Kako je Himmler aretiral župnika Sunčiča

 

Točno pred 80 leti je Reichsführer SS Heinrich Himmler aretiral frankolovskega župnika Alojza Sunčiča. Aretiral ga je na cesti med Frankolovim in Stranicami, verjetno pri Belem Potoku, v soteski proti Spodnjim Stranicam, prav pri katastrski meji med občinama Vojnik in Zreče. Pol ure zatem je aretiral še vojniškega župnika Antona Lassbacherja, slednjega na pragu župnišča v Vojniku.

Ko sem kot frankolovski župnik od mariborskega škofa Franca Krambergerja to zgodbo prvič slišal, se mi je zdela na meji verjetnega. Potem sem polistal po Kroniki župnije Frankolovo in hitro našel opis dogodkov aprila 1941 na Frankolovem.

*

V Kroniki je povedano, da so 11. aprila 1941, na veliki petek, šli skozi Frankolovo proti Celju zadnji vojaki jugoslovanske vojske, šest Srbov, ki so bili izmučeni in lačni, predvsem pa hudo razočarani, saj so v okolici Slovenskih Konjic domačini streljali nanje. Vojaki so Frankolovčanom dejali: »Mi, Srbi, vam branimo domovino, a vi, Slovenci, pucate na nas.« Domačini so jih ponudili okrepčilo in povedali, da so na njih streljali nemškutarji petokolonaši. Šest Srbov je šlo naprej, a do Vojnika ni prišlo, saj so jih zajeli Nemci, katerih kolona se je valila proti Celju.

Takoj po prihodu Nemcev na Frankolovo, je petčlanska učiteljska družina morala zapustiti svoje stanovanje, saj se je vanj vselila nemška krajevna uprava. Družino, katere stara mama je štela 95 let, je sprejel župnik Sunčič in jo naselil v dve sobi na severni strani župnišča.

Na veliko noč, 13. aprila 1941, je Alojz Sunčič imel zadnjo pridigo pred aretacijo in izgnanstvom, čez nekaj dni je srečal Himmlerja in bil zaprt v celjski Stari pisker. Kronika o obojem piše takole:

Na velikonočno nedeljo 13. aprila 1941 je bila zadnja slovenska pridiga v tuk. cerkvi. Župnik Alojz Sunčič je neustrašeno povedal, da obhajamo sicer veliko nedeljo, a za nas Slovence je to najstrašnejši veliki petek, zakaj obsojeni smo na smrt. A za velikim petkom mora priti tudi za nas Slovence praznik našega vstajenje.

Ko se je župnijski upravitelj Alojz Sunčič (…) 18. aprila 1941 odpeljal po opravkih s svojim kolesom v bližne Stranice, sreča dva avtomobila z nemškimi častniki. Avtomobila se ustavita in župnijski upravitelj se je moral legitimirati generalu Himmlerju, ki je sedel v prvem avtu. Sam Himmler ga je nato aretiral, podaril Sunčičevo kolo fantu, ki je slučajno stal ob cesti, gospodu pa velel sesti k častnikom v drugem avtu, ki ga je odpeljal v celjski zapor. Tu so ga Nemci klicali »Himmlerbub«.

*

Kronika o medvojnem dogajanju na Frankolovem je bila pisana za nazaj, enkrat po drugi svetovni vojni, ko Sunčiča ni bilo več na Frankolovem; bila je pisana po spominu in na strjen način, kaj je preskočila. Zato je toliko bolj dragoceno, da je zgodovinar Miloš Rybar zgodbo o aretaciji Alojza Sunčiča in Antona Lassbacherja raziskal in v poljudni obliki objavil v Družinski pratiki leta 1993. Sunčič je umrl na Ptuju l. 1984, zato predvidevamo, da je Rybar zgodbo slišal od njega osebno ali pa od koga njemu bližnjih. Po Rybarju se je dogodek zgodil 17. aprila 1941. Takole ga opiše:

Himmler je namreč tajno in nepričakovano prispel v tednu po veliki noči 1941 na Spodnje Štajersko in obiskal Maribor, Celje in Savinjsko dolino. V Mariboru je izdal »smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Sp. Štajerske« (takoj je treba izseliti vse slovensko izobraženstvo, nato osebe, ki so se priselile na to območje po letu 1914 – ukrep je bil naperjen zoper Primorce, ki so bežali od doma od leta 1915 dalje – in končno je treba izseliti celotno prebivalstvo v obmejnem obsavskem in obsoteljskem pasu). Iz Maribora se je Himmler 17. aprila 1941 napotil z avtomobilom proti Celju. Na tej poti je prišlo do dveh aretacij.

Župnika, ki sta bila aretirana, sta bila Alojz Sunčič in Anton Lassbacher. Sunčič (roj. 1894 v župniji Križevci pri Ljutomeru, umrl 1984 na Ptuju kot upokojeni župnik pri Mali Nedelji) je bil tedaj župnik na Frankolovem, Lassbacher (roj. 1885 v župniji Negova, umrl 1947) pa župnik v Vojniku.

Zgodba je po pripovedovanju župnika Sunčiča naslednja:

V četrtek po veliki noči je s svojim bratom kolesaril s Frankolovega proti Stranicam. Ko sta zaradi strmine hodila ob kolesih peš, se pripelje od Konjic proti Celju kolona kakih desetih luksuznih avtomobilov. Župnik Sunčič ni hotel niti gledati proti koloni in je gledal raje proti Konjiški gori, ko se dva od teh avtomobilov obrneta in ustavita; iz enega izstopita »dva oficirja« in se napotita proti obema kolesarjema, ki sta potiskala svoji kolesi v klanec. Sunčič je seveda nosil duhovniški kolar, zato je bil njegov poklic dovolj razpoznaven.

Eden od obeh oficirjev je Sunčiča zadržal, ga legitimiral, mu vzel kolo in ga povabil v avto. Rekel mu je: »Vi se peljete z nami v Celje.« Župniku se to še ni zdelo nič hudega, mislil je, da morda potrebujejo tolmača.

Kolo je ta »oficir« izročil slučajnemu mimoidočemu, ki je gledal prizor. Vprašal ga je, kako se piše. Ker se je pisal Švarc, je to zvenelo dovolj nemško, da mu je rekel, naj vzame kolo kot Hitlerjev dar.

Župniku Sunčiču se ni posvetilo, da je »oficir« sam Himmler in da ga pelje v Celje v zapor.

Ko so se med potjo peljali skozi Vojnik in je zagledal Himmler kar tri cerkve, je vprašal Sunčiča, če je to njegova fara. Ko mu je Sunčič povedal, da je tam župnik Anton Lassbacher, je Himmler zaradi nemškega priimka takoj vprašal, če je morda on »folksdojčer« (tako so hitlerjanci imenovali Nemce in nemčurje zunaj Nemčije). Sunčič je odgovoril, da so tam sami Slovenci. Himmler je ukazal šoferju, naj zapelje proti župnišču. Tedaj se je župnik Sunčič zavedel, da je aretiran.

V Celju je Himmler oba župnika odložil v zaporu, saj je tudi sam prišel tja na inšpekcijo. Pozneje so esesovci v zaporu župnika klicali »die Himmlerbuben« (Himmlerjeva fanta), župnika Sunčiča pa je nekoč eden izmed esesovcev vprašal, kdo ga je aretiral. Ko mu je Sunčič odgovoril, da je bil to njegov vrhovni šef, se je esesovec zadrl: »To je čast, verjetno boš postal še papež!«

Župnik Sunčič sicer ni postal papež, sta se pa oba župnika po končani vojni s Hrvaške, kamor so ju izgnali, vrnila na Frankolovo oziroma v Vojnik.

• Vira: Kronika župnije Frankolovo in članek Miloša Rybarja v Družinski pratiki 1993; Rybarjevo besedilo je bilo objavljeno tudi v monografija Matija Založnika Frankolovo skozi stoletja, monografija je izšla 2018.

• Foto zgoraj: na prvi fotografiji Heinrich Himmler, na drugi Alojz Sunčič l. 1939 s frankolovskimi prvoobhajankami in znano učiteljico Vido Štukelj. Foto spodaj: Klanec pri Belem Potoku, kjer je Himmler najverjetneje aretiral Sunčiča, Google Street View.