Mesojedci, a šele od Noeta naprej

Ob zadnjem zapisu sem opazil, da je kar nekaj zanimanja za vprašanje krščanskega pojmovanja živali in s tem povezanega vprašanja vegetarijanstva. Pobrskal sem po svojem arhivu in našel tekst na to temo, ki sem ga konec leta 2007 objavil v Družini na mladinskih straneh kot odgovor na vprašanje, kakšna je razlika med človekom in živaljo in zakaj ljudje smemo jesti živalsko meso. Tematika je vse bolj zanimiva tudi v tem našem času post-humanizma, ki teži k izravnavi človeka in živali. Tekst iz 2007 sem opremil z mednaslovi in mu dodal celotne svetopisemske citate. Zgoraj je fotografija 900 let starega mozaika iz bazilike sv. Klementa v Rimu; križ in okolica sta "poseljena" s pticami.

***

Človek je več kot žival

Živali razvijajo določene psihološke procese, vendar zato še nimajo duše, kot jo razumemo pri človeku. Živali - zlasti tiste, ki jim pravimo “pametne” (konj, pes, delfin, šimpanz,...) - pomnijo, čustvujejo, se učijo in razvijajo določeno taktiko, da bi prišle do hrane in preživele. Vendar so ti procesi po razsežnosti in kakovosti neprimerljivi s človeškimi. Tako je že po evolucijski razlagi. 

Sveto pismo razliko med živaljo in človekom poudari in pojasni. V Genezi beremo:

Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša. (1 Mz 2,7)

Medtem ko Bog ustvarja vesolje in  živali z besedo, človeka ustvari z besedo in s svojim dihom. Božji dih človeka naredi “živo dušo”. Te “božje” duše živali nimajo. V živalih je odtis Stvarnika, so lepe in na svoj način pojejo hvalnico stvarstva, nimajo pa tiste “podobnosti  in sličnosti” s Stvarnikom, ki odlikuje človeka. Tudi ko človek umsko popolnoma opeša (npr. Alzheimerjeva bolezen) in je morda v vegetativnem stanju, bo še vedno neskončno več kot najpametnejša žival. Saj od Boga dani življenjski dih človeka neprestano in ne glede na zunanje okoliščine povzdiguje nad stvarstvo. Človek je namreč “le malo nižji od Boga”: 

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge ... (Ps 8,4-7)

Ker živali nimajo duše, tudi nimajo posmrtnega življenja. Žival je del minljivega stvarstva, medtem ko je življenjski dih, ki ga je Stvarnik dal človeku, naša nesmrtna duša. Po Kristusovem posredovanju je ta duša tudi dejansko zmožna večno živeti v bližini Boga.

Da človek sme in mora gospodariti z živalmi, prav tako piše na začetku Svetega pisma. Adamu in Evi je naročeno:

»Gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji.« (1 Mz 1,28)

Pa vendar sta Adam in Eva bila vegetarijanca

Ni pa povsem jasno, če sme človek žival tudi jesti in jo v ta namen pokončati. Glede hrane Stvarnik namreč naroča, naj ljudje in živina jedo zelenje:

Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-30)

Prva priporočila glede prehrane so torej vegetarijanska. Slednje z veseljem citirajo nekateri sodobni vegetarijanci (denimo, Christian Vegetarian Association), ki pravijo, da mesojedosti ni v božjem načrtu. To, da človek za svojo prehrano ubije žival, je  posledica izvirnega greha, menijo. Ob tem citirajo še Izaija, ki napoveduje dobo miru, za katero bo prav tako značilen vegetarijanski način prehranjevanja. 

Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino. (Iz 11,6-9)

Biblično pra-vegetarijanstvo kot simbol idealnega (rajskega) stanja

Kako si razlagati vegetarijansko usmeritev na prvih straneh Svetega pisma? Te strani opisujejo idealno harmonijo na zemlji, ki je prepredena z navzočnostjo Boga. V opis take harmonije seveda ne spadajo kakršnekoli oblike agresivnosti, ubijanja, škodovanja. Čeprav se v teoriji evolucije učimo, da je evolucija bila klanje in neusmiljena bitka za preživetje, Sveto pismo govori o prvotni naravi kot nebeško harmonični in umirjeni. 

Razlog za tako govorico oz. za poudarjanje rajskega vegetarijanstva je torej teološki. Sveto pismo tudi skozi sliko narave in živali hoče prikazati stanje človeka pred izvirnim grehom.

Od časa Noeta imamo dovoljenje za uživanje mesa

Ker smo v polju simbolne govorice, iz prvih strani Svetega pisma ne moremo na vrat na nos zaključiti, da je ubijanje živali za potrebe prehranjevanja greh. Povrh za časa Noeta človeštvo dobi nedvoumno dovoljenje, da sme jesti živalsko meso: 

»Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem.« (1 Mz 9,2-3)

V skladu s svetopisemskim izročilom vegetarijanstvo vendarle ostaja kot znamenje pokore, očiščevanja in nenasilja. Večina kristjanov se tega znamenja poslužuje občasno, ob zapovedanem postu, nekateri, na primer kartuzijani, pa redno.