petek, 29. marec 2019

Religije in kritika kapitalizma


Papeži in kritika kapitalizma

Pred tremi leti smo se nekateri cel večer družili z Andrea Torniellijem, takrat zelo vplivnim novinarjem vatikanistom, danes voditeljem vatikanskih medijev. V Slovenijo je prišel kot Družinin osrednji gost na Knjižnem sejmu (link). Med večerjo na ljubljanskem gradu nam je povedal nekaj, kar nam je sprva skoraj vzelo sapo. Dejal je, da naj bi Janez Pavel II. po padcu Berlinskega zidu in vzhodnoevropskega socializma imel namen v svoji doktrini ostreje obračunati tudi s kapitalizmom. Zakaj do tega ni prišlo? Tornielli je rekel, da so poljskega papeža nekako pretentali svetovalci, zlasti oni iz severnoameriškega bazena.

Leto zatem, ob smrti severnoameriškega filozofa Michaela Novaka (+2017), je Tornielli o vplivu teh »svetovalcev« pisal v članku Umrl je Novak, teolog kapitalizma (link).

Kakor koli, v vrhu katolištva kritika kapitalizma ni izostala. Najdemo jo pri Benediktu XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici (2009), najdemo jo pri papežu Frančišku v apostolski spodbudi Veselje evangelija (2013). Tu v 54. točki beremo kar hude besede:
V tej povezavi nekateri zagovarjajo tudi teorije »pronicanja« (teorije trickle-down), ki predpostavljajo, da vsaka gospodarska rast, ki jo pospešuje svobodni trg, zmore sama po sebi povzročiti večjo enakost in družbeno vključitev v svet. Ta nazor, ki ga dejstva nikdar niso potrdila, izraža nespametno, lahkoverno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo v rokah gospodarsko moč, kakor tudi zaupanje v oboževane mehanizme prevladujočega gospodarskega sistema. Medtem izključeni še naprej čakajo.

Kot  imamo dandanašnji na eni strani dediščino Michaela Novaka, se pravi, nazor o »demokratičnem kapitalizmu«, po katerem sta krščanstvo in kapitalizem kot brat in sestra, imamo na drugi strani papeže in teologe, ki se ukvarjajo z ostrejšo kritiko kapitalizma in prostega trga. Slednje je nadvse pomembno. Iz več razlogov. Prvi je praktičen: kapitalizem nima sebi doraslega tekmeca.


Socializem se vrača, a je preplitev, da bi zrušil kapitalizem 

Pred leti sem skupini srednješolcev med vožnjo v hribe razlagal razliko med kapitalizmom in socializmom. Bil sem nekoliko zgrožen. V slogu piščancev, ki gledajo v računalnik, so bili popolnoma nepoučeni o najbolj osnovnih postavkah enega in drugega ekonomsko-političnega modela. Danes opažam, da se je slika nekoliko spremenila. Razprava o kapitalizmu in socializmu se je vrnila in ljudje se čutijo bolj kompetentne, da kaj rečejo. Tudi najavljeno diskusijo Jordan Peterson vs. Slavoj Žižek kdo poskuša zožiti na nekak kiklopski boks med kapitalizmom in marksizmom (link).

Zagovorniki socializma se te situacije veselijo, saj se jim zdi, da smejo iz kloake zgodovinskih luzerjev, kamor jih je konec prejšnjega stoletja sunil padec Berlinskega zidu oz. nepozabni trojček Ronald Reagan (ki mu je teološko asistiral prav Michael Novak), Margaret Thatcher in Janez Pavel II..

Drugi se povratka socializma na sceno ne veselimo. Pa ne le zaradi socializma kot socializma, temveč zaradi izkušnje, da socializem ni sposoben premagati kapitalizma, oz. ga zmore premagati le, če vzpostavi nedemokratično družbeno ureditev. 

Povratek socializma v obči diskurz dela uslugo kapitalizmu, saj slednjemu ponuja priložnost za vnovično dokazovanje svoje superiornosti. Naj razložim.

Ko smo v 80-ih v sklopu nekega predavanja vprašali slovitega misleca Antona Trstenjaka, kaj je osnovna idejna napaka marksizma, je odgovoril: »Zmotna antropologija.« Marksizem ves čas izhaja iz napačne vizije človeškega bitja. (Mimogrede: sodobni socialisti s teorijo spola, s pravicami za živali in ideološkim veganstvom, z evtanazatorskim usmiljenjem,... zgolj potrjujejo Trstenjakovo misel o »zmotni antropologiji«.) Hočem reči, marksizem v kombinaciji z ateizmom človeka splošči in poplitvi. Nakar se s to svojo »plitvo« antropologijo gre boja proti kapitalizmu, ki pa vendarle samo na zunaj deluje »plitvo«. Kapitalizem pač ni zgolj »pohlep kapitalistov«, kot pridigajo socialisti, temveč je že od vsega začetka nekaj »globljega«; nekaj, kar je podobno religiji. Socializem se tako na koncu izkaže preprosto za preplitvega, da bi premagal kapitalizem, ki se obnaša kot univerzalno božanstvo in se je sposoben ugnezditi v najbolj skrite kotičke človeške duše.


Kapitalizem ima »versko strukturo«

Da ima kapitalizem »versko strukturo«, vemo že 100 let, če ne več. Walter Benjamin je l. 1921 zapisal: »Kapitalizem je čisti kult, brez dogem«, ki operira s »krivdo, brez pokore« (link). Kapitalizem in prosti trg s svojo famozno »nevidno roko« (ki je kar preveč nazoren para-teološki pojem) urejata svet v blagor vsega človeštva. Kapitalizem uspešno in v globino odgovarja na človekovo iskanje sreče – taka in nič drugačna je kapitalistična vera. Paul F. Knitter, sodobni ameriški teolog progresističnega nadiha, v zvezi s tem pravi:
Kjer je srednjeveška Cerkev učila »extra ecclesiam nulla salus«, sodobna veroizpoved pravi »extra mercatum nulla sallus«; to je »zunaj trga ni rešitve!«

Ker se kapitalizem obnaša kot religija, ker se gre zavezništva z religijo in ker tudi tekmuje z njo, je nujno, da se religija kritično sooči z njim.

Kar pravim, ni teoretična vadba. Naj spomnim, da so se cerkve v Sloveniji začele pospešeno prazniti z vzponom kapitalističnega porabništva. Danes je pri nedeljskih mašah manj ljudi, kot jih je bilo v času diktature ateističnega socializma. Kapitalizem zna narediti mnogo dobrega. Toda s svojo »nevidno roko« zna krasti tudi duše in na svoj način širiti praktični ateizem oz. sebično tuzemsko uživaštvo, ki nas zapre pred drugim in Drugim.


Religije sveta v spopadu s kapitalizmom

Če se kapitalizem obnaša kot religija, je to priložnost, da se mu religija zoperstavi, nanj vpliva, ga moralno očiščuje. Možnosti za uspeh so. Kajti za razliko od ploskega socializma religija vendarle gradi v globino.

Paul F. Knitter, drugače tudi strokovnjak za medverski dialog, v članku Kapitalizem in religije (2012) predlaga tri religijam inherentna načela, po katerih se lahko svetovne religije soočajo s kapitalizmom ter ga pozitivno spreminjajo:
1. družbeno bodi nad ekonomskim 
2. prosti trg bodi moralni trg
3. ekonomija bodi demokratična

Ad 1. Svetovne religije vzpostavljajo socialnega človeka nad ekonomskega človeka. Religije ves čas brzdajo človeka, da se popolnoma ne potopi v svoje materialne potrebe in ekonomijo. To delajo v imenu dušne dobrobiti in v imenu ohranjanja pravičnosti v občestvu.

Ad 2. Religije v svojih starodavnih svetih spisih seveda ne obravnavajo teme prostega trga kot prostega trga. Obravnavajo pa pravičnost v trgovini, spoštujejo delo, zavračajo krajo, zavračajo pohlep, svarijo pred zanko bogatenja. Iz tega lahko črpajo svojo kritiko prostega trga in zahtevo, da v ekonomiji svoboda in etika hodita z roko v roki.

Ad 3. Religije tudi ne vzpostavljajo nekih posebnih nazorov o demokraciji, čeprav navajajo primere ljudskega soodločanja. Ker pa od davnine učijo, da je homo socialis več kot homo oeconomicus, zmorejo podpreti sodobno zahtevo po demokratičnosti oz. zahtevo,da je ljudstvo soudeleženo v političnih in ekonomskih odločitvah.


* Foto na vrhu članka (s spleta): papež Janez Pavel II. in ameriški predsednik Ronald Reagan; foto pod člankom: Andrea Tornielli in moja malenkost novembra 2016 na ljubljanskem gradu.

7 komentarjev:

  1. Samo, da ne bo kakšnih kršćanskih socialistov zopet. Vso zlo komunizma so prav oni omogočili.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, da ne bo spet kak nov socialistični celjski škof Grmič. Sicer pa so slovenske Cerkve itak bolj leve, glede na to, da verniki po nedeljskem bogoslužju že desetletja volijo levičarje.

    K bistvu. Brane vsaj dvakrat napiše, da je kapitalizem ista branža kot religija. To ni nič novega, je pa pretresljivo za iskrene iskalce Gospoda, ki se morajo čez čas zanesti predvsem nase in Nanj, drugače ni nič. Namreč, ena od monoteističnih teologij podrobno razlaga, da je religija v istem šopku s čutnim uživaštvom, kateremu seveda služi ekonomski razvoj; in s sebično željo po prenehanju trpljenja na razne tehnične in filozofske načine, brez Ljubezni do Boga.

    Torej nič novega; iskalec se mora nasloniti na asketske svetnike, ki so
    živeli v eni cunji in ves dan vzdihovali Božje ime, sicer pade v religijske splektke, ki jih vodi kralj zemlje, mamom. In mnogi padli kleriki z njim.

    Mamon pa je v osnovi spolno zadovoljevanje, ki poganja vsa živa bitja, tudi vatikance - kot slišimo, so zelo naskočni. Seveda naj-bi duhovščina in verščina igrajo čistost, kar pomeni spolno čistost, a jih zlahka prepozna vsak otrok, če mu poveš, kateri so derivati spolne sle:

    - želja biti viden,
    - želja po premagovanju drugih,
    - želja po dobičku.

    Želje vseh religij torej. Zato vse to najdemo pri današnji duhovščini. Pozabili so na svoje tri bazične zapovedi: čistost, uboštvo in pokorščino Jezusu ter nesprevrženemu Nauku.

    Zadnjič smo 'reveži' zbrali kar velik denar in ga nesli župniku za cerkev, čez dva dni pa slišim od nekih kristjanov raznih sort, da ima gospod džakuzi in savno in zelo drag avtomobil, pa da ima rad ženske ... Ok, ko naletim nanj, ga bom pa kar naravnost vprašal o tej savni in favni, o kakšni Flori pa se ne upam.

    Gospod osebno pa je daleč, daleč od takih rabot. Ekonomskim vernikom pošilja samo svoje tri neizprosne duhovne zakone časa, posledice in obupnih stanj duha, ki počasi mehčajo trdoglave duše. Samo neekonomskim in otroško preprostim, ki Ga ljubijo, obljublja sveto Resnico:

    "Kdor ima Moje zapovedi in se jih drži, ta Me Ljubi; kdor pa Me Ljubi, tega bo Ljubil moj Oče, in tudi Jaz ga bom Ljubil in se mu razodel.«

    RAZODEL, ljudje, RAZODEL!

    Vsak torej dobi, kar išče, a nihče ne more imeti obojega. Žal se večina vernikov tega zave, ko je že vse prepozno, ko je življenje izživeto v prazno, in ko pridejo do rezultatov svojih hotenj, za katere pa Gospod ni prav nič kriv. Zato se le bojmo Njegovih skušnjav, ki so v tem, da nam uresničuje neumne želje. Tega papež ne ve več, ker bo spremenil očenaš, če ga že ni. Tudi to je skušnjava. Najbrž tudi ekonomska. Religije torej niso nikoli proti kapitalu. Tudi uvoz milijonov migrantov ni neka Božja ljubezen, ampak predvsem ekonomska računica nabritih sladkoustov. Zato zmanjkuje vere, narašča pa sla.

    OdgovoriIzbriši
  3. Postni čas je, in ko Branko že omenja razne religije in njihov odnos do kapitala, si pa poglejmo eno od teh religij - tisto, ki najpopolneje razlaga kako Ljubiti Boga kot Osebo - ki v komentarjih navedkov svoje svete Knjige govori takole:

    "Pokora (pokorščina, čistost in uboštvo) je LEPOTA in BOGASTVO duhovnega stanu in reda odpovedi. Duhovna pokora je ena in edina naloga slehernega človeka ..."

    Kje v Vatikanu in Cerkvi danes vidimo to LEPOTO? Edina pokora, ki prinaša nebeški Sad je Ljubezen do Boga. Vse druge svetne, pobožne, filozofske in magične pokore ne prinašajo drugega, kot cirkuško pozornost sveta in s tem zaslužek, duša pa kmalu pade v temine in obup. In tu je danes naša mati Cerkev. Tekst:

    "Človeško materialno telo je prekrito s petimi vrstami stanj, ki so vir vseh nadlog:
    - z duhovno nevednostjo,
    - z materialnim nazorom,
    - z navezanostjo na materialni svet,
    - s sovraštvom do tistih, ki nam jemljejo "naše" materialne dobičke,
    - z materialno prežetostjo, kar pomeni ves dan misliti le na svet, ne pa ves dan LJUBEČE in HVALEŽNO misliti na Jezusa."

    Pa imamo: postni čas je čas, da se vsaj malo spomnimo teh resnic in se vsaj za nekaj dni odpovemo tej debeli odeji materialnega neznanja, ki prekriva zemeljske duše in jih z debelimi verigami veže v pogojeno življenje. In trpljenje.

    Branko je tudi misijonar, pa ob primerni atmosferi zelo rad govori čez jogo, kar je seveda absurd in neznanje ali pa zemeljska politika, kajti beseda RELIGIJA, RE-LIGARE, pomeni: PONOVNO-POVEZAN Z BOGOM, lahko pa pomeni tudi "iskanje Boga",

    Beseda JOGA ima popolnoma enak pomen, pomeni POVEZAVA, LINK Z BOGOM. In če smo pošteni, obstaja cel kup čudnih krščanskih religij in sekt, ki so šele uvod (za ateiste) v zahteven katoliški Nauk, enako pa je v hinduizmu, ki ima prav tako cel kup stopenj, da demonsko dušo počasi vodijo k Bogu, ki je Najvišja Oseba. Tako imamo jogo za dobro prebavo, za ravno hrbtenico, jogo za umik od grešnosti, jogo za stapljanje z Božjo Lučjo, končna in Najvišja stopnja iskanja in najdenja Boga pa je t.i. bhakti-joga, to je Nauk o Ljubezni do Boga, Gospoda, ki je Oseba in je Ljubezen.

    Zakaj krščanstvo zavrača to, ko pa mu prav tega smrtonosno primanjkuje? Kot celemu svetu. Bhakte pa zavračajo jedro krščanstva, ki je Evangelij in prav tako Ljubezen do Boga, a oboji grešijo na veliko. Zaradi grehov zavračajo drug drugega, predvsem pa zaradi ekonomskih, zemeljskih prerivanj.

    Katolištvo je sprejelo poganske filozofije in jih preko tomizma (sv. Tomaž Akvinski) pretvorilo v svoj imunski sistem in glavno filozofijo, sovraži pa vse tiste, ki so uspeli identificirati in v praksi najti Pot, KAKO SE LJUBI BOGA, kar je tudi krščanska Prva in Najvišja Zapoved, na kateri visijo vse druge.

    Zakaj se religije prerivajo med seboj? Teološkost ni glavni poriv za tako obnašanje, ampak je predvsem ekonomija, kapital, ki prihaja iz velikosti črede. Preprosta nomadska ljudstva in religije so odvisne od velikosti čred. To prerivanje se torej dogaja, ker je ves kler sveta prekrit z zgoraj naštetimi odejami materialne ujetosti, zato celo takrat, ko je Sveti čas in ko govori o Bogu, razmišlja samo na način kot razmišljajo trgovci.

    Pameten iskalec Gospoda pa goreče posluša VSAKO besedo, ki govori, KAKO Ljubiti Gospoda, zato mu Gospod iz ganjenosti navrže dovolj vsega, kar je potrebno za dosego njegove svetosti. To jasno potrjuje tudi Jezus v Evangeliju, in to je edina ekonomika duhovno pametnega kristjana:

    dokler boš Ljubil Gospoda,
    boš imel dovolj vsega,
    da dosežeš svoj Cilj.

    OdgovoriIzbriši
  4. In res, "vera ni geto, vera je čutno uživaštvo", ki prinaša tudi dohodek, saj se na shode natepe kar dosti živadi. Takole si čistost, uboštvo in pokorščino Jezusu in Nauku zamišlja ženska narava, ki je kot krogla, zato se brez "starševskega nadzora" zvali kadarkoli kamorkoli, Nauk pa si prilagaja glede na luno:

    https://si.aleteia.org/2019/03/29/sestra-cristina-na-zvezde-plesejo-vera-ni-geto/

    Eni si pa res privoščijo postni čas, kajne! Sicer pa je znano, da omahljive vernike hudič najhuje napada ravno v tem času, saj je njegova zmaga zdaj desetkratna; kot je blagoslov nad iskrenim vernikom desetkraten, če v svetem času Božiča in Velike noči ostane čist in trden ter ljubeč do Gospoda.

    OdgovoriIzbriši
  5. V slovenskem čolnu, nagnjenjem tako, da se že prevrača v socialistični egalitarizem in plansko gospodarstvo bi bilo treba kapitalizem, kot ga je zagovarjal Milton Friedman (in potem Reagan), samo promovirati.

    Kapitalizem je nujen predpogoj za svobodno družbo.


    Se bom potrudil in malce hitreje začel prevajati Pragerjeve izobraževalne oddaje za socialistično deformirano slovensko družbo:
    https://www.youtube.com/watch?v=_n6ivGgb9RY

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mislim, da ima slovenska averzija do kapitalizma globlje korenine kot večina takih, kot si ti, mislijo. Kljub temu, da poznam mnogo pridnih in delavnih ljudi pa poznam malo takih, ki bi za lasten uspeh žrtvovali bližnjika. Ljudje, ki propagirajo ekonomske sisteme, imajo ponavadi zelo popreproščen pogled na človeško družbo in jim morda takšne malenkosti uidejo. Nisem dovolj zgodovinarja, da bi tvegal mnenje, ali je to bolj posledica krščanstva ali zgodovine majhnega naroda, ki pač ne razvije egoizma dovolj, da bi brez pomisleka sprejelo ta evangelij materialnega uspeha - v Slovencih brez težav detektiraš nesebičnost in želje po ohranjanju bratstva, borbi proti anonimnosti posameznih subjektov, kateri po nujni logiki morajo zapasti veliki narodi. Dajmo si priznati, za uspešno sejanje semen kapitalizma ne rabiš toliko ljudi s sposobnostjo kot rabiš psihološko pripravljene subjekte, kar pomeni čimbolj plitko, vendar praktično razmišljujoče osebke. Že precej časa se mi zdi, da bi kapitalizem ameriške sorte pri nas lahku uspel le v dveh primerih, bodisi s kakšnim protestantskim misijonom ali s popolno pozabo tega, kaj smo in od kje smo prišli.

      Izbriši
  6. Hello,
    Many thanks to you Martine for telling me about Mr Jacques DELAROSIERE. He is truly the messiah just as you have said so well. He granted me in less than 48 hours

    a loan of 180,000 euros on a low interest rate of 3% per year that I will repay over a period of 5 years and I have several colleagues who also received their

    ready at his level.
    I thank you again because it is because of you that I arrived there, and I owe you a service since I was in a financial stalemate with three

    children because my husband died last year in a traffic accident and I was crumbling under debts but today thanks to your testimony, my children and

    I have been smiling again and we are currently living in our house. I am posting this message because I promised to give it also as a testimony if I received

    my credit. I strongly advise you to address him and you will be satisfied but attention to you who do not like to repay the credits has good date.
    I can leave you his contact address email / banque.generale@gmx.it


    I apologize for the inconvenience and thank you for your understanding

    OdgovoriIzbriši