Houellebecq: Po koroni bo svet isti, nekoliko slabši

V začetku maja 2020, ko je koronavirus v Evropi že začel popuščati, se je v kolumni za javni radio France Inter (link) oglasil razvpiti francoski pisatelj Michel Houellebecq (izgovorimo uelbek), znan po ostrih in tudi politično nekorektnih spisih. Njegovo razmišljanje o situaciji ob koronavirusu so povzeli številni evropski mediji, pri nas je članek na njegov tekst objavil portal MMC (link).

Po karanteni se bomo zbudili v nekoliko slabšem svetu

Zame najbolj tehten in zanimiv je zadnji del kolumne, ravno tisti, ki ga slovenski portal MMC, ki se ukvarja bolj z literarnimi vidiki, ne povzema veliko. Tu se Houellebecq spopade z med karanteno pogosto izrečeno frazo, češ »po koroni nič več ne bo, kot je bilo«. Obratno, meni pisatelj, vse bo tako, kot je bilo. Oziroma, slabše: določene zdajšnje negativne tendence se bodo okrepile in poglobile.

Houellebecq predoči nekaj tendenc, ki so že dolgo med nami:

- zaradi tehnologij se zdi, da materialni človeški odnos postaja odveč (une certaine obsolescence qui semble frapper les relations humaines)

- prikrivanje umiranja (dissimuler la mort)

- umiranje brez prič (morts sans qu’on en ait le moindre témoignage)

- človek kot številka (les victimes se résument à une unité dans la statistique)

Kriza zaradi koronavirusna je te tendence okrepila, oziroma, nas uvedla, da smo jih začeli bolj sprejemati kot normalne, celo nujne. Poglejmo in pokomentirajmo.

Odprava človeškega stika

Houellebecq opozarja, da je moč komunikacijskih tehnologij tolikšna, da človeški fizični stik, ki je v primeru epidemije tako ali tako omejen in kriminaliziran, postaja drugoten, odveč. V distopičnem oziru, bo človeški stik relativiziran tudi na področju spolnosti in prokreacije. Na tej točki Houellebecq citira neko skupino aktivistov, ki pravi (naslanjam se na italijanski prevod v Corriere della Sera): 

Skoraj se bo to, da spočenjamo otoke sami, zastonj, dopuščajoč določeno naključje, zdelo neprimerno, enako kot da bi se šli avtoštopa brez internetne platforme.

Če dodamo: naloga se riše sama po sebi. Koronavirus naj sproži zavezo, da naših stikov ne bomo de-materializirali. Dotik, objem, pogled iz oči v oči morajo ostati na primarni ravni komunikacije. Zlasti za kristjane velja: nismo gnostiki, da bi živeli v virtualnem ali v zgolj mentalnem svetu, smo kristjani, otroci Učlovečenja - Dotika.

Prikrivanje šibkosti in smrti

Houellebecq o času karantene piše: 

Enako bi bilo lažno trditi, da smo ponovno odkrili tragično, smrt, minevanje itd.. Tendenca, ki je stara več kot pol stoletja in jo je dobro opisal Philippe Airès, je, da, kolikor je mogoče, prikrivamo smrt. In glejte, nikoli ni bila smrt tako diskretna kot v teh tednih. Ljudje umirajo v samoti v bolniških sobah ali v domovih za ostarele. Pokopani (ali upepeljeni – upepelitev je bolj v duhu časa) so takoj, brez, da bi bil kdo povabljen, na tajno.

Pandemija je Evropejce prisilila, da smo v nekaterih deželah in regijah (Belgija, Laombardija, Madrid) istočasno doživeli zelo veliko smrti v kratkem času, samo umiranje umirajočih pa nam je bilo skrito. Tako v Italiji kot v Španiji je v določenem delu javnosti celo prišlo do odpora do prikazovanja velikega števila krst. Lahko rečemo, da je tendenca, ki smrt skriva, prikriva, malo tabuizira malo banalizira, tokrat triumfirala s pomočjo epidemoloških ukrepov.

Umiranje brez prič, umrli kot statistična enota

Smo že pri tretji tendenci, ki s prejšnjo tvori nekakšno smiselno poglavje: ker že dolgo težimo k temu, da skrivamo umiranje, nam ob koronavirusu pride še kako prav, da umiranje poteka brez prič in da je smrt človeka zabeležena zgolj kot statistični dogodek.

Michel Houellebecq zapiše: 

Smrt – ne da bi o njej imeli najmanjše pričevanje. Žrtve se skrčijo na statistično enoto vsakodnevnih smrti. Tesnoba, ki se širi med ljudmi, ko skupno število žrtev narašča, nosi v sebi nekaj abstraktnega.

Ples številk in statistike je dobil še srhljivejše poteze. Ko so ponekod razpravljali, pri katerem letu starosti nekega bolnika s covid-19 ne priklopiti na respirator, se je zgodilo nekaj novega. Houellebecq: 

Nikoli doslej nismo s tako mirno nesramnostjo /tranquille impudeur/ povedali, da življenja vseh niso enako vredna; da od nekega leta starosti naprej (od 70., 75. od 80. leta?) velja, da si nekoliko že mrtev.

Kakor koli, na koncu sestavka Houellebecq ponovi svoj strogi in pesimistični stav, ko zapiše: 

Po tej karanteni se ne bomo zbudili v novem svetu. Isti bo, nekoliko slabši.

Michel Houellebecq, Wikipedia

* Ta zapis bo v daljši obliki (t.j. pospremljen s krščanskim odgovorom) izšel v junijski številki revije Cerkev danes)