ponedeljek, 11. februar 2019

Križ na grobovih frankolovskih žrtev

Jablane, na katere so nacisti 12. februarja 1945 obesili 100 talcev

Vsako leto v tem času tako ali drugače prileti do mene kot frankolovskega župnika kakšno vprašanje glede frankolovskega zločina in grobov stotih talcev. Lahko bi zapisal nekaj zelo sočutnih (npr. pričevanje gospe, ki je kot 11-letna deklica zločin videla) ali pa nekaj zelo gorkih besed o frankolovskem zločinu - kot jih pač slišim od ljudi -, a sem bom omejil le na kakšno točko glede slovesnosti in samih grobov.


Duhovniki v Straniškem grabnu

Naj najprej povem, da me kot frankolovskega župnika odgovorni niso nikdar povabili na slovesnost ob grobu frankolovskih žrtev. Morebiti zato, ker že naziv »frankolovske« žrtve ni najbolj na mestu, saj je med 100 talci bil le eden čisti Frankolovčan, Stanko Gorenjšek; sam zločin pa so Nemci zagrešili ne na Frankolovem pač pa v sosednji župniji Stranice, kakšen kilometer od frankolovskega katastra. Morebiti pa me doslej niso povabili zato, ker so tudi na teh grobovih pol stoletja čepeli varuhi komunistične revolucije in je prišlo v navado, da frankolovski ali kak drug duhovnik ni bil zaželen.

Komunizem si je pač prilastil ne samo odpor proti okupatorju, temveč se je med drugim tudi potrudil, da pokončna protifašistična drža večine štajerskih duhovnikov ne bi izstopala oz. kvarila zapovedane naracije o »nazadnjaški Cerkvi«. In to, denimo, kljub temu, da je 4 leta pred frankolovskim zločinom, 18. aprila 1941, na spodnjem koncu Straniškega grabna, kot ena prvih žrtev nacističnega preganjanja pri nas bil aretiran frankolovski župnik Alojz Sunčič. Aretacijo župnika je izvedel – ne boste verjeli! - nihče drug kot Reichsführer-SS Heinrich Himmler osebno. Himmler se je peljal iz Maribora v Celje in ob cesti videl duhovnika, ki ni dvignil roke v nacistični pozdrav. Ukazal je ustaviti avtomobile, sestopil je, aretiral župnika, ga odpeljal v celjski zapor. Po poti je v Vojniku aretiral še tamkajšnjega župnika Antona Lassbacherja, ki mu njegov nemški priimek ni pomagal.

Kakor koli. Duhovniki so dandanašnji na slovesnostih v spomin frankolovskim žrtvam prisotni, kar je pravično in lepo. V zadnjih letih je na slovesnost hodil celjski škof Stanislav Lipovšek. Zelo na mestu je, da je po novem v slovesnost vključena tudi molitev za pokojne. Slednjo je letos vodil konjiški nadžupnik in arhidiakon Jože Vogrin

Če že vprašate - ker so v zadnjih letih v slovesnost vendarle vključeni duhovniki, me ne vznemirja in boli, če nisem povabljen. Grobove obiščem in na njih zmolim na kakšen navaden dan.


Šarec: Upor in vera v Boga si nista v nasprotju

Letos je bil slavnostni govornik na grobovih frankolovskih žrtev predsednik vlade Marjan Šarec. Kot poročajo mediji (prim. članek v Večeru), je izrekel nekaj »verskih« stavkov, ki jih – tako domnevam - pred njim na tem mestu še ni izrekel nihče od politikov. Navedimo enega:
Niti takrat je ni bilo in niti zdaj ni dileme med 'smrt fašizmu' in 'hoditi v cerkev', saj ne upor ne vera ne učita zla in sovraštva.

Resnica. Velika večina partizanov ni čutila te dileme. Da sta si upor in vera v Boga nista v nasprotju, so na Frankolovem vedeli že od pregnanega župnika Alojza Sunčiča (pred vojno znanega po svojem strastnem boju proti alkoholizmu) naprej ter iz vzgleda pregnanih in partizanskih rodbin, kot sta bili Borovnikova in Gorenškova.

A zadeva za vernega partizana seveda ni bila tako preprosta, kot bi se dalo sklepati iz Šarčeve izjave. Upor je vendarle potekal pod ateističnim simbolom, z osvoboditvijo je prišel na oblast ateistični svetovni nazor, ki se ni branil diktatorskih prijemov in masovnih pobojev. Kam pes taco moli, so ljudje vedeli že med vojno. Kot mi je povedala verodostojna priča iz ene izmed naših hribovskih kmetij, so še v drugi polovici leta 1944 nekateri frankolovski fantje, ki so pristopali k partizanom, neradi nosili rdečo zvezdo, saj so jo videli kot protikrščansko. Ko so jih v nekem razpravljanju vprašali, kako razumejo sami sebe, so rekli, da so »slovenski fantje«, torej prepričani domoljubi. Ni potrebno poudariti, da je drža teh fantov bila tisti čas silno delikatna in življenjsko nevarna.


Najprej so partizani na grobove talcev postavili dva križa

Da je večina štajerskih partizanov vero in upor doživljala kot nekaj nenasprotujočega, se je pokazalo tudi po tragičnem 12. februarju 1945, ko so nacisti v Straniškem grabnu obesili 100 talcev. Frankolovski partizani so se potrudili, da so na grobove talcev postavili dva križa, pri tem pa tvegali svoja življenja.

Valentin Borovnik - Lipe iz Frankolovega je l. 1971 za knjigo Staneta Terčaka Frankolovski zločin povedal:
Naše mladinke in aktivistke, med njimi tudi sestre obešenega talca Stanka Gorenjška so takoj po tem umoru pričele zbirati cvetje in spletati vence za okrasitev množičnih grobov. Stankov oče Jurij Gorenšek – Ljubomir, ki je med prvimi začel podpirati partizane, je mrtvim v spomin sestavil naslednje posvetilo: »Tukaj počivajo slovenske žrtve, ki so dale življenje za svobodo in srečo domovine. Večna venčaj vas slava, ki nikdar ne mine.« Partizan Gašper, ki je pozneje padel, je pripravil dva lepa hrastova križa in nanju vžgal to besedilo. Pripravili smo tudi slovenske zastavice s peterokrako zvezdo in čakali ugoden trenutek, da okrasimo groba, ki so ju Nemci zravnali tako, da se skoraj ni poznalo, kaj se je na tem mestu zgodilo. Šele neko noč v marcu 1945 se nam je posrečilo okrasiti grobova. Za to so se potrudili: Stankova brata, partizan Marko, mladinec Karol, dve sestri, kurir Oto in jaz. Ta podvig je bil težak, ker so Nemci neprestano hodili ali se vozili po cesti. Dva spomina na opisani okupatorjev zločin – voziček, s katerim so vozili mrtve talce h grobovoma, in križ z napisom hrani muzej revolucije v Celju.

Prvo znamenje na grobovih frankolovskih žrtev torej ni bila rdeča peterokraka (četudi je bila navzoča na priloženih zastavicah), pač pa križ. Talci so bili kristjani, svojci talcev so bili kristjani, partizani so bili kristjani – logično, da so domači partizani postavili križ! 

Stalinistično-kardeljanska smer revolucije česa takega ni tolerirala, zato so oba križa »v času svobode« odstranili in na grobove postavili dva kamnita monolita z rdečo zvezdo, ki sta tam še danes. Oblasti so premogle vsaj toliko uvidevnosti, da prvotnih križev niso vrgle v smeti, temveč so ju dale v muzej.


Sramežljiv povratek križa in primat rdeče zvezde

Po koncu komunistične diktature se je ne samo v Straniškem grabnu, pač pa tudi marsikje pri podobnih grobovih, pojavilo vprašanje: »Zakaj žrtve počivajo pod rdečo zvezdo, če pa so bile verne?«

Snovalci nove podobe spominskega parka frankolovskih žrtev so zato leta 2000 nov spomenik zasnovali na način, da je na njem tudi križ. Plahega, rahlo abstrahiranega, v velikosti knapove dlani, ga zagledamo v gornjem desnem kotu spomenika (slika spodaj). Medtem ko je v levem kotu vklesana enako velika zvezda. Dve rdeči zvezdi na obeh nagrobnih monolitih sta seveda ostali.


Trenutno stanje na fronti zvezda-križ, ki je 3:1 za zvezdo, je po svoje potrdil Marjan Šarec, ko je minulo soboto ob grobovih frankolovskih žrtev dejal:
Povsem nesmiselni in zgrešeni so tudi ideološki prepiri o rdeči zvezdi. Ta je bila takrat pač simbol boja za svobodo in to bo tudi ostala, pa če jo še tako retuširamo.

Levo-sredinski politik pač kot levo-sredinski politik. Primata rdeči zvezdi ne bo odvzemal. Pri tem ne vidi, da so z na rdečo zvezdo postavljenem nacionalnem mitu ideološki spori zagotovljeni za naslednja desetletja.

Dalo bi se oboje. Spoštovati one, ki so iskreno uporabljali rdečo zvezdo kot simbol upora proti okupatorju (ob hkratnem odločnem zavračanju revolucionarnega nasilja); spoštovati one, ki so v vojni drami in antifašističnem delovanju ohranili vero v Boga. Marsikdo je v tem smislu pričakoval, ne da se bodo v Straniškem grabnu radirale zvezde, pač pa da bo nov spomenik frankolovskim talcem vseboval večji križ. Vsaj takšnega, ki bi bil viden s ceste. Marsikdo to pričakuje še danes. Med njimi – če že vprašate - tudi jaz.


* Fotografiji: prva je iz knjige Življenje ob Tesnici, ki jo je sestavil Matjaž Založnik; drugo sem slikal B.C..

8 komentarjev:

  1. Cvetje in križe je na grob odnesel Valentin Borovnik - Lipe

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Valentin Borovnik je imel vzdevek Valdi, in je bil eden od 124 maminih bratrancev. Med vojno se je s svojo enoto zadrževal tudi na Vinski Gorici pri Dobrni, kjer je živela njegova teta, moja babica.


      Izbriši
  2. Navsezadnje pa velikost in vidnost (sudoku) križa na sliki pravzaprav kaže na našo resnico: toliko smo Slovenci v resnici še verni, tako jasno smo verni in toliko je veren predsednik vlade.

    Slabo se nam piše, spreobrnjenja pa ni na obzorju. Namesto belega goloba se vidi le krokar.

    OdgovoriIzbriši
  3. V knjigi Frankolovo skozi stoletja je zapisano, da je križ postavil Martin Borovnik - Lipe. Prav danes sem o tem razpravljal z Matjažem Založnikom, avtorjem knjige. Verjetno je res bil Valentin Borovnik - Lipe, saj Martina Borovnika februarja 1945 verjetno še ni bilo iz izgnanstva.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. V knjigi Frankolovo skozi stoletja sem članek Frankolovski zlocin zapisal kot povzetek po knjigi Frankolovski zlocin avtorja Staneta Terčaka iz leta 1971. Tako sem tudi navedel vir in z vsebino nimam nič. Jaz sem prispevek dodal v knjigo kot opomnik ker je ta dogodek del zgodovine. V globino dogodka ne da se nisem želel, nisem se hotel poglabljati. Kajti v svoji drugi knjigi sem pod glavni naslov Frankolovski zločin napisal misel "le čemu je bilo tega treba". V ta žalostni pretresljiv dogodek se ne bom poglabljal, ker mislim da nisem zato poklican z mojim delom odkrivanja naše zgodovine. Ker pa sem nehote povezan z tem dogodkom si mislim le tole. Skrajni čas je da sestra, ena ali druga zaradi vesti pa najbolje da obe, tam obešenega Stanka Gorenška povedo srž dogodka in enkrat vsi prekinimo dolgoletno sprenevedanje. Talcem, ki jih spominsko imenujemo "Frankolovske žrtve" pa vsa slava in čast saj so dali svoja življenja za takratni boj, katerega je slovenski narod bil tako ali drugače.

      Izbriši
  4. Dajmo samo pomislit... če danes leta 2019, v svobodni in demokratični državi, ob vseh informacijah, ki so nam dostopne preko interneta in ostalih medijev..., pa se še vedno sprašujemo kaj naj bi bilo prav. Postavimo se v vlogo mladih fantov v letu 1941-1945. Kdo je kaj vedel za kaj se gre? Ena vas je šla tja, druga na drugo stran. Skratka, tragedija slovenskega naroda. Poskušajmo biti realni, komunisti so bili v manjšini, imeli odlično propagando in so zmagali iz manjšine. Sicer katastrofa za slovenski narod, ampak to je realno stanje. Na drugi strani smo imeli klerikalni tabor, ki je živel vse kaj drugega kot krščansko vero. Ta elita in vodstvo je soodgovorno za povojne poboje, kjer se je s strani komunistične roke pobijalo mlade
    slovenske fante. Katastrofa za slovenski narod res.

    Žalostno danes je, da to stanje državljanske vojne še vedno traja. Ker je to nekomu v interesu, najbrž skrajnim levim in desnim. Zanimivo je, da danes na povprečnega Nemca ne gledamo kot na nacista in okupatorja, prav radi jih imamo, ko obiščejo našo državo. Na drugi strani pa se med sabo še vedno preštevamo. Odpustili smo Nemcu ( kar je prav ), sami med sabo pa si nismo odpustili. Res žalostno.

    Ko vidiš nove politične elite, ki prihajajo. Pa to bo še samo slabše, podmladek SD ali SDS še bolj skrajen, kot njihovi šefi. To je pač realnost.

    Na drugi strani, zveza borcev na radikalnih stališčih, bivša domobranska stran oziroma Združeni ob lipi sprave ( kar nikoli niso resno mislili ) enako na radikalnih stališčih. Katastrofa res.

    En primer iz nogometnega življenja. Nogometaš, napadalec Olimpije Andreas Vobmergar je argentinski Slovenec, imel je odlično sezono v Olimpiji, super igralec, navijači ga imajo radi, želijo ga tuji klubi. Ruski klub je zanj pripravljen plačati veliko odškodnino, dati Vombergarju plačo 500.000 eur in ostale bonuse....Pa Vombergar in njegova družina ne želijo prestopa v komunistično Rusijo. Ker se bojijo komunistov. A ni ta strah tudi pretiran?

    Vse dobro vsem.

    OdgovoriIzbriši
  5. Hello,
    Many thanks to you Martine for telling me about Mr Jacques DELAROSIERE. He is truly the messiah just as you have said so well. He granted me in less than 48 hours

    a loan of 180,000 euros on a low interest rate of 3% per year that I will repay over a period of 5 years and I have several colleagues who also received their

    ready at his level.
    I thank you again because it is because of you that I arrived there, and I owe you a service since I was in a financial stalemate with three

    children because my husband died last year in a traffic accident and I was crumbling under debts but today thanks to your testimony, my children and

    I have been smiling again and we are currently living in our house. I am posting this message because I promised to give it also as a testimony if I received

    my credit. I strongly advise you to address him and you will be satisfied but attention to you who do not like to repay the credits has good date.
    I can leave you his contact address email / banque.generale@gmx.it


    I apologize for the inconvenience and thank you for your understanding

    OdgovoriIzbriši