Sveče, sveče, sveče (ker nas je sram javno moliti)

Ob prazniku vseh svetih smo spet brali zapise o tem, kako smo Slovenci evropski rekorderji po rabi nagrobnih sveč. Na čezmerno potrošnjo denarja za plastiko in vosek je opozorila Karitas, ki je prosila, naj bo kakšna sveča manj in kakšen evro več za ljudi v stiski. Svoje so rekli tudi ekologi. Toda ne eno ne drugo ne zaleže. Na Slovenskem je še vedno mogoče kupiti sveče povsod; tudi tam, kjer ne bi pričakovali: na bencinski črpalki, na pošti in – sliši se neverjetno – celo v kakšni mesnici. Svečam dajemo lepa ženska imena, jih grmadimo na pokopališčih, se mučimo z njih odpadki. Gre pri tem za lirično čaščenje rajnih? Za plehko tekmovanje, kdo bo imel več plamenčkov na grobu? Za nekaj vmes? Naj povedo antropologi. 

Mi bomo postavili naslednjo tezo: Slovenci prižigamo na tisoče ton nagrobnih sveč tudi zato, ker nas je sram moliti. Protokol, ki je največ v rabi, je naslednji: pridemo h grobu, popravimo rože v vazi, izpulimo kakšno zel, prižgemo svečo, tiho gledamo, kako gori. V množici obiskovalcev grobov vidiš komaj koga, ki bi se mirno pokrižal in zmolil očenaš in zdravamarijo. Sveča moli namesto nas, kakor tibetanski molilni mlinčki molijo namesto tamkajšnjih vernikov. Ampak vrteči se molilni mlinčki so v azijski panteizem logično umeščeni, medtem ko slovenska »molilna sveča«, vsaj dokler še verujemo v osebnega Boga, ni na mestu.

V Pridite in poglejte je zapisano: »Slovenci sodimo med evropske narode, ki najmanj molijo. Verska čustva so pogosto potlačena, sramežljiva in skrita.« Dodajmo: potlačena, sramežljiva in skrita je naša molitev na pokopališču. Še smo v mesecu novembru, še je čas za »popravni izpit«. Zadajmo si, da bomo v tem mesecu vsaj enkrat šli na pokopališče brez sveče. Le mi, naši rajni in Bog – zvezani v eno z molitvijo naših ustnic in našega srca. 


* Besedilo je pod naslovom Sramežljiva in skrita molitev izšlo 17. novembra 2013 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..
** Link do akcije Ministrstva za okolje in prostor Sveča manj. Podobna akcija Slovenske Karitas: Manjša sveča za sočloveka sreča.

16-krat spoštovanje, 9-krat svoboda

Devetnajstega avgusta leta 1985 se je zgodilo, kar se iz današnjega zornega kota marsikomu zdi nemogoče, da bi se ponovilo. Rimski papež je nagovoril ogromno množico mladih muslimanov, namenoma zbranih na velikem stadionu. Zgodilo se je v Casablanci v Maroku v okviru velikega apostolskega potovanja sv. Janeza Pavla II. po Afriki ter v okviru velikega shoda maroške mladine, ki je bil civilne in športne narave in sprva ni predvideval srečanja s papežem.

Format filmskega platna in ekranov je že nekaj desetletij v razmerju 16: 9. Na to razmerje naletimo, če preberemo kratek casablanški nagovor in preštejemo besedi »spoštovanje« in »svoboda«. 80.000-im mladim muslimanom je Janez Pavel II. šestnajstkrat položil na srce besede o spoštovanju in devetkrat o svobodi. Šestnajstkrat o spoštovanju med ljudmi, narodi, religijami; devetkrat o svobodi veroizpovedi, o svobodi vesti.

Kaj je spoštovanje? Filozof Emmanuel Levinas je nekje izzivalno zapisal, da ne bi bilo narobe, če bi v našem jeziku besedo »ljubezen« zamenjali z besedo »spoštovanje«. Ko rečemo »ljubim te«, prevečkrat izražamo hotenje po drugem; ko rečemo »spoštujem te«, takoj pokažemo, da je druga oseba neodvisna od nas in svobodna. Spoštovanje poudarja svobodo drugega. Če ni spoštovanja, tudi svobode kmalu več ne bo.

Smo v času precejšnjih družbenih in cerkvenih sprememb. Trenja med različnimi skupinami in nazori se zaostrujejo. Nekatere elite se spogledujejo z državno represijo drugače mislečih, nekdo bi ustanavljal paravojaške enote, nekdo bi se ogradil z bodečo žico. Marsikdo je negotov, marsikoga je strah. Ključno zato postaja, da vztrajamo v spoštovanju. Spoštovanje drugih in drugačnih bo ohranjalo prostor svobode in varnosti za vse.

»Casablanški« Janez Pavel II. nas uči, da se najbolj iskreno spoštovanje in najbolj žlahtna svoboda smeta in morata skovati tam, kjer se zdi najtežje: dialog med kristjani in muslimani, dialog med vernimi in nevernimi, dialog med levimi in desnimi. Verjeti v dialog (dia-logos) pomeni ne nazadnje verjeti v Boga, čigar beseda (logos) je ustvarila vse ljudi enako. 


* Besedilo je bilo objavljeno 14. 10. 2018 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto B.C. (2015): Kana Galilejska (Izrael); spredaj pravoslavna cerkev, levo zadaj katoliški zvonik, desno zadaj muslimanski minaret.
** Izsek papeževega govora v Casablanci: https://www.youtube.com/watch?v=xRpINVSaE5Y

Primer Strehovec ali Kako ustvariti pridne, nevidne in tihe

Primer Strehovec prikliče tistim, ki smo brali poglavja o zgodovini antičnega krščanstva, relativno znan odlomek iz epistolarija Plinija Mlajšega, v katerem slednji okrog leta 110 prosi cesarja Trajana za navodila, kako postopati zoper kristjane. Plinij Mlajši, izobraženec in politik, je bil takrat upravitelj Bitinije in Ponta (danes Turčija vzhodno od Bosporja in ob Črnem morju). Ker je tam krščanstvo bilo že precej razširjeno (in je povzročalo ekonomsko škodo izdelovalcem malikov), se je odločil za ostre ukrepe, vključno za usmrtitve nekaterih kristjanov. Te ukrepe opiše v pismu cesarju in ga prosi nadaljnjih napotkov. Cesar mu odpiše ter mu da navodilo, ki je za dolgo časa obveljalo kot merodajno. Glasilo se je:

Conquirendi non sunt; si deferantur et arguantur, puniendi sunt.

Kristjanov naj se ne preiskuje (preganja); če pa so prijavljeni (obtoženi) in jim je dokazano, naj bodo kaznovani. (moj prevod)

Trajan - cesar, za časa katerega je Rimsko cesarstvo ozemeljsko najdlje seglo - torej zadrži preganjanje kristjanov, obenem pa dopušča, da se jim sodi, če jih kdo prijavi. S tem da prijavljitelj ne sme biti anonimen, s čimer se preprečijo osebna obračunavanja ter verižna prijavljanja in proti-prijavljanja. 

Zanimiva rešitev. Imela je svojo logiko. Za državo logiko ohranjanja miru, za kristjane logiko omejene svobode in boljkone stalnega strahu. Poglejmo.

Conquirendi non sunt (beri: kristjanom dopustimo relativno versko svobodo)

Čeprav so kristjani ohranjali status religio illicita (nedovoljeno verstvo), jim Trajan dopušča določeno versko svobodo. V smislu, da se jih ne lovi, zalezuje, venomer preganja. Nič posebnega ni bilo v tej odločitvi. Saj se tudi drugače kristjanov ni kar naprej lovilo in preganjalo. Cesarstvo je sploh moralo živeti z mnogimi verskimi praksami, ki so brstele na njenem ozemlju. Ostro reguliralo teh verstev ni, pač pa se je zanašalo na delovanje, danes bi rekli, multi-kulti talilnega lonca. Če za vzorec pogledamo, kaj se je v času Trajana in potem dogajalo na Ptuju (rimska Poetovio), vidimo, da je talilni lonec bil dokaj uspešen. Na Ptuju imamo sočasno rimske, grške, egipčanske, perzijske in keltske verske elemente. »Kapele« in »cerkvice« različnih verstev so kje stale dobesedno ena ob drugi.

… si deferantur (beri: kristjane vendarle naj bo strah pred prijavo)

Država torej naj ne lovi kristjanov, a kristjani so lahko rimskim sodnim oblastem na hitro prijavljeni in na hitro obtoženi nelegalnega početja. Za razliko od rimske, grške, egipčanske, perzijske, keltske in tudi judovske verske prakse, je njihova praksa vendarle pravno nedovoljena. Nad kristjani zato vedno visi sum »brezboštva«, ker ne vstopajo v multi-kulti talilni lonec, ne častijo državnih bogov in božanskega cesarja; sum nadalje, da zato prav oni povzročajo »jezo bogov« (ira deorum), se pravi, rušijo »mir bogov« (pax deorum) oz. škodijo »javnemu redu in miru«, bi rekli danes; iz istega naslova bodo krivi tudi za slabe letine in poraze rimskih legij. Le malo bo potrebno, da se dvigne kak tožnik in jih izročil sodnikom. 

Trajanov recept tako izpostavlja vlogo prijavljitelja, denuncianta, špeckahle, ki pa - cesar v pismu Pliniju to izrecno poudarja - ne sme biti anonimen. Družbeni obračun s kristjani, v kolikor je pač potreben, tako Trajan seli v soseščine, na tržnice, v vsakdanje življenje in odnose.

… et arguantur (beri: kristjane obsoditi naj ne bo težko)

Delikt kristjanov je bil biti kristjan. To je rimskim sodnikom ponujalo nezahtevno delo. Plinij Mlajši v pismu cesarju Trajanu opiše svoje delo sodnika, ko je sodil maloazijskim kristjanom:

Proti prijavljenim kristjanom sem postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem pa jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo.

Kot vidimo, je za prvega kristjana pot od uživanja določene verske svobodo do smrtne kazni lahko bila zelo kratka. Načeloma so te pustili pri miru. Potem se je našel nekdo, ki si mu šel na živce, ker nisi bil tak kot vsi. Prijavil te je. Prišli so pote. Ker je bil tvoj delikt to, da si, kar si; da misliš in veruješ, kar misliš in veruješ, so te hitro spoznali za krivega. Če se nisi odrekel svoji veri, so te hudo kaznovali, tudi s smrtjo. (Ravno danes, 17. oktobra, goduje sv. Ignacij Antiohijski, ki so ga v času Trajana vrgli zverem.)

V takih razmerah je seveda bilo razumljivo, da so prvi kristjani v Rimskem cesarstvu morali biti »pridni, nevidni in tiho«, da se jim ni nič hudega zgodilo.

Trajanov recept, edicija 2018

1900 let je razlike me Trajanovim cesarovanjem in sodobno slovensko demokracijo. Na hitro vleči vzporednice ni na mestu. Kar se dogaja okrog p. Tadeja Strehovca, kljub temu nakazuje na željo določenih elit, da vzpostavijo politično-pravne mehanizme, ki bi kristjane in druge nonmainstream misleče ljudi držali v strahu, jih - podobno kot je Trajanov recept na tihi rob družbe odrinil prve kristjane - prisilili v molčečo in potuhnjeno držo na robu družbe. In sicer:

1. Na vsa usta razglašamo svobodo veroizpovedi in svetovnega nazora; načeloma ne preganjamo drugačemislečih; nočemo biti država miselne policije (Trajanov »naj se jih ne preiskuje«). Hkrati nam naša politična, medijska, kulturna in akademska moč omogoča, da se usedemo na dogmo človekovih pravic in ostalim vsilimo točno določeno interpretacijo te dogme. Od daleč se mora videti, kdo od te interpretacije odstopa. Naša politična, medijska, kulturna in akademska moč omogoča, da definiramo, kaj je »sovražni govor«, nakar lahko nečedneža, ki »sovražno govori«, v manj uradni komunikaciji imenujemo tudi »fašist« in »katoliban«.
2. Nad »fašisti« in »katolibani« mora ves čas viseti možnost, da se jih obtoži in da gredo pred sodnika (Trajanov »če so prijavljeni«). Prag mora biti karseda nizek. Najbolje bo, če jih bo moč obtožiti za napačno misel in napačno besedo. Denimo: imenovati nekoga »abortivni lobi«; ali reči, da je načrtni splav umor; ali reči, da ti je všeč klasično ljubezensko razmerje med moškim in žensko, ni ti pa všeč homoseksualnost. Nizek prag za vložitev obtožnice bo prisil nonmainstream misleče ljudi, da se bodo bali na glas govoriti, kmalu pa tudi bali preveč po svoje misliti. Posebno mesto v tako zastavljenih zadevah imajo prijavljiteji. Mirovni inštitut je zategadelj že izdelal denunciantsko aplikacijo eMORE, s katero lahko jurite sovražni govor, kjerkoli ste in ob katerikoli uri dneva in noči.
3. Sodišča morajo biti na »pravi« strani. Obsodba in kazen morata imeti velik učinek. Najbolje je, če obtožimo, obsodimo in kaznujemo nekoga, ki je znan in vodilen. Recimo, recimo,... recimo, samega tajnika Slovenske škofovske konference. Kaznivo dejanje in obsodba le-tega tudi ne smeta biti preveč zapletena za razumevanje. Kajti do širokih množic za slovenskimi šanki in v tovarniških menzah, do množic, ki niso ne vem kako multi-kulti vzradoščene ter LGBT-prijazne, mora priti sporočilo, ki jih bo napeljalo vsaj na držo »pridni, nevidni in tiho«, če jih že ne more vseh spreobrniti v »zagovornike človekovih pravic«. 

* Foto Wikipedia: cesar Trajan.

Vstavite v enačbo zavist, gospod Akrapovič!

Spoštovani gospod Akrapovič! Nisem motorist in zna biti, da nikoli ne bom. O vaših izdelkih sem slišal bežno in me niso zanimali. A prišel je 9. maj 2013, ko se je počasi iztekalo moje sobotno leto v Madridu. V tamošnjem univerzitetnem mestu, kamor sem hodil poslušat ta in ona predavanja, zagledam pred neko fakulteto parkiran motor, s katerega auspuha je rumeno sijal napis AKRAPOVIČ.

Saj veste, kako je, ko si kot član majhnega naroda na tujem, v tuji deželi, ki je velika, v vseh ozirih konkurenčna in ima strašno zgodovino. Tam komaj kdo ve, kje je Slovenija. Če slučajno vejo, pa si o njej mislijo čudne reči. Recimo. Ko smo z madridskimi skavtinjami načrtovali njihov potovalni tabor po slovenskih Alpah, so me študentke, šolane punce torej, povsem resno vprašale, ali naj konzerve s hrano kupijo že v Španiji in jih po avionu pretovorijo do Slovenije. Pomiril sem jih, ko sem jim zagotovil, da so pri nas enako trgovine in da je v njih moč kupiti tako ribje kot mesne konzerve, pa tudi več vrst paštet.

Sredi takih razmer in sredi imenitnega tujega velemesta mi zasije napis AKRAPOVIČ. Bil sem vzhičen in ponosen na vaše podjetje, na njegove dosežke, na slovensko inženirsko pamet in obrtno roko. Slikal sem auspuh in motor, grafično reč opremil z napisom, ter ta malce naïf izdelčič fliknil na svoj Facebook (slika zgoraj).

Zdaj berem, kako vas in vam podobne podijo iz Slovenije. Ni mi jasno in morda tudi vam ni povsem jasno, zakaj to delajo. Pa tako izobraženi in titulirani kot so. Nekako razumeš protipodjetniško ideologijo, ki se je nekateri učijo v Kumrovcu, pardon, v kakšnem od ljubljanskih gojišč družboslovcev. Razumeš, da nekateri hočejo socializem, v kolikor se resda zdi, da ima kapitalizem mnogo grehov, potem ko nam je prinesel blagostanje, kot še ga nismo imeli. Razumeš tudi, da bi kdo rad kakšen korektiv v davčni zakonodaji. Ne razumeš pa, zakaj bi zato rabili iz Slovenije poditi pametne in pridne ljudi, kakršen ste vi in je Boscarol in so mnogi vama podobni. Ne razumeš, od kod ta njihov čistunski čustveni naboj, ta njihova sveta notranja sila, da besno zalajajo na najboljše slovenske podjetnike in jim kažejo vrata iz lastne domovine.

Tudi vi se verjetno sprašujete, kaj vam je bilo treba tega spopada z oblastno politiko in marksističnimi aktivisti. Tudi vi kljub vašemu tehničnemu znanju in obči razgledanosti verjetno ne razumete povsem, od kod tak lajež. Dovolite, da vam dam nasvet, ki izvira iz tisočletne krščanske tradicije (7 glavnih grehov pa to). Če kdaj zapletenih odnosov nikakor ne razumete, vstavite v enačbo zavist. Tako je, gospod Akrapovič, vstavite zavist in slika bo bolj izostrena. Zavidajo vam - to je ta skrivnost!

»Zavist je tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov,« je nekoč zapisal nek katalonski sociolog, katerega imena mi žal več ne uspe izbrskati. »Če bi faušija gorela, bi cela Slovenija gorela,« pravimo mi. Kaj je zavist? Zavist je bolečina ob uspehu in sreči drugega. 

Kako se počuti nek od politike nastavljen in od politike podpiran uspešnež ob pravem samostojnem podjetniku? Počuti se manj, zaboli ga, začne zavidati. Kako se počuti nekdo, ki je v javnem sektorju naredil strašne karierne korake, ker je dovolj obkoritniški, ob podjetniku, ki je začel v garaži in so danes njegovi izdelki prestižna planetarna znamka? Počuti se manj, boli ga nevirtualen uspeh drugega, začne zavidati. Kako se počuti nek antikapitalist, ki se je v zakajenih debatnih salonih prepričal, da bo svet rešilo eksperimentiranje z družbenimi razredi v znamenju srpa in kladiva, uvidi pa, da srp najbolje žanje in kladivo najbolje tolče, ko ju vihti kapital? Poleg ljubosumja, ker sta srp in kladivo šla od njega k drugemu, hudo zavida t.i. predstavnikom kapitala. 

Kaj storiti? Vi imate svoj podjetniški odgovor, ki se bo - predvidevam - glasil: fokusirati se na izdelke, delati več, delati bolje, prodajati, pustiti ob strani zavistneže. Jaz se ob takih izzivih zastavim bolj duhovno, bolj asketsko. Premagovati zavist najprej pri sebi. To si zadam. Mi uspeva? Ocenite iz naslednje zgodbe...

Istega meseca maja leta 2013 sem večkrat šel na madridski knjižni sejem v park El Retiro. Ustavil sem se pri kiosku, ki je ponujal kopico knjig Slavoja Žižka. Pogovarjal sem se s prodajalcem o tem našem filozofu ter bil vesel in ponosen, da smo Slovenci dali svetu Slavoja Žižka. Četudi mi je slednji kot nekoč kronani ideolog stranke LDS in njenih posmrtnih podaljškov šel rahlo na živce. Kakor koli, kot uvodničar pri tedniku Družina sem svoj ponos na Žižka junija 2013 razglasil kar na prvi strani tega istega katoliškega tednika v zapisu Žižek, Rupnik in Škocjanske jame. Zapis lahko preberete tule.

Za konec, gospod Akrapovič, lep pozdrav iz štajerskih hribov, po katerih vašim auspuhom še vedno delajo konkurenco žunžljajoči auspuhi APN štirk. Ja, zgodi se, da pridejo policaji in porednim štirkam nastavijo zasedo. A to je že druga zgodba...

Mavrično - rdeče - rjavo II.

Stvarnost, ideologija, propaganda (+ denar) 

Kdor je pozorno sledil dogajanju na zadnjih dveh sinodah o družini, je lahko opazil, kako se je spreminjala predloga besedila o istospolno usmerjenih osebah. Šla je od revolucionarne predloge, se pravi, zelo odprte do istospolnih, do končnega običajnega, imenoval bi ga, vljudnostnega besedila. Tresla se je gora, rodila se je miš. Zakaj? Tudi zato, ker se je ob sinodi zbudil LGBT-aktivizem in preko svetovnih medijev grobo butal v Petrovo skalo. Sinodalnim očetom ob toliki ideološko-propagandni agresiji ni ostalo drugega, kot da zaprejo komunikativne poti s t.i. LGBT-srenjo. Tragikomični junak dogodkov tistega časa je bil poljski duhovnik Krzysztof Charamsa. Tudi njegova gejevsko-aktivistična neumnost je prispevala, da je Cerkev stopila na zavoro.

Kajti danes govoriti o LGBT-stvarnosti ni lahko. LGBT-stvarnost je opremljena z močno LGBT-ideologijo, ki vključuje razvpito teorijo spola, in močno LGBT-propagando (glej sliko zgoraj). Plus denar; oboje ima namreč močno podporo v politiki in kapitalu. 

Ideologizirana LGBT-srenja ne dovoli kakšnih drugačnih pristopov k obravnavanju LGBT-stvarnosti od onega, ki ga je sama kanonizirala. Ideologizirana LGBT-srenja dovoli samo pristop B, možnosti pristopa A ne dopušča. Pristop B pa med drugim pomeni, da ti je pri obravnavi LGBT-vprašanj dovoljeno se gibati v postmodernih gabaritih eksistencializma, kulturnega marksizma, strukturalizma in nihilizma, ne pa v gabaritih aristotelovskega in tomističnega realizma.

LGBT herezije

V prejšnjem tozadevnem blogu (Mavrično, rdeče, rjavo I.) sem omenjal feministke TERF, ki zagovarjajo naravno ženskost in žensko bistvo, zato pa so v konfliktu s trenutno sila moderno TRANS zapovedjo. Filozofsko gledano, iz feministične in gejevske scene štrlijo ven, kot bi štrlel ven Aristotel, če bi ga postavili v vrt nihilizma in relativizma. Denimo, četudi si zagovornik LGBT-pravic, trdno pa zagovarjaš, da sta naravna spola dva – nič več in nič manj kot dva: moški in ženski -, si za ideologizirano LGBT-srenjo zlahka LGBT-heretik.

Da ne omenjamo zdrsa LGBT-gibanja v skrajno levičarstvo. Mavrično je postalo rdeče – rdeče, ki pa z željo po nadzoru na ljudmi (kontrola socialnih omrežij, vstop v šolstvo,...) že teži v rjavo, v glajhšaltungo jutrišnjega dne.

LGBT protiverskost

Ni še konec melodrame. Tu je odnos ideologiziranega LGBT-aktivizma do religije. Še pomnite eno izmed ljubljanskih Parad ponosa kmalu po l. 2000, ko je nek slovenski duhovnik napovedal, da bo na Paradi pozdravil geje in lezbijke? … Naj gre ali naj ne gre? V razpravo sem kot urednik takrat zelo aktivnega internetnega RKC-foruma bil še kako vpet. Mnenja so bila deljena. Danes ne bi bila več. Dajmo na stran LGBT-problematiko, imperativ je ta, da duhovnik na boljkone protiverski prireditvi nima kaj iskati?

Kakšna LGBT-manifestacija kaže več verskih simbolov kot farna procesija. Ne z namenom čaščenja, temveč z namenom provokacije in žaljenja. Celoten Balkan je bil letošnje poletje v luftu zaradi nekega grškega paradnika (na sliki spodaj), ki je svojo kiklco dal poslikati s podobo sv. Nikolaja (Miklavža). Najprej rečemo, češ čudak! Nato pomislimo na druge podobne protiverske feministične (skakanje polnagih Femen plačank po oltarjih) in LGBT-ekscese ter na to, da organizatorji Parad nič ne storijo, da jih ne bi bilo.

vir: Twitter

Po dostojevskovsko smo vedno znova tam, kjer se človeški duh neverjetno skondenzira: pri vprašanju Boga!

Monoteistični pogled: upreti se Stvarniku

Teološko gledano gre pri LGBT-ekstremizmih in njihovemu trku z religijami, zlasti zaradi teorije spola, za nadaljevanje in razvoj vedno istega upora proti Bogu Stvarniku. Težava z določenostjo in lastnim bistvom je v duhovni globini težava z Določevalcem. Zanikaš Določevalca, zavrneš njegov dar, zdaj si bog ti in že smeš sam sebe določati po mili volji,... Že je tu hecna ideja, ki hoče postati dogma: da ni moškega in ženske, da je vsak spola, ki si ga namisli v glavi. Človeškost je plastelin, ki ga gneteš, kot ti paše, vse do trans-humanizma, ko več ne priznavaš meje med človekom in živaljo, človekom in strojem.

Če smo že pri tem. Pomnite razvpite oraklje takrat še nadškofa Rodeta o ateistih in o psih ovčarjih? Najprej so »zagovorniki človekovih pravic« prerokovalca popljuvali, da so ostali brez sline v ustni votlini, čez nekaj let so več ali manj isti »zagovorniki človekovih pravic« delili visoke nagrade onim, ki so prerokovalčevo prerokbo uresničevali v soju žarometov. V mislih imam performans Maje Smrekar, ki doji pse, kar lahko razumemo kot raz-človečenje naslednje stopnje (kapitalu še kako po volji) in kot triumf ateizma, v smislu brisanja Stvarnika, darovalca življenja.

Monoteizem jih žuli. Judovstvo, islam in krščanstvo so tako skupaj na udaru LGBT-ideologije. Manj pa ta udar čuti vzhodnjaška religioznost z energetskim Enim, ob katerem smo posamezniki samo začasna pojavnost. Z energetskimi pojavnostmi se je moč poigravati (in vzhodnjaška Stalin ter Mao Cetung sta se), z od Jahveja-Alaha-Gospoda ustvarjenimi samostojnimi osebami se ni mogoče poigravati.

Krščanski pogled: ukrasti Odrešeniku odrešenje

LGBT-ideologija in propaganda poleg obče monoteistične v podtalju predstavljata tudi bolj interno krščansko dramo - tipično zahodno dramo. Gre za poskus dokončnega izrinjanja krščanstva, se pravi, Kristusa iz naše civilizacije. O Kristusu je apostol Pavel zapisal:

Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. (Gal 3,28)

Edinost Juda in Grka (konec sovraštva med narodi), edinost sužnja in svobodnega (konec izkoriščanja in sovraštva med socialnih stanovi), edinost moškega in ženskega sveta (konec zapostavljanja iz naslova spolnih razlik) se uresničujejo vsled Kristusovega križa in vstajenja. Tako Pavel.

Cilj zdajšnje kulturne revolucije pa je narediti Kristusovo samopodaritev brezpredmetno in dokazati, da je odrešujoča edinost človeštva možna mimo Božjega učlovečenja in križa. In sicer po poti intelektualnega naprezanja elit, kulturnega inženiringa in, če nanese, brezkompromisne rabe politične moči.

To je tista surova tekmovalnost s Kristusom, tista kraja Kristusovega odrešenja, ki jo je samo genij à la Dostojevski mogel uvideti in ubesediti. V Karamazovih ima Veliki Inkvizitor (vsaka ideološka nadoblast) svoj monolog pred Ujetnikom (Kristus). V zagovor svojega vladanja in manipuliranja ljudskih množic med drugim pove:

Kajti potreba po vesoljnem zedinjenju je tretja in poslednja muka človeštva.

»Vesoljno zedinjenje je vaše poslednje hrepenenje. Zakaj se torej upirate, ko brišem vsako razliko med vami, vam dovolim le eno miselnost in vas vse oblačim v enake rjave cunje?« nam bo kmalu rekel mavrični Mao Cetung.

Cerkveni strel v koleno

19. septembra 1999 popoldan se je v mariborsko stolnico zgrnilo veliko imenitnih gospodov in gospa. Slišati nagovor samega svetega očeta Janeza Pavla II., ki je dopoldan na Betnavi že bil razglasil A. M. Slomška za blaženega, je bil privilegij, ki smo ga poleg vsakovrstnih pomembnežev imeli vsi člani v tistem času sklicane slovenske sinode. Poljski papež nam je med drugim položil na srce:

Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt.

Sinoda, vmes preimenovana v Plenarni zbor (PZ), je dve leti zatem enako močno poudarila potrebo po pastoralnem načrtovanju. V škofiji Celje smo tako takoj po ustanovitvi l. 2006 začeli delati škofijski pastoralni načrt, ki je postal podlaga župnijskim načrtom. Na slovenski ravni smo dobili neke vrste strateški načrt l. 2012 z dokumentom Pridite in Poglejte, ki je postal podlaga novim župnijskim načrtom, kakor so si jih pač zamislile škofije.

Načrtovanje v Cerkvi na Slovenskem - naročeno torej od samega papeža - se je v vseh teh letih za boljkone konzervativno katolištvo izkazalo kot dokaj trd oreh:

• ker pomeni pastoralno futurologijo: pogled v prihodnost, miselnost za prihodnost;
• ker predvideva odkrit pogovor o vsem;
• ker išče nove pristope, včasih precej nove;
• ker »ogroža« monarhični lik duhovnika, samotarskega odločevalca;
• ker išče nove sodelavce in računa na timsko delo;
• ker se komu zdi, da je načrtovanje »nepobožno«, saj načrtovalci naj ne bi zaupali Božji previdnosti.

Toda še nekaj je, kar je hromilo načrtovanje ...

Ustanovitev novih škofij in virus neiskrenosti

Okrog leta 2000 smo slovenski dejavni katoličani zavoljo sinode doživljali majhno renesanso, saj smo se končno na široko in globoko pogovarjali. Vse v znamenju dialoga. Sklepni dokument PZ denimo nad 70 krat uporabi besedo »dialog«.

Sinodalni očetje in matere, kot smo hudomušno sami sebe imenovali, smo od l. 1999 do l. 2001 živeli strateški trenutek, tvorili strateško karizmatično in miselno telo, a hkrati o najbolj strateškem premiku v naši Cerkvi, se pravi o ustanovitvi novih škofij nismo smeli govoriti. Škofije so se pač sledeč cerkvenemu pravu ustanovile na nesinodalen način, v ozkih hierarhičnih krogih, v poltajnosti. 

To samo po sebi ni narobe. Narobe je, da smo maloprej sklicali sinodo, na kateri smo rekli, da se bomo o najpomembnejših vprašanjih pogovarjali v širokih sinodalnih krogih in javno. Narobe je bilo javno vzpostavljati koncept A, dejansko pa slediti konceptu B.

V tej situaciji je sinodalni način razmišljanja in delovanja dobil precejšnjo zaušnico. Sporočilo se je na grobo povedano glasilo: sestajate se koliko hočete, pojdite se dialoga in načrtovanja, toda o najpomembnejšem bomo odločali z vrha navzdol, brez vas! 

V ožilje sinodalnih procesov je tako bil spuščen virus neiskrenosti in nezaupanja v dialog.

Dva tabuja: denar in stanje klera

Druga dva elementa, ki sta sproti hromila načrtovanje, sta imela strukturo tabuja. V vseh mogočih javnih načrtovalnih postopkih po letu 2000 ni zaslediti, da bi resno pretresli cerkveno ekonomijo in se resno soočili s stanjem klera.

Teh dveh tabujev se tudi katoliški mediji niso lotevali. Zamislite si l. 2005 naslovnico Ognjišča z mastnim napisom PREVERITI SISTEM MAŠNIH DAROV. Nepredstavljivo. Čeprav smo že takrat videli, da je »plačevanje maš« vezano na določeno baročno teologijo, ki je v zatonu. Poleg tega da koncentracija darov vernikov na le liturgično in sakralno dejavnost ne dovoli ekonomske podpore drugim cerkvenim dejavnostim in ljudem. Zamislite si l. 2005 naslovnico Družine z mastnim napisom ČEZ DVAJSET LET HUDO POMANJKANJE DUHOVNIKOV. Nepredstavljivo. Čeprav smo v tistem času že imeli prognostične izračune o padanju števila duhovnikov, ki so se izkazali za pravilne.

Ker nismo pogumno in odprto presejali stanja klera in makro-gabaritov cerkvene ekonomije, smo bili podobni onim železničarjem, ki natančno preverijo vagone in progo, ne preverijo pa lokomotive. Nakar se čudijo, da vlak komaj puha in leze...

Strel v koleno

Dogajajo se neprijetne reči. Duhovnik, ki pove, da ima cerkveni svet zoper sebe, ker je ukinil mašo na podružnici... Škof, ki pove, da so ga na neki podeželski fari krepko nahrulili, ker so ostali brez duhovnika in prešli v soupravo... Župnik, ki napove konec župnijskih oratorijev, čeprav je na oratoriju vse večja udeležba otrok, a sam s peščico mladih takega projekta enostavno ne zmore... Farani, ki šepetajo o alkoholizmu svojega župnika, slednji in pastorala propadata, oni pa ne morejo storiti nič, saj novih duhovnikov ni na vidiku...

Vse to so situacije, ki smo jih zaradi sekularizacije in pomanjkanja duhovnikov lahko predvideli in se nanje sistematsko pripravili. Toda danes se zdi, da nas presenečajo in mečejo iz tira. Z drugimi besedami, račun za polovičarsko sinodalnost in polovičarsko pastoralno načrtovanje je izstavljen. Nezaupanje v notranji dialog, podtalni strah pred zrelim laikatom, nenačenjanje tabujev, vztrajanje v mitu duhovnika, ki je superman,... so se izkazali za strel v koleno.

Ampak... To da je cerkvena struktura v krizi, ne pomeni, da je v krizi Sveti Duh. Ni vse zamujeno. Veliko dobrega je pognalo v zadnjih desetletjih (zakonske skupine, dobrodelnost, oratoriji, spoznanja in priznanja mučeništva, novo zanimanje dela javnosti za krščansko kulturno korenino,...). A če teh poganjkov ne bomo negovali, bomo slovenski katoličani leta 2050 obrobna verska manjšina s prepovedjo zvonjenja. 

* Foto: B.C..
- zaključni dokument Plenarnega zbora

- dokument Pridite in poglejte
- Peter Kvaternik: Nedokončani sinodalni procesi v Sloveniji 

Gospod župnik ni obupnik

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je nedavno dejal, da so primestne župnije trenutno v najtežjem položaju. Mestne so po vseh teh letih verske brezbrižnosti pomanjšane v občestvu, a nekako prečiščene in umirjene. Podeželske vztrajajo v izročilu vere, nekatere še vedno izkazujejo presenetljivo množičnost. Vmes so primestne, ki doživljajo dramo upadanja vpisa otrok k verouku, dramo upadanja obiska nedeljskih maš, obenem pa ohranjajo velik obseg pastoralnega dela.

In ravno v župnijski pisarni ene izmed primestnih mariborskih župnij naletimo na omaro prilepljeno drobno pesmico, ki jo je v pisanih črkah zapisala neka prvoobhajanka. Ljubka pesmica izraža otroško vernost, govori pa o župniku. Takole gre:

Gospod župnik ni obupnik, ne obupa kar tako. On hudiču zlobnemu pomaha v slovo. Gospod župnik je junak, zraven Jezusa prvak. Župnika radi imamo, zato se z njim smehljamo.

Pesmica štajerske prvoobhajanke ni navdihujoča in spodbudna le zato, ker zna biti župniku na primestni župniji težko, ampak tudi zato, ker je danes celotno katoliško duhovništvo na prepihu. Zaradi spolnih zločinov nekaterih duhovnikov je stiskan papež in stiskani so škofje. Medijski stroj o zadevah poroča na način, da bi očrnil celoten mašniški zakrament in celibat. To ni vse. Imamo občo krizo duhovnih poklicev, ki napoveduje ogromno pastoralnega dela za vse manj duhovnikov, župnije brez duhovnikov, pretres stoletnih cerkvenih navad in prepričanj. Za povrh smo v Sloveniji dočakali kazenski pregon uglednega duhovnika zaradi svobode govora.

Hudič udari dvakrat za isto stvar. Prvič udari z nesrečo, z neuspehom, z zdrsom v šibkost in greh; drugič udari z obupom, češ, iz tega se ni mogoče izvleči. Te dni poganjamo novo pastoralno leto. Korak duhovnikov, katehistinj in pastoralnih sodelavcev bi moral biti prožen in vesel, a je marsikje obotavljajoč, boječ zaradi črnih oblakov na nebu. Tu obup čaka na svojo priložnost!

Tudi štajerska prvoobhajanka v svoji pesmici sluti grožnjo, ampak ona tudi vidi, kako se »odslovi« hudiča. Če taka čista duša pravi, da »gospod župnik ni obupnik«, ampak je »zraven Jezusa prvak«, kdo smo, da ji ne bi verjeli, ne glede na to, katere in kakšne fare smo farani? 


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 9. 9. 2018 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..