Ko preskočimo "tiste vmes" - Ukrajince

Sinoči sem z ukrajinskimi begunkami, ki izvirajo z vzhodnega rusko govorečega dela Ukrajine in so krst prejele v cerkvi moskovskega patriarhata praznoval pravoslavno Veliko noč. Med zaužitjem ritualnih jedi smo iz ozadja poslušali Himno kerubinov ruskega skladatelja Čajkovskega (link). Namenoma poudarjam "ruskost", saj v tej druščini kljub temu, da imamo radi Ukrajino in smo v času ruske agresije povsem na njeni strani, nismo sovražni do ruskega naroda. 

Ne da bi vedeli, kaj bo danes pisal Večer, smo se med drugim pogovarjali, zakaj se nekateri Slovenci obračajo vstran od Kijeva, po možnost kar k Moskvi. Trend so opazile na socialnih omrežjih, kakor tudi, da je povezan z neko čudno averzijo nekaterih Slovencev do Zahoda, zlasti do Združenih držav Amerike.

*

Današnji Večer se na naslovnici namreč sprašuje "Na čigavi strani smo? Zakaj se v Sloveniji spreminja javno mnenje glede vojne v Ukrajini" (link). Temo je avtor Timotej Milanov dobro obdelal na skoraj dveh straneh. Morda v članku poleg razvpitih protiimperialističnih "mirovnikov" manjka še kakšen bolj odločen proukrajinski glas.

Da, na čigavi strani smo? Še na strani Ukrajine? Že na strani Rusije? Raziskava agencije Valicon je pokazala, da proukrajinski tabor še vodi, a počasi izgublja prednost.

Da smo slovenski dokaj filoruski ni skrivnost (prim. moj blog Od tod do Kamčatke iz l. 2015). Večina naše elite je bila pred carjem Putinom upognjena kot listi starih enoročnih žag, ko je gospodar Kremlja obiskal pravoslavno kapelico pod Vršičem (namenoma je ne imenujem "ruska", saj tam niso pokopani samo Rusi). Mnogi te dni berejo razmišljane Tomaža Mastnaka "Evrofašizem" (link), ki je v bistvu srhljivo prorusko; pomnimo, precejšen odziv je imel tudi dvoumen nastop Polone Frelih v oddaji Faktor (link); pomnimo, da je zelo vplivno partijsko jedro okrog Milana Kučana itak ves čas prorusko, pod krinko mirovniške retorike sicer (link).

*

Sam sem na proruski trend v Sloveniji opozoril v začetku lanskega junija v Večerovih pogledih (link). Prispevek za Večer sem naslovil "Tisti vmes", uredništvo se je potem odločilo za drugačne title. Prispevek si lahko v celoti, takšnega kot je odšel iz mojega računalnika, preberete spodaj.

Če povzamem: "tisti vmes" so narodi ob starodavni Jantarni poti, narodi Balkana in Kavkaza, skratka, narodi, ki so geografsko nekje med Moskvo in Berlinom, med Moskvo in Carigradom. Teza se glasi: "tisti vmes" v igri velikih niso protagonisti; njihove zgodbe veljajo za postranske (kaj se je že zgodilo v Gruziji l. 2008?).

Tudi kultura "tistih vmes" je zgolj prehodno območje, s kakšno zanimivostjo (ah, Transilvanija grofa Drakule!), preden se srečamo z veliko rusko kulturo. Nikoli ne bom pozabil, kako so l. 1989 Španci v Madridu od mene pričakovali, da zaplešem kazačok (moj blog Kenik je zaplesal kazačok iz l. 2021). Češ, kaj niste Slovenci nekje od tam, kjer je Rusija?

Kar zamerim slovenskim proruskim pridigarjem, je točno to: pristajajo na staro geostrateško mentaliteto in igro, ki preskoči "tiste vmes".

Na primer: v omenjenem tekstu Tomaža Mastnaka je Ukrajina omenjena 27-krat. A pozor! Ukrajina niti enkrat ni obravnavana kot protagonist svoje zgodbe, kot entiteta s hrbtenico, vedno je omenjena v kontekstu spopada velikih sil, oziroma kot tragična žrtev v igri velikih. Podoben strateški ne-protagonizem Ukrajine zasledimo v znamenitem pismu kučanistov. Četudi slednji Ukrajini priznavajo pravico do obrambe in sočutno obžalujejo žrtve, državi ob Dnepru ne prištevajo posebno tehtne vloge.

Vabim k branju mojega lanskega zapisa za Večer.

 ----------------------------------------------------------------

Tisti vmes
Branko Cestnik, 6.6.2022

Odnos velikega Zahoda do ljudstev vzdolž vzhodnega boka starodavne Jantarne poti, kaže neko konstanto: Zahod rad zaobide vmesni svet in se pogovarja z veliko prestolnico v daljavi – z Moskvo.

Emblematični datum je 23. avgusta 1939, ko sta zunanja ministra nacistične Nemčije in Sovjetske Zveze, Ribbentrop in Molotov, podpisala sporazum o nenapadanju. Lepo in prav, če se dve državi nočeta napasti, toda rjava Nemčija in rdeča Rusija sta obenem razkosali Poljsko ter zapečatili usodo Baltika. Kajpada, brez da bi tisti vmes bili kaj vprašani.

Kot uvodoma nakazano, pakt Ribbentrop–Molotov ni samo zgodovinski dogodek, je tudi mentaliteta, po kateri se je na vzhodu stare celine potrebno pogovarjati z največjim, z Moskvo, tiste vmes pa naj se obravnava pokroviteljsko, v zaostrenih razmerah se jih celo sme žrtvovati. Pomnimo, v letu pred zloglasno nemško-sovjetsko navezo je britanski premier Neville Chamberlain zaradi ljubega miru pristal na razkosanje Češkoslovaške; kasneje je predvojni fuj in fej pakt Ribbentrop–Molotov dobil svojo pol-demokratično sestrično imenovano konferenca na Jalti, o kateri pa se fuj in fej ni smelo reči.

*

Papež Frančišek je spoštovan in poslušan takorekoč od vsega človeštva. Ampak tudi on bi v teh dneh, ko ruski medved trga Ukrajino, »šel v Moskvo«, kot je zaupal časopisu Corriere della sera. Šel bi in se pogovoril z Vladimirjem Putinom ter z njegovo klerikalno senco patriarhom Kirilom.

Kaj reči? O da bi šel! O da bi uspel! O da bi mu moskovski diktator izročil zloglasni kovček z rdečim gumbom apokalipse ter mu ves skesan naročil, naj kovček razstavi v Vatikanskem muzeju.

A tega ne bomo doživeli. Zato ker se slavna vatikanska diplomacija tokrat na spolzkem terenu vzhodne Evrope ne znajde najbolje. Kot v posebnem skupnem članku z naslovom Kako je Ruska pravoslavna Cerkev zmanipulirala Vatikan opozarjajo ugledni intelektualci in poznavalci krščanstva Thomas Bremer, Regina Elsner, Massimo Faggioli in Kristina Stoeckl, ruska propaganda zadnjih tednov vsako geopolitično kolebanje rimskega papeža obrača v svoj prid. Papeževi pozivi proti orožju, njegovi klici k miru, njegova kritika Nato pakta, ki da je v minulih letih nespametno »lajal pred ruskimi vrati«, … vse to je Kremelj uporabil za krepitev velikoruske ideje, ideje o ogroženosti Rusije in seveda za zacementiranje opravičila svoje agresije na Ukrajino.

Tako s strani ruskega medveda, s strani tistih vmes pa grenak občutek, da jih tudi papež in Cerkev znata preskočiti.

*

Se je že zgodilo. Znamenita vatikanska povojna »Ostpolitik«, v kateri je blestel znameniti kardinal Agostino Casaroli je vedno tuhtala take diplomatske in politične pristope do dežel realnega socializma, ki niso dražili Kremlja.

V tančico skrivnosti zavito je ostalo, zakaj 2. vatikanski koncil ni obsodil komunizma, čeprav so v tistem času vzhodnoevropski režimi zelo zatirali kristjane. Nenazadnje so za tako obsodbo zahtevali mnogi škofje in ne samo iz vzhodne Evrope. Toda na koncilu je Prvi Rim tematiko komunizma zamolčal, Tretji Rim (Moskva) se je lagodno smehljal, diktatorja Tito in Ceausescu pa sta v naslednjih letih obiskala papeža Pavla VI..

Skratka, Prvi in Tretji Rim sta svoje opravila, tisti vmes ter njihov prvoborec poljski primas in kardinal Stefan Wyszynski so na barikadah svobode veroizpovedi ostali sami. Pomenljivo, kardinal Wyszynski je na koncilu javno izjavil: »Vir casaroliensis non sum.« Prevedeno: nisem Casarolijev človek. Dodatno prevedeno: vatikanska politika za Vzhod se odvija mimo nas, ki na Vzhodu živimo in trpimo.

Danes je tančica skrivnosti nekoliko odstrta. Vemo, tudi intenzivno delovanje Kremlju podrejenih tajnih služb je prispevalo, da zadnji koncil ni obsodil takratnega vzhodnoevropskega političnega zla. A KGB ne bi smel biti opravičilo za cerkveni molk.

*

V softver Slovencev in Slovenk je že dolgo vgrajen rusofilski program. Kakšen krog je že davno dočakal svoj pan-slovanski in v nadaljevanju rusofilski moment. V času romantičnega prebujanja narodov se je tudi med duhovščino našel kdo, ki je sanjal o slovanski stvarnosti od Zilje na Koroškem do Kamčatke. Danes se Slovenci lahko ponašamo s patrom Markom Ivanom Rupnikom, s teologom in slikarjem svetovnega slovesa, ki je bolj kot kdo drug raziskoval rusko in sploh vzhodno mistično podobarsko izročilo ter v svoj opus povzel duha »Evrope od Atlantika do Urala« (ljub izraz papežu Janezu Pavlu II.).

Vendar daleč od tega, da bi Slovenci in Slovenke podlegli čarom Moskve kot Tretjega Rima, Moskve kot mesijanske alternative Zahodu. Srednjeevropska Ljubljana pač ni bila pravoslavni Beograd, da bi v Moskvi videla svetovno trdnjavo pravoverne duhovnosti in vzvišenih civilizacijskih form. Ruska duhovnost in umetnost imata svoje vrhunce, nista pa edini vrhunski na tem svetu in tudi v vzhodni Evropi ne. Naš odnos do Moskve bodi torej odnos zmerne simpatije.

Zmerna simpatija – a ne na račun onih vmes. Prav od teologa in slikarja Rupniku se lahko učimo, kako je potrebno imeti rad vso vzhodno Evropo. Kakor te navdihujejo ruski duhovni starci, te lahko navdihuje češki teolog, slovaška redovnica, ukrajinski umetnik, poljski sindikalist …

*

Manj zmernosti in več drame je bilo pri komunistih. Revolucija na Slovenskem je nosila Stalinov in s tem posredno ruski pečat. Vendar so alpski komunisti skupaj s Titom po vojni rdeči Kremelj kot vrhovno avtoriteto zavrnili. Vprašanje se glasi: more sin, ki je jezen zapustil očetovo hišo, povsem pozabiti očeta? Ne more. Skrivna ljubezen do Moskve je pri mnogih povojnih in zdajšnjih levičarjih ostala.

Zato ne čudi, ko na slovenskih socialnih omrežjih naletimo na pravcate navijače Putinovega režima, take, ki Ukrajini privoščijo okupacijo. Bolj fini so oni, ki so deklarativno proti vojni in priznavajo, da je ruski medved ponorel, hkrati pa nas poučujejo, da je ta medved zgodovinsko »nerazumljen« (prim. Spomenka Hribar v Delu) in po krivici provociran od tistih vmes, porednih sosedov, ne reci dvakrat, poleg amerikanarske Ukrajine še od zateglih Višegrajcev, na katere smo tako ali tako že dolgo alergični, ker v mesecu juniju ne obešajo mavričnih zastav.

Z novo vlado se spet močneje pojavlja ideja, da je prava Evropa t.i. jedrna Evropa, beri, trikotnik Berlin-Pariz-London (slednji pogojno). Oziroma beri med vrsticami: vzhodna Evropa ni in ne sme biti glavna referenca. Če k zvezanosti s t.i. jedrno Evropo dodamo prikrito navezanost na Moskvo, bomo kmalu v starem geopolitičnem grehu: pri preskakovanju tistih vmes.