V greznico odvržena trupla otrok ali še en mit o hudobni Irski?

Kakopak! Zakaj ne bi tudi naši mediji pograbili svetovne novice? Poročali so Irci (Irish Mail on Sunday), poročali so alfa samci interkontinentalne tiskovnoangencijske in medijske scene kot AP in londonski Guardian. Kako naj se ne odzovejo pristojni iz Ilirskih provinc?

MMC je članek naslovil takole: Cerkev na Irskem na udaru po najdbi množičnega grobišča otrok (link). 24ur.com: V greznici okoli 800 otroških okostij (link). Svet24 zgodbo nadgradi z: Na otrocih so preizkušali cepivo za živino (link). Siol.net: Ob cerkveni sirotišnici našli 800 posmrtnih ostankov otrok (link)

Povzemimo, kaj se je po vsem tem zasidralo v spomin povprečnega uporabnika medijev: v mestu Tuam na zahodu Irske so odkrili greznico z 800 trupelci. Tja naj bi jih brez krščanskega pogreba zmetale nune. Otroci so bili nastanjeni v posebnem zavodu in stari do devet let. Bili so ali sirote ali nezakonski otroci, kar je bilo v katoliški Irski huda stigma. Bili so hudo zlorabljeni. Odkritje je delo neke lokalne zgodovinarke - Catherine Corless po imenu. Takih grobnic je verjetno še več.

A na bolj čustveni in ideološki ravni je poročanje šlo v že znano smer. Pomagajmo si z zgoraj omenjenimi naslovi člankov. Takoj omemba Cerkve, da je jasno, kdo je vekotrajna Hudobnica! (RTVSLO.SI) Greznica je za človeške iztrebke; in, glej, nune so tja metale otroke! Gothic horror! (24UR.COM) Še prej pa so à la dr. Mengele na otrocih izvajali niti ne medicinske ampak kar veterinarske poskuse. Nacisti! (SVET24.SI) Zadeva je praktično zaključena in jasna: posmrtni ostanki so „najdeni“ - pssst!... čeprav grobnice še odprli niso. (SIOL.NET)

In danes? V slabem tednu, ko je novica obšla svet, se zgodovinarka Catherine Corless že popravlja. Pravi, da ni nikoli dejala, da bi bila trupla otrok „odvržena /dumped/“ (članek). Njen cilj da ni drugega kot postavitev spomenika otrokom, ki so bili žrtve lakote in revščine tistega časa.

Posmrtnih ostankov 800 otrok namreč še do tega trenutka ni nihče videl. „Greznica“ je grobnica za pokopavanje ljudi, ki pa je resda bila narejena na osnovi neke stare opuščene greznice. Vsa zgodba je bila izvzeta iz širšega konteksta visoke otroške umrljivosti na Irskem tistega časa. Skupnih otroških grobnic je na zahodu Irske sploh veliko. Praviloma so označene, je pa možno, da kakšna ni ali da je šla v pozabo. Zgodovinarka Catherine Corless je verjetno napačno križala podatke. Res je, da po njenih raziskavah manjkajo podatki za pokop 800 otrok, ni pa rečeno, da so ti otroci pokopani prav v „greznici“ v Tuamu. V medijih je bilo premalo poudarjeno, da je zgodovinarka raziskovala po matičnih uradih. Nekateri so poročali skoraj tako, kot da bi „na terenu“ lastnoročno odpirala grobnice. Res je, da so v tej grobnici ostanki otrok, ni pa dokazano, da jih je 800. Tudi ni rečeno, da niso bili cerkveno pokopani.

Te in še druge argumente ter pomisleke je v osmih točkah že nekaj dni po „velikem odkritju“ objavil zgodovinar Michael Cook v članku Kakšna je resnična zgodba o množičnih grobiščih na Irskem? na MercatorNet.com. Priporočamo v branje (članek).

Skratka, slika se od prvih „gothic horror“ poročanj tujih in domačih medijev že umirja in spreminja. Smo še enkrat nasedli protikatoliški ihti značilni za kakšne Angleže, ki irskih „katoliških bratrancev“ že stoletja nazaj ne ljubijo preveč? Ne bi bilo prvič, da si o katoliški Irski ustvarjamo izrazito negativno podobo. Se spomnite filma Sestre magdalenke? Če ne, si na Kolosejevi strani še lahko preberete povzetek vsebine (link) in (malomarno) zgodovinsko razlago. Po ogledu filma smo gledalci dobili občutek, da je Cerkev na Irskem izvajala fašistično oblast; vključno z neke vrste koncentracijskimi taborišči, „magdalenskimi pralnicami“, katerih žrtve so bile mlade ženske. Te naj bi bile tam tudi spolno zlorabljene.

Avgust 2010, celjski skavti  na Mount Brandon,
ki je z 951 m eden najvišjih vrhov Irske. Foto: B.C..

Ne pričakujem, da bo Kolosej navedel strokovne popravke. Je pač Kolosej, rezervoar potrošniške estetike, ne pa ustanova za resnicoljubnost. Vendar kak drug naš medij pa bi lahko opazil 1000 strani dolgo Poročilo McAleese iz 2013 (celotno poročilo). Irski senator Martin McAleese je namreč imel od vlade zadano nalogo raziskati zadevo glede „magdalenk“. Slika je zdaj bolj realna, še vedno žalostna, a o kakšnih množičnih fizičnih in spolnih zlorabah ni mogoče govoriti. V intervjujih ni nobena bivša „magdalenka“ dejala, da bi bila spolno zlorabljena. Fizično kaznovanje v magdalenskih pralnicah pa je bilo primerljivo fizičnemu kaznovanju, ki se je v tistem času uporabljalo v kateremkoli vzgojnem zavodu na britanskem otočju. Tudi skupno število vseh deklet napotenih v te zavode je manjše od tistega, ki si ga predstavlja javnost.

Brendan O’Neill, po prepričanju ateist sicer pa urednik na Spiked Online (ki je liberalno levo usmerjeni medij), se je nad medijskim pristopom do irske polpreteklosti zelo ujezil že v primeru „magdalenk“. Ujezil se je tudi tokrat. Naslov njegovega komentarja pove vse: Tuamska greznica - še en mit o hudobni Irski. Priporočamo v branje (članek).

Strogi do zablod in grehov irskega (in kateregakoli) katolištva - ampak ne na račun resnice!