Kaj dogaja na mostu med rockom in vero?

Album Horses, ki ga je izdala Patti Smith leta 1975, je menda prvi punkovski album v zgodovini. Prva pesem ima naslov Gloria in njene prve besede se glasijo: »Jezus je umrl za grehe nekaterih, ne za moje.« Prva beseda prve punk plošče je torej »Jezus« (Gloria - YouTube). Gibanje punk, ki je v Slovenijo udarilo leta 1977 s Pankrti, se tako rekoč še v zibelki »spopade« z Jezusom.

Patti Smith (mtv.it)

Sinéad O'Connor, irska alternativna rokerica, je leta 1992 na nekem tv-šovu zapela verz »zaupamo v zmago dobrega nad zlom«, istočasno dvignila fotografijo papeža Janeza Pavla II. in jo raztrgala. »Bojujte se proti pravemu sovražniku,«je zaključila. Škandal ena a (Sinéad raztrga papeža - YouTube).

Papež Pavel VI. je leta 1976 zapisal, da je »prepad med kulturo in evangelijem brez dvoma drama naše dobe«. Obe – Patti Smith in Sinéad O'Connor – ter mnogi njima podobni, so ta prepad uprizorili v soju žarometov na odrih širom sveta. Mladež jih je oboževala in jemala za zgled.

Vsak prepad med dvema stranema kliče po mostu in to velja tudi za prepad med alternativno kulturo in vero. Morda je kot prvi dotični most postavil eden največjih rokovskih bendov vseh časov – U2. Ta ni nikoli skrival svoje religioznosti. Morda je most utrdil Bob Dylan – sicer rojen judovskim staršem, a kritičen do vsake »organizirane religije«. Dylan je l. 1997 v Bologni pel vpričo papeža Janeza Pavla II. na shodu katoliške mladine, kasneje pa se tudi »uradno« spreobrnil v krščanstvo (Bologna 1997, Knockin' on Heaven's Door - YouTube).

Bob Dylan in Janez Pavel II. l. 1997 v Bologni (reuters.com)

Kakorkoli že, danes punkovska primadona Patti Smith občuduje papeža Frančiška. Leta 2013 je na t. i. »vatikanskem« božičnem koncertu z lesenim križcem okrog vratu zapela tako svojo veleuspešnico Because the Night kot Sveto noč (Božični koncert 2013, Because the Night - YouTube). »Žlehtna« Sinéad O'Connor pa je leta 2007 izdala album z naslovom Theology (Teologija), v katerem se srečamo s prijetno liriko svetopisemskega navdiha. Bojevita Irka je lani posnela pesem Take Me To Church (Pelji me v cerkev), kjer poje: »Pelji me v cerkev, / naredila sem veliko slabega, ki boli, / pelji me v cerkev, / ampak ne v tako, ki boli, / kajti v taki ni resnice« (Take Me To Church - YouTube).

Ponekod prepad še zeva, drugod po mostu med vero in alternativno kulturo teče zanimiv promet.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v tedniku Družina.

Reforma Cerkve – začeti pri sebi in govoriti odkrito

Papež Frančišek je tik pred Božičem naštel 15 bolezni vatikanske kurije. In še enkrat urbi et orbi (mestu in svetu) sporočil, da z reformo Cerkve misli resno. Tako zelo resno, da bo najprej začel pri sebi in pri v svojem neposrednem delovnem okolju, ki je vatikanska kurija. To je tudi najbolj pravilno. Predpisovati reforme drugim ni težko početje. To praktično delamo vsi in vsak dan. Hitro imamo jasne ideje, kakšna bi morala biti država, občina, župnija,... Bolj počasni smo, ko gre za nas.

Frančiškova moč je v tem, da začne pri sebi. Brez ovinkov je razglasil „spreobrnjenje papeštva“. Takole piše v Veselju evangelija 32: „Glede na to, da sem poklican živeti tisto, kar zahtevam od drugih, moram misliti tudi na spreobrnjenje papeštva.“ Da bo papeštvo poslej drugačno, da je konec njegove monarhično-fevdalne podobe, papež Frančišek kaže na mnoge načine: živi v hostlu, prehranjuje se v menzi, vozi se v avtomobilih narejenih za delavski razred, nagovarja ljudi znotraj in zunaj Cerkve. Razlog, da mora tudi papeštvo z vatikansko kurijo vred biti drugačno, je preprost: oznanjevanje evangelija sodobnemu svetu. Biti tak in govoriti tako, da te sliši sodobni človek – to je cilj reforme.

karikatura s spleta

Naslednje, kar se poučimo ob papeškem naštevanju 15 kurijskih bolezni, je za cerkveno okolje nenavadna, skoraj nezaslišana odkritost. 15 bolezni kurije pravzaprav niso nič novega. V takšni ali podobni obliki jih najdemo v vsakem močnem oblastnem in administrativnem aparatu. Verjetno so o teh boleznih kurijski uslužbenci poslušali tudi na kakšnih duhovnih vajah. Novo je, da so bolezni izrečene javno. Papež Frančišek na tem mestu stavi na sinodalnost (razpravo v občestvu), na odkrito besedo (t.i. parresia), na svobodo govora in kritike. Saj vemo, kako smo vajeni v cerkvenih krogih. Kritike je veliko, ampak za vogalom, za hrbtom, daleč od mikrofonov. Odprte besede smo vajeni, ampak v strogo filtriranem krogu izbranih.

Frančišek v taki kulturi govora in razpravljanja vidi hudo cerkveno bolezen, ki jo poskuša odpraviti. Proti njej se je boril na sinodi, ko je zahteval parresio (odprt govor), proti njej se bori v kuriji. Zadnja rimska sinoda je zato bila spet takšna kot tiste antične, ko se je točno vedelo, kaj kdo misli in kam cilja. Spet smo doživeli javne teološke spopade med kardinali, kar je bilo še do nedavna tabu. Ni namreč reforme, ni napredka v občestvu, če ni zdrave kulture komuniciranja in svobode govora.

Veliki nauki prihajajo iz Rima poslednje čase. Hvala Bogu za papeža Frančiška.

* Tekst je bil objavljen 28.12.2014 kot uvodnik v listu Pastir slovenjegraške pastoralne zveze župnij.

Molitev za parkplac

Imam prijatelje, ki molijo, da bi v Ljubljani dobili parkirno mesto za njihovo vozilo. Občudujem tako neposredno in otroško vero. Jaz ne molim za parkirno mesto. Ko se spuščam od Trojan proti prestolnici, sem pri Lukovici že rahlo živčen, ker ne vem, kam bom stisnil svojo kotalečo se pločevino. Ampak ne molim za parkplac. Pomislim na prijatelje, ki molijo zanj (običajno k sv. Antonu Padovanskemu) in me je nekoliko sram. Češ, duhovnik si, pa tako malo vere.

Ne vem, če gre za obrambni mehanizem racionalizacije ali za navdih od zgoraj, ko si rečem: Če bo meni Bog dal parkirišče, ga bo nekomu drugemu vzel. Nočem biti nadnaravni protežiranec. Naj se zgodi svobodni trg in fer tekma malih ljudi za zlato parkirišče. Tako, nekoliko neoliberalno, razmišljam tam pri Lukovici.

Ali sem potemtakem Boga izključil iz malih tegob svojega življenja? Mislim, da ne. Kaj je več prositi in nadlegovati Boga ali se Mu prepustiti? Prepustiti se je po stopnjah duhovne atletike več kot prosjačiti za to ali ono malenkost. No, morda sem nazadnje jaz, ki ne molim za parkirišče, bolj veren od onih, ki molijo zanj. Bomo videli na sodni dan.

Eno drži. Nobena molitev ni vnemar. Vsaka molitev je dobra beseda. Dobra beseda je možna, ker jo spočne dobra misel. Dobra misel in dobra beseda pa zagotovo prej ali slej postaneta meso, se pravi dobro dejanje. Molitev ima tako nujno dober učinek, četudi tega takoj ne vidimo. Še več: molitev učinkuje, četudi nismo verni. V hipu ko moliš (oz. si misliš in želiš dobro), postajaš boljši – in to je pomembna sprememba.

Ne vem, katero duhovno taktiko boste izbrali pri naslednjem iskanju parkirišča. Boste prosili ali se boste prepustili? Oboje je prav, če je rojeno v dobronamernem srcu. Srečen Božič!

sneto iz gopixpic.com

* Tekst je bil objavljen 23.12.2014 v reviji Jana.

"Jaz sem musliman, kaj si pa ti?"

foto: muslimvillage.com

Jaz sem musliman, kaj si pa ti?

Da se je z zgornjim stavkom nek muslimanski mladenič ustopil pred nekega krščanskega mladeniča, sem zvedel pred kratkim. Od takrat se mi ta stavek rola po glavi. Čudovit je. „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Muslimanski mladenič ve, kaj je. Predstavljamo si krščanskega mladeniča, ki ob takem nastopu brezkrvno momlja: „Jaz sem nekaj hodil k verouku, … do birme, saj veš,... drgač pa, jasno da, nimam nič s cerkvijo,... za božič, saj razumeš, iz gole navade, grem k polnočki,... ne, ne v cerkev, pač pa v gostilno zraven,..“ In predstavljamo si veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev, ki takemu odgovoru krščanskega mladeniča ploska: "Mladenič šibke identitete si - ah, ti post-moderno bitje; sekulariziran in brez smeri – ah, kako je to šik. Pojdi z blagoslovom Slavoja Žižka!"

Islam napreduje, ker v osrčju Evrope vse bolj nastopa kot JAZ SEM, se pravi kot identiteta. Tudi nova generacija muslimanov v Sloveniji je bolj pogumna z rutami in bradicami kot ona pred njo. To je prav in fer. Evropski JAZ NISEM, se pravi tudi v filozofiji in umetnosti poveličevano brez-identitetje daje ambicioznemu islamu več kot dovolj prostora. Evropa je pred desetletjem zavrnila možnost, da bi v svojo ustavo zapisala judovsko-krščanske korenine. Naslonila se je zgolj na grško-razsvetljensko korenino. Prvenstvo torej gre razumu in etiki človekovih pravic. Evropa zavrača svoj izvorni imunski sistem, ki je krščanstvo, in se zanaša ne nekaj izrecno nereligioznega. Vprašanje je, če je ta določitev identitete dovolj, da ohrani samo sebe. Bo tako še naslednjih sto let ali pa bo morala spet vgradititi religijo v svojo uradno simbologijo in ideologijo? Če gre verjetni viziji zgodovine, kot jo je podal ruski sociolog Pitirim Aleksandrovič Sorokin, bo religija v prihodnje spet močno na sceni. 

Zaenkrat pa....

.... IDENTITETA: islam – sekularizirano krščanstvo, 1:0.

Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?

Povrnimo se k muslimanskemu mladeniču, ki je oni dan stopil pred kristjana in ga stresel z besedami: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Predstavljajmo si, da muslimanski mladenič nadaljuje: „Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?“ Slovenec in menda birmani kristjan odmomlja: „Moj biološki oče je Dejan. Odraščal sem z maminim partnerjem Jožetom - imel se ga rad. Zdaj živim v skupnem gospodinjstvu z Janezom, saj sta se mama in Jože razšla. Nimam bratov in sester.“  Veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev spet ploska: “Tako je! To je prava zgodba. Svobodne vezave namesto tradicionalne družine! Otrok, kolikor paše - drgač splav! Homoseksualizacijo v šole in spremembo spola na državne stroške! Juhej! Smo pred novo generacijo človekovih pravic.“

Islam prihaja z fudamentalno sociologijo in fudamentalno biologijo. Ko rečem fudamentalno (osnovo, temeljno), ne mislim nič negativnega. Fudamentalna sociologija pravi, da če zdrži družina, zdržita tako posameznik kot širši družbeni sistem; fundamentalna biologija pravi, da je rodnost sila pomembna; da pač vsak organizem hoče živeti in se nekako nadaljevati po svoji individualni smrti. Rodnost je pomembna tudi v geopolitičnem smislu. Na koncu je dežela od tistih, ki imajo več otrok. Amen.

Tako je fer. Zakaj bi vire preživetja v nedogled posedovali egoisti, ki nočejo živeti in delati za svoje potomstvo? Zakaj bi goli biološki sili s pozicije politične moči ukazovali moški, ki nočejo biti moški, in ženske, ki nočejo biti ženske? 

Oziroma...

... DEMOGRAFIJA: islam – sekularizirano krščanstvo, 2:0.

Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?

Rekel je: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Nato je potisnil pogovor v vsebino. Predstavljajmo si tole: „Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?“ Kristjanček se čehlja za ušesom: „Pa kaj jaz vem,... za birmo sem se nekaj tega moral učiti na pamet,.... verujem v enega,... mogoče v tri... eh, saj ni važno,... župniki brez veze komplicirajo s temi stvarmi.“ Hans Küng se v svoji špeh-knjigi o zgodovini krščanstva Das Christentum (1999) sprašuje, kako je lahko v VII. stol., v samo nekaj desetletjih, cvetoče severnoafriško krščanstvo klonilo pred islamom. Tudi zato, odgovarja, ker je bilo izmučeno od teoloških debat okrog sv. Trojice in Kristusove narave; utrujeno od napetosti med pravovernostjo in herezijo. Če povem po domače: krščanstvo je učilo 1 + 1 + 1 = 1 in se pri tem precej naprezalo, islam je prišel z razlago 1 = 1 in umiril duhovni boj uma. 

Krščanstvo je intelektualno zapletena religija, islam je bolj enostaven. Islam samega sebe jemlje za čisti monoteizem, krščanstvo pa obravnava kot prikriti politeizem oz. poganizirani monoteizem. Na spletu lahko poslušate muslimanske pridigarje in izvedence (dr. Zakir Naik, npr.), ki pravijo, da so muslimani „bolj kristjani od kristjanov“, saj naj bi Jezusov nauk sprejemali v njegovi izvirni inačici – inačici totalno čistega monoteizma, kjer ni prostora za tri osebe v enem Bogu. 

Kaj zdaj? Se bomo odrekli naprezanju intelekta in duha? Edina možna pot je, da kristjani vzdržujemo visoko teološko refleksijo o sv. Trojici in Kristusu ter nove rodove vzgajamo v njej. Če bomo popuščali, če bomo poenostavljali, če nam bo vseeno, če bomo nevedni (kot zvečinoma že smo).... bo tudi na področju verskega znanja in razlag prevladal islam. Fer.

VERSKO ZNANJE: islam – sekularizirano krščanstvo, 3:0.

Zid ni v naravi Evrope

Most na Drini pri Višegradu. Po tem mostu nosi naslov znameniti Andrićev roman.
Drina je že iz časa Rimskega cesarstva meja med evropskim Vzhodom in Zahodom.
(foto: geoportal.rgurs.org)

Rimski papež je bil v enem tednu najprej v evropskem parlamentu v Strasbourgu, nato v Carigradu. Čista geopolitika. Strateški trikotnik kot pred tisoč dvesto leti. Zamislite si papežev obisk v Aachnu pri cesarju Karlu Velikem, voditelju zahodne Evrope, čez nekaj dni obisk v Carigradu pri bizantinskem cesarju Nikeforu in patriarhu Tarasiju. Ali kot pred petsto leti: najprej pogovor z mogočnim svetorimskim cesarjem Karlom V., nato pogovor z njegovim strašnim tekmecem z Bosporja, ki sliši na ime sultan Sulejman Veličastni.

Seveda Schulz in Juncker nista Karel Veliki, Erdogan ni Sulejman Veličastni ampak „ljubezenski“ trikotnik in geografija sta še vedno ista: Zahod – Vzhod – Rim.

Francoski filozof  in zgodovinar Rémi Brague v knjigi „Evropa, rimska pot“ razvija misel, da je Evropi najbolj bistvena lastnost njena sposobnost za sintezo. Evropa zna iz različnih in tujerodnih materialov ustvariti novo celoto. Tega pa se ni najbolj naučila v Atenah, kje sta doma grška filozofija in demokracija, niti ne v Jeruzalemu, od koder prihaja njena verska identiteta, temveč v Rimu. Poklic Rima je poklic sinteze. Danes po „rimski poti“ na dokaj očiten način hodita tako rimski papež kot Evropska unija. To je Zahod.

Kaj pa Vzhod? Zgolj vekotrajna grožnja? Vzhod, pa najsi gre za misijonarsko razpoložene muslimane, za ambiciozne Putinove Ruse ali za Kitajce s kolosalno kapitalsko in demografsko močjo, tudi danes pritiska v osrčje Evrope. Evropa seveda lahko postavi zid pred muslimani, Rusi in Kitajci. Toda pomnimo, ko so Rimljani začeli postavljati zidove na obronkih svojega cesarstva, so že naznanili svoj konec. Zid ni v naravi tukajšnje civilizacije.

Frančišek, rimski škof, to ve. Zato v nekaj dneh obisk pri današnjih Karlih Velikih in današnjih Sulejmanih Veličastnih, ter istočasno namig za gradnjo mostu iz Rima preko Carigrada do Moskve. Papež grožnjo z Vzhoda odstranjuje z dialogom in sintezo. Obenem sporoča, da tudi za naslednje tisočletje velja: če ni Rima, ni Evrope.


* Besedilo je bilo objavljeno 7.12.2014 kot uvodnik v tedniku Družina.

Vsi mi

 

Kazimir Malevič, Črni kvadrat na belem ozadju (1913)

*

So mehanizmi grešnega kozla, ki delujejo, in so, ki ne delujejo. Dobro načrtovani mehanizmi ne delujejo. Ker so dobro načrtovani. Ker je v njih preveč zavestnega. Taka „dobro načrtovana“ in zato popolnoma neuspešna mehanizma grešnega kozla sta tista, katerih žrtvi sta Janez Janša in Milan Kučan. Ta dva „grešna kozla“ nikakor ne funkcionirata in namesto, da bi Slovenci preko njune „krivde in izgnanstva“ dosegli katarzo in sprostitev napetosti, dosegamo nasprotno.

Zlasti primer Janeza Janše je tak, da smo že na robu obupa. Silna armada politikov, novinarjev, stricev in tet, špijunov, spin dohtarjev, intelektualcev, sociologov, modernih umetnikov (eden izmed njih v svoje in v veselja režima še vedno vztraja v preimenovanju samega sebe v Janeza Janšo), filmskih režiserjev, pesnikov, tožilcev, sodnikov, sindikalistov, zdravnikov,... – armada, kot je za javni obračun z enim samim človekom v zgodovini slovenstva verjetno še ni bilo - ga je določila, da je vsega kriv on. Zadeva pa ne steče. Dvajset let delajo na tem, da bi „grešni kozel“ sklonil glavo in označen – kot pri tistem judovskem verskem obredu - odšel iz mesta. On pa ne gre iz mesta. Predestiniranec nima sklonjene glave. Še je tu. Spet se krepi. Saj prvim: obup! Obup nad armado. Obup nad mnoštvom patetičnih figur od antijanšizma idejno in energetsko že povsem izčrpanih ljudi.

**

In so mehanizmi grešnega kozla, ki stečejo. Primer Alenke Bratušek. Podobno kot primer Hilde Tovšak. Ženska je (beri: arhetip čarovnice). Pa moč in oblast ji diši (beri: rine v moško področje). Potem bruseljsko zaslišanje. In v raji podtalno že dolgo želen padec zvezde. Jezljiv užitek raje ob gledanju, kako zvezda trešči na tla. Privoščljivost raje. Za razliko od Janeza Janše so pri Alenki Bratušek pogoji za aktiviranje mehanizma grešnega kozla popolnoma drugačni – ta pravi:
1. žrtev vlogo grešnega kozla sprejema (tisti hip, ko si tiho reče „oh, zares se nisem izkazala na komisarskem zaslišanju“);
2. konsenz okrog žrtve je skoraj popoln; nad njo se zgražajo levi in desni mediji, ženski in moški svet, dom in tujina; njeni včerajšnji politični zavezniki jo kot spako odrinejo od sebe;
3. mehanizma se ne zavedamo; kot posamezniki in kot nacija enostavno pademo vanj in smo nekaj dni zaradi Alenčice kot v rahlo deliričnem stanju; naš stampedo potepta tistih nekaj posamičnih glasov v podporo žrtve;
4. vsi se počutimo bolje, ker smo se ji odrekli in ji naložili breme naše negativitete (zaključni katarzični moment).

Za bolje razumevanje primerjava s postopkoma Janša&Kučan: žrtvi ne sprejemata vlog; konsenz v ljudstvu je polovičen; mehanizem je sproti razkrinkan s strani zagovornikov žrtve in s tem sproti nevtraliziran; na koncu manevra smo vsi samo še bolj razjarjeni in sprti. (Ampak kako to dopovedati eni in drugi armadi? Kako to dopovedati človeku, ki si je znotraj grešnokozlovske ihte dal spremeniti ime in priimek?)

***

Vsi mi. Vsi mi, ki gledamo po tujih ženskah in fantaziramo o njihovih oblinah, ki spimo s sebi podrejenimi tajnicami in delavkami, ki pohotno stegujemo roko po otrocih, ki se utapljamo v pornografiji, ki občujemo z živalmi, ki tepemo in posiljujemo lastne žene, ki potujemo na Tajsko s točno določenim namenom, smo se počutili lepe in čiste, ko je po spletu zaokrožil oni mariborski video z ravnateljem in učiteljico matematike. Nenadejano je prišel „ta srečni dan“ kazni in očiščenja za goro naših grdobij. Take kazni seveda, ki prizadene zgolj enega oziroma dva. Takega očiščenja seveda, ki po zapletenem nezavednem procesu velja za vse nas.

„Gre za veliko zmago slovenskega puritanizma,“ je zapisal Crnkovič, ki ni edini, ki mu ratuje slabo. In gre za kolektivni umor. So namreč mehanizmi grešnega kozla, ki ubijajo. Vsi mi smo lahko metali kamenje v dva zasačenca in bili za nekaj dni na strani „čistih“. Večja je potreba po očiščenju naših grdih src, močneje smo vsi mi lučali kamenje. Tako močno, da je ena žrtev psihično in fizično klonila. Nagraužni rumenjakarski tisk, ki zna biti po eni strani velik zaveznik vseh sedmih naglavnih grehov po drugi pa prekleto puritanski, je dosegel svoj „družbeni učinek“. Toda pozor! To je dosegel v imenu vseh nas!

**** 

Mehanizmu grešnega kozla ni mogoče uteči. Je del nezavednega v delovanju družbe. Lahko pa ga nadziramo, da ne „ponori“. Katoličani smo tukaj v gromozanski prednosti. Vsako mašo začnemo s kesanjem za svoje grehe in imamo spoved. To sta trenutka, ko zavestno sprejemamo odgovornost za svoja slaba dejanja. Že ta „psihologija“ kesanja bi nas morala držati tako nad čistunskimi in linčarskimi vzgibi raje kot nad političnimi manipulacijami grešnokozlovskega postopka.

Da ne govorimo o Milosti, ki prihaja od Njega, ki je edini in zares vzel vse grehe ljudstva nase.

Nestrpnost do religije = ogrožena svoboda vseh

Če evropski kristjan spregovori o kristjanofobiji, bo veliki razsvetljenski svet odvrnil, da pač vsak svoje brani in da vsak sebe najprej vidi kot žrtev, pa da so evropski kristjani, zlasti katoličani, nevrotično razdražljivi ter zakrknjeni za umevanje modernosti, in da imajo spet nekaj za bregom ipd.. Če o kristjanofobiji spregovori odlični predstavnik razsvetljenega liberalnega duha, ti očitki odpadejo. 

Tako je lani o nestrpnosti do kristjanov spregovoril eden najbolj spoštovanih italijanskih kolumnistov filozof Ernesto Galli della Loggia, ki že dve desetletji kot uvodničar sodeluje z največjim apeninskim časnikom Corriere della Sera. Osnovna teza tega misleca, ki se je v mladosti imel za "levičarja ne komunista", je: naraščajoča nestrpnost do kristjanov ogroža versko svobodo; z ogroženo versko svobodo pa je avtomatsko ogrožen temelj Evrope - splošna politična svoboda.

Komentar z naslovom Una libertà minacciata (Ogrožena svoboda) in nadnaslovom L'intolleranza verso la religione (Nestrpnost do religije) je imel precejšen odmev; in ne samo v Italiji. Potrudil sem se s prevodom:

Ogrožena svoboda

V Evropi se tiho zaključuje velika revolucija. Revolucija miselnosti in kolektivnih drž, ki pomeni velik prelom s preteklostjo: protiverska revolucija. Revolucija brez razlik prizadene religioznost kot takšno, ne glede na njeno konfesionalno poreklo. Ampak iz zgodovinskih razlogov in ker govorimo o Evropi, ta revolucija nastopa kot bistveno protikrščanska.

Ernesto Galli della Loggia
(foto: Wikipedia)

Toda krščanske Cerkve ne samo, da so bile skoraj povsod postopoma izgnane iz vsakega pomembnega javnega prostora; ne samo da skupku njihove vere v največjem delu celine ni več zaupana kakršna koli možnost, da bi usmerjal javno politiko; ne samo da se je na polno uveljavila težnja krčiti krščanstvo in religijo na čisto zasebno stvar;... ampak zdi se, da je proti krščanstvu, za razliko od drugih religij, danes dovoljeno nastopiti z najbolj ostrimi žalitvami, z najbolj krutimi klevetvami.

Poglejmo nekaj primerov izmed številnih, ki bi lahko potrdili, kar pravim (primeri so deloma povzeti iz navedb nekega članka, ki je pred kratkim izšel v časopisu Avvenire). Na Irskem so cerkve prisiljene dati na razpolago svoje lastne dvorane tudi za proslavljanje porok med homoseksualci. V Rimu je med prvomajskim koncertom nek pevec oponašal obredno gesto evharistične posvetitve hostije, držeč v rokah namesto hostije kondom. Na Danskem je parlament sprejel zakon, ki primora evangeličansko luteransko Cerkev, da obhaja poroke med homoseksualci, čeprav se je tretjina pastorjev te Cerkve izjasnila kot nasprotna takim porokam. Na Škotskem sta dve babici katoliške veroizpovedi bili sodno prisiljeni sodelovati pri splavu, ki so ga izvajale njune sodelavke. Ceh angleških zdravnikov pa je določil, da „morajo“ biti zdravniki pripravljeni dati na stran svojo osebno versko prepričanje, ko gre za področje kontroverznih tem.

Še: v nekem nedavnem videospotu Davida Bowieja, v katerem je ta zvezdniški rocker oblečen podobno kot Jezus, je prizor, v katerem duhovnik, potem ko udari berača, vstopi v bordel in tam zapelje redovnico, na katerih rokah se pokažejo stigme. Na Angleškem je neki medicinski sestri bilo prepovedano med delovnim časom nositi križ na verižici, neka majnša tiskarna pa je bila pravno preganjana, ker ni hotela tiskati eksplicitno seksualnih materialov, ki jih je naročila neka gejevska revija. V Franciji je glede na sedanjo zakonodajo praktično nemogoče, da bi kristjani lahko javno trdili, da so za njihovo religijo spolni odnosi med osebami istega spola pač greh. In tako naprej steče neverjetna poplava primerov (o katerih se lahko informirate na spletni strani www.intoleranceagainstchristians.eu ).

Da ne naštevamo, da skoraj v vseh evropskih državah v imenu preprečitve kakršnekoli diskriminacije ukinjajo pridobivanje sredstev za krščanske ustanove. Podobno je bila ukinjena klavzula, ki je ščitila svobodo vesti pri medicinskih poklicih in pri reševalcih. Tudi ne štejemo več primerov, ko so na vseh bolj ali manj javnih ustanovah, začenši s šolskimi, v okviru praznikov in počitnic, izbrisali besedo Božič in jo zamenjali z nevtralnim „zimske počitnice“ ali podobnimi.

Teh zadev je toliko, da vzbujajo zaskrbljenost v vsaki liberalni zavesti. Ne gre toliko za krščanstvo, Cerkev ali religijo, temveč gre za nekaj precej bolj pomembnega: gre za svobodo. In za zgodovino. Gre za zavedanje, da je v Evropi verska svoboda zgodovinsko gledano nastopala kot vir (in pogoj) vsej ostalih civilnih in političnih svoboščin. Biti popolnoma svobodni, da častimo svojega Boga, da širimo vero vanj, da izpolnjujemo zapovedi, da pripadamo določenemu pogledu na svet, da priznavamo od zapovedi definiran smisel bivanja, da lahko javno prakticiramo bogoslužje; pa tudi seveda biti popolnoma svobodni, da nimamo nobenega Boga in nobenega bogoslužja: od tod je krenila pot evropske svobode. In: ali je potrebno spomniti, da šlo za krščanskega Boga?

Škatlica za vžigalice, ki vznemirja špansko javnost, saj jo je madridski
muzej moderne umetnosti Reina Sofia uvrstil med eksponate
na neki letošnji razstavi. Na eni strani škatlice je narisana goreča
cerkev, na drugi pa napisano anarhistično geslo:
"Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori."
(foto: teinteresa.es)

Verska svoboda ne pomeni nič drugega kot svobodo vesti, se pravi, da nismo iz nobenega razloga prisiljeni sprejemati idej in obnašanj, ki so v nasprotju z vodili, ki jih sprejemamo v svoji notranjosti. To je pravzaprav svoboda samo-določanja; ki je zato tudi svoboda govora, pisanja, razprave v podporo lastnim prepričanjem, kakor tudi svoboda poslušanja drugih prepričanj in svoboda, da se drugim pustimo prepričati.

Skratka, verska svoboda na eni ter svoboda mnenja in govora na drugi strani – gre za dva stebra politične svobode – sta v sozvočju. Ravno iz tega zornega kota je torej še kako zaskrbljujoče dejstvo, da je danes v Evropi, na različnih krajih in na različne načine, v nevarnosti svoboda kristjanov. Ne šteje, da se to dogaja zavoljo zaščite te ali one manjšine pred domnevnimi diskriminacijami. Pravzaprav je paradoksno, saj so v trenutni panorami evropske celine kristjani kot takšni manjšina. To so zagotovo – v največji meri katoliški kristjani in njihova Cerkev - v odnosu do mainstream mnenja ter do dominantnih in kulturno akreditiranih navad.

Dovolj je videti, kako se v vročih zadevah nikoli noben ugleden glas, običajno priznan kot tak, ne dvigne v podporo njihovih stališč; kako vsaka obtožba proti njihovemu kleru vedno doživi široko odobravanje; kako je vsako očitanje kristjanom za njihovo zgodovinsko odgovornost za katerokoli negativno stvar iz preteklosti, tudi najbolj domišljijsko, na prvo žogo vedno razumljeno kot še kako utemeljeno.

Morda je čas, da se Evropa, ki samo sebe imenuje „Evropa pravic“ - ki pa prepogosto konča kot Evropa ene in edine politično korektne misli – spomni slavnega poduka velike hčere revolucionarnega judovstva Rose Luxemburg. Lahko predvidevamo, da je slednja kot Judinja in revolucionarka vedela, kaj je hotela reči, ko je dejala: „Svoboda je vedno in zgolj svoboda tistega, ki misli drugače.“

Italijanski izvirnik, Corriere della Sera, 2. junij 2013:

http://www.corriere.it/editoriali/13_giugno_02/una-liberta-minacciata-ernesto-galli-della-loggia_fdbecc20-cb3d-11e2-8266-15b8d315b976.shtml