Kaj imajo skupnega cvetna nedelja 1990, božič 1990 in kresni večer (šentjanževo) 1991? Skupno jim je, da gre za tri čudovite starodavne praznike, ki imajo tako krščanski kot obče duhovni pomen. Slednji je vezan na gibanje zemlje okrog sonca, v našem primeru smo v okolju pomladnega enakonočja ter zimskega in poletnega solsticija.
Drugo, kar imajo skupnega zgoraj navedeni prazniki in njih letnice, je, da je slovenski narod prav na te tri praznike ali v bližini njih vzpostavljal svojo demokratično in samostojno državo.
Za cvetno nedeljo 1990 smo imeli demokratične večstrankarske volitve. Okrog božiča istega leta smo izvedli plebiscit za samostojno Slovenijo, dan po božiču smo razglasili enotno voljo ljudstva po svoji državi. 25. junija 1991 smo razglasili svojo državo.
Slovenci se nismo odpravili na pot demokracije in samostojnosti »kar tako, en torek popoldan«, temveč v okviru svetih časov in sledeč kozmičnemu redu, ki ga ustvarja krožno potovanje našega planeta. To upoštevati je bilo nekaj izjemnega.
Človek v svetem času namreč izstopi iz Kronosove diktature datumov, se prestavi na višjo simbolno raven, iz akcije v poetiko in molitev, iz sprotnosti v bistvene vsebine. Zraven poveča občutek za bratstvo, tudi čustveno in razumsko deluje bolj sproščeno in bolj ustvarjalno.
Snovatelji slovenske samostojnosti so z izbiro datumov ključnih dogodkov pokazali izvrstno duhovno inteligenco.
Če so to naredili zavestno, jim lahko rečemo poznavalci duše in živih simbolov. Če pa so to naredili iz nezavednega vzgiba, so samo pokazali, kako imenitno je slovenski človek že sam po sebi, ne da bi o tem premišljeval, vezan na krščansko in kozmično duhovno podstat.
Povsem drugače je v času novega koronavirusa in vladavine epidemiologov, ki ga živimo zdaj. Sveti časi so razumljeni kot nevarni časi, božič in velika noč sta razumljena kot priložnost za širjenje zlobnega virusa.
Sveti časi so zato tarče posebnih ukrepov, dodatnih zapiranj družbe, dodatnih omejitev za gibanje in potovanje. Če mi razumemo svete čase kot čase, v katerih blesti naše dostojanstvo, jih koronavirusna doba obravnava kot čase naše ranljivosti.
Če smo med osamosvojitvijo svete čase uporabili kot narodni ščit in smerokaz, jih v tem času praznujemo zatolčeni v svoja stanovanja in kot da jih ni, čeprav so.
Situacija je hkrati realistična in absurdna. Naša globoka simbolna narava je prizadeta. Da ne bo škoda še večja, moramo že zdaj imeti načrt za pokoronsko okrevanje simbolnega človeka in vnovično vzpostavitev praznikov kot praznikov.
Prvi preizkus bo prihajajočega 25. junija, ko bomo obhajali 30. obletnico razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije.
* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2021). Foto B. C.: Gruzija, maturantje v cerkvi
KAJ JE ZARES SVETI ČAS
OdgovoriIzbrišiV vojski smo fantje drug drugega spraševali, kadar je nekdo povedal kaj neverjetnega: Majke ti? Matere ti? Života ti? In odgovor je bil, po izbiri: Majke mi!, Matere mi! ali: Života mi!
Majke mi, da sem zadnjič sklenil nehati komentirati. Ker oba sinova duhovnika Elija, ki je vzgojil svetega preroka Samuela, sta bila barabi; in ker sta bila tudi oba Samuelova sinova kasneje barabi. In tudi tukaj lahko pišemo in pišemo, pa so celo tisti, ki navijajo za pisanje, barabe. To je pa skala na srce.
A me je nek sveti glas danes iz postelje hotel vreči: »Napiši, kaj je to sveti čas« »Ne bom, Gospod, dosti je bilo, napisal sem že 100x!«, sem se upiral. A je glas hotel in hotel, trmast je bil, zato zdaj hitim, ker imam drugega dela zadosti to dopoldne Zato na hitro:
Branko, sveti čas je le eden:
KO Z VSO SILO UMA IN SRCA IN TELESA MISLIŠ NA GOSPODA, KI JE KRISTUS!
Drugega svetega časa ni!! Samo ta je, ta pa, če je uresničen, potem odseva kaj malega svetega na datume in dogodke naokoli. Ampak kaj je satan storil Cerkvi, teologom, papežem, škofom in duhovščini, da so prišli do momenta, ko je v Duhovnem utripu vernik zatrdil, da je največja od zapovedi ta, da ljubiš svojega bližnjega!!?? Pa se bomo spet parili in najedali, amen.
To laž je satan vbil duhovnikom v jezik, in tako potem živijo Cerkveni ljudje. Zato: vera umira, hudič dobiva, duše se pogubljajo, srca se zastrupljajo. In Slovenski narod odhaja, nepovratno, v pozabljeno zgodovino.
Največja zapoved je le ena, sicer ne bi bila največja:
Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vso silo svojega uma, svojih ljubečih čustev in svojega dela Zanj!
To je žebelj v steni, na katerem visijo vse druge zapovedi, je rečeno. Ker pa je hudič storil, da je za žebelj postavljena zapoved »Ljubi človeka, kot ljubiš samega sebe,« ta žebelj ne zdrži, in vse pade na tla. Kajti sin je lahko enak očetu, ampak oče je prvi in oče je naredil sina!
Sveti čas je le, ko je misel na Boga transcendentna, kar pomeni, da z vso silo misliš, kako bi Ga veselil, ne pa, kako bi kaj dobil od Njega in kako bi »ljubil« druge, da bi imel od tega kakšno korist. To ni transcendenca, ampak pot mesa. Pot demonov.
NI DRUGEGA SVETEGA ČASA, KOT JE TISTI, KO SI POPOLNOMA Z MENOJ!
trdi Gospod. Ker ja hudič zmagal, pa je vse obratno, kot Brane napiše: »Situacija je hkrati realistična in absurdna. Naša globoka simbolna narava je prizadeta.«
In kaj je rezultat? Od papeža, škofov, duhovnikov, vernikov pa vse do Scutum Fidei na skrajno drugi strani razpela, vsa Cerkev, je nenehno v stanju najnižjih možnih misli. Te so, če gledamo od spodaj navzgor: peklenske, od lačnih duhov, od prepirljivih demonov, od ljudi, ki mislijo samo nase, ali od lažnih začasnih nebesk, ker nam je zdajle malo fajn. V taki atmosferi trije mesarji človeških duš: POHLEP, JEZA in POŽELENJE dobro opravljajo svoje vražje delo.
Le redko kateri duhovnik kadarkoli pogleda preko te greznice, čez ZID, in pride v razred neomajnega razumskega vernika, razred duhovnega zbraneža, razred dobrotnika sveta, kaj šele v rang tistih, ki nenehno Ljubijo Gospoda osebno in so zato z Njim že zdaj, na Zemlji. Kar je Jezus tudi učil, ko je rekel: Kdor Mene Ljubi, se bo držal Moje Besede in Moj Oče ga bo Ljubil - in prišla bova ter živela pri njem.
TOOO je sveti čas. TOOO je sveti čas, prisežem, Majke mi. Drugega ni.
Gospod, a lahko zdaj grem? Zakaj me mučiš, Ti sam govori v te tolmune, gorske zajede in močvirja; kdo pa je ta bedni črv tukaj, da bi modrim in pomembnim ljudem nenehno težil in jih nehote žalil? Saj že vse vedo, pa nočejo vedeti. Za take ni zdravila.
Ufff, Jona. Rad bi se kdaj srečal z Vami.
OdgovoriIzbriši