Kako je s šesto in sedmo?

Papež kot „mučenec“ v kuriji

V italijanskem tedniku Panorama so dva dni po papeževem odstopu na naslovnico postavili lik odhajajočega papeža, spodaj pa napisali „La resa“ (vdaja). Postavili so hudo tezo: rimska kurija je krivec odstopa. Papež je ni mogel obvladovati. Ko je 17. decembra 2012 dobil na mizo zaupno poročilo o lobijih in interesih v kuriji, naj bi dokončno sprejel odločitev o odstopu oz. o „vdaji“ pred premočnimi nasprotniki.

Vemo, da bi se tudi brez Panorame vprašanje kurije prej ali slej odprlo. Vedno je tako. Ko je papež star, ko umira, ko umre, javnost opazuje njegovo neposredno okolico in se sprašuje: Kaj pravzaprav delajo kurijski kardinali? Kdo ima največ vpliva? Kdo pelje vodo na svoj mlin? V primeru papeževega odstopa pa, kot vidimo in je razumljivo, je ta radovednost toliko večja. Zakaj je v resnici odstopil? Ga je kdo prisilil? Kdo od najbližjih sodelavcev je kriv za njegovo izčrpanost?

Teza o Benediktu XVI. kot tihem „mučencu“ sredi kurije je dobila krila in ne pojenja. Z mastnimi časopisnimi naslovi se kuriji na vse pretege poskuša nadeti vlogo negativca. Črno-belo slikanje razmer pa je vedno lažno. To je razvidno že iz tega, da se v medijih izpostavljajo tisti pojavi v kuriji, ki so resda sumljivi in moralno sporni, malo pa se izpostavlja, kako se je v kuriji sami vsa ta leta bojevalo proti notranji korupciji. Kardinali Julián Herranz, Jozef Tomko in Salvatore De Giorgi po papeževem naročilu, kot nekakšni trije vitezi, namreč že nekaj časa vodijo preiskovalno komisijo, imenujmo jo, „za čiščenje kurije“. No, o njihovem delu vemo bore malo tudi zato, ker so zavezani popolni molčečnosti. Malo vemo o papeževem odločnem obračunu z Marcialom Macielem, mogočnim ustanoviteljem Kristusovih legionarjev obtoženim spolnih zlorab. Že takrat je menda neki zelo vplivni mož v kuriji dejal, da se bo ta obračun papežu „maščeval“.

Šesta: Ne nečistuj! Sedma: Ne kradi!

Kateri so potemtakem domnevni črni madeži znotraj vatikanske kurije? Tu ni treba veliko domišljije. Tudi iz domačih razmer vemo, da ko v neki skupnosti (v podjetju, ustanovi, politiki, župniji,....) nastane zelo zapleten in zarot polni položaj; položaj molkov, manipulacij, hudobnih podtikanj; položaj, ko vsi drsimo le navzdol, ker si nismo zmožni pogledati v oči... je običajno v ozadju dvoje: ali spolnost ali denar, oz. oboje hkrati. Nekdo je v intimnem razmerju z nekom, s katerim ne bi smel biti. Nekdo jemlje ali razmetava denar, ki ga ne bi smel.

Po desno usmerjeni Panorami je bila levo usmerjena La Repubblica tisti italijanski medij, ki je (21. februarja) prst obtožbe spet odločno usmeril v kurijo. 17. decembra 2012 naj bi papež od treh omenjenih kardinalov dobil na mizo zaupnih 300 strani poročila o lobijih, med katerimi izstopa homoseksualni, trdi novinarka Concita De Gregorio v članku „Seks, kariera in izsiljevanje vzrok za odstop Benedikta XVI.“. Bilo je prvič, pravi, da se je vpričo papeža izreklo, da v Vatikanu in bližnjih ustanovah deluje močna mreža homoseksualcev. Pokazalo naj bi se mu to mrežo povezav, čutnih seans, interesov, spopadov, izsiljevanj; mrežo z imeni in priimki.

De Gregorijeva citira neimenovanega prelata iz Vatikana, ki o vsebini skrivnostnih tristotih straneh pravi: „Vse se vrti okrog nespoštovanja šeste in sedme zapovedi.“ Če je torej prvi trn vezan na šesto zapoved, na spolne nečednosti, je drugi trn vezan na sedmo: Ne kradi! O finančnih nepravilnostih v vatikanski banki IOR in drugih ustanovah se je veliko pisalo že za časa afere Vatileaks. Zdaj se slika samo izčiščuje. 17. decembra naj bi bil papež zgolj dodatno zaprepaden in potrt zaradi podrobnosti in imen, ki se pojavljajo v poročilu častitljivih "treh vitezov".

Tako potrt, da je dokončno sklenil odstopiti?

Se je papež vdal? Je sprožil spomladansko čiščenje? Reforma kurije?

Do papeža najbolj oster komentar, ki sem ga v tem času zasledil, je komentar, ki ga je za Panoramo spisal Marco Ventura. V kolumni „Muke Benedikta XVI., poraženega“ opozarja, da Dante Alighieri papeža Celestina V., ki je l. 1294 odstopil, v svoji Božanski komediji ni postavil v nebesa, temveč v predpeklenski krog, kjer so „ignavi“. To so bojazljivci, neodločneži, tisti, ki ne ukrepajo, ko je za to čas. Po Venturi bi papež moral obračunati s prepotetnimi kardinali in kurijo, a „namesto da bi udaril s kladivom nezmotljive oblasti, je raje odstopil“.

Glas Venture je več ali manj osamljen. Velikanska večina komentatorjev in intelektualcev, takšne ali drugačne ideologije ali vere, izraža solidarnost in simpatijo do samo-odstopljenega Benedikta XVI.. Gane te, ko bereš, denimo, tudi na Zahodu zapaženo papežu naklonjeno izjavo Svetovnega bošnjaškega kongresa s prvopodpisanim reis ulemo Mustafo Cerićem. 

Ni jih malo, ki prav v papeževem odstopu vidijo močan „udarec kladiva“ po nepravilnostih, ki so se nakopičile za leoninskim obzidjem. Šokantni odstop je po eni strani dvignil preprogo, da vsi vidimo smeti pod njo, po drugi pa na stežaj odprl vrata novim ljudem in novim idejam, ki jih bo s seboj prinesel novi papež. Odstop kot nenadni in silno učinkoviti protinapad, konklave kot spomladansko čiščenje? Bomo videli.

Orel nad hribi blizu Madrida.
Vabilo h gledanju z višine.
Foto: 9. februar 2013

Zlasti katoličani iz bolj progresističnih vrst po papeževem odstopu na glas zahtevajo reformo kurije. V sedanjem stanju vidijo globlje strukturne probleme. Kurija je zanje zadnji absolutistični dvor, ki bi ga bilo nujno preseči, posodobiti v izvirnem duhu 2. vatikanskega koncila. Tega mnenja je tudi brazilski upokojeni škof, pesnik in klaretinec Pedro Casaldaliga. Iz svojega skrivališča (kjer je na varnem pred skrajnodesničarskimi vodi smrti, ki mu strežejo po življenju) je te dni v svet poslal pesem, ki začenja takole: „Zapusti kurijo, Peter, / razgradi sinedrij in obzidje, / ukaži, naj se prečiste filakterije zamenjajo / za besedo, živo in drhtečo.“

Več kot le drevo

Na tem blogu sem že zapisal: „Mislim, da bo pri prihodnjem konklavu največja 'hermenevtična nevarnost' tisto novinarsko poročanje, ki bo celotno zgodbo skrčilo zgolj na boj proti korupciji in zlorabam v Cerkvi“. V času konklava od nas hudič hoče točno to: da bi se fanatično in čistunsko zagledali v en problem, v eno krhko drevo, spregledali pa cel gozd. Prepričan sem, da ni glavni problem svetovne Cerkve žlehtni del rimske kurije, kot ni glavni problem slovenske Cerkve mariborski finančni zlom. Ne bomo mižali pred temi zgodbami (in v ta namen sem se potrudil s tem zapisom), a zaradi preventive in kurative moramo videti, kaj je zadaj njih: čar moči in oblasti, polovičarska teologija, infantilna in nekritična pripadnost mnogih izmed nas, šibka vera, votla molitev.

P.S.: Te dni sem začel obiskovati predavanja na madridskem Teološkem inštitutu za redovniško življenje. Glavnina vpisanih so mlade sestre iz Afrike, Azije in Latinske Amerike. Smeh, žar v očeh, prihodnost, duhovna disciplina in sproščenost obenem. Tudi to pomlad, morda predvsem njo, moramo videti, ko razmišljamo o materi Cerkvi.