četrtek, 28. april 2016

Küng: Pogovorimo se o nezmotljivosti (prevod)

Znameniti švicarski teolog Hans Küng je daljnega l. 1970 objavil knjigo Unfehlbar? (Nezmotljiv?), v kateri je postavil pod vprašaj dogmo o papeški nezmotljivosti. L. 1977 je Küngu bila odvzeta „missio canonica“, kar je pomenilo, da ni več smel poučevati na katoliških izobraževalnih ustanovah. Vseeno je Küng s svojim raziskovalnim delom in spisi pomembno prispeval k podobi katoliške teologije in k medverskemu dialogu ob koncu drugega tisočletja. Na Slovenskem ga poznamo po gibanju Weltethos (Svetovni etos), za katerega se znajo zanimati tudi neverujoči.

Z nastopom papeža Frančiška je Küng začutil priložnost, da znova odpre „staro rano“ - vprašanje nezmotljivosti. V začetku marca 2016 je papežu poslal Apel glede tega vprašanja (link). Papež mu je osebno odgovoril. Včeraj (27.4.2016) je španski dnevnik El País objavil Küngov odziv (link) na papeževo pismo. Ohranjujoč El Paísov naslov sem ga prevedel Branko Cestnik.

------------

„Dragi brat Hans ...“
Hans Küng

9. marca 2016 je nekaj pomembnih časopisov v različnih deželah objavilo moj Apel papežu Frančišku, v katerem sem ga prosil, naj omogoči odprto, nepristransko in predsodkov osvobojeno razpravo o vprašanju papeške nezmotljivosti. Zelo sem vesel, da sem takoj po Veliki noči preko berlinske nunciature dobil oseben odgovor od papeža Frančiška, ki je nosil datum Cvetne nedelje (20. marec).

V tem pismu so zame pomembne naslednje točke:

- Da mi je papež odgovoril in da mojega Apela, če tako rečem, ni pustil viseti v zraku.

- Da mi je odgovoril on sam in ne njegovo osebno tajništvo ali kardinal državni tajnik.

- Da izstopa bratski ton njegovega pisma v španščini, v katerem me je z ležečimi črkami po nemško naslovil “lieber Mitbruder” (“dragi brat”).

- Da je papež s pomočjo španskega prevoda pozorno prebral moj Apel.

- Da je visoko cenil razmišljanja, ki so me pripeljala, da sem objavil 5. zvezek (mojih zbranih del), ki je posvečen nezmotljivosti. V tem zvezku predlagam, da teološko predebatiramo različna vprašanja glede te dogme v luči Svetega pisma in Tradicije; in da to storimo z namenom, da bi Cerkev XXI. stoletja, semper reformada, poglobila konstruktiven dialog tako z ekumensko stvarnostjo kot s postmoderno družbo.

Papež Frančišek ne postavlja nobenih mej. Na ta način odgovarja moji želji po svobodni razpravi o nezmotljivosti. Osebno mislim, da bi ta novi prostor svobode moral biti izkoriščen za katoliški in ekumenski napredek v razjasnjevanju kontroverznih dogem.

Takrat si še nisem mogel predstavljati, kako velik prostor svobode bo nekaj dni zatem odprl papež Frančišek s posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia. Že v uvodu pove, da „ni potrebno, da so vse razprave glede nauka, morale in pastorale razrešene z izjavami cerkvenega učiteljstva“. Papež je proti „hladni kabinetni morali“ in proti temu, da bi se škofje še naprej obnašali kot „kontrolorji milosti“. Meni, da evharistija ni nagrada za popolne, temveč je „hrana za šibke“. Papež pogosto navaja izjave sinode, škofov in nacionalnih škofovskih konferenc. Noče biti edini glas Cerkve.

To je novi duh, ki sem ga vedno pričakoval od cerkvenega učiteljstva. Prepričan sem, da se bo končno tudi o dogmi papeške nezmotljivosti – odločilno in temeljno vprašanje katoliške Cerkve – lahko razpravljajo s svobodnim duhom, odprto in brez predsodkov. Papežu Frančišku sem globoko hvaležen, da nam daje to priložnost. Moja zahvala je združena s pričakovanjem, da bodo škofje, teologinje in teologi tega duha brez pomislekov naredili za svojega in da bodo sodelovali v nalogi, da razjasnimo dogmo nezmotljivosti v duhu Svetega pisma in velike cerkvene Tradicije.

Tiara - podarjena papežu Benediktu XVI. l. 2011.
(Wikipedia)


2 komentarja:

  1. Cerkvene dogme so čez stoletja burile duhove, a le tistim, ki jih hote ali nehote želijo obračati in s tem potegniti ljudi, da se dela razdor v temeljih cerkve. Papež je postavljen po božji volji in v luči duha se razume, da ima papež pred seboj potrebe in koristi cerkve. Tega se je dobro zavedal naš škof A. M. Slomšek v odgovoru papežu Piju IX., ki je poslal l.1849 škofom pismo in je želel preučiti obstoječe stanje čaščenja Marijinega brezmadežnega spočetja med kleriki in vernimi. A.M. Slomšek je odgovoril: » V vernem ljudstvu meni zaupane škofije je tako trdno zasidrano prepričanje o brezmadežnem spočetju blažene device Marije, da ga ne bi samo globoko prizadelo in užalilo, če bi kdo trdil nasprotno, marveč bi se tudi zelo začudilo, če bi mu šele sedaj predložili to dogmo, ki jo je treba v veri sprejeti. …« Škofje so se sicer čudili, čemu je potrebno posebej razglašati versko resnico, v katero že vsi katoličani verujejo. A so se sinovsko vdanostjo opravili nalogo in poslali odgovor papežu Piji IX, papeževo odločitev o razglasitvi te dogme pa sprejeli kot pravilno in modro.
    Danes pa so zadeve ravno obratne, takšno zgoraj opisano rovarjenje in odpiranje vrat po svobodni razpravi za preučitev smiselnosti kontroverznih dogem ni plodno in slabi cerkev. Le komu pa to lahko koristi?

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam s prvim komentarjem. Izbira teksta za prevod in tekst sam je nekak faraonski pristop, ker je enak faraonovemu glodajočemu vprašanju: Je Mojzes zmotljiv ali ni? Vernika po zvitem duhu sili, da se mora torej spraševati: »Je Bog zmotljiv ali ni, ko deluje preko svojih izbranih služabnikov, papeža?« Za mesnate vernike je zmotljiv, a v resnici Gospod ni nikoli zmotljiv. Zato tudi popravi eventualne zmote svojih iskrenih služabnikov. Kdor to dvomi, ga Duh spregleda. Daj Brane, napiši kaj živega, tole je vse nekam mrtvo in zvito. Le kako lahko izbranega ocenjuje nekdo, ki vidi samo – nič? Jn 9,39: »Če bi bili slepi, ne bi imeli greha. Ker pa govorite: 'Vidimo', vaš greh ostane.« Le kaj vidite, če duh v vas ni pravi? Duh dvoma in podtikanj ni Sveti duh. Opažamo lahko tudi tole taktiko: prvi poskus potolčenja dobrih nasvetov je v namigih, da je neka oseba proti papežu Frančišku. Ko je to ovrženo, se uporabi druga taktika: mar papež ni zmotljiv? Kakšen je duh, da piše take stvari, ki želijo zmesti vernika? Izgnati si to stvar in biti DUHOVNIK brez lažnega ponosa, je zdaj naloga. Obstajajo namreč sveti duhovniki in psevdo duhovniki. Oboji so Kristusovi, a niso enaki. Prepoznaš jih že po tem, s kom se radi družijo.

    OdgovoriIzbriši