Celibat - ječmenček v očesu

Kako lepo in prav je, da mediji poročajo o Cerkvi 

Vedno sem vesel, če necerkveni medij objavi kaj zanimivega o Cerkvi. Če je to dobro in poznavalsko napisano, toliko bolje. Prav je tudi, ko se medij s sebi lastno svobodo in distanco dotakne kakšne teme, ki je v cerkvenem okolju pretirano tabuizirana. Denimo, levičarska Mladina je letošnjega februarja v članku Heretični papež pregledala plejado nasprotnikov papeža Frančiška (link). Novinarski trud Jureta Trampuša, ki ga moramo katoličani ceniti, zlasti ker se naši cerkveni mediji na tak način te teme preveč ne dotikajo. In tudi zato, ker se je Mladinin naslov ni izkazal za nič kaj bombastičnega, saj smo septembra v resnici dočakali, da je skupina teologov papeža obtožila herezije.

Tako je Delo – zanimivo: v socializmu je ta časopis v mnogih župniščih v času zajtrka že bil na mizi, zdaj, ko imamo menda zrelo demokracijo, pa ga duhovniki nimamo preveč radi – včeraj, 6. novembra 2017, objavilo članek Toneta Hočevarja z naslovom Se bo konec celibata začel v Amazoniji? (link) In spet je dobro, da je nekdo odprl temo, katere se mnogi v slovenskem katolištvu izogibamo ali pa niti ne vemo zanjo. Da, odprl - a tudi po svoje zaprl.

 

„Amazonske“ razprave o (ne)celibatnem duhovništvu

Teološka in pastoralna razprava, ki jo spodbujajo cerkvene razmere v Amazoniji, ni nova. Že leta 1999 je francoski teolog Christian Duquoc v knjigi Je crois en l'Église. Précarité institutionnelle et règne de Dieu (Verujem v Cerkev. Institucionalna prekarnost in Božje kraljestvo) nekako napovedal, da bo ravno v Amazoniji treba premisliti o celibatnem duhovniku. In to iz zelo tehtnega razloga: pravica mnoštva vernih katoličanov do sv. maše, do evharistije. Kleriki s severne poloble velikokrat poudarjamo dolžnost katoličanov, da hodijo k maši, in se jezimo, ker mnogi verniki te dolžnosti ne izpolnjujejo. V Amazoniji in marsikje na južni polobli, pa je situacija obrnjena: mnogi verniki bi radi šli vsako nedeljo k maši, pa zaradi pomanjkanja duhovnikov nimajo kam.

V Amazoniji torej prihaja do izraza pravica do evharistije, pravica, ki ji v tem primeru ni zadoščeno, kar je tudi eden izmed razlogov, da je v zadnjih desetletjih marsikateri Južnoameričan prestopil med neoprotestante. Pomnimo, Christus Dominus, koncilski dokument o pastirski službi škofov, v točkah 15 in 30 poudarja škofovo dolžnost, da skrbi posvečevanje svojega ljudstva po evharistiji. Z drugimi besedami: Kakšen škof pa si, če tvoji verniki nimajo dostopa do sv. maše?

„Amazonske“ razprave so s papežem Frančiškom dobile pospešek, o čemer nas Delo lepo pouči. Res je v igri razmišljanje o morebitni uvedbi poročenega duhovnika. Torej, zavoljo potrebe po evharistiji bi se vzpostavil tip poročenega duhovnika, ki pa bi – tega ne smemo preskočiti - sobival z zdajšnjim tipom celibatnega duhovnika.

Smo kakopak daleč od tega, kar Delo recitira v naslovu, ko se sprašuje, če se bo v Amazoniji začel nič manj kot konec celibata. Ne, spoštovani pri Delu, vaši agendi, ki temelji na zaletavem progresizmu frankfurtske šole in na dogmatiki spolne revolucije, ne bo ustreženo! Navijajte vaše naslove, vpišite vaša ideološka hotenja v še večje črke, toda Cerkev ne bo ukinila ne celibata, ne celibatnega duhovništva!

Celibat - ječmenček v očesu sekularistov

Celibat - kot tisti ječmenček v komediji švedskega filmskega velikana Ingmarja Bergmana Hudičevo oko (1960).* Zanimivo. Tudi resne medije, ki radi nastopajo kot stebri verskega indiferentizma in trdega sekularizma, vedno znova zanese v navijaštvo za relativizacijo celibata, ko je govora o njem. V Sloveniji ima cerkveni celibat manj kot 2000 ljudi, to je manj kot 1 ‰ prebivalstva, pa se nekaterim zdi ravno celibat nekakšna tektonska točka preloma in velik nebodigatreba v naši duhovni krajini. „Amazonska“ razprava je široka in teološko globoka, pa jo je v Delu treba skrčiti na imperativ ukinitve celibata.

V letih, ko so na dan udarile nekatere afere o pedofilskih duhovnikih, smo bili priča malodane kriminalizaciji celibata. „Cerkev naj ukine celibat, da ne bo toliko duhovnikov pedofilov, kot jih je!“ mi je v času takratne histerizacije dejala neka novinarka iz proplusovskega obnebja. „Koliko pa jih je?“ sem jo vprašal. Bila je tiho. Potem smo doživeli afero z bulmastifi, pa čudni umor znanega igralca in še kaj... Je kdo histerično zahteval, da je treba ukiniti ljubljanski šovbiznis?

Nekoč mi je neka gospa pripovedovala o izletu javnega zavoda, v katerem je takrat delala. Izleta so se udeležili tudi nekateri lokalni politiki in visoki uradniki. Večinoma je šlo za ljudi, ki so pol verni ali neverni. Gospa je povedala, kako so se na poti domov na avtobusu ves čas pogovarjali o duhovnikih, naštevali njihove grehe, predvsem pa se praktično vsi strinjali, da bi Cerkev morala ukiniti celibat. Pomislil sem ob tem, češ, glej, kako smo duhovniki še vedno pomembni; češ, glej, kako celibat še vedno bije v oko, kako vznemirja, kako gre na živce; ter končno, glej, poleg naših naukov in izročil nam tudi ta avtobus javnosektorskih izletnikov pove, kako prav je, da celibat v vsej naši ponižnosti ohranjamo, saj ostaja nadvse zgovorno znamenje one zadnje Prihodnosti.

* Film gre takole: Hudiču se na očesu pojavi ječmenček. To je znak, da nekje na zemlji prebiva čista devica. Hudič iz dna pekla pošlje pogubljenca Don Juana, mojstra zapeljevanja, da bi to devico (gre za hčer nekega pastorja) zapeljal in razdevičil. Tako bi hudič bil rešen ječmenčka. Ko Don Juan in njegov oproda prideta na zemljo in vzpostavita stik z družino naivnega pastorja, se stvari začenjajo odvijati po svoje...

** Na sliki del Rupnikovega mozaika v Račah (foto B.C.).