petek, 01. februar 2013

Mistagogija kot prihodnji pastoralni slog



Včeraj zvečer smo zaključili tridnevni teološko-pastoralni simpozij z naslovom „Povabiti k veri danes“. Simpozij vsako leto pripravlja madridski Višji pastoralni inštitut, ki deluje v okviru Katoliške univerze Salamanca. Udeležencev je bilo dobrih 300, v glavnem župnikov in redovnic. Zadnje predavanje je imel „legenda“ iberijske pastoralne teologije Juan Martín Velasco, po koncilu rektor madridskega semenišča, nato rektor pastoralnega inštituta, zdaj upokojeni profesor in pomočnik na eni od župnij v delavskem predmestju Vallecas.

Pred predavanjem mi je sobrat Antonio, profesor filozofije na jezuitski univerzi, namignil, da „Velasco ni samo moder, je tudi svet“. To me je spodbudilo, da sem si prostor v velikanskem avditoriju poiskal čisto spredaj. Hotel sem videti, kako ta mož premika oči,... Naj bo predavanje tudi ikonografsko srečanje, sem si dejal.

Povzemam glavne poudarke.


Krstilnica iz antične Celeie (danes na ogled v Gubčevi ulici v Celju). 
Katehumeni (odrasli pripravniki za krst) so vstopali v krstni bazen z zahodne strani,
bili krščeni, izstopali pa so na vzhodni strani ter si nadeli belo oblačilo.
Foto: Celje.info



----------------

Juan Martín Velasco
ZA PRENOVLJENO PASTORALO KRŠČANSKEGA IZKUSTVA

("Por una pastoral renovada de la experiencia cristiana", Madrid, 31. januar 2012, povzetek predavanja)


Potreba po evangelizaciji

Na začetku XX. stoletja je evropska Cerkev že zaznala, da je čas, da sestopi iz obrambnih zidov in začne novo fazo oznanjevanja. Vodilni sta bili Cerkvi v Nemčiji in Franciji. Kmalu po drugi svetovni vojni je na Nemškem odmeval vzklik „Nemčija je postala misijonska dežela“ (Katholikentag 1948). Nato je pobudo prevzela Francija, ki je v petdesetih prejšnjega stoletja že zasnovala aktivni laikat in duhovništvo, ki naj bo manj obredno in bolj predano oznanjevanju. Rim je francosko pastoralno gibanje in njene teologe sicer začasno zatrl, a temeljne ideje o oznanjevalni Cerkvi so bruhnile v ospredje med 2. vatikanskim koncilom.

Nova nova evangelizacija?

„Evangelii nuntiandi“ (okrožnica Pavla VI o oznanjevanju evangelija, 1975) je najpomembnejši pokoncilski dokument. Cerkev izrazito usmerja v oznanjevanje (v evangelizacijo). Žal pa dokument in v njem pričujoči model oznanjevalne Cerkve ni imel nadaljnjega teološko-pastoralnega razvoja. Z nastopom papeža Janeza Pavla II. dobimo „novo evangelizacijo“ in nekoliko drugačen model oznanjevanja. Spet drugačen model ponuja Benedikt XVI. s svojim konceptom „nove evangelizacije“, ki je zdaj že dvakrat nova.

Trije papeži so nam torej ponudili tri modele: „evangelizacija“ (Pavel VI.), „nova evangelizacija“ (Janez Pavel II.) in nova „nova evangelizacija“ (Benedikt XVI.). Kaj pa po vseh teh „novih evangelizacijah“ delamo mi? Na župnijah delamo, kar smo vedno delali: ljudje prosijo za zakramente, mi jih podelimo. Po osebni veri ne sprašujemo.

Druga sekularizacija

Zakaj tako stopicanje na mestu? Zakaj Cerkev ni zmožna bolj odločnega in jasnega odgovora na potrebo po oznanjevanju? Osnovna težava je pomanjkanje poguma, da bi priznali, kako šibka je naša vera. Sekularizacija je prodrla globlje v Cerkev, kot smo si pripravljeni priznati. Dopovedovali smo si, da je nevera problem „onih zunaj“. Šele zdaj spoznavamo in priznavamo, da temu ni tako.

Sekularizacija je prodrla v Cerkev. Tako v prvem kot v drugem valu. Če je prva sekularizacija bila v znamenju ideološkega nasprotovanja Cerkvi in zmanjševanja javne vloge religije ter smo se je kot takšne počasi navadili, je druga sekularizacija bolj uničujoča. To je val brezbrižnosti in nihilizma, ki je vstopil v srce sodobnega človeka, tudi tistega, ki je formalno ostal kristjan. Človek je „brez sluha za religijo“ (kot je sam sebe označil Max Weber).

Tudi nova duhovna gibanja (New Age) so se v tem kontekstu hitro sesedla vase. Poskušala so vskočiti v prostor odsotnega Boga, postala so religija brez Boga ter končala s češčenjem samega sebe.

Kriza Boga

Pomemben korak naprej je torej priznati, kako globoka je kriza vere in kako globoko v Cerkev je ta kriza segla. Še več, živimo „krizo Boga“, kot je še ni bilo. Prejšnja obdobja so poznale krizo Cerkve, krizo pastorale, krizo morale in duhovnosti,... naše obdobje pa krizo Boga. Bog je postal tujec v lastnih hiši (evropsko krščanstvo). Kot da so se dostopi do Boga enostavno zaprli. Kot da se je Bog sam pred današnjim človekom skril.

Z Benediktom XVI. je vrhovno cerkveno vodstvo nazadnje le priznalo vso razsežnost krize Boga. Kardinal Kasper je jasno dejal, da smo kristjani zaradi svoje šibke vere del problema namesto da bi bili del rešitve. Tudi nekateri škofje se sprašujejo, ali krščanstvo izumira oz. priznajo, da zagotovo izumira neka oblika krščanstva. Ne bomo rekli, da je zdajšnje stanje nujno smrtonosno za evropsko krščanstvo, zagovarjamo pa, da je to stanje znamenje časa, ki zahteva očiščenje vere in novo evangelizacijo.

Sodobni svet nam vsak dan postavlja vprašanje iz psalma 42: „Kje je tvoj Bog?“ Tega vprašanja ne smemo razumevati kot posmeh, temveč ga jemljimo zares. Sprašujmo se: Kje je naš Bog? Zakaj je zakril svoje obličje pred nami, ki se imamo za njegovo ljudstvo? „Kje je tvoj Bog?“ Od vztrajanja v tem vprašanju in od odgovora nanj bo odvisno, ali bomo ali ne bomo evangelizirali.

Namakalni sistem in Notranji učitelj

Boga smo si nekako navadili, da pride k nam, ko ga prikličemo. Vzpostavili smo nekakšen „namakalni sistem“, po katerem priteče njegova milost. Pastorala, duhovnost, teologija, biblicistika, zakramentalka so cevi tega sistema. Toliko smo se ukvarjali z namakalnimi cevmi (sredstva in tehnike), da smo vmes izgubili stik z izvirom, ki je znotraj nas. Danes si lahko čisto mirno prepričan, da si dober kristjan, saj si povsem priklopljen na "namakalni sistem", obenem pa živiš na površini samega sebe, brez stika s samim seboj in s tem brez možnosti, da bi se ti živi Bog kdaj zares razodel.

Pred nami je velika naloga čiščenja podobe Boga. Da, brez podob in besed ne moremo govoriti o Bogu. A Bog, ki ga z našimi podobami in besedami obravnamo kot „bitje“, že ni več Bog. „Ko si ga doumel, že ni več Bog,“ pravi Avguštin. Od Boga-ideje moramo končno preiti k „Bogu - sveti skrivnosti“ (Rahner) oz. k Bogu, ki je Navzočnost. Ampak Navzočnost, ki je transcendentna (moramo preko sebe, da pridemo do nje) in ki je imanentna (moramo v svoje središče, da jo srečamo). Božjo navzočnost v našem srcu je Avguštin imenoval Notranji učitelj. Le Notranji učitelj te lahko odpre zunanjim učiteljem in njihovemu posredovanju Boga. Le v stiku z Notranjim učiteljem ves „namakalni sistem“ dobi smisel.

Mistagogija, ki se vse pogosteje omenja kot ena poglavitnih pastoralnih usmeritev za prihodnost, je pravzaprav srečanje z Notranjim učiteljem.

Pozor na „jezusizem“!

Zelo poudarjamo kristocentričnost. Da, vera je srečanje z Jezusom iz Nazareta, križanim in od mrtvim vstalim. To srečanje je osrednje in bistveno. Vendar pretirani kristocentrizem nas lahko vpelje v past „jezusizma“ - religije, ki je močno vezana na Jezusov lik, tako močno, da ga iztrga iz njegovega trinitaričnega okolja. „Jezusizem“ v prvi plan postavlja Jezusov nauk in stil, v drugi plan pa samopodaritev absolutnega Boga. „Jezusizem“ je sad našega humanizma, ki hoče preko Jezusovega lika do svoje potrditve.

Nauk tovrstne pasti? Brez Notranjega učitelja je tvegano približati se evangeliju in tvegano premlevati o Jezusovem življenju in smrti. Jezus Kristus nikakor ne sme postati le ena v vrsti teoloških vsebin, čeprav osrednja in prva.

Mistagogija kot pastoralni slog

Pred nami je izziv prehoda od „implicitne vere“ (Newman) k osebni veri; od „prakticiranega“ in „militantnega“ krščanstva h krščanstvu teologalnega izkustva. Videli smo, kako je strukturirano dejanje osebne vere. Zato tudi vemo, kako bo strukturirano naše oznanjevanje, naša pastorala.

Z besedo mistagogija (= uvajanje v življenje iz Kristusove skrivnosti) v izročilu Cerkve označujemo zadnji korak katehumenskega procesa (= priprava na krst odraslih). V bodoče bomo z besedo mistagogija označevali pastoralni slog nove evangelizacije. Pastorala mora namreč postati mistagogična, se pravi, močno osredotočena na gojenje „izkustva vere“. Takšna pastorala pa potrebuje pričevalcev in spremljevalcev, veliko se bo namreč delalo na osebni ravni, od človeka do človeka in v majhnih skupinah.

nekaj drobcev

Notranji učitelj ne pomeni odsotnost človeškega posredništva. Odkrijmo ponovno duhovno vodstvo in duhovni pogovor!
Pomagati ljudem moliti je pomagati jim verovati.
Izpovedati vero pomeni pojačati jo.
Določene razsežnosti vere je moč spoznati zgolj v bogoslužju.
Pastoralne prenove si ni mogoče zamišljati brez strukturnih sprememb v Cerkvi.
Ne smemo se čutiti krive za hudo sekularizacijo, ne dovolimo pa si tudi, da je ne bi videli.
Bog je sodobnik vsakemu času, enako blizu vsaki dobi, tudi naši.


J. M. Velasco, foto: splet

5 komentarjev:

  1. V teoriji vse lepo. Praktično pa bolj slabo, ali ne?
    Vprašal bi Vas, če mi lahko naštejete par redov ali duhovniških skupnosti, škofij, ki to živijo in imajo konstantno rast zadnjih 20 let. Obstajajo?

    Zdi se mi, da hodite v napačno smer. Namesto, da bi iskali primere dobre prakse, bi jih radi ustvarjali, čeprav ne veste ali vam bo uspelo.
    Pravo vprašanje bi bilo tako. Kje je danes v Cerkvi rast in kaj se iz tega lahko naučimo? Torej kateri so ti redovi in duhovniške bratovščine, škofije, ki širijo članstvo, ohranjajo dobro povprečno starost in imajo konstantno, vsaj 20 let, pozitivni prirastek Bogu posvečenih oseb. Govorim tukaj o duhovnikih, redovnikih in redovnicah.

    Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  2. Niti v teoriji ni vse "lepo". Kakor v praksi ne vse "slabo". Tip pastorale, o kateri je predaval Velasco, je komaj nastajanju, tako da težko rečem, kdo to "živi" in koliko duh. poklicev tak ima.

    Klasični redovi pa v Evropi seveda zamirajo. Čisto druga slika je, če vzamemo celotno stanje katolištva v svetu. Redovnikov in duhovnikov je z vsakim letom več, ne manj.

    Kar je za Evropo pomembno, je, da beležimo povečano število odgovornih laikov v pastorali, voditeljev skupin, gibanj. Tudi na Slovenskem. O tem piše dokument "Pridite in poglejte" v št. 8 - 11. Poglejmo nekaj "uspešnih" katoliških stvarnosti v zadnjih 15 letih (z začetka sinode): razmah molitvenih slavilnih skupin, dvig in ohranjanje katoliškega skavtstva, velik vzpon zakonskih skupin, razgibano in učinkovito delovanje katoličanov v družbi na področju družine in življenja, velik vzpon oratorijskih animatorjev. V teh treh stvarnostih so v ospredju laiki. Oni so sila.

    Mene to tolaži enako, kot bi me tolažilo bolj polno semenišče. Bog ve kaj dela, mi ne vemo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala za odgovor.
    Nekako se z Vami strinjam. Rad bi pa še nekaj izpostavil. Problem "odgovornih laikov" je, da ne ustvarjajo duhovnih poklicev in torej se ruši pravo ravnovesje med laiki in posvečenimi. Ta nova gibanja so pa samo zamenjala stara, ki so propadla(tretjeredniki, bratovščine, Marijine družbe,..) Kjer ni duhovnih poklicev je pa pravo krščansko življenje zelo vprašljivo. Duhovniki so nujno potrebni, da lahko laiki normalno živijo zakramentalno življenje.

    Drugo kar bi izpostavil je, da ne zamirajo vsi redovi v Evropi, če govorimo o posvečenih osebah. V Evropi zadnja desetletja uspevajo in se širijo zgolj redovi, ki jih lahko označimo za konzervativne(redovna obleka, ljudske pobožnosti, apostolat, red), npr Opus Dei, Frančiščani Brezmadežne - FFI, IVE,... in tradicionalni(tridentinska maša), FSSP, ICKSP,...Torej ohranjajo sveto izročilo, red, disciplino in preko tega gorečnost(ki v razpuščenem okolju zamre), ter živijo svojo ustanovitveno karizmo. Imajo veliko poklicev, tako moških kot ženskih. Lahko sklepamo, da živijo svojo poklicanost na način, ki je Bogu všeč. Nekatere od teh skupnosti imajo več duhovnikov kot posamezne slovenske škofije, svoje univerze, misijone,...

    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  4. Se popolnoma strinjam. Gorečnost. In verjamem in vidim, kako hitro se to izgubi, zlasti v okoljih, ki eksperimentirajo s krščanstvom skrčenim na humanizem (kar Velasco kritizira kot "jezusizem", ki pozabi na absolutnega Boga). Ne strinjam pa se, da bi tradicionalni cerkveni slog bil edina pot do gorečnosti. Gotovo pa ima s svojim vztrajanjem na lepoti bogoslužja, na pobožnih vajah, na disciplini marsikaj povedati.

    Kar se poklicev tiče, vsaj od leta 1988 poslušam, da tradicionalisti imajo poklice, drugi pa ne. Zlasti moji sobratje Poljaki so bili pri takih argumentih zelo vešči. Vendar v tem času nekega velikega obrata ni bilo, četudi so določene škofije (Madrid, Boston,...) s tradicionalnimi poklici napolnila svoja semenišča. Sama Poljska pa se danes sooča s pomenljivo krizo kakovosti duhovništva. Skratka, zadeve so odprte...

    Pred par leti smo šteli, koliko skavtskih voditeljev je od leta 1990 naprej vstopilo v kak red ali v semenišče. Našteli smo jih (če se ne motim) 36. Zdaj smo verjetno pri 40. Seveda skavti niso edini dejavnik za poklic, niso pa tudi neko tradicionalno katoliško okolje. Pa vendar, poklicanih niso dušili, temveč jim pomagali, da odgovorijo.

    Sicer pa načeloma ne debatiram z nekom, ki je anonimen. In bi bil vesel če bi se "peščenjak" razkril :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala, p. Branko, za tole Velascovo poročilo oziroma razmišljanje. V veliki meri je, vsaj zame, njegova beseda potrditev, da smo na pravi poti. Danes sem se srečal z razmišljanjem duhovnika, ki je pri pridigi dejal nekako takole: "Od naše vere oziroma od osebnega odnosa z Bogom je odvisno, kako bomo zastavili naš post!" Mene je pogrel tisti "oziroma". Njegovo razmišljanje nikjer ne vidi nujnosti "srečanja z Notranjim učiteljem" - nujnosti temeljnega izkustva Božjega dotika, nujnosti osebnega odgovora na vprašanje: „Kje je tvoj Bog?“ ...
    Oh, te predpostavke, da je nekdo kristjan, če je hodil k verouku, in hodi ob nedeljah k maši ... Zelo me motijo! Čutim, da je v tem problem.
    Nova evangelizacija je stvar osebne prenove posameznika, ki je osebno nagovorjen (evangeliziran) do te mere, da se mora osebno opredeliti in Jezusu osebno odgovoriti na vprašanje: "Kdo pa ti praviš, da sem?" In pozitiven odgovor (Ti si kristus, Sin živega Boga!) je temelj, na katerega lahko zidamo duhovno zgradbo ...
    Nocoj smo pri zakonski skupini obravnavali 7. lekcijo (DiŽ): "Najina edinost v Duhu!" Odlomka, ki sta nas močno nagovorila in v nas ustvarila čudenje in hrepenenje po "srčnosti in oznanjevanju" sta bila: Apd 4,31-32 in Kol 3,12-17.
    Vrstni red v Apd je jasen:
    - Najprej so molili (očitno zelo goreče, da se je stresel prostor)
    - potem so bili vsi polni Svetega Duha,
    - potem so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo,
    - potem je bila množica teh, ki so sprejeli vero, kakor eno srce in ena
    duša.
    Mi bi radi, da bi imeli Slovenci eno srce in eno dušo, da bi bili enotni in složni (pa ne le Slovenci - ko bi bili vsaj kristjani), vendar mislimo, da bo to prišlo samo od sebe ... Ali kot bi rekel Velasco: "Na župnijah delamo, kar smo vedno delali: ljudje prosijo za zakramente, mi jih podelimo. Po osebni veri ne sprašujemo."

    Ne mi zamerit p. Branko, moral sem to zapisati kot odmev na Velascovo predavanje. Oh, kako zelo si želim, da bi se to pri nas še koga dotaknilo!

    D.S.

    OdgovoriIzbriši