četrtek, 22. april 2021

Partizani in domobranci


Štiri zadeve - izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi (februar 2021,
link); branje Možinove knjige Slovenski razkol (Celjska Mohorjeva družba 2019); bližanje "revolucionarnih" datumov (27.4., 1.5., 25.5.), ki nekaterim veliko pomenijo in bodo letos verjetno v znamenju protivladnih protestov; približevanje praznovanja 30-letnice samostojne države (25.6.), ki tvega, da namesto enotnosti poudari razkol - me je navedlo, da sem pobrskal po svojih arhivih in našel kratko kolumno na temo partizanov in domobrancev ter zdravljenja razkola. Kolumno sem objavil oktobra 2011 za Družino v rubriki, v kateri sem odgovarjal na vprašanja mladih bralcev. 

Z V. sva namreč na nekem srečanju v živo debatirala, kako naj se nek mlad učitelj zgodovine pozicionira do jedrnega slovenskega spora iz 2. svetovne vojne. Njegovo dilemo sem "porabil" za zapis vprašanja in odgovora v Družini. 

Ob tem me posebej veseli opredelitev SAZU, "da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena", saj sem nekaj podobnega zastavil v razpredelnici v takratni kolumni.

Prilagam (nelektoriran) zapis iz 2011, nosil je naslov Dejstva in pripovedna terapija. 

***

Dejstva in pripovedna terapija

Kmalu bom začel učiti v šoli. Kako naj razlagam drugo svetovno vojno v Sloveniji? Mislim na partizane in domobrance. Kak ravnatelj pravi, naj razlagamo po svoji vesti.

V.

Če ravnatelj učitelju naroči, naj polpreteklo zgodovino razlaga po svoji vesti, prizna poraz znanosti in šolske politike. Enako, če mu prepove, da bi razlagal po svoji vesti. Pozor! Govorimo o zgodovini, ne o verskih in svetovnonazorskih prepričanjih. Tu ni vprašanje vesti, temveč dejstev. Po dvajsetih letih svobodne družbe je na razpolago dovolj objektivnih študij, da bi lahko ravnatelji in učitelji brez mitoloških primesi ter brez prikrivanja ali strahu podali učencem celovito sliko dogodkov.

Za izhodišče vzemimo preprosto razpredelnico:


partizani

domobranci

PLUS

upor proti okupatorju in fašizmu

obramba pred revolucionarnim nasiljem

MINUS

revolucionarno nasilje nad domačim prebivalstvom

politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem

Vodoravno gledano vidimo najprej pri obojih pozitivni moment. Prvi so požrtvovalno in pogumno šli v oborožen upor proti okupatorju. Drugi vzniknejo kot obramba domov in ljudi pred komunistično agresijo iz gozda. Po klasični katoliški moralki so oboji, vsaj uvodoma, storili prav. Proti napadalcu, ki že spočetka krši pravila vojskovanja in namenoma ustvarja civilne žrtve, je oboroženi upor upravičen.

Na vrsti je negativni moment (zlo, greh ). Partizani so že l. 1941 vodeni s strani komunistov, ki upor proti okupatorju manipulirajo za cilje komunistične revolucije, katere bistvena sestavina sta ustrahovanje in likvidacija idejnih nasprotnikov pa tudi plemstva in bogatašev. Domobranci v demonski ples nacizma in komunizma vstopijo v trenutku, ko od okupatorja sprejmejo orožje. Ne samo domačim arhitektom revolucije, tudi okupatorju bratomorna vojna še kako odgovarja. Storil bo vse, da bo protikomunistične domobrance vojaško in politično vezal nase.

Navpično gledano je razvidna notranja drama obeh vojaških in ideoloških blokov. Zgodba obojih sledi dramaturgiji degeneracije plemenitega namena. Zaplet je kaotičen in tragičen do mere, da nas pogojuje še danes. Akademsko ga rešujemo z navajanjem dejstev, moralno pa tako, da se morata tabora najprej soočiti vsak s svojo temno stranjo.

Namenoma uporabljamo izraze drama, dramaturgija, zaplet. Šola ne sme mladega rodu vzgajati proti partizanom ali proti domobrancem, lahko pa jih vzgaja v čutu za človeško dramo. Za zgodbo slehernika. Za sočutje s trpečim. Druga svetovna vojna na Slovenskem pomeni milijon različnih zgodb, ki jih je krivično tlačiti v dialektiko zmagovalec-poraženec, klavec-kolaborant.

Bolj kot politkomisarske veščine nas bosta iz krča rešila pripoved ljudi tistega časa in naša zmožnost poslušanja. Več zgodb bomo slišali, bolj bomo spoštljivi za nazaj in modri za naprej.

Nagrada kresnik Jančarjevemu romanu To noč sem jo videl poleg drugega kaže tudi na našo potrebo po pripovedni terapiji.


* Foto: Aleš Čerin, preprostost.si, kranjska lilija

4 komentarji:

  1. 1. Če Branku to kaj pomeni: videti je, da neki ljudje kljub delu nenehno visijo na tvojem blogu in mi potem pošljejo sporočilo, če je kaj aktualnega. Tokrat sem delal na vrtu.

    Huda tema. Pri predzadnjem odstavku se mi je začelo stikat grlo, pri zadnjem pa je izbruhnil jok. Milosti. Kratek, a silovit.

    Namreč, mnogi desni podporniki proti krvavemu komunizmu in laži, so pravzaprav ateisti, agnostiki, magiki oz. neke vrste pogani. Zato jim je šiiirok in celosten pogled na tragiko človeškega življenja pravzaprav prikrit, kajti ta tragika se razodene najbolj šele s spoznavanjem Boga kot Rešitve. Hodil sem nekoliko po svetu, nekaj let, in glej nasprotja prenapetim teorijam genetike: povsod so se na dobro odzivali z dobrim, moj humor so vsi razumeli in se krohotali, jaz pa njihovemu, povsod so pomagali v stiski in sočutno molčali ob stvareh, kjer besede utihnejo. Pa sem že večkrat razmišljal, kako bi dandanes izvedel preizkus te univerzalnosti Biti človeka:

    Usedli bi se, v nekaj stavkih bi jim opisal usodo Hribarjevega para, in jih vprašal, kaj čutijo ob naslovu knjige: TO NOČ SEM JO VIDEL. Že sem nekje napisal, da je to naslov naslovov, ekstrakt človeštva, in da me vedno zadane do srca, četudi Jančarjeve knjige še nisem prebral in je morda tudi ne bom. Ker sem rasel skupaj z morilci in njih potomci so bili moji znanci, kolegi in sošolci, zato vse vem. No, prepričan sem, da bi polovica človeštva ob teh petih besedah dobila solze v oči. Tišina. Bili bi eno v svoji ranjeni človeškosti.

    Nisem rojen tako zelo dolgo po 2. SV. Vzdušje moje mladosti je bilo prežeto z nečim nevidno nasilnim in skrivnostnim, nekateri prijazni sosedje so se občasno spremenili v grozljive asure, njih ljubečne žene pa v skovirke, demonke. Žena šefa NOB borcev za pokrajino me je pred vsemi bombandirala s svojimi težkimi natikači in podila stran od otrok, ker jo je en mulc naplahtal, da sem počel stvari, ki jih nisem, ampak jih je on. Preklela me je, stokrat, večkrat, odšel sem, a sem jaz njo 'preklel' nazaj za krivico in – delovalo je. Lisice v brlog in demoni k hudiču! Še danes se včasih ustrašim, da sta moja roka in noga nemara Božja, ob priložnostih, ker čez leta eden postane velikokratni župan potem pa inventar na sodnih obravnavah, drugi, ki sem se ga dotaknil dobrohotno, pa šef Policije ta haupt!

    Pa je oče prihajal domov iz službe in nam povedal, kje je videl kosti v jamah in kaj je slišal, npr. od Roga. Tako sem že kot mulc o tem poučeval tudi bližnje kolege. Krivili so usta in zavijali z očmi, tekali naokoli in le težko sprva verjeli. Koliko desetin tisočev samo Slovencev je bilo ubitih po vojni. Pa drugih! In sem začel sumničavo srečevati SS-Dakija na ulici, pozdravil sem ga le še bežno, čez cesto, on pa je malo pokimal, s tistimi vedno budnimi očmi. Le kakšni 2 desetletji nazaj bi me hitro ocenil, če sem vreden življenja ali krogle v glavo. Kar je rad počel. Tudi otrokom. Poznal sem tudi druge komunistične morilce, a takrat sem bil še premlad, zgodbe sem sestavil kasneje.

    Ljudje, še verniki ne, niti duhovščina, se sploh ne zavedajo, da posmrtno življenje ZARES obstaja. To vedo ljudje že od začetka sveta. Mnogi, ki smo izgubili kakšno res ljubljeno osebo - a je Ljubljen tudi Gospod, ki je Kristus - vemo, da Jezus omogoča, da ta stik ostaja živ tudi po smrti. Če je le Ljubezen čista. In potem je vse OK. Ni več smrti, ki bi lahko kogarkoli ustrahovala. Oseba, ki se ne boji več smrti, ker smrti ni, pa postane transcendentno naravnana in blagohotnejša do tega slepega, divjega in v strasteh boja bolnega sveta. Vse začne videvati z veliiikimi očmi in postane mahatma po indijsko, velika duša torej. Seveda jo ostali, ki te izkušnje nimajo in se nenehno bojujejo in maščujejo za preživetje na tem bednem koncu vesolja, ne morejo razumeti. Ni jim DANO.

    No, ne boste torej verjeli, v kako zelo strašnih okoliščinah se zdaj nahajajo te morilske duše in njih podporniki! Kak Očka, morilec množice nedolžnih otrok, na primer. Pa tudi mnogi škofje. Zato: ne živite v utvarah, kajti Gospod je neskesanim zares nepristranski Sodnik!!

    OdgovoriIzbriši
  2. 2. Za iskrene duše pa ni več smrti - ker smrti ni, razen za popolnoma duhovno slepe in otopele - in takrat se rodi POGUM. Kajti Ljubezen je nasprotje strahu, zato Ljubezen daje pogum, smelost, direktnost in svobodo. Daje blagost. Daje Mir, duševni mir v vseh okoliščinah. Ker vse je že DOPOLNJENO.

    Brane napiše: "… kaotičen in tragičen do mere, da nas pogojuje še danes."

    Ves svet je že od prvega dne človeka takšen. In bo do zadnjega dne. Človek, ki ne vidi vsega sveta in človeštva kot zmes, v enem samem loncu nečimrnosti, zmot in nesmisla, ki jih lahko blaži le Božja bližina (če se jo sprejme), se je primoran vzdrževati skozi svoje življenje le še z bežnimi impulzi spolnosti, zabave in prepira (čemur rad reče družinsko življenje, a to ni) - to ga edino še poživlja pred melanholijo sveta, ki mu z vso težo sedi na prsih. Šele zdaj lahko počasi razumem tudi hujši človeški greh in nanj gledam sočutno: prihaja namreč iz nesmisla naše oddvojenosti od Izvora Življenja. !!

    To je ta problem Slovencev. In človeštva: odsekali smo se.

    In zato je "Tisto noč sem jo videl" (ko so jo odvlekli v gozd, mučili, posiljevali in razkosali), stavek, v katerem je vsa beda človeka, beda sveta, ki zaveže usta k molku, oči pa obrne v tla. Ko se usta enkrat odvežejo, pa zahlipajo:

    Gospod Usmili se; Kristus Usmili se; Gospod Usmili se!

    IN ZAČNE SE ŽIVLJENJE! Aleluja!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. PS: Ravnokar sem na RTVLJ videl napoved oddaj za ta teden: eno samo partizansko sr..je in nabijanje, kot je tudi Brane napovedal. Pravzaprav prikaz popolnega pomanjkanja sočutja, kajti med vsemi temi oddajami in filmi ne bo nič o množičnih pobojih brezsodno obsojenih žrtev, tisočev mladcev, otrok, žensk, invalidov, kristjanov in moških, ki jim ni bilo dokazano ničesar. Pobiti so bili skrivaj, skriti skrivaj v skoraj 1000 grobiščih, in zamolčani, kajti partizanska stran se svojega Greha 1000:1 zelo dobro zaveda, sicer o tem ne bi molčala kot grob in ustrahovala k molku. A je vse zaman, saj Sodnik vse vidi in vse vrne, natančno, z lekarniško tehtnico. Že res, da je Gospod brezmejno Usmiljen, a tistim, ki se ne kesajo in spokorijo, Milosti NE NAKLONI. Ne slepite se glede tega, ne poslušajte lažnih teologij.

      Sam sem bil vedno naklonjen boju proti vsakršnemu okupatorju. To je normalno. Zato sem tudi danes. Ko nas že 80 let okupira ideologija laži in smrti, komunizem. Ko naletim na takšno nepieteto in nespravljivost, kot jo demonstrira prisilno z našim denarjem plačevana RTV, pa se v človeku zbudi Upor, upor v dobro zanamcev.

      In Gospod ta krik sliši.

      Sami sebe vodijo v prekletje. Novinar, ki za dober družbeni denar leta za letom nabija ta strup, je enako kriv kot snovalci zla v ozadju.

      Gospod, ne odpusti jim, saj dobro vedo kaj delajo!

      In Gospod bo storil.

      Izbriši
  3. Beli, rdeči? Čestitam! Danes je 80 let, kar je Hitler prišel v Maribor!Živel dan upora!!! Proti komu?

    OdgovoriIzbriši