»Nihče ne zmore sam« kot navdih

Simpozij ob 530. obletnici ustanovitve Kolegiatnega kapitlja Novo mesto

19. april 2023

Pastoralni izzivi za povezovanje duhovnikov
v luči papeževe sinode o Cerkvi, ki hodi skupaj

predavatelj: Branko Cestnik

UVOD: ALI »KOLEGIATNI« NE ZVENI »SINODALNI«?

Praznovanje 530. obletnice ustanovitve Kolegiatnega kapitlja Novo mesto bi se marsikomu zdelo ali kot dogodek za zgodovinoljubne sladokusce ali kot nekak nostalgični performas na temo minule slave kleriškega stanu. Vendar nam to praznovanje lahko zazveni precej aktualno, prav s sporočilom za današnji čas, če se poglobimo v temo kolegiatnosti, kolegialnosti, se pravi, v tovarištvo zvezane skupnosti ljudi. Še bolj aktualno postane, če jo vzporejamo z današnjim sinodalnim dogajanjem, ki ga je sprožil papež Frančišek.

Najprej že ne ravni etimologije: KOLEGA izhaja iz latinskih CUM (skupaj) in LEGARE (poslati). Kolega je torej nekdo, s katerim si deliš poslanstvo. SINODA izhaja iz grških SYN (skupaj) in ODOS (pot, cesta). Sinoda (σύνοδος) je torej skupna pot. Takoj vidimo sorodnost med »kolegiatni« in »sinodalni«.

Nato na ravni vsebine: v kolegiatne kapitlje so se nekoč združevali duhovniki, da bi si skupaj delili poslanstvo, dobrine in da bi skupaj molili. In glej, tudi danes se povsod, kjer smo začeli sinodalne procese, pojavljajo potrebe in ideje o skupnostih duhovnikov, ki bi pastirovali na teritoriju več župnij. Do teh skupnosti (kolegijev) ni nujno, da obvezno in povsod pride. Gotovo pa bo nujna veliko večja povezanost duhovnikov, kot smo je bili vajeni doslej.

Pričujoče predavanje bo poskušalo tozadevne naloge nekoliko odstreti, predvsem pa bo poskušalo motivirati: sprememb v znamenju sinodalnosti nas ne sme biti strah.

1. KRIZA DUHOVNIŠTVA

Kriza, ki jo doživljamo v Cerkvi, ni samo kriza splošnega upada vernosti, značilnega za vso Evropo, ampak je tudi kriza duhovništva. Ob 2. vatikanskem koncilu smo na Slovenskem doživeli zadnjo veliko pošiljko duhovniških poklicev, kar se je odražalo v velikem številu novih maš v sedemdesetih, v izjemni kakovosti mladinske pastorale v osemdesetih in v dobri pripravljenosti Cerkve na družbene spremembe v devetdesetih. Po velikem valu novih maš v sedemdesetih so se tu in tam zgodili še manjši vali, vse manjši v resnici, dokler nismo prišli do oseke današnjih dni. Z umanjkanjem duhovniških moči se je seveda začel podirati sistem župnij in sploh župnijska pastorala, kot smo ju bili vajeni v zadnjih dveh stoletjih.

Katoliško duhovništvo je po 2. vatikanskem koncilu šlo skozi proces prenove, ki je v marsičem dobil dimenzijo pravcate de-mitiziacije, oziroma, kot je to imenoval Anton Trstenjak z lepim slovenskim izrazom – proces »razbajkanja«. »Bajka« o duhovniku, ki je bil skoraj nadnaraven verski lik, sakraliziran in ločen od običajnega ljudstva, je padla. To za same duhovnike ni bilo povsem slabo, saj je vzdrževanje podobe sakraliziranega odmaknjenca, v času demokratizacije in pluralizma postajalo vse bolj naporno. Pomnimo med drugim, koliko manj je po koncilu in liturgični reformi med duhovniki bolezenske religiozne skrupoloznosti (tesnoben občutek duhovnika, da je vpričo zakramentov, ki jih obhaja, ves čas »umazan«, nevreden; da so zato zakramenti neveljavni ipd. ).

A če nekaj porušimo, moramo tudi nekaj zgraditi. V tej fazi pa se zdi, da se je zapletlo. Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., je v začetku devetdesetih zapisal, da je sedanja drama duhovništva povezana prav s hitrim procesom razbajkanja, ki pa mu ni sledila temeljita teološka refleksija. Pod vplivom protestantizma smo duhovnika vse manj gledali kot duhovnika, pri-oltarnega človeka odetega v zlata oblačila, in vse bolj kot preroka. Nasedli smo lažnemu antagonizmu: ali duhovnik – ali prerok.

Povedano drugače: po koncilu, zlasti na Zahodu, smo duhovnika sicer znali de-sakralizirati, ga od-čarati, ga nekako potegniti iz templja na ulico, ga povzdignili v pedagoškega in humanitarnega delavca, v preroka torej, pri nas predvsem v graditelja in zidarja, nismo pa mu znali dati trdnih teoloških temeljev, ki bi ga poleg ostalega naredili ta poklic privlačen za nove generacije fantov.

2. ULTRA-KONSERVATIVNA KRITIKA IN ODGOVOR NANJO

Na tej točki se je pojavila tendenca, prisotna v vsej zahodni Cerkvi: tendenca k zavračanju 2. vatikanskega koncila in k povratku k liturgiji in duhovništvu predkoncilskega kova. Češ, »staro je dobro« (prim. Lk 5,39). Tudi iz teh krogov prihaja kritika, češ da je protestantizirano, zelo humanizirano in skorajda de-zakramentalizirano katoliško duhovništvo pač zlahka izgubilo svojo identiteto in čar za mlade. Recept za več duhovniških poklicev je zato preprost: vrniti s v predkoncilsko klerikalno formo.

Da je tovrstna tendenca bolj vidna pri mladih generacijah duhovnikov kot pri starejših, je po eni strani znak potrebe teh generacij po Bogu, ki je lepota in skrivnost, po drugi pa kapitulacija istih pred izzivi sodobnosti.

Kritika, tudi ultra-konservativna je dobra. Pomaga izoblikovati cilje. Izziv nam bodi: ohraniti zakramentalno žlahtnost in skrivnost, obenem stati z ramo ob rami z ljudmi našega časa, oziroma biti preroki sredi viharnih ulic hitro spreminjajoče se družbe.

2. vatikanski koncil je dogmatična dobrina, ki se ji ne smemo odreči. A kot je bilo večkrat izrečeno: 2. vatikanski koncil je bil veliki meri koncil o škofih, mi bi rabili še koncil o duhovnikih. Tudi zadnjih v strateških dokumentih Cerkve na Slovenskem (PZ 2001 in PiP 2012) ni posebej poglobljenih poglavij o duhovnikih, pa bi bilo prav, da bi jih ti dokumenti imeli.

Sedanja kriza duhovništva, zlasti njeni moralni vidiki (spolni in finančni škandali), naj nas zato vzpodbuja za pogumne korake v teološkem premišljevanju in v pastoralni prenovi. Zavedamo se, da tako premišljevanje vedno seže do Jezusa Kristusa, do velikonočne skrivnosti, do zadnje večerje in do zbora apostolov. Ob tem v zadnjih letih dodatno zorimo v spoznanju, da je prenova duhovništva vezana na prenovo Cerkve prav v duhu sinodalnosti, ki ga uči sedanji papež

3. ZAMUDA V REAKCIJI NA KRIZO DUHOVNIŠTVA IN SISTEMA ŽUPNIJ

Josip Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda poroča o ljubljanskem škofu, verjetno gre za Krištofa Ravbarja, ki je okrog l. 1530 alarmantno zapisal: »Komu naj bom škof, ko pa ni duhovnikov.« Podobno vpitje se v slovenskih škofijskih pisarnah sliši tudi danes.

Zgodila se je hitra oseka duhovniških poklicev in zgodila se je dokajšnja zamuda v reakciji cerkvenega občestva. Pred dvajsetimi leti, ko smo opravili Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem snovali nove škofije, je bil tudi čas, da sistem župnij pripravimo na stanje, ko bo število duhovnikov precej zmanjšano. Krivulje števila duhovniških poklicev navzdol so bile že takrat dokaj jasne.

Tega nismo storili in zamuda se je nakopičila:

• bodisi zaradi splošnega optimizma, ki je nastopil v času demokratičnih sprememb in si izbruha večje cerkvene krize nismo znali niti predstavljati;

• bodisi zaradi drugačnih pastoralnih prioritet, velikokrat postavljenih v geslu »da bi spet tako bilo, kot je bilo nekoč«, zlasti kar se tiče položaja Cerkve v družbi;

• bodisi zaradi duhovnega strahu, da bomo žalili Boga, če bomo dvomili v njegovo zmožnost, da »iz kamnov obudi Abrahamu otroke« (prim. Mt 3,9), da torej tudi v teh časi da Cerkvi dovolj duhovnikov.

Nezanemarljivo je še dejstvo, da je pred desetimi leti Slovenska škofovska konferenca bila zelo pretresena z odstopom dveh nadškofov vsled finančnega zloma mariborske škofije. Če prištejemo še poprejšnje dogajanje v Ljubljani, ugotovimo, da so na relativno majhnem cerkvenem teritoriju v pičlih štirih letih odstopili kar štirje nadškofi. Tak potres na vrhu ni mogel ostati brez posledic za pastoralno refleksijo in načrtovanje. Milo rečeno: v prenovi smo itak zamujali, potem pa se je zadeva zamaknila še za dodatno desetletje.

Pastoralna situacija je zato danes precej podobna gasilskemu posredovanju. Kjer zagori, tja osredotočimo svoje moči, oziroma, kjer umanjka duhovnik, tam iščemo neko sprotno rešitev.

Vseeno slovenske škofije vedo, da to ni prava pot, in se vsaka po svoje trudijo, da bi izstopile iz zanke »gasilstva«. Rade bi vzpostavile nek sistem, zgradile neko občestveno in pastoralno mentaliteto, ki bi delovala na dolgi rok. Največkrat se gibajo prav v smeri t.i. pastoralnih enot

4. PREUREJANJE SISTEMA ŽUPNIJ: VZORI IZ TUJINE

Kar se tiče preurejanja sistema župnij ter sočasnega povezovanja duhovnikov na nove načine si pomagamo tudi z opazovanjem praks v tujini in morebitno aplikacijo slednjih pri nas. Na tem mestu nam ta naša zamuda celo pride prav. Tako v Italiji, Avstriji in Nemčiji že lahko vidimo, kaj deluje in kaj ne.

Dodajmo, da je prav v vseh primerih prestrukturiranja prisoten sinodalni princip. Kakor koli se neka škofija odloča, da bo preuredila sistem župnij, vedno se naslanja na nove moči iz laikata ter na logiko povezovanja duhovnikov, župnij, skupin. Povsod so duhovniki povabljeni, da se otresejo individualističnih manir in da so bolj komunitarni in sinodalni.

Metoda povezovanja župnij v pastoralne enote, precej uporabljana na severu Italije. Deluje, če se sočasno oblikuje močan laikat in če je dovolj zdravih in agilnih duhovnikov. Ko zmanjka duhovnikov tudi za pastoralne enote, je lahko stanje za župnije »huje, kot je bilo na začetku« (prim. Mt 12,45). Če ustvarjamo pastoralne enote, jih ne smemo ustvariti zgolj za nekaj let. Ustvariti jih moramo tako, da bo obstale, ko bo še manj duhovnikov, kot jih je zdaj.

Metoda uvažanja duhovnikov iz tujine je v skladu z vesoljno naravo Cerkve. Marsikje v naši zahodni in severni soseščini srečamo dobre župnike, ki so tja prišli tudi iz Afrike in Azije. Moramo pa se zavedati, da je proces kulturnega prilagajanja teh duhovnikov lahko dolg in naporen ter ne vedno s srečnim izidom. Kakšen zahodni škof, nedaleč od slovenskih meja, je že izjavil, da njegova škofija ne bo več sprejemala duhovnikov iz daljne tujine. Nenazadnje tudi zato, da »uvoženi« duhovniki ne bi postali potuha za lenobo pri prenovi. Domače občestvo mora opraviti sinodalno prenovo z ali brez pomoči duhovnikov iz tujine.

Ponekod, zlasti v Nemčiji in na Češkem, so šli v velikopotezno ukinjanje majhnih župnij, prav v slogu kakšnega cesarja Jožefa II.. Tak pristop deluje v velikih industrijskih mestih, kjer so župnije bile ustanovljene v času gospodarskega razcveta, za podeželje, kjer so župnije stare tudi več sto let, pa je zelo boleč. Münchenski nadškof kardinal Reinhard Marx je zato l. 2018 skupaj s škofijskim pastoralnim svetom odločil, da ne bodo več ukinjali župnij. Župnija, četudi brez duhovnika, je še vedno živo znamenje navzočnosti evangelija na teritoriju, je bilo takrat povedano. Münchenska nadškofija bo zato svoje moči usmerila v usposabljanje laiških voditeljev, ki bodo prevzeli nosilne dejavnosti teh župnij.

Skratka, Cerkev na Slovenskem, vključno novomeška škofija, je pred velikim izzivom, ki mu mirno lahko pridamo pridevnik »stoletni«.

Zavedamo se, da sta vprašanji duhovniškega zakramenta in župnij tesno drugo ob drugem. Ko rešujemo eno, rešujemo tudi drugo. To delamo na način in z zavestjo, da nam v bližnji prihodnosti ni pričakovati večje plime duhovniških poklicev. Povezovanje duhovnikov, čeprav maloštevilnih, je v teh razmerah več kot le nuja – je znamenje časov.

5. ČAS SINODE JE ČAS POGUMA

Nekoč smo pogumnega duhovnika prepoznali po tem, da je bil pripravljen sprejeti kakšno od tako imenovanih »težkih far«, oziroma, delovati v nepredvidljivih in človeško gledano zoprnih razmerah. Pogumen duhovnik je bil Friderik Baraga. Ni zaman, da sta njegova simbola na spomeniku v Michiganu križ v desnici in krplje za hojo po snegu v levici. Kajti tudi v visokem snegu je obiskoval Indijance in jim oznanjal evangelij.

Danes je vsaka fara »težka«, za vsako so potrebne »krplje«. Kot sem povedal na letošnjem pastoralnem dnevu v Celju: da se izkaže duhovnikov pogum, ni treba pričeti veličastnih pastoralnih projektov, oditi daleč v tuje gore ali riniti po globokem snegu. Danes in zlasti če je duhovnik že v obnebju zlate maše, je dovolj, da vztraja, kjer je. Četudi v svojem običajnem kotičku, ne bo izven dogajanja. Velika duhovna in moralna drama današnjega časa ga bo poiskala in sama prišla k njemu.

Hitro napredujoča fronta sekularizacijskih procesov je v resnici že na njegovem farovškem dvorišču in v veroučni učilnici. Skratka, Trubarjev junaški imperativ »stati inu obstati« se duhovniku vzpostavlja sam po sebi, brez da se kam premakne.

Kljub temu ti časi zahtevajo kaj več kot zgolj trpno vztrajanje na bojnem položaju. Kot je bil Baraga poklican, da vstopa v nove in nove gozdne širjave ob severnoameriških jezerih, smo tudi današnji duhovniki poklicani v veliko novost, k nalogi, ki jo je Boga prihranil prav zanje. Baraga je pogumno hodil skozi temno drevje, da bi pridobil duše za Boga, današnji duhovniki pogumno vstopajo na pota resnega prenove župnijskega sistema in svoje vloge v njem.

Zavedajoč se, da se bo sočasno reševala tudi kriza duhovništva. Ni namreč mogoče, da preobražena in prenovljena Cerkev ne bi preobrazila in prenovila tudi duhovništva ter ga kot poklic znova naredila privlačnega za mlade. Pomnimo s tem v zvezi XVI. stoletje. Na začetku slednjega je ljubljanski škof jamral, da ni duhovnikov, na koncu stoletja so se polnila semenišča, evropska Cerkev pa je dobila moč za planetarni misijon. Vmes se je sprožil pogum prenove, ki se mu je reklo Tridentinski koncil.

ZAKLJUČEK: »NIHČE NE ZMORE SAM« KOT NAVDIH

Kar se kaže kot prekletstvo, nam je spremeniti v blagoslov. Sekularizacija, nova družbena kompleksnost, pomanjkanje poklicev so s seboj prinesli potrebo, ki jo lahko opredelimo takole: »nihče ne zmore sam«. Toda ta potreba po povezovanju, ki se komu morda zdi zgolj sad stiske in katastrofa, postaja pravcato znamenje časa, znamenje Božje volje. »Nihče ne zmore sam«, postaja krik upanja, navdih; je priložnost za sinodalno Cerkve in že aktiven uvod vanjo.

Strahov ni malo. Včeraj smo se pri bogoslužju vprašali z Nikodemom: »Kako se more človek roditi, če je star?« (Jn 3,4) Naša zadrega je podobna: kako naj se v (zelo) zrelih letih učimo sinodalnosti, povezovanja, fizičnega sobivanja v kakšnem od pastoralnih središč (v novodobnih »kolegiatnih kapitljih«), modernega timskega dela, zaupanja v množico sodelavcev, obujanja karizem v laikih, ko so pa nam vedno pravili, da smo glavni in da je vse odvisno od nas?

Ogromna opora prihaja od papeža Frančiška. Z njim »nihče ne zmore sam« prevajamo v »hoditi skupaj« ter v zgodovinsko sinodalno dogajanje, ki ta čas prehaja iz celinske v vesoljno fazo. Pomembno spoznanje, do katerega smo v tem času že prišli, je, da sinodalnost ni mit, ni neka progresistična moda, ki jo pač zapoveduje argentinski papež, temveč je nekaj v globoki naravi Cerkve in samega duhovništva.

Najkrajša definicije sinodalnosti je: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim« (Apd 15,28). Sinoda je okolje Duha. Sinodalnosti se zato ne smemo bati; sinodalnost je del rešitve, ne del problema. Sinodalni (»kolegialni«) duhovnik ni »manj« duhovnik, temveč je »bolj« duhovnik.

* Predavanja na simpoziju, 19. aprila 2023, v Baragovem domu v Novem mestu, so bila naslednja:

1. Nastanek in pomen Kolegiatnega kapitlja za Novo mesto in Dolenjsko: prof. dr. Stane Granda,

2. Teološka izhodišča za združevanje duhovnikov v kapitlje nekoč in danes: mag. Karlo Bolčina,

3. Pastoralni izzivi za povezovanje duhovnikov v luči papeževe sinode o Cerkvi, ki hodi skupaj: mag. Branko Cestnik,

4. Vizija novomeške ško je v prihodnjih desetletjih: škof dr. Andrej Saje

** Foto: B.C., novomeški Kapitelj