zapisu spodbudil še točno določen prizor. Na letošnjo pustno nedeljo (23. februar 2020) je naneslo, da sem se s skavtskega tabor iz vzhodnih Haloz vračal prav ob uri zaključka Ptujskega karnevala. Da ne bi rinil v bližino zabasanega mesta, sem se odločil priti do avtoceste po liniji Cirkulane - Leskovec - Videm - Lancova vas.

V Pristavi pri Cirkulanah sem naletel najprej na pokače, nato na orače, prave orače, najstnike iz višjih razredov osnovne šole. Precej utrujeni in snetih mask so sloneli na nekem osamljenem mostu čez potok Belane. S čel so svetili znojni lasje. Razdalje med kmetijami niso majhne, tukajšnji hribi so strmi ...

Haloški prizor, zrel, da ga ovekoveči fotograf Stojan Kerbler! - me je obšlo. In: Hvala Bogu, fašenk je še fašenk!


* Foto na vrhu: B.C.

Kateheza v času »krize Boga«

Predavanje na akademiji ob 50. letnici katehetska simpozija 

Branko Cestnik, Mirenski grad, 15. februar 2020

Uvod: Kakor je v krizi Cerkev, tako je v krizi kateheza

Teolog in kardinal Walter Kasper je nekoč zapisal, da je Cerkev vsakih 500 let v globoki krizi. Kriza Cerkve ne pokonča, pač pa se na koncu izkaže kot menjava paradigme in priložnost za nekaj novega. Tudi oznanjevanje – in s tem kateheza – iz vsake krize pride prenovljeno in polno novega zagona.

Prva kriza je bila ob koncu Rimskega cesarstva, ko se je zaradi vpada poganskih plemen s severa proti Sredozemlju zdelo, da bo kmalu konec krščanske zgodbe. Ni je bilo konec. Ta ista poganska plemena so v naslednjih stoletjih ena za drugo sprejela evangelij in začela tvoriti krščansko Evropo. Druga kriza je bila po letu 900, čas, ki mu pravimo »temni vek«. Spet vdori poganskih narodov, razpadanje sistema, obenem pa reakcija v clunyski liturgični reformi, kakor tudi v duhovno-mirovniškem gibanju, ki mu je pripadala sv. Ema Krška, v rojstvu viteške duhovnosti, ter v kulturi, česar priča so naši Brižinski spomeniki. Tretja kriza Cerkve je nam dobro znana kriza 15. in 16. stoletja: s padcem Carigrada v turške roke, s turškimi vpadi, z moralnim razsulom papeštva, z nastopom protestantizma in zahodnim razkolom. Ta kriza nam je prinesla katekizem in redno katehezo, prevod Svetega pisma v slovenščino, izobraževanje duhovnikov, kopico novih redov in mnogo misijonarskega zaleta.

Zdaj je čas četrte velike krize. Tudi ta kriza izhaja iz več sočasnih dejavnikov. Nekateri so Cerkvi interni in se z njimi lažje spoprimemo, drugi so zunanji in na njih nimamo veliko vpliva. Nekateri dejavniki se ponavljajo iz prejšnjih kriz – npr. upad duhovnih poklicev, drugi so značilni samo za to četrto krizo – npr. ateistični slog življenja. Vsi ti dejavniki pa vplivajo na to našo prav specifično dejavnost Cerkve, ki je kateheza.

Kakor je v krizi Cerkev, tako je v krizi kateheza. Kakor bo Cerkev skozi krizo nekaj starega opustila in začela nekaj novega, tako bo storila tudi kateheza. In tudi obratno. Ne samo kakor bo s Cerkvijo, tako bo s katehezo, temveč tudi: kakor bo s katehezo, tako bo s Cerkvijo. Kar se bo dogajalo v katehezi, se bo dogajalo v Cerkvi. Da zna biti kateheza ena izmed silnic, ki prenavlja Cerkev, vidimo prav na slovenskem primeru, saj je Slovenski katehetski urad (SKU) trenutno tisti medškofijski pastoralni organizem, ki ima najbolj reflektiran pogled na stvarnost Cerkve na Slovenskem. Če uporabim besedo iz zgodovine umetnosti: SKU je ta hip v vlogi avantgarde. Da je temu tako, priča novi katehetski načrt, ki ga je SKU izdeloval minula leta.

Predavanje bo imelo tri poudarke:

-     - »kriza Boga« kot zmagoslavje relativizma, ki prihaja tudi v naše veroučne učilnice in zahteva od nas misijonarski pristop;

-     - »kriza Boga« kot izkušnja zla, ki zahteva od nas solidarnostni pristop ter boj proti pozabi žrtev;

-    - »kriza Boga« kot čas krize Cerkve zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki zahteva od več strogosti in previdnosti, ne da bi zapadli v hladno mehansko podajanje vsebin.

1. Kateheza v času »krize Boga«, ki je doba zmagoslavja poljubnosti

Četrto veliko krizo zahodne Cerkve bi mogli povzeti v sintagmo »kriza Boga«, ki jo je v pokoncilskem času skoval pred kratkim preminuli teolog Johann Baptist Metz. Izraz »kriza Boga« dajem v navednice, saj seveda nisem heretik in ne govorim o ontološki krizi Boga.

»Kriza Boga«, o kateri razmišlja Metz, pa nima ateističnih potez, temveč ima verske poteze. Z drugimi besedami: v krizi je vera v Boga, religioznost sama po sebi ni v krizi. Dogaja se nam, kar je kmalu po koncu druge svetovne vojne napovedal Romano Guardini. Zanj sekularizacija ni bila v izginjanju svetega in zatonu bogov – kot jo še mnogi pojmujejo danes – , temveč v metamorfozi svetega in v vse večji privatizaciji religioznosti.

Metamorfozo svetega lahko opazimo v porabniški družbi, ki med drugim posega v sveti čas oz. v polje tretje Božje zapovedi »posvečuj Gospodov dan«. Če ob nedeljah kristjani in post-kristjani sistematsko hodimo v veleblagovnico, že s tem povemo, da je veleblagovnica naš novi tempelj. Če na hodniku veleblagovnici »za srečo« vržemo kovanec v okrasni bazenček, je to primitivno religiozno obnašanje, ki spominja na poganska darovanja krajevnim duhovom.   

Poleg metamorfoze je tu še privatizacija svetega. V času krize Boga torej ne zmaguje ploski ateizem, temveč zmaguje to, kar pogosto srečujemo tudi po slovenskih veroučnih učilnicah: self-servis katolištvo, malo tega – malo onega – ničesar zares, poljubna osebna moralka, psihologizirani Bog (o katerem je med današnjo mašo govoril Milan Knep), veliko romantike – malo ali nič dogmatike, metamorfoza Božiča v sakralizirani prihod coca-colinega Božička, metamorfoza Velike noči v praznovanje pomladi …

Tudi ideološki pristop k religiji ni več bojevit in radikalen, kot je bil še pred desetletji. Danes ideal razsvetljenskih in racionalističnih elit ni izbris religij. Danes je ideal mešanje religij, njihovo niveliranje na isto višino, njihova redukcija na estetiko in zdravje, njihova multi-kulti uporabnost. Razsodnik, kaj je v religiji prav in kaj narobe, pa je posameznik in njegove želje. Drug razsodnik sta kapital in država ter njune želje.

Kateheza je v okolju, kjer je sveto podrejeno človeškim potrebam in privatizirano, velik izziv. Kaj storiti? Povečati bojevitost? Nek katehet je enkrat dejal, da se pri verouku počuti kot sv. Jurij, ki se spopada z zmajem sedanje mentalitete, ki je vsa v znamenju poljubnosti in porabništva. Ne bi rekel, da moramo povečati bojevitost. Spremeniti pa moramo naš »modus operandi«, naš način delovanja, našo katehetsko mentaliteto.

Primer. Pomnimo situacijo naših predbožičnih katehez. V srcu Cerkve, v srcu župnije, v veroučni učilnici, se moramo včasih z otroci prav spopasti za resnico o Božiču, ko zatrdimo: »Za Božič ne pride Božiček! Za Božič se rodi Jezus, Božji sin!«

To pa je situacija, ki ni tipično katehetska. Če se kot katehet tako rekoč v srcu Cerkve, v fizičnem srcu župnije, v veroučni učilnici, spopadaš za resnico o Bogu, je to tipično misijonarska situacija. Z drugimi besedami: veliki kulturni obrat, ki je človek odrinil Boga, religijo pa prilagodil in vzel k sebi, našo katehezo vse bolj spreminja v misijonarsko dejavnost. In dokler imamo 50 % vpis slovenskih otrok na verouk, na misijon ni potrebno iti na ulice, temveč je dovolj, da ga vršimo v veroučni učilnici.

Nov slovenski katehetski načrt to novo situacijo – če tako rečem situacijo »krize Boga v veroučni učilnici« – predvideva in nanjo odgovarja s predlogom reforme kateheze, ki bo vsaj v prvih letnikih bolj kerigmatična in misijonarska. Staro zaporedje oznanjevanje – spreobrnjenje – zakramenti – kateheza je namreč marsikje podrto. V postmodernih časih moramo pri katehezi tako oznanjevati kot spodbujati k spreobrnjenju.

To pa zahteva zelo globoke spremembe v katehezi. Nekaj kozmetičnih popravkov in nekaj posodobljenih učbenikov ne bo dovolj. Ker osrednji korpus katehetov še vedno tvorijo duhovniki, ki pa so vse bolj stari in obremenjeni z drugimi stvarmi, ni pričakovati, da bi to reformo zmogla zdajšnja konstelacija katehetov. Dozdeva se, da bo za kaj takega morala priti neka nova generacija.

2. Kateheza v času »krize Boga«, ki je doba pozabe žrtev in trpljenja

Francoski filozof, teoretik postmodernega ateizma, André Glucksmann je pred dvema desetletjema spisal knjigo Tretja smrt Boga. V njej pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja. Na križu je Bog nekako sam sebe »sklatil z Neba« in pričel on sam sekularizacijo. V knjigah filozofov je umrl v človeškem umu. Ostala je duša evropskega človeka. Umiranje Boga v tej duši pa ni vesel dogodek. Od zunaj morda deluje kot festival poljubnosti, relativizma, udomačitve svetega, od znotraj pa moremo opaziti neko mračno sredico. Umiranje Boga v duši evropskega človeka XX. stoletja je namreč tesno povezano z obema vojnama, z genocidi, s Hirošimo, s trpljenjem nedolžnih, danes lahko rečemo da tudi z novejšim islamskim terorizmom. Za Glucksmanna je prav genocid prvi in najpreprostejši dokaz, da Boga ni oz. »ni več«.

Če ponazorimo. Nahajamo se na Mirenskem gradu, ki je le streljaj daleč od rovov soške fronte. Vprašajmo se, kako je bilo katoličanu, ko je pred dobrim stoletjem tukaj krvavel, trepetal, stradal, streljala na Italijane, ki so bili katoličani tako kot on? Videl je pasti mnoge svoje tovariši, daj je skozi nepopisne grozote. Mislite, da to ni vplivalo na njegovo dojemanje Boga? Mislite, da ni bil njegov intimni odnos do Bog prav nič poškodovan? Mislite, da se na soški fronti med našimi predniki ni dogajala »smrt Boga«?

Če se verujoči ne bomo povsem strinjali z Glucksmannom, češ kako genocid že sam po sebi dokazuje, da Boga ni, se pa vsekakor lahko strinjamo z Johannom B. Metzom, ki je učil, da Bog po Auschwitzu ni več »isti«. Vsesplošna izkušnja zla XX. stoletja je zelo poškodovala naše religiozno čutenje. In to toliko bolj, ker se je zlo – katerega resničnost in šifra je »Auschwitz«, lahko pa bi tudi bil »gulag« ali »Huda jama« ali »Dresden« (katerega bombardiranje se spominjamo te dni) – spočelo, zaredilo in prišlo do vrhunca v srcu evropske celine, ki je bila dobro tisočletje impregnirana s krščanstvom.

Tema zla in Boga je po eni strani večna tema filozofske in teološke refleksije (teodiceja), po drugi tabu. Eden redkih, ki se je pri nas te občutljive teme lotil, je Karel Gržan. To je bilo v knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? Ne preseneča, da je Gržanova knjiga slovenski katoliški prostor tiho obšla.

Zlo, o katerem govorimo, nas prizadeva na dva načina:

- v obliki (podzavestne) zamere do Boga in nezaupanja v oznanilo;

- v obliki pozabe žrtev, ki je pozaba Boga.

Oba načina sta prisotna v naših veroučnih učilnicah.

Da, ta »po-auschwitzski Bog« je tiho navzoč tudi v naših veroučnih učilnicah. In sicer kot čutenjska in mišljenjska podstat, ki bi jo lahko označili kot nekakšno podazvestno zamero do Boga. To je tista zamera, zaradi katere človek katehetovim besedam o dobrem Bogu nekje na dnu svoje duše nerad verjame. To je tisto čutenje, ki samo po sebi daje prostor verskemu dvomu.

Kako iz zagate? Bo naš običajni verouk obenem tudi neke vrste terapija? Bomo skozi verouk zdravili ranjen odnos med človekom in Bogom? In če je verouk prikrita terapija, kakšen je primarni postopek te terapije? »Potreba, da pustimo trpljenju do besede, je pogoj za vsako resnico,« je zapisal Theodor W. Adorno, nemški filozof. Kar se komu zdi kot nerešljiv problem razmerja med Bogom in zlom, postaja rešljiv problem, ko pustimo trpečemu človeku do besede. Če smo na strani žrtev zla in če poslušamo, kar nam pravijo žrtve, je »kriza Boga« občutno manjša. Če žrtev nima besede, se zlo zgolj jača.

Na tej točki je potrebno uvesti nov pojem – pozaba žrtve. Po Johannu B. Metzu je pozaba Boga tesno povezana s pozabo žrtev. Auschwitz (soška fronta, gulag, Huda jama …) kot tak poškoduje naš odnos z Bogom, a poškoduje ga usodno bolj v trenutku, ko začnemo gojiti kulturo pozabe žrtev. Pa tu ni samo Auschwitz. Tu je svetovni kapitalizem in porabniška družba, ki jo Metz diagnosticira kot bistveno nagnjeno k pozabi žrtev. V porabniški družbi je na primer zelo zaželeno, da kupuješ pametne telefone, ni pa zaželeno, da vprašaš, kako in preko koliko izkoriščanja revnih pridemo so surovin zanje. Od »dobrega porabnika« se pričakuje pozaba žrtve. Dobro vemo, da mnogi naši veroučenci »veselo« živijo to kulturo pozabe žrtev, ki je v nadaljnjem koraku osnova za pozabo Boga.

Naloga naše kateheze se v teh razmerah rišejo same po sebi. Naša kateheza bo sproti izstopala iz logike pozabe ubogih in bo vztrajala na solidarnosti do vsakovrstnih žrtev. Problem zla bo reševala preko učenja, kako se ljubeče spominjati žrtev in kako ljubiti uboge. Naš kateheza zato ne bo zgolj zakramentalna mistagogija, temveč uvajanje v pristopanje k viru vseh zakramentov, ki je Kristusov križ – križ Žrtve. Povedano preprosto: veroučenec prihodnosti ne bo samo hodil na verouk v župnijsko učilnico, temveč bo tudi obiskoval bolne in ostarele v svoji bližini ter zbiral pomoč za uboge tega sveta. Veroučenec prihodnosti bo že v osnovnošolski dobi rastel v čutu za globalno pravičnost. Njegovo socialna in ekološka osveščenost bo presegala ideološke modne muhe, ki jim ploska svet, ker bo koreninila v Kristusovem križu. Veroučenec prihodnosti bo na vprašanje »le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?« odgovoril: »Bog je tu, ob tebi, ki trpiš, zato ker sem jaz ob tebi.«

3. Kateheza v času zdravljenja Cerkve

Pred dobrim mescem dni je na Teološki fakulteti v Ljubljani potekala enodnevna konferenca s pomenljivim naslovom O katehezi in pastorali v času iskanja novega zaupanja v Cerkvi. Govora je kakopak bilo o finančnih in spolnih škandali v Cerkvi, ki rušijo zaupanje vanjo. Če pomislimo, da so spolni škandali zlorabe mladoletnih oseb s strani duhovnikov velikokrat pravzaprav škandali, katerih ozadje je bila tudi kateheza oz. katehetski odnos, je jasno, da je morda največja oškodovanka tega dogajanja prav kateheza. Zadeva je usodna za oznanjevanje in katehezo. Janez Vodočar, eden izmed razpravljavcev, je dejal: »V ozračju, kjer ne bomo mogli od sumničenja in nezaupanja preiti v očiščenje in novo rast, je vedno manj verjetno, da bo pričevanje vseh oznanjevalcev v današnjem svetu prinašalo oznanilo odrešenja.«

Spolna zloraba otrok s strani posvečenih oseb v okviru pastoralne in katehetske dejavnosti po svoje ponazarja obe zgoraj navedeni potezi »krize Boga«. Prva poteza: pri pedofilskem duhovniku srečamo relativizem in poljubnost, moralni laksizem do meja zločina in čez, podreditev vere in verske ustanove lastni spolni pohoti. Druga poteza: pri pedofilskem duhovniku srečamo zlo, ki je hudičevsko. Glede slednjega: v velikočetrtkovem pismu duhovnikom l. 2002 je papež sv. Janez Pavel II. med drugim zapisal: »Globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu.« Poljski papež je za pedofilske duhovnike uporabil izraz »mysterium iniquitatis«, ki je izraz, ki ga uporabljamo za opis delovanja hudiča v svetu.

Skratka, pedofilski duhovnik je groteskna in kriminalna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve na prelomu iz drugega v tretje tisočletje. Podobno kot je bil papež Borgia groteskna in kriminalna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve v 15. stoletju. Še več, pedofilski duhovniki potrjujejo preroške besede papeža bl. Pavla VI., ki je l. 1972 dejal: »Satanov dim je vstopil v Božji tempelj.«

Kateheza se je vsled tega znašla v očesu orkana. To čutimo tudi pri nas. Četudi na Slovenskem nismo priča epidemiji duhovniške pedofilije, nekateri katoliški starši otroka ne vpišejo v katehezo ali zaradi protesta ali zaradi pohujšanja ali zaradi večjega občutka varnosti lastne družine. Tisti, ki ga vpišejo, pa povečajo svojo pozornost na obnašanje kateheta, da se slednji – četudi čist v mislih, besedah in dejanjih – zna počutiti kot preiskovanec na rentgenu, kar spet ni prijetno.

A kot je dejal papež Frančišek: »Rad bi poudaril nujnost, da spremenimo to zlo v priložnost očiščenja.« Če je kateheza v očesu orkana, ima ravno v tej pozicijo posebno odgovornost in posebno priložnost, da obnavlja zaupanje in ozdravlja Cerkev. Če so pedofilski škandali duhovnikov nekakšna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve, je ravno zaščita otrok v okolju kateheze naš prvi odgovor na to globoko duhovno krizo. Če bo na račun zaščite otroka potrebo prijaviti kakšnega kateheta in bo trpel družbeni ugled Cerkve, to ne bo drugega kot naš obračun s hudičevskimi nakanami in naš obračun s skušnjavo posvetnosti te iste ustanove. To bo spreminjaje zla v priložnost očiščenja.

Obenem pa bo na preizkušnji naša pedagoška modrost. Zavoljo zaščite otrok in boja proti spolnim zlorabama kateheza ne sme postati sterilna in mehanska. Katehet ne sme postati kovinski robot, ki z razdalje nekaj metrov zgolj verbalno podaja snov, kot je po programu. Katehet seveda ne sme z rokami kakor iskati otroka, ne smemo pa tudi pustiti, da bi bil vsak dotik sumljiv in kriminaliziran. Pomnim predavanja pri rimskih salezijancih, ko so nas poučevali o katehezi otrok s posebnimi potrebami. Profesor je eksplicitno dejal, da moramo takega otroka znati prijeti za roko, ga objeti. Ravno naravni dotik v takšnih primerih pomaga, da evangeljska vsebina naravno zaživi. Naj spomnim, da je na temo besede in dotika pred kratkim za Radio Ognjišče spregovorila tudi Alenka Rebula. Dejala je, da beseda komunicira, dotik pa gradi odnos v globino, zato je dotik močnejši od besede.

Zaključek: Dobimo toliko, kolikor upamo

Če zaključim. Četrta velika kriza Cerkve se od blizu dotika kateheze. »Kriza Boga«, tipična za to dobo, se čuti tudi v naših veroučnih učilnicah. Kaj zdaj?

»Kateheza v času krize Boga« se seveda sliši dramatično. Nekdo bi mogel pomisliti, da katehiziramo malodane v apokaliptičnih časih, ko bo marsikaj odvisno od naše hektike in discipline, od super-aktivizma in kdo ve od kakšnih novih katehetskih metod. V bistvu pa moramo ostati mirni. Le bolj pozorni moramo biti na določene globinske vzgibe, ki jih pred nas postavlja ta četrta velika kriza v zgodovini Cerkve. Od Svetega Duha si izprosimo darov, ki so v teh časih potrebni. Okrepimo zavest, da smo v krizi mi, medtem ko Sveti Duh ni v krizi. Mi imamo mračno sliko, Sveti Duh že gradi svetlo alternativo.

Kot nam je med današnjo pridigo položil na srce škof Marijan Turnšek, je krizno obdobje čas za drugo teologalno krepost – upanje. Papež Frančišek je v letošnji Poslanici za svetovni dan miru zapisal: »Upanje je krepost, ki nas postavi na pot in nam da krila, da gremo naprej celo takrat, ko se ovire zdijo nepremagljive.« Na koncu poslanice citira sv. Janeza od Križa, ki pravi: »Dobimo toliko, kolikor upamo.« To je strateška smernica za katehezo: v prihodnje bomo imeli takšno katehezo, kakršno bo porodilo naše globoko upanje v Božjo ljubezen in v sodobnega človeka. Dobili bomo toliko, kolikor bomo zmožni dejavnega upanja.

* Foto: Slovenski katehetski urad