Kurent - plišasti medvedek št. 2?

To, kar pišem na sam pustni torek, je spodbujeno od odličnega intervjuja z etnologom Alešem Gačnikom, ki ga za Večer opravila Slavica Pičerko Peklar (link). Dr. Gačnik strokovno in natančno formulira, kar sam nisem znal povedati, izraža pa moje večletne dušne muke glede vsem nam ljubega kurenta oz. koranta.

Po očetu sem iz Hajdine, po mami iz Lancove vasi. Hajdina je po pustni tradiciji pač ena izmed vasi iz okolice Ptuja, medtem ko je Lancova vas eno izmed žarišč prvega reda, kar se tiče izvirnih mask oz. pustnih likov, šeg, starodavnih obredov za končanje zime.


Kurent - strašen in skrivnosten

Kurenta smo se otroci bali na poseben način. Čeprav ni bil hudoben kot hudiček, je bil strašljiv, sveto spoštovan, naddojemljiv. Nikoli - pozor, nikoli! - ga nismo videli brez "čake" (maske) na glavi. Kurent ni smel sedeti, kurent ni smel pasti, kurent je v tvojo hišo lahko vstopil samo ritensko. Zakaj ritensko? Ne zaradi preprečitve zapletanja peres v vratni okvir, temveč ker bi kazanje rogov na vratih pomenilo, da ti hoče slabo - se je reklo. Skratka, kurent se je izmed vseh pustih likov najbolj približal konceptu numinoznega Rudolfa Otta, se pravi, definiciji "mysterium tremendum et fascinans" (strašen in očarljiv misterij) - o čemer sem se kasneje poučil med študijem v Rimu.

Mali kurent sem bil enkrat tudi sam. Neko zimo se je moj stari oče Jurij Cestnik namreč odločil, da bova izdelala kurentijo in me za fašenk oblekla vanjo. Maska: škatla za čevlje, obdelana, pobarvana, z nosom iz kartona, s fižolom za usta, z brki iz metlinih bodik, z jezikom iz rdečega blaga. Peresa: dvoje sračjih kril, ki jih je poskrbel stari oče - lovec, in na polju najdena fazanja repna peresa. Kožuh: od stare mame narobe obrnjeni zimski plašč. Ježevka: s ceste, od povoženega ježa. Zvonci: ... Ah, zvonci! Pri nas ni bilo proste paše govedi, zato tudi zvoncev nismo imeli. Od nekod sem vendarle dobil enega, dalo pa bi se pomagati tudi s starimi piskrčki, v katere obesiš večji šrauf. 

Na usodni dan sem dal vse to nase. Nepozabno.


Kurent-navijač in karnevalski kurent

Potem so prišla osemdeseta. Na smučarskih tekmah so se kot navijači Bojana Križaja začeli pojavljati ptujski kurenti. Lepo. Vpraševali pa smo se: Kdo so ti kurenti-navijači? In zakaj se pojavljajo tudi izven svetega kurentovega časa, ki je od vekomaj med Svečnico in Pepelnico? Zakaj tako hitro snemajo "čako" z glave oz. se pustijo televizijskim kameram snemati brez maske? Ljudski glas je rekel, da so to "ptujski direktorji", ki so si zrihtali kurentijo in imajo tudi dovolj pod palcem, da hodijo na smučarske tekme v tujino. No, ni važno, kdo so bili in koliko denarja so imeli, važno je, da sem takrat prvič začutil, da se kurent spreminja, sekularizira, urbanizira, spektakularizira.

A - kot spomni Aleš Gačnik - veliko vlogo v tem spreminjanju kurenta je imel Ptujski karneval. Karneval je kurenta strateško preselil iz podeželja v mesto. Kot pravi Gačnik, kurent se je "karnevaliziral". 

Karneval ni problem. Ptujski karneval je velik dosežek, na katerega mora biti ponosna vsa Slovenija. Tudi kurent na karnevalu ni problem. Prav tako ne moti poimenovanje karnevalskih dogodkov s pojmom "kurentovanje". Da so "obhodi kurentov" od 2017 na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine, pa je sploh čudovito (link). Problem je, da kurent ob vsem tem izgublja svoj izvorni podeželsko-obredni nadih.


Namesto grotesknega puhasti kurent

Kurent se spreminja tudi stilsko, vizualno. Gačnik na tem mestu spet najde pravo besedo - grotesknost. Kurent izgublja grotesknost. Po mojem precej k temu pripomore novodobni kožuh z dolgo dlako. Kurentova silhueta ni več podolgovata in groba, kakršna je navdihovala slikarja Franceta Miheliča (prim. Miheličeva slika Ples kurentov), ampak postaja okrogla in puhasta.

Buckasti kožuh vpliva tudi na uporabo maske. Ker fantje in možje pod izolacijo iz dolge dlake komaj dihajo, si že zavoljo svojega zdravja morajo pogosto snemati maske - prepogosto. 

Sprememba je ta: kurent postaja buckasta dobrodušna pošast, ukročen demonček, politično korektna figura, nekaj puhastega za cartat kot mačka, plišasti medvedek št. 2.. Grotesknost, nadnaravna strašljivost, dvoumnost, ritualnost, ta "tremendum&fascinans", ... so v drugem planu.


V obrambo kurentove duhovne podstati ...

Reakcije na vse to niso izostale. Izstopa intelektualno delo Štefana Čelana, bivšega ptujskega župana in zapriseženega kurenta. Dr. Čelan se že dolgo trudi, da kurent ne bi izgubil samega sebe, da bi torej ohranil svojo prvinskost, ki je vendarle duhovna, obredna, tesno vezana na kozmološki cikel. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Kurent – korant: ali veš kdo si?, ki bo gotovo pripomogla k zajezitvi erozije kurentove prvinskosti (link).

Izziv ni majhen. Kurenta "napadajo" tudi drugi veliki dejavniki. Tu je podnebna sprememba in zime, ki simbolnega preganjalca vse manj potrebujejo. Tu je opuščanje kmetijstva in izguba tipično kmečkega strahu glede nove poljedelske sezone, s tem pa zmanjšanje psihološke potrebe po dotičnem obredu oz. šegi. Če se bo kurent oddaljil od menjave letnih časov in kmečkega čutenja, bo od njega resda ostal zgolj karnevalski približek, zgolj spominsko-etnografska maska.


... a previdno

Naj na tem mestu dodam: kot kristjan bi se seveda pretiranega poduhovljenja ali celo šamaniziranja kurenta izogibal. Kurentovanje nam ne bodi povratek v poganstvo, v neko čislanje muhavih nadnaravnih sil. Pomnimo, krščanstvo nas je strahu pred demoni osvobodilo. Po velikem Henriju de Lubacu je bila odprava strahu pred demoni celo tisti odločilni psihološko-religiozni moment, zaradi katerega so naši poganski predniki zapustili svojo prvotno religijo in se stisnili h Kristusu. 

Kurentovanje nam torej ne bodi dvorezna re-poganizacija, bodi pa spomin na naše prednike, domoljubno negovanje izročila, izražanje skozi posebno simbolno kozmološko govorico, samo ptujskemu koncu lasten način veselja nad življenjem.


Fašenk je še fašenk

Poleg branja Večerovega intervjuja z Alešem Gačnikom me je k temu zapisu spodbudil še točno določen prizor. Na letošnjo pustno nedeljo (23. februar 2020) je naneslo, da sem se s skavtskega tabor iz vzhodnih Haloz vračal prav ob uri zaključka Ptujskega karnevala. Da ne bi rinil v bližino zabasanega mesta, sem se odločil priti do avtoceste po liniji Cirkulane - Leskovec - Videm - Lancova vas.

V Pristavi pri Cirkulanah sem naletel najprej na pokače, nato na orače, prave orače, najstnike iz višjih razredov osnovne šole. Precej utrujeni in snetih mask so sloneli na nekem osamljenem mostu čez potok Belane. S čel so svetili znojni lasje. Razdalje med kmetijami niso majhne, tukajšnji hribi so strmi ...

Haloški prizor, zrel, da ga ovekoveči fotograf Stojan Kerbler! - me je obšlo. In: Hvala Bogu, fašenk je še fašenk!


* Foto na vrhu: B.C.

Kateheza v času »krize Boga«

Predavanje na akademiji ob 50. letnici katehetska simpozija 

Branko Cestnik, Mirenski grad, 15. februar 2020

Uvod: Kakor je v krizi Cerkev, tako je v krizi kateheza

Teolog in kardinal Walter Kasper je nekoč zapisal, da je Cerkev vsakih 500 let v globoki krizi. Kriza Cerkve ne pokonča, pač pa se na koncu izkaže kot menjava paradigme in priložnost za nekaj novega. Tudi oznanjevanje – in s tem kateheza – iz vsake krize pride prenovljeno in polno novega zagona.

Prva kriza je bila ob koncu Rimskega cesarstva, ko se je zaradi vpada poganskih plemen s severa proti Sredozemlju zdelo, da bo kmalu konec krščanske zgodbe. Ni je bilo konec. Ta ista poganska plemena so v naslednjih stoletjih ena za drugo sprejela evangelij in začela tvoriti krščansko Evropo. Druga kriza je bila po letu 900, čas, ki mu pravimo »temni vek«. Spet vdori poganskih narodov, razpadanje sistema, obenem pa reakcija v clunyski liturgični reformi, kakor tudi v duhovno-mirovniškem gibanju, ki mu je pripadala sv. Ema Krška, v rojstvu viteške duhovnosti, ter v kulturi, česar priča so naši Brižinski spomeniki. Tretja kriza Cerkve je nam dobro znana kriza 15. in 16. stoletja: s padcem Carigrada v turške roke, s turškimi vpadi, z moralnim razsulom papeštva, z nastopom protestantizma in zahodnim razkolom. Ta kriza nam je prinesla katekizem in redno katehezo, prevod Svetega pisma v slovenščino, izobraževanje duhovnikov, kopico novih redov in mnogo misijonarskega zaleta.

Zdaj je čas četrte velike krize. Tudi ta kriza izhaja iz več sočasnih dejavnikov. Nekateri so Cerkvi interni in se z njimi lažje spoprimemo, drugi so zunanji in na njih nimamo veliko vpliva. Nekateri dejavniki se ponavljajo iz prejšnjih kriz – npr. upad duhovnih poklicev, drugi so značilni samo za to četrto krizo – npr. ateistični slog življenja. Vsi ti dejavniki pa vplivajo na to našo prav specifično dejavnost Cerkve, ki je kateheza.

Kakor je v krizi Cerkev, tako je v krizi kateheza. Kakor bo Cerkev skozi krizo nekaj starega opustila in začela nekaj novega, tako bo storila tudi kateheza. In tudi obratno. Ne samo kakor bo s Cerkvijo, tako bo s katehezo, temveč tudi: kakor bo s katehezo, tako bo s Cerkvijo. Kar se bo dogajalo v katehezi, se bo dogajalo v Cerkvi. Da zna biti kateheza ena izmed silnic, ki prenavlja Cerkev, vidimo prav na slovenskem primeru, saj je Slovenski katehetski urad (SKU) trenutno tisti medškofijski pastoralni organizem, ki ima najbolj reflektiran pogled na stvarnost Cerkve na Slovenskem. Če uporabim besedo iz zgodovine umetnosti: SKU je ta hip v vlogi avantgarde. Da je temu tako, priča novi katehetski načrt, ki ga je SKU izdeloval minula leta.

Predavanje bo imelo tri poudarke:

-     - »kriza Boga« kot zmagoslavje relativizma, ki prihaja tudi v naše veroučne učilnice in zahteva od nas misijonarski pristop;

-     - »kriza Boga« kot izkušnja zla, ki zahteva od nas solidarnostni pristop ter boj proti pozabi žrtev;

-    - »kriza Boga« kot čas krize Cerkve zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki zahteva od več strogosti in previdnosti, ne da bi zapadli v hladno mehansko podajanje vsebin.

1. Kateheza v času »krize Boga«, ki je doba zmagoslavja poljubnosti

Četrto veliko krizo zahodne Cerkve bi mogli povzeti v sintagmo »kriza Boga«, ki jo je v pokoncilskem času skoval pred kratkim preminuli teolog Johann Baptist Metz. Izraz »kriza Boga« dajem v navednice, saj seveda nisem heretik in ne govorim o ontološki krizi Boga.

»Kriza Boga«, o kateri razmišlja Metz, pa nima ateističnih potez, temveč ima verske poteze. Z drugimi besedami: v krizi je vera v Boga, religioznost sama po sebi ni v krizi. Dogaja se nam, kar je kmalu po koncu druge svetovne vojne napovedal Romano Guardini. Zanj sekularizacija ni bila v izginjanju svetega in zatonu bogov – kot jo še mnogi pojmujejo danes – , temveč v metamorfozi svetega in v vse večji privatizaciji religioznosti.

Metamorfozo svetega lahko opazimo v porabniški družbi, ki med drugim posega v sveti čas oz. v polje tretje Božje zapovedi »posvečuj Gospodov dan«. Če ob nedeljah kristjani in post-kristjani sistematsko hodimo v veleblagovnico, že s tem povemo, da je veleblagovnica naš novi tempelj. Če na hodniku veleblagovnici »za srečo« vržemo kovanec v okrasni bazenček, je to primitivno religiozno obnašanje, ki spominja na poganska darovanja krajevnim duhovom.   

Poleg metamorfoze je tu še privatizacija svetega. V času krize Boga torej ne zmaguje ploski ateizem, temveč zmaguje to, kar pogosto srečujemo tudi po slovenskih veroučnih učilnicah: self-servis katolištvo, malo tega – malo onega – ničesar zares, poljubna osebna moralka, psihologizirani Bog (o katerem je med današnjo mašo govoril Milan Knep), veliko romantike – malo ali nič dogmatike, metamorfoza Božiča v sakralizirani prihod coca-colinega Božička, metamorfoza Velike noči v praznovanje pomladi …

Tudi ideološki pristop k religiji ni več bojevit in radikalen, kot je bil še pred desetletji. Danes ideal razsvetljenskih in racionalističnih elit ni izbris religij. Danes je ideal mešanje religij, njihovo niveliranje na isto višino, njihova redukcija na estetiko in zdravje, njihova multi-kulti uporabnost. Razsodnik, kaj je v religiji prav in kaj narobe, pa je posameznik in njegove želje. Drug razsodnik sta kapital in država ter njune želje.

Kateheza je v okolju, kjer je sveto podrejeno človeškim potrebam in privatizirano, velik izziv. Kaj storiti? Povečati bojevitost? Nek katehet je enkrat dejal, da se pri verouku počuti kot sv. Jurij, ki se spopada z zmajem sedanje mentalitete, ki je vsa v znamenju poljubnosti in porabništva. Ne bi rekel, da moramo povečati bojevitost. Spremeniti pa moramo naš »modus operandi«, naš način delovanja, našo katehetsko mentaliteto.

Primer. Pomnimo situacijo naših predbožičnih katehez. V srcu Cerkve, v srcu župnije, v veroučni učilnici, se moramo včasih z otroci prav spopasti za resnico o Božiču, ko zatrdimo: »Za Božič ne pride Božiček! Za Božič se rodi Jezus, Božji sin!«

To pa je situacija, ki ni tipično katehetska. Če se kot katehet tako rekoč v srcu Cerkve, v fizičnem srcu župnije, v veroučni učilnici, spopadaš za resnico o Bogu, je to tipično misijonarska situacija. Z drugimi besedami: veliki kulturni obrat, ki je človek odrinil Boga, religijo pa prilagodil in vzel k sebi, našo katehezo vse bolj spreminja v misijonarsko dejavnost. In dokler imamo 50 % vpis slovenskih otrok na verouk, na misijon ni potrebno iti na ulice, temveč je dovolj, da ga vršimo v veroučni učilnici.

Nov slovenski katehetski načrt to novo situacijo – če tako rečem situacijo »krize Boga v veroučni učilnici« – predvideva in nanjo odgovarja s predlogom reforme kateheze, ki bo vsaj v prvih letnikih bolj kerigmatična in misijonarska. Staro zaporedje oznanjevanje – spreobrnjenje – zakramenti – kateheza je namreč marsikje podrto. V postmodernih časih moramo pri katehezi tako oznanjevati kot spodbujati k spreobrnjenju.

To pa zahteva zelo globoke spremembe v katehezi. Nekaj kozmetičnih popravkov in nekaj posodobljenih učbenikov ne bo dovolj. Ker osrednji korpus katehetov še vedno tvorijo duhovniki, ki pa so vse bolj stari in obremenjeni z drugimi stvarmi, ni pričakovati, da bi to reformo zmogla zdajšnja konstelacija katehetov. Dozdeva se, da bo za kaj takega morala priti neka nova generacija.

2. Kateheza v času »krize Boga«, ki je doba pozabe žrtev in trpljenja

Francoski filozof, teoretik postmodernega ateizma, André Glucksmann je pred dvema desetletjema spisal knjigo Tretja smrt Boga. V njej pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja. Na križu je Bog nekako sam sebe »sklatil z Neba« in pričel on sam sekularizacijo. V knjigah filozofov je umrl v človeškem umu. Ostala je duša evropskega človeka. Umiranje Boga v tej duši pa ni vesel dogodek. Od zunaj morda deluje kot festival poljubnosti, relativizma, udomačitve svetega, od znotraj pa moremo opaziti neko mračno sredico. Umiranje Boga v duši evropskega človeka XX. stoletja je namreč tesno povezano z obema vojnama, z genocidi, s Hirošimo, s trpljenjem nedolžnih, danes lahko rečemo da tudi z novejšim islamskim terorizmom. Za Glucksmanna je prav genocid prvi in najpreprostejši dokaz, da Boga ni oz. »ni več«.

Če ponazorimo. Nahajamo se na Mirenskem gradu, ki je le streljaj daleč od rovov soške fronte. Vprašajmo se, kako je bilo katoličanu, ko je pred dobrim stoletjem tukaj krvavel, trepetal, stradal, streljala na Italijane, ki so bili katoličani tako kot on? Videl je pasti mnoge svoje tovariši, daj je skozi nepopisne grozote. Mislite, da to ni vplivalo na njegovo dojemanje Boga? Mislite, da ni bil njegov intimni odnos do Bog prav nič poškodovan? Mislite, da se na soški fronti med našimi predniki ni dogajala »smrt Boga«?

Če se verujoči ne bomo povsem strinjali z Glucksmannom, češ kako genocid že sam po sebi dokazuje, da Boga ni, se pa vsekakor lahko strinjamo z Johannom B. Metzom, ki je učil, da Bog po Auschwitzu ni več »isti«. Vsesplošna izkušnja zla XX. stoletja je zelo poškodovala naše religiozno čutenje. In to toliko bolj, ker se je zlo – katerega resničnost in šifra je »Auschwitz«, lahko pa bi tudi bil »gulag« ali »Huda jama« ali »Dresden« (katerega bombardiranje se spominjamo te dni) – spočelo, zaredilo in prišlo do vrhunca v srcu evropske celine, ki je bila dobro tisočletje impregnirana s krščanstvom.

Tema zla in Boga je po eni strani večna tema filozofske in teološke refleksije (teodiceja), po drugi tabu. Eden redkih, ki se je pri nas te občutljive teme lotil, je Karel Gržan. To je bilo v knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? Ne preseneča, da je Gržanova knjiga slovenski katoliški prostor tiho obšla.

Zlo, o katerem govorimo, nas prizadeva na dva načina:

- v obliki (podzavestne) zamere do Boga in nezaupanja v oznanilo;

- v obliki pozabe žrtev, ki je pozaba Boga.

Oba načina sta prisotna v naših veroučnih učilnicah.

Da, ta »po-auschwitzski Bog« je tiho navzoč tudi v naših veroučnih učilnicah. In sicer kot čutenjska in mišljenjska podstat, ki bi jo lahko označili kot nekakšno podazvestno zamero do Boga. To je tista zamera, zaradi katere človek katehetovim besedam o dobrem Bogu nekje na dnu svoje duše nerad verjame. To je tisto čutenje, ki samo po sebi daje prostor verskemu dvomu.

Kako iz zagate? Bo naš običajni verouk obenem tudi neke vrste terapija? Bomo skozi verouk zdravili ranjen odnos med človekom in Bogom? In če je verouk prikrita terapija, kakšen je primarni postopek te terapije? »Potreba, da pustimo trpljenju do besede, je pogoj za vsako resnico,« je zapisal Theodor W. Adorno, nemški filozof. Kar se komu zdi kot nerešljiv problem razmerja med Bogom in zlom, postaja rešljiv problem, ko pustimo trpečemu človeku do besede. Če smo na strani žrtev zla in če poslušamo, kar nam pravijo žrtve, je »kriza Boga« občutno manjša. Če žrtev nima besede, se zlo zgolj jača.

Na tej točki je potrebno uvesti nov pojem – pozaba žrtve. Po Johannu B. Metzu je pozaba Boga tesno povezana s pozabo žrtev. Auschwitz (soška fronta, gulag, Huda jama …) kot tak poškoduje naš odnos z Bogom, a poškoduje ga usodno bolj v trenutku, ko začnemo gojiti kulturo pozabe žrtev. Pa tu ni samo Auschwitz. Tu je svetovni kapitalizem in porabniška družba, ki jo Metz diagnosticira kot bistveno nagnjeno k pozabi žrtev. V porabniški družbi je na primer zelo zaželeno, da kupuješ pametne telefone, ni pa zaželeno, da vprašaš, kako in preko koliko izkoriščanja revnih pridemo so surovin zanje. Od »dobrega porabnika« se pričakuje pozaba žrtve. Dobro vemo, da mnogi naši veroučenci »veselo« živijo to kulturo pozabe žrtev, ki je v nadaljnjem koraku osnova za pozabo Boga.

Naloga naše kateheze se v teh razmerah rišejo same po sebi. Naša kateheza bo sproti izstopala iz logike pozabe ubogih in bo vztrajala na solidarnosti do vsakovrstnih žrtev. Problem zla bo reševala preko učenja, kako se ljubeče spominjati žrtev in kako ljubiti uboge. Naš kateheza zato ne bo zgolj zakramentalna mistagogija, temveč uvajanje v pristopanje k viru vseh zakramentov, ki je Kristusov križ – križ Žrtve. Povedano preprosto: veroučenec prihodnosti ne bo samo hodil na verouk v župnijsko učilnico, temveč bo tudi obiskoval bolne in ostarele v svoji bližini ter zbiral pomoč za uboge tega sveta. Veroučenec prihodnosti bo že v osnovnošolski dobi rastel v čutu za globalno pravičnost. Njegovo socialna in ekološka osveščenost bo presegala ideološke modne muhe, ki jim ploska svet, ker bo koreninila v Kristusovem križu. Veroučenec prihodnosti bo na vprašanje »le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?« odgovoril: »Bog je tu, ob tebi, ki trpiš, zato ker sem jaz ob tebi.«

3. Kateheza v času zdravljenja Cerkve

Pred dobrim mescem dni je na Teološki fakulteti v Ljubljani potekala enodnevna konferenca s pomenljivim naslovom O katehezi in pastorali v času iskanja novega zaupanja v Cerkvi. Govora je kakopak bilo o finančnih in spolnih škandali v Cerkvi, ki rušijo zaupanje vanjo. Če pomislimo, da so spolni škandali zlorabe mladoletnih oseb s strani duhovnikov velikokrat pravzaprav škandali, katerih ozadje je bila tudi kateheza oz. katehetski odnos, je jasno, da je morda največja oškodovanka tega dogajanja prav kateheza. Zadeva je usodna za oznanjevanje in katehezo. Janez Vodočar, eden izmed razpravljavcev, je dejal: »V ozračju, kjer ne bomo mogli od sumničenja in nezaupanja preiti v očiščenje in novo rast, je vedno manj verjetno, da bo pričevanje vseh oznanjevalcev v današnjem svetu prinašalo oznanilo odrešenja.«

Spolna zloraba otrok s strani posvečenih oseb v okviru pastoralne in katehetske dejavnosti po svoje ponazarja obe zgoraj navedeni potezi »krize Boga«. Prva poteza: pri pedofilskem duhovniku srečamo relativizem in poljubnost, moralni laksizem do meja zločina in čez, podreditev vere in verske ustanove lastni spolni pohoti. Druga poteza: pri pedofilskem duhovniku srečamo zlo, ki je hudičevsko. Glede slednjega: v velikočetrtkovem pismu duhovnikom l. 2002 je papež sv. Janez Pavel II. med drugim zapisal: »Globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu.« Poljski papež je za pedofilske duhovnike uporabil izraz »mysterium iniquitatis«, ki je izraz, ki ga uporabljamo za opis delovanja hudiča v svetu.

Skratka, pedofilski duhovnik je groteskna in kriminalna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve na prelomu iz drugega v tretje tisočletje. Podobno kot je bil papež Borgia groteskna in kriminalna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve v 15. stoletju. Še več, pedofilski duhovniki potrjujejo preroške besede papeža bl. Pavla VI., ki je l. 1972 dejal: »Satanov dim je vstopil v Božji tempelj.«

Kateheza se je vsled tega znašla v očesu orkana. To čutimo tudi pri nas. Četudi na Slovenskem nismo priča epidemiji duhovniške pedofilije, nekateri katoliški starši otroka ne vpišejo v katehezo ali zaradi protesta ali zaradi pohujšanja ali zaradi večjega občutka varnosti lastne družine. Tisti, ki ga vpišejo, pa povečajo svojo pozornost na obnašanje kateheta, da se slednji – četudi čist v mislih, besedah in dejanjih – zna počutiti kot preiskovanec na rentgenu, kar spet ni prijetno.

A kot je dejal papež Frančišek: »Rad bi poudaril nujnost, da spremenimo to zlo v priložnost očiščenja.« Če je kateheza v očesu orkana, ima ravno v tej pozicijo posebno odgovornost in posebno priložnost, da obnavlja zaupanje in ozdravlja Cerkev. Če so pedofilski škandali duhovnikov nekakšna sinteza »krize Boga« in krize Cerkve, je ravno zaščita otrok v okolju kateheze naš prvi odgovor na to globoko duhovno krizo. Če bo na račun zaščite otroka potrebo prijaviti kakšnega kateheta in bo trpel družbeni ugled Cerkve, to ne bo drugega kot naš obračun s hudičevskimi nakanami in naš obračun s skušnjavo posvetnosti te iste ustanove. To bo spreminjaje zla v priložnost očiščenja.

Obenem pa bo na preizkušnji naša pedagoška modrost. Zavoljo zaščite otrok in boja proti spolnim zlorabama kateheza ne sme postati sterilna in mehanska. Katehet ne sme postati kovinski robot, ki z razdalje nekaj metrov zgolj verbalno podaja snov, kot je po programu. Katehet seveda ne sme z rokami kakor iskati otroka, ne smemo pa tudi pustiti, da bi bil vsak dotik sumljiv in kriminaliziran. Pomnim predavanja pri rimskih salezijancih, ko so nas poučevali o katehezi otrok s posebnimi potrebami. Profesor je eksplicitno dejal, da moramo takega otroka znati prijeti za roko, ga objeti. Ravno naravni dotik v takšnih primerih pomaga, da evangeljska vsebina naravno zaživi. Naj spomnim, da je na temo besede in dotika pred kratkim za Radio Ognjišče spregovorila tudi Alenka Rebula. Dejala je, da beseda komunicira, dotik pa gradi odnos v globino, zato je dotik močnejši od besede.

Zaključek: Dobimo toliko, kolikor upamo

Če zaključim. Četrta velika kriza Cerkve se od blizu dotika kateheze. »Kriza Boga«, tipična za to dobo, se čuti tudi v naših veroučnih učilnicah. Kaj zdaj?

»Kateheza v času krize Boga« se seveda sliši dramatično. Nekdo bi mogel pomisliti, da katehiziramo malodane v apokaliptičnih časih, ko bo marsikaj odvisno od naše hektike in discipline, od super-aktivizma in kdo ve od kakšnih novih katehetskih metod. V bistvu pa moramo ostati mirni. Le bolj pozorni moramo biti na določene globinske vzgibe, ki jih pred nas postavlja ta četrta velika kriza v zgodovini Cerkve. Od Svetega Duha si izprosimo darov, ki so v teh časih potrebni. Okrepimo zavest, da smo v krizi mi, medtem ko Sveti Duh ni v krizi. Mi imamo mračno sliko, Sveti Duh že gradi svetlo alternativo.

Kot nam je med današnjo pridigo položil na srce škof Marijan Turnšek, je krizno obdobje čas za drugo teologalno krepost – upanje. Papež Frančišek je v letošnji Poslanici za svetovni dan miru zapisal: »Upanje je krepost, ki nas postavi na pot in nam da krila, da gremo naprej celo takrat, ko se ovire zdijo nepremagljive.« Na koncu poslanice citira sv. Janeza od Križa, ki pravi: »Dobimo toliko, kolikor upamo.« To je strateška smernica za katehezo: v prihodnje bomo imeli takšno katehezo, kakršno bo porodilo naše globoko upanje v Božjo ljubezen in v sodobnega človeka. Dobili bomo toliko, kolikor bomo zmožni dejavnega upanja.

* Foto: Slovenski katehetski urad

2020: moj Blog in Twitter gresta v stanje mirovanja

Dragi bralci mojega bloga! 

Zaradi mnogih obveznosti vezanih na branje in pisanje (urednikovanje revije Cerkev danes, kolumne za Družino in Ognjišče, pisanje novega romana, predavanja ...) sem sklenil, da bom z letom 2020 nehal pisati blog in tvitati.

Branenacesti.blogspot.com in račun @BCestnik bosta ostala, le odvezal sem bom naloge, da ju spremljam in uporabljam. Šla bosta v stanje mirovanja (sleep mode). Morda bosta kdaj za kratek čas zbujena, a dokler se stvari ne postavijo drugače, bom nehal biti bloger in tviteraš.

Hvala vsem, ki ste mojemu blogu zvesto sledili. 409 objav ter 1.054.735 obiskov do 30.12.2019, 22:07 h, za povsem nekomercialen blog, mestoma s kar zahtevno vsebino, ni malo.

Velika hvala vsem, ki ste vsebine bloga delili po medmrežju in jih tudi drugače kje citirali.

Posebej sem hvaležen komentatorjem, ki ste se oglašali pod zapisi in tako bogatili sporočilo platforme. V prvi vrsti seveda hvala anonimnemu komentatorju Jonu, ki je s svojo besedo redko zamujal.

Prvi zapis na tem blogu sem ustvaril 19. oktobra 2012 v Milanu in vanj vstavil košček italijanske poezije (link). Naj s poezijo naših zahodnih sosedov tudi zaključim.

***

Giuseppe Ungaretti je v letu 1915/1916 kot italijanski vojak na soški fronti napisal cikel presunljivih pesmi. Večinoma so nastale v rovih na kraškem bojišču (boji za doberdobsko planoto). Ena izmed njih nosi naslov Budnost (prevod Ciril Zlobec):


BUDNOST

Vso strašno noč
vržen poleg
nekega pobitega
tovariša
z njegovimi režečimi
se usti
v polno luno uprtimi
z vso krvjo
njegovih rok
ki se prelila
je v moj molk
sem pisal pisma
najpopolnejše ljubezni

Nikoli nisem bil
tako
navezan na življenje

Višina 4, 23. december 1915

K direndaju ob Štromajerjevemu voščilu

Preveril sem nekaj farnih podatkov za nazaj. Lahko rečem, da je za letošnji božič bilo največ obiska pri štirih božičnih mašah, odkar sem župnik na Frankolovem. Pastoralna skrivnost je v otroški polnočnici na sveti večer ob 20h, ki smo jo uvedli leta 2010 in je v zadnjih letih obiskana tako kot tista prava polnočnica ob 24h. Veselje je videti kopico otrok ob jaslicah in številne mlade družine po klopeh. 

Vem, med letom jih ne bo. A na sveto noč so bili v cerkvi in so na liturgičen način počastili Odrešenikovo rojstvo.

Nisem edini župnik, ki mu božič in velika noč zaradi množičnega obiska prazničnih maš dvigneta duha. Marsikje vidimo napredovanje sekularizacije in ateizma, toda marsikje se naše krščanstvo kaže kot – če povem po nemško – säkularisierungresistent, t.j. odporno na sekularizacijo.

***

Nakar na božično popoldne odprem Twitter, naivno misleč, da bom kaj lepega prebral, kaj primernega svetemu dnevu. Na Twitterju pa zaradi Štromajerjevega tvita, ki se je (izvorno v angleščini) glasil

SREČEN BOŽIČ,

UMAZANE ŽIVALI,

gorka ideološka fronta z, kot je bilo videti, trenutno močno protiofenzivo desnih sil.

Prvo, kar me je obšlo, ni bilo pohujšanje nad tvitom nekoga iz nabora levih oblastnikov, pač pa pohujšanje nad kristjani, ki so na sam božični dan vehementno navalili na ta tvit in po dolgem in počez sesuvali avtorja, s tem pa – kot sem prepričan – kršili tretjo Božjo zapoved, ki pravi: Posvečuj Gospodov dan!

OK. Dr. Jernej Štromajer je v slogu neokomunista ter ljubitelja holivudskega popa (kdo od komunistov za zaprtimi vrati svoje tople hiše ni ljubitelj ameriškega popa?) grdo udaril po vseh, ki praznujemo božič. Udaril je tudi po onih, ki božič praznujejo iz ne povsem verskih nagibov. Udaril je nenazadnje po »svoji« rdeči buržoaziji, ki se je na božični večer zgnetla v Stožice, da bi malikovala Magnifica, iz ust malika pa dočakala pesem Sveta noč.

Ker Štromajer ni kdorkoli, temveč državni sekretar v občutljivem sektorju šolstva in vzgoje, je njegov greh dvakraten. Zanj bo nekako moral odgovarjati. Prav njega in njegove stranke so namreč polna usta, češ kako nujno da je potrebno zatirati sovražni govor.

A greh imajo tudi oni, ki so si vsled komunistične provokacije pustili vzeti božič. Zapoved Posvečuj Gospodov dan! namreč pomeni, da na velik praznik v konico svojih misli in čustev postaviš Boga oz. njegovo delo med nami. Četudi se ti za velik verski praznik ponudi enkratna priložnost, da v kot stisneš svojega hudega političnega nasprotnika, tega ne smeš storiti. Ker boš prestopil črto med svetim in profanim; ker boš odrinil odmerjen ti čas milosti, kar tak praznik je; ker boš v osrčju svetega časa spustil profano dinamiko; ker boš na ta način prav ti – ne nek dežurni revolucionar, ki laja na verujoče – skazil praznik.

***

Da me ideološka fronta ne posrka, zaprem Twitter. Preveč lep in bogat je bil božič 2019, preveč miline je bilo na obrazih praznujočih faranov, da bi moja misel še isti dan zaplavala v povsem druge vode. Oglasil sem se naslednji dan, na štefanovo. Tvitnil sem:

Betlehemsko verujoči smo praznovali božič okrog nam najbližjih jaslic,
ostali so ga »praznovali« okrog Štromajerjevega tvita.

In je šel ... božič, namreč.

Tvitnem, počakam slabo urco – že se znajdem v metežu bitke. V nadaljnjih urah mnogi moj tvit všečkajo, a nekateri ga razumejo kot nekakšno obrambo Štromajerja. Češ, da sem od Štromajerja ponižane vernike s svojim tvitom dodatno ponižal; češ, da sem medel in prodan, ko gre za obrambo krščanskih vrednot in Cerkve; češ, »zanič duhovnik«, »podtaknjenec«, »nedostojen svete Cerkve« ... že skoči ven spomin na škofa Grmiča, ki se je udinjal komunističnemu trdorokcu Ribičiču, itd. itd..

Razumeli so, da branim skrunitelja. Niso razumeli, da pred običajnim levo-desnim direndajem branim tempelj, božič, praznik, Gospodov dan ter nenazadnje ljudi, ki izvorni božič še hočejo in znajo praznovati.

***

Dr. Christian Gostečnik je v lanskem božičnem intervjuju za Delo dejal, da so prazniki čas, ko se najbolj na široko odpirajo travme, zamere, hrepenenja. To drži ne samo na ravni posameznika in družine, to pri nas drži tudi na ravni naroda. Ker smo kot narod travmatizirani, je toliko bolj pomembno, da prazniku pustimo, da je praznik; da torej Gospodov dan razvije svojo terapevtsko moč. Če Gospodovemu dnevu zaradi neke sprotne politične strasti ne pustimo do izraza, rana ostane rana.

Kot je nekoč zapisal Albert Camus: so ljudje, ki grebejo po svojih nezaceljenih ranah in pri tem celo uživajo. Prevedeno: so slovenski levičarji in desničarji, ki brez razdora in venomer odprtih ran ne znajo bivati, ne s seboj ne z drugimi. Žal.

Foto: FB Bosko Mariborski, letošnja otroška božična maša pri Don Bosku v Borovi vasi v Mariboru

Papež Frančišek je »ànthropos syntetikós« našega časa

Praznujemo papeževo zlato mašo. Zato na blogu (ob dovoljenju Družine) priobčujem moj povsem svež zapis o misijonu in papežu Frančišku, ki je izšel v novi številki revije Cerkev danes (6/2019) - v reviji torej, katere urednik sem. Naslov članka v reviji je Inkulturacija, medverski dialog in afera s Pačamamo.

***

Afera s Pačamamo je razkrila, kako del katoliškega občestva s težavo sprejema medverski dialog, misijonarsko metodo inkulturacije ter papeža Frančiška, ki je »ànthropos syntetikós« našega časa


Škofovske sinode so vse bolj živahne

Škofovske sinode vse bolj postajajo sinode, v katerih niso protagonisti le škofje, ki se zberejo v Rimu in razpravljajo o izbrani temi. Škofovske sinode vse bolj postajajo širši eklezialni dogodek. Poleg škofov so vključeni delegati tudi iz vrst laikov in laikinj, razna cerkvena gibanja pripravljalo obsinodalne dogodke debatnega ali kulturnega tipa, mediji se bolj kot včasih zanimajo za sinodo, na razne povezane dogodke so povabljeni tudi nečlani Cerkve.

Zadnja sinoda o Amazoniji ni bila izjema. Pravzaprav je vse našteto dodatno poudarila in popestrila. Zlasti udeležba amazonskih domorodcev je prijetno obarvala sinodalno dogajanje. Domorodci so pokazali, kdo in kaj so, tudi s tem, da so se pojavljali v svojih tradicionalnih oblačilih in s pobarvanimi obrazi, ter s tem, da so s seboj prinesli nekaj predmetov in simbolov iz svoje kulture. Med slednjimi kipce Pačamame. Pačamamo lahko obravnavamo iz več zornih kotov. Lahko jo razumemo kot pogansko boginjo ali duhovno silo, ki je povezana tako s plemenitimi nagibi kot z določenim vraževerjem. Lahko jo razumemo kot odličen simbol Amazonije, saj sporoča o plodnosti, o ženskosti, o varovanju življenja, o varovanja stvarstva, o večnem iskanju ravnotežja med človekom in naravo. Pod tretjim vidikom pa jo lahko razumemo bolj etnografsko in kulturno, podobno kot Ptujčani razumejo kurenta in se enkrat na leto oblačijo v kurente, ne da bi zato nehali biti kristjani.

Če se amazonski domorodci – za katere vemo, da niso vsi kristjani – indentificirajo z likom in simbolom Pačamame, jih ne bomo zato označevali kot slabe; če bodo z likom Pačamame prišli na sinodo v Rim, jim tega lika in simbola ne bomo prepovedali nositi s seboj in ga kazati. Gre za spoštovanje do njihove religioznosti in kulture. Do tod se o Pačamami verjetno vsi strinjamo. Bolj kočljivo se komu zdi, da je v Vatikanskih vrtovih potekal amazonski obred s Pačamamo na sredi, da so pri izvajanju obreda sodelovali katoličani, da je papež stal na prizorišču in po svoje sodeloval. Kočljivo se komu zdi, da so kipe Pačamame potem postavili v cerkev blizu Vatikana. Kritiki papeža, ki smo jih že vajeni, so rekli, da se je s tem v Vatikanu dovolilo malikovanje in da je papež torej sodeloval pri malikovanju. Neki avstrijski mladenič je v tem ozračju ukradel kipe Pačemame iz cerkve in jih vrgel v reko Tibero, vse pa posnel in objavil na spletu.


Medverski dialog in inkulturacija

Prvo, kar se ob tem poraja, je, da določena katoliška javnost ne razume medverskega dialoga in ga verjetno ne razume, ker ga a priori zavrača. Če se srečata dve veri ali kulturi in če pripravita skupen dogodek, je logično, da dogodka ne vodi le ena kultura, druga pa le opazuje. Poskuša se ustvariti tak dogodek, da sta obe strani enako udeleženi.

Učitelj medverskega dialoga ni nihče drug kot papež sv. Janez Pavel II., ki je leta 1986 v Assisiju pripravil veliko medversko molitev za mir. Verski poglavarji iz vsega sveta in iz vseh vrst religij (vse do šamanskih) so se skupaj postili, skupaj premišljevali v tihoti, imeli so tudi skupne molitve, a na način, da je eden molil, drugi pa so ga spoštljivo poslušali. Podobnost med asiškim pristopom in obredom s Pačamamo v Vatikanskih vrtovih ter sploh medverski duh Assisija, ki je zavel ob amazonski sinodi, je dal kakšnemu komentatorju misliti, da se je amazonska sinoda pravzaprav »začela« leta 1986 v Assisiju.

Medverski dialog je naslednje veliko poglavje Katoliške cerkve. Če so katoliški misijoni v XX. stoletju dobivali močno socialno noto in so misijonarji v revnih deželah zidali bolnišnice in šole ter kopali vodnjake, bodo misijoni XXI. stoletja bolj v znamenju medverskega dialoga. Katoliški misijon stoji danes na obronkih tako velikih starih religij kot na obronkih nekaterih zakoreninjenih animističnih praks. Kdor se bo znal pogovarjati in sodelovati, bo tudi znal oznanjati. Afera s Pačamamo pa nam pove, da del katoliškega občestva izziva medverskega dialoga ne sprejema. Naslednje, kar pove afera s Pačamamo, je, da kljub mnogim učenjem in preverjenemu izročilu del katoliškega občestva ne razume metode misijonarske inkulturacije. Amazonija ni vsa krščanska. Še vedno govorimo o misijonarskem področju. Metoda inkulturacije evangelija je sonaravna metoda. Evangelij sam teži k temu, da bi se sprijel z določeno lokalno kulturo. Tudi slovensko katolištvo je rezultat inkulturacije evangelija med Slovani. Dopustiti je potrebno, da bo tudi amazonsko katolištvo sad inkulturacije enega in istega evangelija. 


Papež Frančišek kot »ànthropos syntetikós« našega časa

V antiki je prišlo do velikega spoja mladega krščanstva, ki je sicer izhajajo iz judovstva, z grško in rimsko kulturo. Pravzaprav je šele ta spoj krščanstvu omogočil, da je premagalo okvire judovske ločine in se napotilo v smeri svetovnosti – ne nazadnje je Kristus odrešenik vsega sveta. Antični kristjan se je izkazal kot »ànthropos syntetikós«, se pravi, kot človek, ki je zmožen sinteze med različnimi kulturami in verskimi podlagami. Če bi danes zelo natančno secirali denimo katoliško liturgijo, bi v njej poleg samosvojosti, ki izhaja iz Jezusa, našli prvine judovstva, grštva (vključno z misterijskimi kulti) in rimskosti. Sposobnost sinteze ni degeneracija, kot menijo nekateri, temveč je znamenje poguma in moči.

Ne vemo, ali je kje kdo papeža Frančiška tako imenoval, ampak argentinski papež je »ànthropos syntetikós« našega časa. Prav amazonska sinoda je pokazala, da se te svoje karizme zaveda in se ji ne misli odreči.


* Na sliki: papež z otroci picopeki ob veliki pizzi

Za uvedbo novih konzumističnih praznikov

Po osamosvojitvi smo na Slovenskem doživeli triumf potrošništva, natančneje, ameriškega tipa potrošništva. To se najbolje vidi v prevzemu štirih ameriških konzumističnih praznikov.

Štirje veliki made in USA

Prvi, takoj ob padcu berlinskega zidu, je bil ameriški (Coca-Colin) Božiček, ki je spodrinil slovansko-komunističnega Dedka Mraza ter precej ogrozil tradicionalni slovenski Božič.

Drugi, ki nas je prevzel, je bil sv. Valentin made in USA. Ljudje so začeli po ameriško praznovati sicer katoliškega svetnika, zavetnika zaljubljencev (kateremu so trgovci pritaknili čokolado), sicer katoliški teologi pa smo pobrskali po starih knjigah, da bi zvedeli, kdo neki je ta Valentin v resnici bil.

Istočasno smo na Slovenskem začeli z ameriško Nočjo čarovnic, ki je preplastila Dan reformacije, deloma pa tudi Vse svete. (Čeprav smo podeželski otroci že dolgo pred tem prazne buče predelovali v pošasti.)

Ta zadnji je Črni petek, ki pa se ga šele učimo prevzemati. Gre za praznik norih znižanj in za pompozno otvoritev božične nakupovalne mrzlice.

Še so rezerve ...

V redu. Nimam kaj dosti proti. Domače intelektualne in duhovne elite svarijo pred potrošništvom, toda od Prešerna naprej velja, da slovenskemu idealistu »Kranjec moj osle kaže«. Ljudje imajo potrošništvo radi, to je pač njihov modus vivendi. Kaj hočem ...

Ponižno bi dodal le, da je za potrošniške praznike še zaloge. Ne preko oceana, temveč doma, v domačem katolištvu.

Nekaj teoloških nasvetov za morebitno uvedbo novih potrošniških praznikov

Nekaj iz katoliškega nabora smo Slovenci že dodobra izkoristili. Za Veliko noč jemo šunko, kot nihče na svetu, za Martina pijemo vino, kot nihče na svetu. Če hočete še materialističnih fešt na katoliški duhovni podlagi, vam kot teolog modro svetujem, kaj bi se še dalo izkoristiti. Tu je moj skromni seznam:

KLOBASE, KRAČE, MESNI IZDELKI

17. januar – Anton Puščavnik, ljudsko imenovan tudi Anton Prašiček (ki ga ne gre zamenjati z Antonom Solatjekom, t.j., Antonom Padovanskim). Ponekod so na ta dan licitacije krač in suhih klobas. Ne bi naredili iz 17. januarja velepraznik mesa in mesne industrije? Znižamo cene mesa, žremo čevape do onemoglosti, veganom v brk promoviramo nove mesne produkte.

SVEČE, SVETILKE, AROMATERAPIJA

2. februar – Svečnica. Praznik svečarstva in vsega, kar je svečam podobno, kar torej po malem brli in sveti: od namiznih lučk do pametnih telefonov, od kresil zadnjega surviving hita do bogovskih svetlobnih efektov. Sveče bi lahko povezali s promocijo aromaterapije. Iz mirne Svečnice bi mogla nastati nakupovalna norišnica v trgovinah s tehničnim blagom – se vam ne zdi? 

KRAVATE, BELGIJSKA PIVA, NOVE LETNE GUME

10. marec – Štirideset mučenikov. Sicer mnogi vedo povedati, da je to moški antipod ženstvenima 8. in 25. marcu, ni pa videti, da bi se 10. marec kaj poznal v veleblagovnicah. Sramota! A tako malo spoštujete svoje sinove, brate, može, očete, stare očete? Dajmo, 10. marca vse punce v trgovino! Nabavit darila za svoje moške! Ker je blizu datum menjave avtomobilskih pnevmatik, bi lahko tipično darilo za 40 mučenikov bile nove letne gume.

MULTIVITAMINSKE SOLATE, PEČENA PAPRIKA, INDIJSKI OREŠČEK

13. junij – Anton Padovanski. Vegetarijanstvo je vse bolj v modi, postaja celo politični trend povezan z varovanjem okolja, katolištvo pa ima svetnika, ki ga ljudsko kličemo Anton Solatjek. Hm … Ne bi mogli slednjega promovirati kot zavetnika zelenjave, zelenjadarstva in seveda vegetarijanstva? Že vidim v trgovskih verigah okrepljeno domačo in eksotično zelenjavno in sadno ponudbo, na osrednjih slovenskih trgih pa gurmanska praznovanja brez mesa.

CVETJE, ŠOPKI, IKEBANE

24. junij – Janez Krstnik. Včasih smo na ta dan v cerkvah sv. Janeza ali pri njegovih oltarjih na vrhuncu njih vegetacije blagoslavljali domače rože. Ženske so te rože odnesle domov, jih posušile, ko je prišla huda ura, so jih prižgale in s svetim dimom odgnale točo. Mistična moč cvetja. Praznik cvetličarstva se riše sam po sebi. Laščani s svojim Pivom in cvetjem so lahko vzor, kako bi se mogli te reči lotiti tudi v drugih krajih.

PSIČKI, MUCE, ZLATE RIBICE

4. oktober – Frančišek Asiški. A veste, da ponekod na ta dan blagoslavljajo male živali? Slednje imamo vse rajši. Ponekod psiček in muca že dolgo zamenjujeta otroka. Ne bi praznika malih živali in hišnih ljubljenčkov nekoliko povzdignili s praznjenjem naših denarnic? Mislim, živalske pravice pa to, mi pa še vedno nimamo pravega potrošniškega praznika živalim na čast! Sramota!

* Foto: zlato tele (prim. Exodus 32-34), s spleta.

Pred izidom romana Sonce Petovione

V ponedeljek, 25. novembra 2019, izide moj roman Sonce Petovione (link). Isti dan ga bo Celjska Mohorjeva predstavila v Celju na Jožefovem hribu (ob 19h), čez dva dni, 27. novembra, pa na 35. Slovenskem knjižnjem sejmu v Cankarjevem domu (ob16h). Predstavitve bodo še na Hajdini (10.XII.), Ptuju (15.XII.), v Novi Cerkvi (11.I.2020), v Mariboru (16.I.2020) ... Vabljeni!

Roman nas prestavi v čas med letoma 163 in 195, bolj zgoščeno med 188 in 194. Sledimo različnim junakom, katerih poti se združijo v rimski Petovioni (antični Ptuj). Priča smo dramatičnim dogodkom tistega časa (kuga, vojna Rima z Germani, migracije, Komodovo čudaško cesarovanje, različne verske skupine ...), ob katerih se zgodi dokaj miren prihod prvih kristjanov v panonske in noriške kraje - te iste kraje, ki so štiri stoletja kasneje postajali slovanski oz. slovenski. Osnovna nit pripovedi se naslanja na zgodovinsko stroko, ki zasnovanje prve krščanske skupnosti na Ptuju postavlja pred leto 200 ter na podlagi analiz spisov sv. Viktorina Ptujskega domneva, da so ti kristjani prišli iz Orienta, natančneje, iz Male Azije ali Sirije.

Bralcem mojega bloga podajam nekaj odlomkov iz prve četrtine romana.

***

     Govori se, da bodo kmalu dobili novo naselbino, da bodo sužnji bližje kamnolomom in upraviteljevi hiši. Ležala bo miljo južneje. Stala bo na vzhodni strani prepadnega brezna, na slemenu z razgledom do Petovione. Imenovala se bo Super Hiatum, Nad Globeljo. 

     Iti od tod v nove lesenjače, pripravljene samo za sužnje? Ne, to jim ni dišalo.

     Naselje Na Vrhu je namreč urejeno in delavcem prijazno. V njem so začimbe in drugi prehrambni priboljški. Tudi vino je mogoče dobiti. Na Vrhu se včasih zasliši glasba, ki ni od krampov in kladiv. Tam niže tega ne bo. Tam ne bo svobodnih ljudi, ki bi bivali le pol streljaja od tebe. Tam bodo le sužnji s sužnji, le sužnji s kamni.

(str. 13)

***

      Kvadi so višji od Rimljanov. Celo za glavo višji. A ko so kriče drveli proti Leontidu in z njim sprijetimi pomožnjaki, so se jim zdeli velikani, malodane giganti iz grških pripovedk. Ogromni, dolgih razmrščenih las, znojnih brad, neustavljivi. V njihovo konico, ki je štela dobrih dvesto mož, so padale puščice lokostrelcev, razdiralni izstrelki, v njo so veliti vrgli kopja, prvič, drugič, napadalci so padali, a to naleta ni zmanjšalo. Veliti so stekli nazaj, se skrili v začelje rimske formacije. Kvadi so tekli po svoji sveti kvadski zemlji naprej. Hitri, ogromni in jezni so privršali nad prvo črto rimskih vsiljivcev.

     Opcij Leontid je zaklical: »Zdržite!«

     Počilo je.

     Pri petovionskih Dojiljah!

     Pri sveti Nemezi!

     Kot podivjan bik so butnili. Plaz teles je sunil in zarezal. Rimski panteon se je stresel. Konica klina kakšnih petdesetih orjaških teles se je zraven Leontida zarila tja do tretje črte, tja, od koder se je slišal rog prve stotnije. Leontid in nekaj drugih iz prve črte, kakšnih dvajset mož, je ostalo v zidu. Očitno so dobro vrgli kopja, da k njim namenjenega germanskega valjarja ni bilo. Leontid je brž uvidel, da se njegova majhna truma bojuje z deseterico rusoglavih kmetov iz kvadske druge vrste, besno deseterico, ki ni bila vešča bojevanja. On in trije gladiatorji so jih posekali kot koprive.

(Str. 50-51)

***

     Je grlica in je mačka, ki namerava požreti grličine mladičke. Nekaj krempljastih skokov po deblu navzgor in pojedina je prislužena. Grlica mačke ne more skljuvati, zato pa pritegne njeno pozornost, ko je ta še na tleh. Odvede jo proč od gnezda. V skrajni sili se naredi ranjeno, v mačji bližini čepi, maha s krili, kakor da so polomljena, kakor da ne more vzleteti. Nastavlja se plenilki, presneto tvega.

     Da bi rešila mladiče.

     Da bi, kakor je njej bilo dano, tudi njenimi mladiči jutri zaživeli in okusili svobodo izpod modrega neba, svoje odraslo gruljenje pomešali s šuštenjem drevesnih krošenj, svoje rdeče tačke namočili v tople mlake, ki jih ptičjim plemenom podarijo poletne nevihte.

     Ko je kuga prvič morila po Nikomediji, je bila Mirjam prvič noseča. Neka zdravilka iz predmestja ji je po otipavanju povedala, da bo rodila dva in da naj v uri krčev pokliče na pomoč najboljše porodničarke.

     Mirjam je srečno rodila.

     Kuga, pijana smrt, je jemala življenja, spet nehala in odšla drugam. Vsi Neokleosovi, vključno z Zenasovimi v Niceji, so ostali živi in zdravi. V soseščini je bilo drugače. Neka krepka žena, ki je zbolela, je kugo sicer preživela, umrli pa so njen mož in vsi otroci. Okolica je bila prepričana, da so se črne smrti nalezli od matere, ko so ji stregli.

     Mirjam je v tistih dneh Heliodorju zatrdila, da bi šla iz mesta, če bi bila v hiši prva okužena. Od domačih bi se skrila kam v hribe in tam ali ozdravela ali umrla. Heliodor ji je vztrajno pripovedoval izkušnjo iz Hatre in ji razlagal, da bolnikom ni treba v osamo v hribe, dovolj je, da so kje blizu doma strogo ločeni od drugih in da so vsi zelo previdni v stikih z njimi.

     Ni se dala.

     »Nikakor ne bi dopustila, da bi se kdo od vas nalezel smrti. Bila bi kot tista grlica, ki sem jo nekoč opazovala v Antiohiji. Hodila je po tleh in proč od svojega gnezda, proč od mladičev vlekla mačko,« je rekla neko noč, ko sta upihnila oljenko in se zazibala v objem.

     »Kam je vlekla mačko?« je vprašal Heliodor.

     »Nase.«

(Str. 67–68)

***

     Tisto popoldne so opravili molitve in prižigali dišave na čast pokojnemu Marku Avreliju. Pred popravljeno in na novo postavljeno spominsko soho so se pobožno zvrstili vsi: vojaki, avrige in potniki.

     Le nek Grk, nizek, po sredini buče skoraj plešast, nekoliko bradat, bistrih zelenkastih oči, je s svojima podolgovatima otrokoma, očitno dvojčkoma, tiho stal ob strani. Bradač in oba otroka so zvečine gledali dol, trudili so se, da ne bi izstopali. Potrpežljivo so čakali, da mine obredni poklon cesarjevi božanskosti.

     Stotnika, ki se je spoznal na ribe, je plaha trojica spominjala na pladenj z debelim krapom in dvema dolgima inčunoma. S kotičkom očesa jih je nekajkrat ošvrknil, jeza mu je zabrbotala v prsih, a se vanje ni spustil. Vedel je, kdo so. Nikomedijci, tkanine prodajajo in spadajo k tistim, ki imajo verske obrede Rima in ostalega dostojnega sveta za neumnost, mu je zjutraj v Sirmiju prišepnil vohljač. Moškemu je ime Heliodor, je še povedal, fant in dekle sta njegova prvorojenca, žena pa je umrla za kugo.

(Str. 99–100)

***

     Promptin je nekje v kuhinjskem labirintu živalsko zakričal nad sužnjem, ki je po polici razlil pol vrča vina. Padla je klofuta.

     Iz častniške sobe je zadonelo Leontidovo kruležno petje: »Legio Fulminata, Paterna et Victrix, Legio Fulminata, Paterna et Victrix ...«

     In že nehalo.

     Baltazar je z gornje pogradi s šepetom pozdravil Kristusa Gospoda.

     Prob s spodnje Mitro Gospoda.

     Mapon je ležal v sobi za avrige in imel odprte oči. Le eno je imel v mislih: Kakšna zgodba, ta čudežni dež! Kakšna zgodba!

     Topin je stopil na svež zrak. Izpod nadstreška se je čudil količinam vode, ki jih je nebo darovalo nikoli odžejani panonski zemlji.

(Str. 132)