Religije in kritika kapitalizma

Papeži in kritika kapitalizma

Pred tremi leti smo se nekateri cel večer družili z Andrea Torniellijem, takrat zelo vplivnim novinarjem vatikanistom, danes voditeljem vatikanskih medijev. V Slovenijo je prišel kot Družinin osrednji gost na Knjižnem sejmu (link). Med večerjo na ljubljanskem gradu nam je povedal nekaj, kar nam je sprva skoraj vzelo sapo. Dejal je, da naj bi Janez Pavel II. po padcu Berlinskega zidu in vzhodnoevropskega socializma imel namen v svoji doktrini ostreje obračunati tudi s kapitalizmom. Zakaj do tega ni prišlo? Tornielli je rekel, da so poljskega papeža nekako pretentali svetovalci, zlasti oni iz severnoameriškega bazena.

Leto zatem, ob smrti severnoameriškega filozofa Michaela Novaka (+2017), je Tornielli o vplivu teh »svetovalcev« pisal v članku Umrl je Novak, teolog kapitalizma (link).

Kakor koli, v vrhu katolištva kritika kapitalizma ni izostala. Najdemo jo pri Benediktu XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici (2009), najdemo jo pri papežu Frančišku v apostolski spodbudi Veselje evangelija (2013). Tu v 54. točki beremo kar hude besede:

V tej povezavi nekateri zagovarjajo tudi teorije »pronicanja« (teorije trickle-down), ki predpostavljajo, da vsaka gospodarska rast, ki jo pospešuje svobodni trg, zmore sama po sebi povzročiti večjo enakost in družbeno vključitev v svet. Ta nazor, ki ga dejstva nikdar niso potrdila, izraža nespametno, lahkoverno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo v rokah gospodarsko moč, kakor tudi zaupanje v oboževane mehanizme prevladujočega gospodarskega sistema. Medtem izključeni še naprej čakajo.

Kot  imamo dandanašnji na eni strani dediščino Michaela Novaka, se pravi, nazor o »demokratičnem kapitalizmu«, po katerem sta krščanstvo in kapitalizem kot brat in sestra, imamo na drugi strani papeže in teologe, ki se ukvarjajo z ostrejšo kritiko kapitalizma in prostega trga. Slednje je nadvse pomembno. Iz več razlogov. Prvi je praktičen: kapitalizem nima sebi doraslega tekmeca.

Socializem se vrača, a je preplitev, da bi zrušil kapitalizem 

Pred leti sem skupini srednješolcev med vožnjo v hribe razlagal razliko med kapitalizmom in socializmom. Bil sem nekoliko zgrožen. V slogu piščancev, ki gledajo v računalnik, so bili popolnoma nepoučeni o najbolj osnovnih postavkah enega in drugega ekonomsko-političnega modela. Danes opažam, da se je slika nekoliko spremenila. Razprava o kapitalizmu in socializmu se je vrnila in ljudje se čutijo bolj kompetentne, da kaj rečejo. Tudi najavljeno diskusijo Jordan Peterson vs. Slavoj Žižek kdo poskuša zožiti na nekak kiklopski boks med kapitalizmom in marksizmom (link).

Zagovorniki socializma se te situacije veselijo, saj se jim zdi, da smejo iz kloake zgodovinskih luzerjev, kamor jih je konec prejšnjega stoletja sunil padec Berlinskega zidu oz. nepozabni trojček Ronald Reagan (ki mu je teološko asistiral prav Michael Novak), Margaret Thatcher in Janez Pavel II..

Drugi se povratka socializma na sceno ne veselimo. Pa ne le zaradi socializma kot socializma, temveč zaradi izkušnje, da socializem ni sposoben premagati kapitalizma, oz. ga zmore premagati le, če vzpostavi nedemokratično družbeno ureditev. 

Povratek socializma v obči diskurz dela uslugo kapitalizmu, saj slednjemu ponuja priložnost za vnovično dokazovanje svoje superiornosti. Naj razložim.

Ko smo v 80-ih v sklopu nekega predavanja vprašali slovitega misleca Antona Trstenjaka, kaj je osnovna idejna napaka marksizma, je odgovoril: »Zmotna antropologija.« Marksizem ves čas izhaja iz napačne vizije človeškega bitja. (Mimogrede: sodobni socialisti s teorijo spola, s pravicami za živali in ideološkim veganstvom, z evtanazatorskim usmiljenjem,... zgolj potrjujejo Trstenjakovo misel o »zmotni antropologiji«.) Hočem reči, marksizem v kombinaciji z ateizmom človeka splošči in poplitvi. Nakar se s to svojo »plitvo« antropologijo gre boja proti kapitalizmu, ki pa vendarle samo na zunaj deluje »plitvo«. Kapitalizem pač ni zgolj »pohlep kapitalistov«, kot pridigajo socialisti, temveč je že od vsega začetka nekaj »globljega«; nekaj, kar je podobno religiji. Socializem se tako na koncu izkaže preprosto za preplitvega, da bi premagal kapitalizem, ki se obnaša kot univerzalno božanstvo in se je sposoben ugnezditi v najbolj skrite kotičke človeške duše.

Kapitalizem ima »versko strukturo«

Da ima kapitalizem »versko strukturo«, vemo že 100 let, če ne več. Walter Benjamin je l. 1921 zapisal: »Kapitalizem je čisti kult, brez dogem«, ki operira s »krivdo, brez pokore« (link). Kapitalizem in prosti trg s svojo famozno »nevidno roko« (ki je kar preveč nazoren para-teološki pojem) urejata svet v blagor vsega človeštva. Kapitalizem uspešno in v globino odgovarja na človekovo iskanje sreče – taka in nič drugačna je kapitalistična vera. Paul F. Knitter, sodobni ameriški teolog progresističnega nadiha, v zvezi s tem pravi:

Kjer je srednjeveška Cerkev učila »extra ecclesiam nulla salus«, sodobna veroizpoved pravi »extra mercatum nulla sallus«; to je »zunaj trga ni rešitve!«

Ker se kapitalizem obnaša kot religija, ker se gre zavezništva z religijo in ker tudi tekmuje z njo, je nujno, da se religija kritično sooči z njim.

Kar pravim, ni teoretična vadba. Naj spomnim, da so se cerkve v Sloveniji začele pospešeno prazniti z vzponom kapitalističnega porabništva. Danes je pri nedeljskih mašah manj ljudi, kot jih je bilo v času diktature ateističnega socializma. Kapitalizem zna narediti mnogo dobrega. Toda s svojo »nevidno roko« zna krasti tudi duše in na svoj način širiti praktični ateizem oz. sebično tuzemsko uživaštvo, ki nas zapre pred drugim in Drugim.

Religije sveta v spopadu s kapitalizmom

Če se kapitalizem obnaša kot religija, je to priložnost, da se mu religija zoperstavi, nanj vpliva, ga moralno očiščuje. Možnosti za uspeh so. Kajti za razliko od ploskega socializma religija vendarle gradi v globino.

Paul F. Knitter, drugače tudi strokovnjak za medverski dialog, v članku Kapitalizem in religije (2012) predlaga tri religijam inherentna načela, po katerih se lahko svetovne religije soočajo s kapitalizmom ter ga pozitivno spreminjajo:

1. družbeno bodi nad ekonomskim 

2. prosti trg bodi moralni trg

3. ekonomija bodi demokratična

Ad 1. Svetovne religije vzpostavljajo socialnega človeka nad ekonomskega človeka. Religije ves čas brzdajo človeka, da se popolnoma ne potopi v svoje materialne potrebe in ekonomijo. To delajo v imenu dušne dobrobiti in v imenu ohranjanja pravičnosti v občestvu.

Ad 2. Religije v svojih starodavnih svetih spisih seveda ne obravnavajo teme prostega trga kot prostega trga. Obravnavajo pa pravičnost v trgovini, spoštujejo delo, zavračajo krajo, zavračajo pohlep, svarijo pred zanko bogatenja. Iz tega lahko črpajo svojo kritiko prostega trga in zahtevo, da v ekonomiji svoboda in etika hodita z roko v roki.

Ad 3. Religije tudi ne vzpostavljajo nekih posebnih nazorov o demokraciji, čeprav navajajo primere ljudskega soodločanja. Ker pa od davnine učijo, da je homo socialis več kot homo oeconomicus, zmorejo podpreti sodobno zahtevo po demokratičnosti oz. zahtevo,da je ljudstvo soudeleženo v političnih in ekonomskih odločitvah.

* Foto na vrhu članka (s spleta): papež Janez Pavel II. in ameriški predsednik Ronald Reagan; foto pod člankom: Andrea Tornielli in moja malenkost novembra 2016 na ljubljanskem gradu.

Post 2019: Bog ≠ demonski sodnik

V začetku maja 2007 je takratni celjski škof Anton Stres obiskal frankolovske birmance z namenom, da jih sreča in opravi klasično »birmansko skušnjo«, t.j. da preveri njihovo versko znanje. Med drugim jih je nekoliko po filozofsko vprašal (navajam po spominu):

Postavil bom tri trditve o Bogu. Vse tri so pravilne. Vi boste pa povedali, katera je najbolj pravilna. Trditve so naslednje: 1. Bog je vsemogočen; 2. Bog je pravičen; 3. Bog je ljubezen. Katera je torej najbolj pravilna?

Škof in moja župnikova malenkost sva pričakovala, da bodo birmanci, novozavezno ljudstvo, rekli, da je najbolj pravilna trditev o Bogu tista, po kateri je Bog ljubezen. Tako učimo, tako bi moralo biti. Motila sva se. Otroci niso »rekli«, pač pa so v en glas skorajda zagrmeli: »Bog je pravičen!«

Njih trditev je bila »zaklicana« na način, da je stala trdna kot granit. Spreletelo me je: »Od kod jim to?«

Odgovor sem našel v silni človekovi potrebi po pravičnosti. Ta je tolikšna, da je tudi kristjan pripravljen dati na stran resnico o Bogu, ki je ljubezen, in pričakovati predvsem, »da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje« - kakor nenazadnje narekuje druga od znamenitih 6 resnic.

*

Kljub sveti potrebi človeštva po pravičnosti je gojenje sodniške podobe Boga zelo tvegano, kdaj za vero tudi usodno. Karl Frielingsdorf v knjigi Podobe Boga. Kako povzročijo bolezen – kako ozdravljajo (Ognjišče, 2016) postavlja boga sodnika na prvo mesto med »demonskimi« podobami boga. Po Frielingsdorfu je bog sodnik nekak »grozo vzbujajoči superbog«, ki je navzoč tudi v drugih popačenjih božje podobe.

Demonskega sodnika, ki z nebes deli predvsem kazni in pogubo, lahko ustvari tako cerkveno pridiganje (strašenje s peklom), kot družbena paradigma (tiranija), kot osebna travma (nasilje v družini). 

Vernik, ki ga obsede podoba boga hudega sodnika, zaide v samokaznovanje in samozatiranje. Frielingsdorf piše:

Davek vere v to demonsko podobo Boga je visok. Ljudje živijo svoje življenje iz negativnega ključnega izhodišča z občutkom, da je njihovo bivanje brez vrednosti, in zato ne dosežejo življenja, ki je zasnovano tako, da vsebuje svobodno darovanje in poteka iz usmiljenja.

Redno se najdejo oni, ki pred tovrstnim bogom sodnikom pobegnejo s pomočjo distanciranja in zanikanja. Duhovno travmo na videz rešijo: ali ko hudega sodnika pretvorijo v sladkega neškodljivega bogca z dolgo mehko brado; ali ko ga z opustitvijo duhovnega boja in verske prakse enostavno zanikajo. Rečejo si: »Kaj se sekiram! Saj Boga itak ni.«

Danes so mnogi ateisti in verskih brezbrižneži pravzaprav begunci, ki so zbežali pred spako »grozo vzbujajočega superboga«. Danes so lahko mnogi verniki, tudi tisti cerkveno najbolj lojalni, okuženi s to podobo. Namesto da bi poleteli, stopicajo na mestu in tiho trpijo. Pa še kdo zraven njih.

Ni še konec posta 2019. Dajmo pravemu Bogu priložnost, da nas očisti mračnih podob in bolnih vzgibov!

* Slika (wikimedia): William Blake, Bog sodi Adamu, 1795.

Post 2019: Bog ≠ predstave o Bogu

Naše predstave o Bogu niso Bog. Podobe Boga niso Bog. Mojster Eckhart (wikipedia) je v svarilo nam, ki s preveliko lahkoto operiramo s predstavami o Bogu, zapisal:

Vsi atributi pripadajo Bogu, ne da bi On bil eden izmed njih. Zato kdor si domišlja, da ve kaj o Bogu, ne ve ničesar. Če kdo kaj vidi ali če kaj vstopi v njegovo spoznanje, to ni Bog. Če kdo pravi, da je Bog tu ali da je tam, mu ne verjemite.

Drži pa tudi, da brez predstav in podob težko razmišljamo o Bogu; Boga težko častimo, če nimamo »ničesar pred očmi«. Pravzaprav so naše predstave in podobe o Bogu velik in nujen pripomoček za približevanja Bogu. Denimo, Slovenci smo precej naravnani, da nam lepota narave sproži religiozni vzgib. Je to prav ali narobe? 

Sam Mojster Eckhart priznava možnost takšnih »pripomočkov«, ko pravi:

Vse stvari so sledi Boga.

Obenem pa tudi pove, kateri podobi ali predstavi oziroma kateremu »pripomočku« iz narave gre prvo mesto:

V stvarstvu ni ničesar bolj podobnega Bogu kot tišina.

Če torej ob motrenju fantastičnega sončnega zahoda »začutiš« Boga, to ni narobe. Narobe bi bilo duhovno doživljanje preveč vezati na fantastične sončne zahode in poskušati v slednje Boga nekako »ujeti«, si ga razpoloženjsko »udomačiti«. Sorodna tej je skušnjava duhovnikov, ko hočejo Boga »ujeti« v župnijsko aktivnost in ga ponujati v zgolj »klerikalizirani« priredbi.

Postno obdobje je pravšnji čas za čiščenje našega religioznega podstrešja. Zlasti če v njem kraljujejo pajčevinaste in temotne podobe Boga, ki nas dušijo in povzročajo, da smo do bližnjih trdi.

Ob tem pazimo, da zamenjavi božjih podob ne bomo dali preveč teže. Češ: zapustil bom podobo Boga Kaznovalca, h kateri so me vzgajali v otroštvu, od jutri si bom inštaliral podobo Boga Prijatelja. Približevanje Bogu ni miselna igra. Čustvene in umske vaje spadajo k poganskim transcendentalnim meditacijam, porabniškim jogam in tečajem samozavedanja za 40€/h.

Kdor v resnici išče Boga, mora biti pripravljen, da bo Bog nenehno uhajal iz »kletke« njegovih misli in razpoloženj. Pripravljen mora biti tudi na bridke ure brez podob.

Foto: B.C., golob v lini.

Post 2019: Šifra nam bodi »d(D)rugi«

Mnogi postni čas vzamejo zares. Zlasti glede hrane. Na pepelnico in na veliki petek iz gostiln diši po ribah, doma se kuha fižol, še prenekatere šolske kuhinje pazijo, da pred otroke ne tiščijo mesa. Mnogi postni čas vzamejo zares z namenom poboljšanja fizičnega in psihičnega zdravja, mnogi z namenom moralnega boja zoper lastne razvade in šibkosti. 

Vse to je na mestu. Toda vse to še ni srčika posta.

Nevarnost raznovrstnih postenj in vaj zoper to ali ono razvadico je, da smo v središču pozornosti še vedno mi, naše potrebe, naše želje. Na koncu se nam more primeriti, da se bomo proti malikom sicer vešče borili, a tihoma bomo loščili podobo enega samega malika – sebe. Tak postni čas bi bil povsem mimo.

Postni čas je čas za poglobljeno premišljevanje o Drugem: o Bogu in bližnjem. To je čas za notranji eksodus, za prehod skozi »neprehodno«, čas za približevanje Drugemu.

Od Biblije naprej je Drugi »dva v enem«, v smislu, če imaš rad Boga imaš enako rad bližnjega; ter, če imaš rad bližnjega, imaš enako rad Boga. Moderna religiozna misleca Martin Buber (+1965) in Emmanuel Levinas (+1995) nas uvajata v skrivnost, ko Drugega lahko zapišemo takole: d(D)rugi ter D(d)drugi. Se pravi, ko ljubimo bližnjega (d z malo), trčimo na Boga (D z veliko); ko ljubimo Boga (D), pridemo do bližnjega (d).

Program za post nam torej bodi šifriran takole: d(D)rugi oziroma D(d)drugi.

* Foto: Lucija Špeglič, nad Robanovim kotom

Duhovniki sporočamo: Ne bomo vaš grešni kozel!

Katoliških duhovnikov v Sloveniji nas je malo nad 1000, naša povprečna starost je okrog 60 let (vir: katoliska-cerkev.si). Ne lenarimo. Obratno, bolj kot bomo stari, več dela nas bo čakalo, saj nas je vse manj, župnij pa enako kot prej. Smo sveti in grešni, kdo izmed nas zelo svet, kdo zelo grešen. Kakšen je storil tudi kriminalno dejanje spolne zlorabe mladoletne osebe. Sprejmemo, da se nas kritizira, preverja; sprejmemo, da se kriminalce izmed nas strogo kaznuje. Ne sprejmemo pa vloge grešnega kozla!

Zakaj ne? Ne toliko zaradi sebe kot zaradi preštevilnih otrok, ki so žrtve spolnih zlorab - zlorabili pa jih niso duhovniki. V Sloveniji imamo preko 100 spolnih napadov na otroke na leto, k čemur prištejemo skoraj toliko zlorab otrok na spletu (vir: rtvslo.si). Med temi storilci je komaj kaj duhovnikov, če jih je v zadnjih letih sploh kaj. Če bomo dovolili, da se po mehanizmu grešnega kozla na duhovnike obesi breme vseh spolnih zločinov zoper otroke, bomo dovolili, da velika večina žrtev ostane brez ustreznega glasu, velika večina storilcev pa brez ustrezne stroge obravnave.

Otrok, ki bo žrtev duhovnika, bo poslej imel veliko orodij, s katerimi se bo lahko rešil iz primeža zla. Ta orodja bo poslej, zlasti po zaslugi papeža Frančiška, bolj kot kadarkoli v zgodovini dala na razpolago tudi sama Cerkev. Tu so še osveščeni mediji, policija, politika, civilna družba. Žrtev bo imela odločno boljšo podporo, pedofilskemu duhovniku se bo odločno slabo pisalo. 

A vprašajmo se: bo enaka orodja ter enako podporo javnosti in struktur imela tudi žrtev spolne zlorabe s strani starega očeta, očeta, strica, soseda, trenerja, učitelja? Ne bo mehanizem grešnega kozla dosegel, da bomo s ponižanjem duhovniškega stanu v celoti, s pljuvanjem po Cerkvi v celoti, dosegli to, da bo 99 % pedofilov ostalo tam, kjer so? Duhovniki torej linčani pod žarometi, 99 % pedofilov pa na preži v poltemi.

Mehanizem grešnega kozla je po Renéju Girardu in Gianniju Vattimu eden izmed osnovnih mehanizmov moralnega očiščevanja v družbi (o tem bloga Mehanizem grešnega kozla na delu in Vsi mi). Mehanizem je ves čas aktiven. Z izbiro nadomestnih tarč (v našem primeru duhovnikov) sprošča nasilje (zgražanje) vseh nad enim (ali nad eno skupino), s tem pa nekako preprečuje nasilje vseh proti vsem.

Da je mehanizem grešnega kozla uspešen, mora biti dano nekaj pogojev:

• nadomestna tarča mora sprejeti vlogo grešnega kozla;
• konsenz okrog tarče mora biti popoln;
• postopek mora teči na nezavedni ravni.

K prvemu. V dani situaciji v katoliških krogih obstaja nevarnost, da s prekomernim posipanjem s pepelom sprejmemo vlogo nadomestne tarče oz. grešnega kozla. Tudi papeževa ostra obravnava klerikalizma kot sokrivca za pedofilske duhovnike lahko gre v napačno smer – to je, da se kleriški stan kot tak razume kot nagnjen k pedofiliji. Na tej točki slovenski duhovniki veliki skupnosti slovenskih grešnikov, zlasti onim, ki so grešili na področju 6. božje zapovedi, sporočamo: Ne, ne bomo vaš grešni kozel!

K drugemu. Mediji delajo na izgradnji popolnega konsenza glede grešnega kozla, katerega vlogo naj bi prevzel malodane ves kler. V Sloveniji je motivacija dodatna. Poleg političnega antiklerikalizma, ki ga imamo tudi na Zahodu, je pri nas na delu velika potreba ateističnih elit, ki so svojo pozicijo moči zgradile na krvavi revoluciji in povojnih pobojih, da je Cerkev prikazana kot prvi negativec slovenske družbe, skorajda kot absolutno zlo. Ta potreba udarja vedno znova na dan.

Poglejmo likovno ozadje, ki ga je o poročanju o duhovniških pedofilskih škandalih večkrat uporabljal TV Dnevnik državne RTV. Imamo ranjenega plišastega medvedka, ki sedi v cerkveni klopi, na slednji so v slogu holivudsko-transilvanskih grozljivk nafotošopirani črni križi. Za primerjavo: ob poročanju o islamističnih atentatih nismo na ozadju TV Dnevnika nikoli videli notranjosti mošeje z nafotošopiranimi polmesci in s krvavimi medvedki na molitveni preprogi, čeprav vemo, da so atentatorji pred atentatom poklekali na molitveno preprogo.

K tretjemu. Ne obsojamo kar s prve naše RTV. Domnevati moramo, da so bila likovna ozadja TV Dnevnika, s katerim se kriminalizira katoliški sakralni prostor, se pravi, celotno katolištvo, ustvarjena po nezavednem vzgibu. Mojster na fotošopu in uredništvo so »enostavno vedeli«, kaj jim je storiti, da bo likovna reč za hrbtom voditeljice »ta prava«. Ostroumne semantične analize niso bile potrebne. 

V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi enako kanaliziramo našo siceršnjo frustracijo in naš siceršnji gnev; vsi vemo, kdo je kriv in zakaj mora biti od vseh nas preklet. 

Grešni kozel nastrada, mi se počutimo očiščene in boljše. Toda ali smo s tem rešili naslednjih 100 otrok, ki bodo v tekočem letu žrtve spolnih zlorab?

* Foto: printscreen rtvslo.si

Ernesto Cardenal, konec duhovniškega suspenza

Bil je katoliški duhovnik in minister za kulturo v komunistični vladi. Pisal je pesmi, ki so bile prevedene v mnoge jezike, tudi v srbščino. To je botrovalo, da sem se leta 1988 v Beogradu srečal z njegovo poezijo. Kupil sem srbski prevod njegovih pesmi že zato, ker sem poezijo katoliškega duhovnika našel v srcu pravoslavnega Balkana, v socialistični deželi, v mestu, ki je tisti čas tudi izložbe za čevlje aranžiralo z Miloševićevo sliko. Skratka, od obiska one beograjske knjigarne naprej sem se začel zanimati za Ernesta Cardenala.

Ernesto Cardenal (letnik 1925) je zaslovel v letu 1983 ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Nikaragvi, ki so jo takrat vodili sandinisti (vrsta komunistov). Kot teolog osvoboditve je sodeloval v komunističnem prevzemu oblasti in bil postavljen za ministra za kulturo. Kot tak je seveda skupaj z drugimi ministri pričakal papeža na letališču. V maniri katoliškega duhovnika je pokleknil, da bi papežu poljubil prstan. V tistem hipu ga je poljski papež s povzdignjenim prstom jezno oštel, češ da nima kaj delati v komunistični vladi. Od blizu je papeški svarilni prst gledal Daniel Ortega, vodja sandinizma, celinska replika Fidela Castra. Fotografija je obšla svet.

4.3.1983, Janez Pavel II. ošteva Ernesta Cardenala

Naslednje leto (1984) je Ernesta Cardenala doletela cerkvenopravna kazen: suspenz duhovniške službe, prepoved maševanja, spovedovanja, pridiganja, pastoralnega delovanja. Ni bil edini. To so bila leta pospešenega obračuna s teologijo osvoboditve. Tudi takratno zgodbo mariborskega naslovnega škofa Vekoslava Grmiča se da razumeti znotraj teh dogajanj.

Sam sem teologijo osvoboditve spremljal dokaj od blizu: znotraj reda misijonarjev klaretincev, ki mu pripadam. Naš red je v sedemdesetih, ravno ko ga je vodil tržaški Slovenec Anton Legiša, v svoje smernice prejel precej prvin teologije osvoboditve. Pri tej teologiji me je navdihovala odločitev za uboge; od nje me je odvračalo, ko je Kristusovo veličastje poskušala stlačiti v filo-marksistične kalupe.

Načeloma so bili pristaši teologije osvoboditve dokaj srčni ljudje. Nekateri pravi junaki. Dvakrat sem srečal znamenitega brazilskega škofa Pedra Casaldaligo, klaretinskega sobrata, po poreklu Katalonca. Njegovo delo za uboge je bilo osupljivo. Kot škof je živel v baraki, pisal pesmi, bil trn v peti amazonskim latifondistom, preživel je dva atentata. Leta 1993 je prvič v življenju prišel v Rim in se med drugim na Kongregaciji za nauk vere zagovarjal pred Josephom Ratzingerjem, kasnejšim papežem. Ta njegov rimski obisk je mit zase, o čemer v kakšnem drugem blogu.

Ernesto Cardenal je kanonsko kazen ponižno sprejel in vzorno prenašal. Politične funkcije je po nekaj letih opustil, ni pa opustil svojih krščansko levičarskih idej. Posvečal se je poeziji, predavanjem, aktivizmu. Kričava mednarodna medijsko-politična scena je sčasoma pozabila nanj. Vmes je tudi teologija osvoboditve pešala: bodisi zaradi manj revščine, bodisi zaradi obče krize socialistične ideje, bodisi zaradi solidnega cerkvenega socialnega nauka, ki ga je deloma prav zaradi opozicije s strani teologov osvoboditve zgradil Janez Pavel II..

Prišel je nov papež, Latinoameričan, ki dobro razume teologijo osvoboditve, čeprav ga med pristaše slednje ne moremo šteti. Papež Frančišek je naredil z minule poljsko-nemške papeške perspektive nekaj smelih korakov: k sebi je povabil Gustava Gutierreza, očeta teologije osvoboditve; odprl je dialog z oporečniškim veleteologom Hansom Küngom; za mučenca je razglasil Oscarja Romera, ubitega po roki desničarskega voda smrti; molil je na grobu Enriqueja Alvearja, čilskega škofa ubogih. 

To, kar dela papež Frančišek, ni rehabilitacija teologije osvoboditve in popuščanje v dogmi, o čemer krakajo njegovi nasprotniki tudi v Sloveniji, temveč je celjenje ran.

17.2.2019, Ernesto Cardenal po 35 letih spet mašuje

Tako je včeraj (18.2.2019) zlasti špansko govoreči svet obšla novica, da Ernesto Cardenal spet lahko vrši duhovniško službo. Apostolski nuncij v Nikaragvi Waldemar Stanislaw Sommertag (zanimivo: Poljak z nemškim priimkom) ga je minulo nedeljo obiskal v negovalni ustanovi, kjer leži star, bolan, nepokreten. Ernestu so nadeli štolo. Po 35 letih je spet somaševal. Skrivnost Cerkve je to.

*

Dodajam svoj prevod Cardenalove priredbe Psalma 1. Pesmica je vključena tudi v ono knjigo, ki sem jo bil kupil v Beogradu.

Ernesto Cardenal

Salmo 1

Bienaventurado el hombre que no sigue las consignas del Partido
ni asiste a sus mítines

ni se sienta a la mesa con los gánsters

ni con los Generales en el Consejo de Guerra

Bienaventurado el hombre que no espía a su hermano

ni delata a su compañero de colegio

Bienaventurado el hombre que no lee los anuncios comerciales

ni escucha sus radios

ni cree en sus slogans

Será como un árbol plantado junto a una fuente.

Psalm 1

Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu Partije,

ne stopa na pot njenih mitingov

in ne poseda v družbi gangsterjev,

ne z generali v Vojnem svetu.

Blagor človeku, ki ne vohuni za svojim bratom,

ne ovaja svojega sošolca.

Blagor človeku, ki ne bere komercialnih obvestil,

ne posluša njihovih radijskih postaj,

ne verjame njihovim sloganom.

Tak človek bo kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah.

Križ na grobovih frankolovskih žrtev

Jablane, na katere so nacisti 12. februarja 1945 obesili 100 talcev

Vsako leto v tem času tako ali drugače prileti do mene kot frankolovskega župnika kakšno vprašanje glede frankolovskega zločina in grobov stotih talcev. Lahko bi zapisal nekaj zelo sočutnih (npr. pričevanje gospe, ki je kot 11-letna deklica zločin videla) ali pa nekaj zelo gorkih besed o frankolovskem zločinu - kot jih pač slišim od ljudi -, a sem bom omejil le na kakšno točko glede slovesnosti in samih grobov.

Duhovniki v Straniškem grabnu

Naj najprej povem, da me kot frankolovskega župnika odgovorni niso nikdar povabili na slovesnost ob grobu frankolovskih žrtev. Morebiti zato, ker že naziv »frankolovske« žrtve ni najbolj na mestu, saj je med 100 talci bil le eden čisti Frankolovčan, Stanko Gorenjšek; sam zločin pa so Nemci zagrešili ne na Frankolovem pač pa v sosednji župniji Stranice, kakšen kilometer od frankolovskega katastra. Morebiti pa me doslej niso povabili zato, ker so tudi na teh grobovih pol stoletja čepeli varuhi komunistične revolucije in je prišlo v navado, da frankolovski ali kak drug duhovnik ni bil zaželen.

Komunizem si je pač prilastil ne samo odpor proti okupatorju, temveč se je med drugim tudi potrudil, da pokončna protifašistična drža večine štajerskih duhovnikov ne bi izstopala oz. kvarila zapovedane naracije o »nazadnjaški Cerkvi«. In to, denimo, kljub temu, da je 4 leta pred frankolovskim zločinom, 18. aprila 1941, na spodnjem koncu Straniškega grabna, kot ena prvih žrtev nacističnega preganjanja pri nas bil aretiran frankolovski župnik Alojz Sunčič. Aretacijo župnika je izvedel – ne boste verjeli! - nihče drug kot Reichsführer-SS Heinrich Himmler osebno. Himmler se je peljal iz Maribora v Celje in ob cesti videl duhovnika, ki ni dvignil roke v nacistični pozdrav. Ukazal je ustaviti avtomobile, sestopil je, aretiral župnika, ga odpeljal v celjski zapor. Po poti je v Vojniku aretiral še tamkajšnjega župnika Antona Lassbacherja, ki mu njegov nemški priimek ni pomagal.

Kakor koli. Duhovniki so dandanašnji na slovesnostih v spomin frankolovskim žrtvam prisotni, kar je pravično in lepo. V zadnjih letih je na slovesnost hodil celjski škof Stanislav Lipovšek. Zelo na mestu je, da je po novem v slovesnost vključena tudi molitev za pokojne. Slednjo je letos vodil konjiški nadžupnik in arhidiakon Jože Vogrin. 

Če že vprašate - ker so v zadnjih letih v slovesnost vendarle vključeni duhovniki, me ne vznemirja in boli, če nisem povabljen. Grobove obiščem in na njih zmolim na kakšen navaden dan.

Šarec: Upor in vera v Boga si nista v nasprotju

Letos je bil slavnostni govornik na grobovih frankolovskih žrtev predsednik vlade Marjan Šarec. Kot poročajo mediji (prim. članek v Večeru), je izrekel nekaj »verskih« stavkov, ki jih – tako domnevam - pred njim na tem mestu še ni izrekel nihče od politikov. Navedimo enega:

Niti takrat je ni bilo in niti zdaj ni dileme med 'smrt fašizmu' in 'hoditi v cerkev', saj ne upor ne vera ne učita zla in sovraštva.

Resnica. Velika večina partizanov ni čutila te dileme. Da sta si upor in vera v Boga nista v nasprotju, so na Frankolovem vedeli že od pregnanega župnika Alojza Sunčiča (pred vojno znanega po svojem strastnem boju proti alkoholizmu) naprej ter iz vzgleda pregnanih in partizanskih rodbin, kot sta bili Borovnikova in Gorenškova.

A zadeva za vernega partizana seveda ni bila tako preprosta, kot bi se dalo sklepati iz Šarčeve izjave. Upor je vendarle potekal pod ateističnim simbolom, z osvoboditvijo je prišel na oblast ateistični svetovni nazor, ki se ni branil diktatorskih prijemov in masovnih pobojev. Kam pes taco moli, so ljudje vedeli že med vojno. Kot mi je povedala verodostojna priča iz ene izmed naših hribovskih kmetij, so še v drugi polovici leta 1944 nekateri frankolovski fantje, ki so pristopali k partizanom, neradi nosili rdečo zvezdo, saj so jo videli kot protikrščansko. Ko so jih v nekem razpravljanju vprašali, kako razumejo sami sebe, so rekli, da so »slovenski fantje«, torej prepričani domoljubi. Ni potrebno poudariti, da je drža teh fantov bila tisti čas silno delikatna in življenjsko nevarna.

Najprej so partizani na grobove talcev postavili dva križa

Da je večina štajerskih partizanov vero in upor doživljala kot nekaj nenasprotujočega, se je pokazalo tudi po tragičnem 12. februarju 1945, ko so nacisti v Straniškem grabnu obesili 100 talcev. Frankolovski partizani so se potrudili, da so na grobove talcev postavili dva križa, pri tem pa tvegali svoja življenja.

Valentin Borovnik - Lipe iz Frankolovega je l. 1971 za knjigo Staneta Terčaka Frankolovski zločin povedal:

Naše mladinke in aktivistke, med njimi tudi sestre obešenega talca Stanka Gorenjška so takoj po tem umoru pričele zbirati cvetje in spletati vence za okrasitev množičnih grobov. Stankov oče Jurij Gorenšek – Ljubomir, ki je med prvimi začel podpirati partizane, je mrtvim v spomin sestavil naslednje posvetilo: »Tukaj počivajo slovenske žrtve, ki so dale življenje za svobodo in srečo domovine. Večna venčaj vas slava, ki nikdar ne mine.« Partizan Gašper, ki je pozneje padel, je pripravil dva lepa hrastova križa in nanju vžgal to besedilo. Pripravili smo tudi slovenske zastavice s peterokrako zvezdo in čakali ugoden trenutek, da okrasimo groba, ki so ju Nemci zravnali tako, da se skoraj ni poznalo, kaj se je na tem mestu zgodilo. Šele neko noč v marcu 1945 se nam je posrečilo okrasiti grobova. Za to so se potrudili: Stankova brata, partizan Marko, mladinec Karol, dve sestri, kurir Oto in jaz. Ta podvig je bil težak, ker so Nemci neprestano hodili ali se vozili po cesti. Dva spomina na opisani okupatorjev zločin – voziček, s katerim so vozili mrtve talce h grobovoma, in križ z napisom hrani muzej revolucije v Celju.

Prvo znamenje na grobovih frankolovskih žrtev torej ni bila rdeča peterokraka (četudi je bila navzoča na priloženih zastavicah), pač pa križ. Talci so bili kristjani, svojci talcev so bili kristjani, partizani so bili kristjani – logično, da so domači partizani postavili križ! 

Stalinistično-kardeljanska smer revolucije česa takega ni tolerirala, zato so oba križa »v času svobode« odstranili in na grobove postavili dva kamnita monolita z rdečo zvezdo, ki sta tam še danes. Oblasti so premogle vsaj toliko uvidevnosti, da prvotnih križev niso vrgle v smeti, temveč so ju dale v muzej.

Sramežljiv povratek križa in primat rdeče zvezde

Po koncu komunistične diktature se je ne samo v Straniškem grabnu, pač pa tudi marsikje pri podobnih grobovih, pojavilo vprašanje: »Zakaj žrtve počivajo pod rdečo zvezdo, če pa so bile verne?«

Snovalci nove podobe spominskega parka frankolovskih žrtev so zato leta 2000 nov spomenik zasnovali na način, da je na njem tudi križ. Plahega, rahlo abstrahiranega, v velikosti knapove dlani, ga zagledamo v gornjem desnem kotu spomenika (slika spodaj). Medtem ko je v levem kotu vklesana enako velika zvezda. Dve rdeči zvezdi na obeh nagrobnih monolitih sta seveda ostali.

Trenutno stanje na fronti zvezda-križ, ki je 3:1 za zvezdo, je po svoje potrdil Marjan Šarec, ko je minulo soboto ob grobovih frankolovskih žrtev dejal:

Povsem nesmiselni in zgrešeni so tudi ideološki prepiri o rdeči zvezdi. Ta je bila takrat pač simbol boja za svobodo in to bo tudi ostala, pa če jo še tako retuširamo.

Levo-sredinski politik pač kot levo-sredinski politik. Primata rdeči zvezdi ne bo odvzemal. Pri tem ne vidi, da so z na rdečo zvezdo postavljenem nacionalnem mitu ideološki spori zagotovljeni za naslednja desetletja.

Dalo bi se oboje. Spoštovati one, ki so iskreno uporabljali rdečo zvezdo kot simbol upora proti okupatorju (ob hkratnem odločnem zavračanju revolucionarnega nasilja); spoštovati one, ki so v vojni drami in antifašističnem delovanju ohranili vero v Boga. Marsikdo je v tem smislu pričakoval, ne da se bodo v Straniškem grabnu radirale zvezde, pač pa da bo nov spomenik frankolovskim talcem vseboval večji križ. Vsaj takšnega, ki bi bil viden s ceste. Marsikdo to pričakuje še danes. Med njimi – če že vprašate - tudi jaz.

* Fotografiji: prva je iz knjige Življenje ob Tesnici, ki jo je sestavil Matjaž Založnik; drugo sem slikal B.C..