četrtek, 09. junij 2016

Izvorna zmota progresistov

Gioacchino da Fiore, razlaga zgodovine s pomočjo risbe (calabriaonweb.it)

Hočeš zgraditi stavbo, ki bo segla do neba? Utrdi najprej temelje ponižnosti.
Sv. Avguštin

Rog je, tako kot je bila Metelkova, socialni in umetniški laboratorij novih oblik ustvarjanja in novih oblik odnosov, novih idej, je zatočišče odrinjenih in onih, ki nas zanimajo te nove oblike ...
Tanja Lesničar - Pučko, 7. 6. 2016 v Dnevniku o rušenju bivše tovarne Rog


So ljudje, za katere po večini ne vemo, da so obstajali, so pa imeli izreden vpliv na mišljenje človeškega kolektiva in zato še danes prebivajo v kakšnem kotičku naših možganov. Eden takih je Gioacchino da Fiore (Joahim iz Fiore, 1130-1202). Ta menih in opat je zgodovino razlagal kot napredovanje iz slabšega na boljše. Nič posebnega, boste rekli. To je storil že sv. Avguštin. Toda Gioacchino je – če uporabimo vsem razumljiv izraz – oče progresizma, ker je to storil na posebej sugestiven način ter z osebno karizmo preroka.

Če ste kdaj obenem futuristično, mistično in utopično razpoloženi; če se vam zdi, da bo jutri nujno boljše, saj da je novo nujno boljše od starega; če ste prepričani, da je edino prav biti napreden, četudi ne veste točno, kaj to pomeni; če so vam nagonsko všeč „odštekane“ karizmatične molitvene skupine ali pa „odštekani“ skvoterji, ki te dni rogovilijo po Rogu; če menite, da se je prava Cerkev rodila šele z 2. vatikanskim koncilom; .... potem je velika verjetnost, da vam iz tistega kotička možganov govori Gioacchino da Fiore.

Slednji je – avguštinsko navdahnjen, a na meji herezije - zgodovino razdelil na dobo Očeta (Stara zaveza), dobo Sina (Nova zaveza) in dobo Svetega Duha (ki naj bi nastopila v XIII. stoletju). Prva je doba pod postavo (sub lege), druga je doba pod evangelijem (sub evangelio), tretja je doba duhovnega razsvetljenja (sub spiritali intellecto). Duhovno razsvetljeni posamezniki in vsa družba bodo omogočili tisočletno kraljestvo miru, svobode in moralne čistosti, je napovedoval Gioacchino da Fiore.

Krščansko ljudstvo se je na Gioacchinove nauke odzvalo na dva načina. Uradna Cerkev se je od njega ogradila ter zablokirala poskuse njegove beatifikacije, med intelektualci – zgovorno je, da Dante Alighieri v svoji Božanski komediji Gioacchina postavlja v raj med blažene - in živahnimi poznosrednjeveškimi duhovnimi gibanji pa so njegove ideje pognale korenine, iz katerih je zraslo precej trdoživo drevo. Drevo pričakovanja „dobe duha“, t.j. notranje svobode in svetlega jutri, ni ovenelo tudi, ko je ovenelo srednjeveško krščanstvo in so se zgodili humanizem, protestantizem, racionalizem, marksizem, fašizem, spolna revolucija, rock'n'roll, newagersko gibanje, .... Tisoč let (lat. millenium) miru, blagostanja in popolnoma svobodnega posameznika v „brezrazredni“ družbi je pred nas še vedno postavljeno kot sanja in naloga, ki jo moramo prej ali slej uresničiti. Nerodno je, da je v družbi hrepenečih po novi dobi tudi Adolf Hitler, ki je redno rohnel o „tausendjähriges Reich“, toda dajmo ga na stran in priznajmo, da smo vsi vsaj malo milenaristi. Najhujša herezija je, če ne verjameš v napredek.

A senca dvoma ob progresističnem maliku ni majhna. Turinski postmoderni filozof Gianni Vattimo (rojen 1936) razmišlja o krizi razsvetljenske paradigme in moči krščanstva ter ugotavlja, da krščanstvo ostaja v veljavi tudi zato, ker so „napredne sile“ padle na izpitu pri dveh vprašanjih: pri vprašanju nasilja in pri vprašanju pravičnosti. Razsvetljenstvo, francoska revolucija, tehnična revolucija, socialna revolucija, komunistična revolucija in ostali iz te tovarišije niso rešili problema nasilja in niso vzpostavili optimalno pravične družbe. Čeprav so to obljubljali.

Če se povrnemo k naši temi, vprašanje se glasi: Kaj je narobe z idejo napredka, če tisočletnega kraljestva miru ni in ni zmožna ustvariti? Kaj je narobe z idejo napredka, če se ji zgodijo takšni „zdrsi“ kot so Katin, Auschwitz, Huda jama in Hirošima? Zmoto je treba poiskati pri enem izmed izvorov – pri Gioacchinu in pri njegovi aplikaciji Svete Trojice k zgodovini.

Ko je Tomáš Halík (rojen 1948 v Pragi) postal katoliški duhovnik, tega ni vedela niti njegova mama. Za časa komunizma je ilegalno deloval v „podzemni“ češki Cerkvi, danes ga štejemo za enega najbolj prodornih mislecev iz območja Srednje Evrope. Halík se v svojih delih rad ukvarja z vprašanjem odnosa med krščanstvom in modernim svetom. Tudi on na zgodovino in Cerkev gleda „trojiško“ oz. „tri-oblično“. Nenazadnje je Janez Pavel II. pogosto govoril, da je Cerkev (dodajmo: v širšem smislu tudi človeštvo) „ikona sv. Trojice“. Medtem ko Gioacchino da Fiore „oblike“ Očeta, Sina in Svetega Duha postavlja na zgodovinsko časovnico na način, da ena sledi drugi, Tomáš Halík v predavanju Je Cerkev zvesta modernemu človeku? (link) razlaga, da so tri „oblike“ Cerkve sočasne.

Povedano drugače, a še vedno v jeziku Gioacchina da Fiore: zgodovina je istočasno od Očeta (postava, disciplina, izročilo, tempelj), od Sina (ljubezen do bližnjega, darovanje samega sebe) in od Svetega Duha (svoboda, navdih, iskanje novih obzorij).

Izvorna zmota progresizma je, da zadnja doba „tlači“ prejšnji dve. Kot da Duh ne potrebuje Očeta in Sina. Ko se „doba svobodnega duha“ odtrga od dobe moralnega zakona in dobe brezpogojne ljubezni do bližnjega, pride do nekakšne praznine, v katero – čeprav se to sliši neverjetno - lahko „v imenu napredka“ vstopita tako nasilje kot nepravičnost. Pride lahko do absurdnega položaja, ko v imenu „novodobnih“ pravic do zločinskih razsežnosti kršimo najbolj osnovne človekove pravice, kot sta pravica do življenja in lastnine. Na Slovenskem smo tovrstno železno pest napredka še kako okusili. In to s strani vseh treh političnih milenarizmov prejšnjega stoletja: s strani fašizma, nacizma in komunizma.

Napredek je zapisan v našo genetiko in ne smemo ga brezumno ter prestrašeno ovirati. Ne smemo pa mu dovoliti, da se prevzame. Malikovanje napredka je že njegova regresija. Nadutost naprednih je že maligni tumor napredka. Kaj nam je torej storiti, da se napredek ne izjalovi? Tomáš Halík, pišoč sicer o Cerkvi, pravi, da harmonična drža sočasno ustvarja:
  1. prostor za „dediščino očetov“, se pravi, vedno se moramo znati nasloniti na tradicijo; tudi tisočletja nazaj lahko gremo po nauk in smer za prihodnost;
  2. prostor za „novo zapoved“, za Kristusovo postavo ljubezni do bližnjega; brez nje ne smemo narediti niti milimetra naprej;
  3. prostor za „vladavino odprtosti“, za prestop mej do zdaj znanega. 

4 komentarji:

  1. Morda pa le prihaja do dialoga? Ta pa je seveda lahko le duhovni, nikoli svetni, ker svetni je le prepir. Sv. Avguštin, veliki nedokončani, a prav zato glasnik ponižnosti. Do konca neizpolnjeni, a ne po svoji krivdi, ampak po krivdi teologij in pomanjkanja končnega znanja v Cerkvi, nauka, ki bi mu dal končno osebno potrditev. A nič hudega – takoj po odhodu je našel vse. Zato je sveti. Ostali pa se prepirajo.

    Boli, ko so 'tradicionalni progresisti' včasih glavni glasno-govorniki. Celo papežu modrujejo. Spoštujem jih, a v nekem hipu sprevidim, da so odrezani od korenine in hitim si mašiti ušesa, kajti govorjenje evangelijskega ideala nasmejani šunka-množici ni in ne more biti odrešenjsko. Kaj vedo ti duhovni vodniki o mesu sveta, če govore, da se mu ni moč upreti po zapovedih, zato so v katehezi nepotrebne? Pavel pa je povedal: Zapovedi so, da sploh prepoznamo greh, Gospod pa je, da pademo predenj in nas odreši ali doda kar manjka. Ko je to tako, gre zelo hitro. Zelo hitro.

    Seveda gre vse vedno le na boljše, a le tistim, ki Gospoda ljubijo, in on ljubi njih. Potem jim gre zelo na boljše, vse do nebes, četudi jim gre na zemlji vse na slabše. Tri dobe, da so – Očetova, Sinova in od Duha? Seveda so, a te dobe so vse v meni, zdajle, če je Gospod moj Gospod in prijatelj. Vse dobe so le otroci časa, čas pa je kočijaž svetnosti in časnosti. Ker v nebesih ni časa, ampak je sveta Večnost, je to dokaz, da so tovrstne teologije le izrodek uma, ki melje potico in obenem razglablja ali se bo zadržal gledati čedno sosedo – se bo zadržal po postavi Očeta ali po milosti Sina ali po navdihu Duha? Po ničemer, ker je že zdaj v padel. Samo še flanca in smeti.

    Seveda mora biti hrepenenje po novi dobi, saj to je hrepenenje naše duše po Bogu. Ker le tam si oddahne. Niso vsi svetniki hrepeneli in našli? Nova doba je Večnost. Kdor jo zajaha, gre z njo, in vse bolj se mu mudi, da zapusti ta planet časa, zmot in teologij brez Gospoda. O nasilju ni za govoriti tako enostransko, ker nasilje je prav tako lastnost Boga in Gospoda, a vernik bi zdaj že moral vedeti, če bi ga živi duhovnik podučil, da je Gospodovo nasilje prav tako Božja ljubezen. Vse ostalo pa so sanjski zemeljski približki tej pravičnosti in usmiljenju, in so res rakasti, a včasih pa niso. Narava duše je, da rabi vodnika, Gospoda, in narava telesa in naroda je, da rabi voditelja. Vsi zdravi narodi si izvolijo močnega voditelja, če le gre, tudi poštenega. Če je to v narodu izrojeno, postaja komunistične (demonske) narave, pa naj je veren ali ne. Vsako podjetje upa na dobrega poštenega voditelja, vsak športni klub, vsaka fara in vsaka država. Kako smo čakali nadškofe! Bog Gospod ne more biti edini voditelj - to je namreč nova utopija nekih duhovnih filozofov - zato Gospod deluje skozi razsvetljene voditelje. Prepoznamo jih po karizmi, moči, ki jo imajo, ta moč pa je, da imajo zdravo pamet, so socializirani, opravljajo velika dela, ter da se njihovi krivični nasprotniki lomijo kot noži pod gosenicami tanka. Torej je Gospod z njimi. Borijo se ne za tisočletje miru, ampak za dan za dnem miru. V tem ni nobene utopije, ampak je podlaga za napredek duše.

    Zadnja dva odstavka v tekstu posebej pomirjata. A Gospod je odprt, ni pa vsiljiv. Trmasto vsiljevati odprtost pa postane novo zemljeno nasilje, četudi v imenu 'dobrote'. Kajti narava sveta in nebes je, da sta odprta in zaprta. Kakor komu in kakor kdaj. Oboje je ljubezen, ker Gospod je absoluten.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pogled se mi je ustavil na besedni zvezi "odštekane" karizmatične molitvene skupine. Eni od njih pripadam tudi sama že kar lepo število let. To je eno izmed sider moje vere. Opora v vseh življenjskih situacijah. Malo občestvo različnih starosti, značajev, talentov, skupna pa nam je želja po prerojenju in izgradnji nas kot posameznikov, naših bližnjih, naših duhovnikov in celotnega občestva.
    Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti, je rekel bl. A. M. Slomšek. Zato s pesmijo in molitvijo slavimo Boga očeta in Sina in Svetega Duha, vse tri osebe svete Trojice. Bog je celota, ne deli se časovno, krajevno, pojmovno, ali še kako drugače, kakor bi mogoče komu ustrezalo. Pusti se spoznati, če se mu približaš, se pustiš voditi in ga priznavaš za edinega in absolutnega gospodarja svojega življenja. Odgovor boš zaslišal v tišini svojega srca, če je le to ponižno in spokorjeno, kajti Bog se prevzetnim upira.
    Če strnem, približaj se Bogu in on se ti bo približal. Tu je odveč vsako filozofiranje, kajti ljubezen je stvar srca; osebni, intimni odnos človek - Bog.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pogled se mi je ustavil na besedni zvezi "odštekane" karizmatične molitvene skupine. Eni od njih pripadam tudi sama že kar lepo število let. To je eno izmed sider moje vere. Opora v vseh življenjskih situacijah. Malo občestvo različnih starosti, značajev, talentov, skupna pa nam je želja po prerojenju in izgradnji nas kot posameznikov, naših bližnjih, naših duhovnikov in celotnega občestva.
    Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti, je rekel bl. A. M. Slomšek. Zato s pesmijo in molitvijo slavimo Boga očeta in Sina in Svetega Duha, vse tri osebe svete Trojice. Bog je celota, ne deli se časovno, krajevno, pojmovno, ali še kako drugače, kakor bi mogoče komu ustrezalo. Pusti se spoznati, če se mu približaš, se pustiš voditi in ga priznavaš za edinega in absolutnega gospodarja svojega življenja. Odgovor boš zaslišal v tišini svojega srca, če je le to ponižno in spokorjeno, kajti Bog se prevzetnim upira.
    Če strnem, približaj se Bogu in on se ti bo približal. Tu je odveč vsako filozofiranje, kajti ljubezen je stvar srca; osebni, intimni odnos človek - Bog.

    OdgovoriIzbriši
  4. Hm, kot kristjan težko verjamem v napredek človeštva, ker vem, da ne bo zmagovalen. Zmagovalen bo sovražnik napredka in človeštva, in potem bo konec: zmagal bo Jezus, in uničil sovražnika. Ampak to še ne pomeni, da si za napredek ne bom prizadeval, se zanj boril.

    Kar je zanimivo, pa je to, da lahko enako razločevanje opazimo pri rogovcih, metelkovcih in drugih aktivistih širom sveta. Malo jih je, (naj so ateisti ali kaj drugega), ki še verjamejo v zmago. Ti časi so mimo, ko so "progresivci" verjeli v zgodovinsko nujnost zmage napredka (in prav vera v zgodovinsko nujnost je občasno povzročala etični dispenz, ker je delati dobro bilo izenačeno s "pomagati zgodovini"). Na ideološki ravni se morda še tako govori, kot da bi verjeli v zmago, ker se skuša vsaj za silo vzdrževati optimizem, na teoretski pa nikakor več. Danes velika večina (tudi trdih marksistov) v prihodnost zre vsaj z negotovostjo, če že ne s pesimizmom. To, kar jih motivira, ni zaupanje v boljšo prihodnost, saj se distopija zdi enako ali celo bolj verjetna opcija. Kar jih motivira, je prepričanje, da si prizadevajo za pravo stvar, četudi bo (morda) poražena. Kot kristjan sem "na boljšem". Vem, da ne bo poražena: korakamo pač od poraza prek poraza do Jezusove zmage.

    Nenad

    P.S.: če "napredek" zamenjamo s "pravičnostjo" v smislu odprave krivičnosti, zveni precej manj heretično. :)

    OdgovoriIzbriši