četrtek, 24. november 2016

Majhna deklica na prometni cesti



Je to sploh mogoče? Da dekle, staro 20 let, v 29 dneh prehodi Slovensko planinsko pot, tisto pot, saj veste, ki gre od Maribora preko Pohorja na Uršljo goro, nato čez Kamniško-savinjske alpe na Karavanke, da bi nato prodrla v srce Julijcev in preko Triglava udarila v smeri Vršiča in Jalovca, pa spet v dolino in nazaj gor na Sedmera jezera, nakar do Krna pa okrog Bohinja čez Idrijsko na Nanos s končnim spustom do Ankarana in skokom v Jadransko morje? Je mogoče, da to dekle vse to stori sama? 

Da, je mogoče. Zgodilo se je to poletje. Ker je to dekle skavtska voditeljica. Kača Kaja, če smo natančni.

Je to sploh mogoče? - se sprašujem zadnjič, ko se z avtom peljem po predmestju Celja in vidim pred seboj deklico, ki s čelado na glavi pogumno potiska pedale svojega kolesa po robu prometne ceste. Ali so njeni starši popolnoma neodgovorni, da pustijo tako malo bitje med vse te jeklene mrcine? Ali ni danes za starše edino pravilno, da so vedno pripravljena taxi služba za svoje otroke? Ali niso danes šolski kombiji tisti, ki so otroke vzeli s cest? Kako to, da tale deklica vendarle kolesari po tej prometni cesti? In to sama!

Hitro dobim odgovor. Prehitim in prepoznam jo. V vzvratnem ogledalu ugledam volkuljico iz našega stega. Da, je mogoče – si rečem, deklica je pri skavtih.

Skavtstvo je čudovito. Pri otrocih in mladih odpravlja strah pred življenjem. Življenje ti ni navrženo, kot je prašičem navržena razkuhana pesa v korito in so zadovoljni. Življenje si moraš tudi poiskati in ga vzeti v svoje roke. To pa ne gre, če te je strah v hribe, če te je strah na cesto, če zavit v vato čakaš, kaj ti bodo starši ali država nasuli v korito. Če te je strah izzivov, te je strah življenja. Če si izzivov ne znaš vnaprej poiskati, se v njih testirati, v njih rasti, bodo izzivi enkrat potem prišli sami do tebe in te pohodili. Ker ne boš pripravljen. Bodi pripravljen!


* To besedilo je bilo najprej objavljeno v skavtski reviji Skavtič (oktober 2016). Foto: prizor iz skavtskega tabora pri Rotundi v Selu, arhiv stega Rakova Steza 1.

3 komentarji:

  1. Super. Tudi slika! Spomnil sem se ene ture, ko sem kolega-začetnika peljal po 'lažji' plezalni poti preko sedla v naslednjo dolino. Za nama je bila ena pikica, pod steno naju je prehitela, punca, ter naju čez dobre pol ure kot drobna pikica gledala z nekega izpostavljenega stranskega vrha. Midva pa sva se s sedla samo še v dolino spustila, kot kak žele. Seveda je bil kolega precej osramočen, ker je videla, da sem ga skoraj za tazadnjo gor rinil in domala na ravnem na štrik vezal. Spet drugič sta nas prehiteli dve angleški upokojenki, čez sedemdeset sta jih imeli, nenehno sta debatirali, hodili počasi, in bili na Vršiču že pri čajčku, ko smo tamladi 'po bližnjicah' prisopihali iz doline. To so bili zdravilni porazi za naše male egece in priložnosti za velika, še danes nepojasnjena čudenja.

    Bil sem kake tri tedne socialistični tabornik (za skavte sploh slišal nisem), potem pa so me izgnali, ekskomunicirali po naše, kajti na njihove nevzgojne pritlehne zakajene finte sem odgovoril s podobnimi štosi, ki sem jih privlekel Bog ve od kje – iz genetike dedov, ki so morali vojne preživeti? A nič hudega – že kot najstnik sem začel sam hoditi po divjih hribih in gozdovih, kjer še lovci ob mraku odidejo domov. Spal sem po teh divjinah brez šotora, tudi v snegu, srečeval medvede … Šel sem plezat stence, sam, nevarovan, pri katerih mi zdaj zastane dih in žalosten sem nad svojim nespametnim 'pogumom', ko me je kdaj le še Gospod lahko rešil. Vsega tega je bilo res veliko. In če ostaneš živ, imaš nekaj v sebi, kar kolegi nimajo. Le živ je treba ostati … Odtlej so ob tebi vedno kaki nevidni medved, tiger ali orel.

    Zato je ta stavek zlata vreden za današnjo mladino:

    »Če si izzivov ne znaš vnaprej poiskati, se v njih testirati, v njih rasti, bodo izzivi enkrat potem prišli sami do tebe in te pohodili. Ker ne boš pripravljen. Bodi pripravljen!«

    To bi bil lahko naslovni stavek naše skavtske organizacije. Poleg tega pa je to stavek našega Gospoda, ki enkrat pride, nenajavljeno kot vse nesreče in preizkušnje (kot tat, je rekel) in če nismo pripravljeni nanj, GA SPREGLEDAMO in ostanemo večno neizpolnjeni zapečkarji, z dvomom v prihodnost lastne duše. Imenovati se kristjan od tedaj naprej, je nespodobna žalitev za prve kristjane izpod Rima.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zdaj pa še drug komentar: eno je hvala takih podvigov deklet in žena, drugo pa je potuhnjeno feminizirati Cerkev, skavte in vojsko. Ko tam vodilne položaje dobijo 'trenirane trenerke', ki pa v srcu nimajo lepote in dobrote, dobimo falirano vojsko in policijo. Vojake vodi ministrica, pri kateri še po dveh letih ni za odkriti lepote in dobrote srca. Pa policijo prav tako. Pa zdravstvo. Pa šolstvo. Kje je tu poštenje, kje dobrota? Kakšen poraz za zdravo moškost! Kikle jim komandirajo! Zdaj naj pa še po cerkvah take zalomastijo in je - konec. Razumem bolj od mamic vzgojene možake, da radi častijo ženske, a opažam, da najbrž nimajo tistega senzorja, ki čedne in simpatične in močne in odrezave in delovne ženske loči od prave ženstvene ženske, ki ima lepo srce in je poštena. In zna biti materinska. Cerkev lahko rešijo SAMO očetovski škofje, ki imajo sicer nekaj feminilnega v sebi, a so predvsem možakarji, očetje. Če ne bodo znali zadržati nekaterih vse bolj feminiziranih duhovnikov, ki ne izbirajo sredstev, tudi skrajno levičarskih, 'krščanskih socialistov', da bi svoje 'mirovništvo' in 'enakopravnost' lansirali med vernike, bo polom neizbežen. Njih OSEBNA težava je nikoli presežen ojdipov kompleks, zato se vedno v sebi upirajo avtoriteti (očetovskemu zgledu), ter iščejo potuho pri 'mamicah'. Kiklah. Ko pride do tega, mora nadarjen Božji iskalec zapustiti takšno združbo. Zato so nastali samostani in se napolnile puščavske votline. In le od tam je prihajal Božji glas, ne iz feminiziranih brlogov. Te stvari mora dodobra razumeti, kdor res želi pomagati narodu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem za to, da sem prehodil Slovensko planinsko pot št.1 potreboval ne manj ne več kot 10 let, klasični poletni vikend planinec.

    Kapo dol pred mladenko iz uvoda sestavka.

    OdgovoriIzbriši