Sonce Petovione in izročilo o sv. Ahacu

Danes je dan, ko čakamo podelitev kresnika, včeraj pa je bil Ahacijev dan. "V špilu" za kresnika je tudi moj roman Sonce Petovione, v njem - glej, slučaj - je na str. 385 na kratko opisano mučeništvo legionarskega poveljnika sv. Ahacija (Ahaca) in tovarišev. Kot izvrševalec smrtne obsodbe v mojem romanu nastopa legionar Sibiden Damid, oče Sibidena Leontida, ki je sicer eden izmed dveh osrednjih likov romana. Damida prisilijo, da na križ pribija svoje drage sobojevnike, kar mu povzroči dosmrtno travmo. Žrtev očetove travme bo kasneje, ko se Damid upokoji in naseli v južni Italiji (Brindisi), tudi sin Leontid. Poglejmo odlomek:

Bil je mož, ki mu je bilo ime Sibiden Damid. Za časa Hadrijana je bil legionar v XV. legiji Apolonovi, nameščeni v Satali, v mestu na severovzhodnu Kapadokije; bil je borec na armenskem limesu, borec zoper v tistih časih precej popadljive in roparske Alane. Kasneje je svoja veteranska leta preživljal v sončnem Brundiziju v Apuliji. Lahko bi užival v pokojninskih sestercih in v dobičkih iz poslov z apulijskim žitom, pa ni. Furija Tisifona je hodila za njim s skledo krvi njegovih bojnih tovarišev. Ne s skledo krvi tovarišev, ki so jih prebodli Alani, temveč s skledo krvi tovarišev iz njegove stotnije, ki jih je po odredbi sodnikov in legata moral pokončati on sam, Sibiden Damid. Pokončati zato, ker so s prefektom kohorte Ahacijem na čelu častili Krista, prepovedanega boga, in se mu zahvaljevali za zmago nad divjimi Alani. Trnje na glave so nabili Ahaciju in tovarišem kristjanom ter jih križali pod goro Ararat, da so gledali njeno sneženo konico in videli angele, ki so jim od tam gori, kjer je pristala barka očeta Noeta, jadrali naproti. Prav Damida so določili za pribijanje prekletih na les prekletih, prav Damidu je kri soborcev, kri, ki je ni mogoče sprati, bolj kot drugim škropila po rokah in licih. Tudi curki tople krvi njemu najljubšega tovariša, vedrega Grka iz priefeških poljan, s katerim sta si delila kontubernijski šotor.

Še nekaj nekaj zanimivosti ob odlomku:

- 15. legija Apolonova (Apollinaris) bi lahko imela malo "slovenskega" pridiha (članek na Wikipediji). Delovala je na Donavi (vzhodno od Dunaja) in preden je šla na Vzhod, na mejo z Armenijo, bi lahko nekaj časa gnezdila tudi v Emoni - Ljubljani. Ni dokazana, da je Ahacij v resnici bil član te legije. Drži pa dvoje: 1. Ahacij je po izročilu bil križan pod goro Ararat (današnja vzhodna Turčija) za časa Hadrijana; 2. v tem času je 15. legija delovala tam blizu. Naj dodam: dokazano je, da je član 15. legije bil nek stotnik, Sibidienus Maximus po imenu, ki je v Soncu Petovione (na str. 72) omenjen kot stari oče protagonista Leontida.

- Kontubernij ima več pomenov: pomeni lahko vojaški vod osmih mož, ki so spali v istem šotoru, si skupaj kuhali, se v bitkah bojevali drug ob drugem. Rimski vojaški kontubernij je navdihnil skavtsko metodo, kjer imamo šest do osem najstnikov, ki tvorijo vod s šotorom in svojo kuhinjo. Kontubernij v rimskem svetu lahko pomeni tudi obliko zakonskega življenja, ki je primerljiv današnjemu "skupnemu gospodinjstvu" ali "življenju na koruzi".

- Tisifona  je v grški mitologiji ena izmed erinij (rimsko: furij), ženskih demonov krivde. Tisifona je "specializirana" za krvne delikte.

- Izročilo o poveljniku Ahaciju za zgodovinarje predstavlja uganko o delovanju kristjanov v rimski vojski. Če izročilo drži, pomeni, da so kristjani že zelo zgodaj (prva polovica 2. stoletja) vstopali v profesionalno rimsko vojsko. Da bi vsaj na Vzhodu temu lahko bilo tako, nakazujejo pričevanja o kristjanih v 12. legiji Fulminati, ki je imela sedež v Kapadokiji, kar je prav tako v današnji vzhodni Turčiji. 12. legija Fulminata, ki je ob koncu 2. stoletja nekaj časa delovala v Panoniji, dobi v mojem romanu pomembno mesto.

- Ker je 22. junija 1593, na dan sv. Ahaca, slovensko-hrvaška vojska v odločilni bitki pri Sisku premagala Turke, se je od takrat čaščenje sv. Ahaca v naših deželah zelo okrepilo.

   

podružnična cerkev sv. Ahaca v Stopčah v župniji Šentjur (sentjur.si)