torek, 7. november 2017

Celibat - ječmenček v očesu


Kako lepo in prav je, da mediji poročajo o Cerkvi 

Vedno sem vesel, če necerkveni medij objavi kaj zanimivega o Cerkvi. Če je to dobro in poznavalsko napisano, toliko bolje. Prav je tudi, ko se medij s sebi lastno svobodo in distanco dotakne kakšne teme, ki je v cerkvenem okolju pretirano tabuizirana. Denimo, levičarska Mladina je letošnjega februarja v članku Heretični papež pregledala plejado nasprotnikov papeža Frančiška (link). Novinarski trud Jureta Trampuša, ki ga moramo katoličani ceniti, zlasti ker se naši cerkveni mediji na tak način te teme preveč ne dotikajo. In tudi zato, ker se je Mladinin naslov ni izkazal za nič kaj bombastičnega, saj smo septembra v resnici dočakali, da je skupina teologov papeža obtožila herezije.

Tako je Delo – zanimivo: v socializmu je ta časopis v mnogih župniščih v času zajtrka že bil na mizi, zdaj, ko imamo menda zrelo demokracijo, pa ga duhovniki nimamo preveč radi – včeraj, 6. novembra 2017, objavilo članek Toneta Hočevarja z naslovom Se bo konec celibata začel v Amazoniji? (link) In spet je dobro, da je nekdo odprl temo, katere se mnogi v slovenskem katolištvu izogibamo ali pa niti ne vemo zanjo. Da, odprl - a tudi po svoje zaprl.

 
Amazonske“ razprave o (ne)celibatnem duhovništvu

Teološka in pastoralna razprava, ki jo spodbujajo cerkvene razmere v Amazoniji, ni nova. Že leta 1999 je francoski teolog Christian Duquoc v knjigi Je crois en l'Église. Précarité institutionnelle et règne de Dieu (Verujem v Cerkev. Institucionalna prekarnost in Božje kraljestvo) nekako napovedal, da bo ravno v Amazoniji treba premisliti o celibatnem duhovniku. In to iz zelo tehtnega razloga: pravica mnoštva vernih katoličanov do sv. maše, do evharistije. Kleriki s severne poloble velikokrat poudarjamo dolžnost katoličanov, da hodijo k maši, in se jezimo, ker mnogi verniki te dolžnosti ne izpolnjujejo. V Amazoniji in marsikje na južni polobli, pa je situacija obrnjena: mnogi verniki bi radi šli vsako nedeljo k maši, pa zaradi pomanjkanja duhovnikov nimajo kam.

V Amazoniji torej prihaja do izraza pravica do evharistije, pravica, ki ji v tem primeru ni zadoščeno, kar je tudi eden izmed razlogov, da je v zadnjih desetletjih marsikateri Južnoameričan prestopil med neoprotestante. Pomnimo, Christus Dominus, koncilski dokument o pastirski službi škofov, v točkah 15 in 30 poudarja škofovo dolžnost, da skrbi posvečevanje svojega ljudstva po evharistiji. Z drugimi besedami: Kakšen škof pa si, če tvoji verniki nimajo dostopa do sv. maše?

„Amazonske“ razprave so s papežem Frančiškom dobile pospešek, o čemer nas Delo lepo pouči. Res je v igri razmišljanje o morebitni uvedbi poročenega duhovnika. Torej, zavoljo potrebe po evharistiji bi se vzpostavil tip poročenega duhovnika, ki pa bi – tega ne smemo preskočiti - sobival z zdajšnjim tipom celibatnega duhovnika.

Smo kakopak daleč od tega, kar Delo recitira v naslovu, ko se sprašuje, če se bo v Amazoniji začel nič manj kot konec celibata. Ne, spoštovani pri Delu, vaši agendi, ki temelji na zaletavem progresizmu frankfurtske šole in na dogmatiki spolne revolucije, ne bo ustreženo! Navijajte vaše naslove, vpišite vaša ideološka hotenja v še večje črke, toda Cerkev ne bo ukinila ne celibata, ne celibatnega duhovništva!


Celibat - ječmenček v očesu sekularistov

Celibat - kot tisti ječmenček v komediji švedskega filmskega velikana Ingmarja Bergmana Hudičevo oko (1960).* Zanimivo. Tudi resne medije, ki radi nastopajo kot stebri verskega indiferentizma in trdega sekularizma, vedno znova zanese v navijaštvo za relativizacijo celibata, ko je govora o njem. V Sloveniji ima cerkveni celibat manj kot 2000 ljudi, to je manj kot 1 ‰ prebivalstva, pa se nekaterim zdi ravno celibat nekakšna tektonska točka preloma in velik nebodigatreba v naši duhovni krajini. „Amazonska“ razprava je široka in teološko globoka, pa jo je v Delu treba skrčiti na imperativ ukinitve celibata.

V letih, ko so na dan udarile nekatere afere o pedofilskih duhovnikih, smo bili priča malodane kriminalizaciji celibata. „Cerkev naj ukine celibat, da ne bo toliko duhovnikov pedofilov, kot jih je!“ mi je v času takratne histerizacije dejala neka novinarka iz proplusovskega obnebja. „Koliko pa jih je?“ sem jo vprašal. Bila je tiho. Potem smo doživeli afero z bulmastifi, pa čudni umor znanega igralca in še kaj... Je kdo histerično zahteval, da je treba ukiniti ljubljanski šovbiznis?

Nekoč mi je neka gospa pripovedovala o izletu javnega zavoda, v katerem je takrat delala. Izleta so se udeležili tudi nekateri lokalni politiki in visoki uradniki. Večinoma je šlo za ljudi, ki so pol verni ali neverni. Gospa je povedala, kako so se na poti domov na avtobusu ves čas pogovarjali o duhovnikih, naštevali njihove grehe, predvsem pa se praktično vsi strinjali, da bi Cerkev morala ukiniti celibat. Pomislil sem ob tem, češ, glej, kako smo duhovniki še vedno pomembni; češ, glej, kako celibat še vedno bije v oko, kako vznemirja, kako gre na živce; ter končno, glej, poleg naših naukov in izročil nam tudi ta avtobus javnosektorskih izletnikov pove, kako prav je, da celibat v vsej naši ponižnosti ohranjamo, saj ostaja nadvse zgovorno znamenje one zadnje Prihodnosti.


* Film gre takole: Hudiču se na očesu pojavi ječmenček. To je znak, da nekje na zemlji prebiva čista devica. Hudič iz dna pekla pošlje pogubljenca Don Juana, mojstra zapeljevanja, da bi to devico (gre za hčer nekega pastorja) zapeljal in razdevičil. Tako bi hudič bil rešen ječmenčka. Ko Don Juan in njegov oproda prideta na zemljo in vzpostavita stik z družino naivnega pastorja, se stvari začenjajo odvijati po svoje...
** Na sliki del Rupnikovega mozaika v Račah (foto B.C.).

3 komentarji:

  1. Natanko ob slovenski turneji Krištofa Charamsa piše p. Cestnik o celibatu v Amazoniji, Charamsa in njegove teološke in pastoralne razprave, ki smo jo spremljali na RTV, pa niti ne omeni. Le kaj naj bi to pomenilo?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, trdolevičarski mediji skrbijo za Cerkev bolj, kot sama zase. Včasih pa me celo sicer ostudno Delo - ki smo ga pred desetletji na kose dali, da je vsak svoje lahko bral - preseneti. Njega članka nehote najdem v spletni mavrici novic, in kar pišejo o Kataloniji te dni, ni slabo, ker imajo oko, kaj se bo zgodilo, naš dobri papež pa je to v neki osebni travmi razhajanja ŽAL spregledal. Kajti, če bi izrekel samo nekaj pravih stavkov, ko je bil čas, bi Španci in Evropa reagirali dosti bolj pomirjeno in s tem pošteno. Zdaj pa bo težka pot za vse.

    Sem te dni, ko sem bral o amazonskih prigodah, pomislil: zagotovo bo padre Branko reagiral; privoščil bi mu premestitev tja s kakšno podpornico, saj je želel oditi nekam, magari v kako velemesto Galileje (??), in začeti od začetka. Amazonija je zdaj dežela.

    O celibatu v tem kontekstu sem pisal še pred morda 10, 15 leti, ker sem na Vzhodu videl praktičnost in omejenost družinskega duhovništva: tam so bili lahko poročeni duhovniki odročnih vasi, ki so morali trdo delati za svoje preživetje. Takrat prava žena prav pride, pa četudi so še otroci posledica. Ko pa se gre za kakršnokoli višjo funkcijo, biti nek vodja, ali celo škof, ali voditi semenišče, inštitut, več far skupaj, takrat pa poročeni ne smejo priti zraven, ker te službe zahtevajo celega človeka, kar pa poročenec NI, ker sicer bo trpela tako družina, kot delo. In tudi Jezus Gospod je nekajkrat priporočil, da tisti, ki so resni kandidati za Njegove učence, PUSTIJO VSE, tudi svoje družine, in le hodijo za Njim.

    Poleg tega je treba ločiti dva aspekta Nauka: za začetnike je Božje OBILJE, za napredne duše v hoji za Kristusom pa je Božja UBOGOST. Kajti na koncu nas vedno čaka zemeljska ubogost, recimo tik pred smrtjo. In Jezus je za zelene duše delal čudeže in kosila (= obilje), za svoje najbližje pa je svetoval potovanja brez malhe, denarnice in popotne palice, ter da vse razdajo revežem in gredo za Njim.

    Protestantizem v svojih stotinah variant, večkrat sprtih med seboj, pa je višja duhovna stopnja od roparskega islama, kar pomeni, da jim je Božje OBILJE uradno skrajno pomembno, bolj kot končna ubogost. Normalno. K obilju pa spada trdo in pošteno delo za preživetje in živetje, družina, prihranjen denar in stiki s politiko, ki je premožna. In ker takšno krščanstvo - skupaj z neverjetnimi čudeži ozdravljanj, ki jih izvajajo nekateri pastorji-MILIJONARJI bližje 'mladim dušam' začetnicam, kot Jezusova askeza kalvarije, je jasno, da katoliška Cerkev izgublja primat, razen če sama ni na napačni poti, in slavi obilje.

    Zato začenja TEKMOVATI. To pa ne vem, če je še znotraj Jezusovega Nauka. On ni tekmoval z nikomer. Kje bo tista meja, da, zaradi številčnosti, še katoliška Cerkev, ne postane eden od ogrankov protestantizma? K temu kažejo mnogi pokazatelji.

    Katoliška Cerkev je nosilka popolnega Nauka. Je pa kot pijani poštar, ki prinaša DOBRE novice. Nekateri zaradi takega grešnega poštarja pošto raje zavrnejo. In sprejemajo okrnjene, škrbaste novice - nauke. Zato katolištvo malo hira - zaradi lastnih grehov, ki niso vredni Nauka, ki ga poseduje.

    Ti popravki torej ne bodo prinesli rešitev: ampak le boj za brezgrešnost vsakega od članov Cerkve. Le tako bo Božja Moč lahko prišla nad vas in odpirala Pot naprej.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ps: ko smo že pri skrbi trdo-levih medijev za Cerkev, sem se spomnil, da me je nekdo opomnil, da bo princesa Petrovčič intervjuvala nekdanjega vatikanskega 'SVETEGA OFICIJA'. Najbrž je to tisti patron, ki je 'ljubezen' končno spoznal z nekim moškim v nekem zakotnem poflekanem hotelu, ter jo, kot visoki sveti klerik, oznanil pred velikim shodom Cerkve? Potem pa je posledično frčal, in zdaj napisal knjigo o grdi grdi grdi Cerkvi, ki mu ne pusti več jagati? In jo obtožil, da mu je ukradla desetletja božanskih strasti? Je to to? No, ne grem klikat na arhiv RTC Lj, zagotovo pa ta medij kaže posebno skrb za Cerkev. Priznati pa mu moramo odlične prenose svetih maš, kar pa seveda počne zato, da ne prenehamo plačevati prisilnih RTV dajatev. Jih pa na drugi strani Cerkev po grbi dobiva.

    Grehi nas tarejo, ne pa celibat. Grehi širijo slabo novico. Celibat nima nobene veze s tem: kdor je grešen, bo grešen pod katerimkoli zakonom ali odredbo. Tudi poročeni v Amazoniji bodo prešuštvovali, če jih bo tako prijelo. Človekov greh je dokončen, in le smrt starega človeka, ter rojstvo v Kristusu, nas lahko reši, pa še takrat je treba hudo merkat.

    OdgovoriIzbriši