ponedeljek, 07. marec 2016

Razcepljeni duhovnik in enoviti burkež


Druga stran verske svobode je pravzaprav pacifikacija svetovnonazorskega pluralizma, ki pa iz tega izhajajočih bremen ne razdeli enako na vse. Do zdaj je liberalna država izmed svojih državljanov edinole od vernikov zahtevala, da tako rekoč razcepijo svojo identiteto na javno in zasebno.
Jürgen Habermas l. 2001 v govoru Vera in védenje

A tako militantni islamizem kot militantni katolicizem sta bibličnega izvora, izvirata iz potlačenega mojzesovskega izhodišča biblijske supercivilizacije. Nista zloraba, marveč uporaba tega izhodišča; ena od njegovih izpeljav, zato se lahko kadarkoli prebudita.
Tine Hribar v članku Vloga džihadistov pri sesuvanju in preporodu EvropeSobotna priloga, 6.2.2016


Geneza 1, 27 in proti-religijsko varovalo na TV Slovenija

Pred nekaj leti sem bil povabljen v dopoldansko oddajo na prvem programu TV Slovenija. Skupaj z urednico ene izmed slovenskih revij naj bi podala nekaj misli o zakonski zvezi med možem in ženo. Na daleč se je videlo, da so najini vlogi standardni: gospa urednica – oblečena v črno kot se spodobi metropolitanski intelektualki - bo zagovarjala liberalno videnje poroke; gospod župnik – oblečen v črno kot se zanj spodobi - bo zajahal konja katoliške dogme.

Ko sem bil na vrsti, da povem, kakšno je katoliško gledanje na zakon in družino, mi je voditeljica prijazno kimala, kimala, kimala,... vse dokler nisem prišel do besede, ki jo tvorijo tri črke: B+O+G. Ob omembi Boga me je strokovno vljudno, a čudno urno prekinila.

Saj vem, da v takšnih oddajah ne smem imeti pridigarskih izlivov. Toda če me nekdo vpraša o katoliškem nauku o zakonski zvezi, ne morem mimo Geneze 1,27. Tam piše, da je Bog ustvaril moža in ženo, iz česar sklepam, da sta mož in žena ne samo vsak zase temveč tudi oba skupaj Božja podoba. Skratka, dostojanstvo zemeljske poroke izhaja iz njene transcendentalne osnove. Nič drugega nisem hotel – jaz, predstavnik transcendence - pojasniti slovenskim gospodinjam, ki so tisto dopoldan ob televiziji likale perilo.

foto Kim Gottlieb-Walker
Voditeljica me je prekinila, vendar nisem bil potrt. Ni bila grda do mene. Kaj hočem, tako je - sem si rekel, ko sem ponižno zapuščal osrednjo RTV hišo. Svojih javnih pet minut sem vendarle imel, čeprav misterija Geneze 1,27 nisem pojasnil. Morda drugič.

Ponovno trpanje ljudi v opuščene rudnike. Varovalo, kje si?

Čez nekaj tednov je ista voditeljica v isti oddaji na isti TV Slovenija imela v gostih Iva Godniča, slavnega imitatorja maršala Tita. Prijetno sta se pomenkovala. Gospodinjam za likalnimi deskami ob poslušanju hvalospevov Titu roka verjetno ni zastala. Rade poslušajo o alfa samcih. Proti koncu Godnič preide na tiste, ki omalovažujejo Tita, in pravi, da je v „Sveti Barbari“ zdaj spet prostor in da se take lahko strpa noter. Besed ni težko razumeti v smislu: kdor ni za Tita - marš z njim v Hudo jamo!

Zavora, gospa voditeljica, zavora!

Zastonj. Nobene zavore ni. Godnič se nekoliko ustavi sam, češ, kakšen sarkazem, ha, ha, ha,... Voditeljica pa se ves čas široko smeje in dela reklamo za kdo-ve-kateri-že kalodont. Nobenega jastrebovega refleksa, nobenega profesionalnega poseganja v besedo.

Sklep je preprost: Bog je v javnem diskurzu prepovedan, Bog spada v totalno privatno sfero. Zaporedje črk B+O+G je vstavljeno v varnostno kodo in ko RTV ožilje to zaporedje zazna, je protivirusna blokada avtomatska. Zaporedje črk B+O+G je na slovenski nacionalni televiziji subverzivno, če je izrečeno izven verskega programa. Zgolj verski program je „rezervat“ za take Indijance, kot smo župniki, zunaj tega območja veljajo granitna pravila Jenkijev.

Nadaljevanje sklepa: ob zaporedju črk T+I+T+O ogroženosti za sistem ni, protivirusna blokada se ne aktivira, reklama za kalodont je dovoljena. Še več: varnostni mehanizmi so veselo na dopustu, tudi ko burkeževe besede zaidejo v cinizem najslabše sorte; ko torej iz za silo prikrite hvalnice genocida preide v odkrito izpoved želje po novem genocidu.

Genocid da je smešen, Bog da je nevaren. Kako je tak zdrs mogoč?

Ko je komunistični burkež enovito bitje, katoliški duhovnik pa razcepljeno

Jürgen Habermas, eden največjih filozofov našega časa, je l. 2001 prejel nagrado za mir, ki jo podeljuje združenje nemških knjigotržcev (Friedenspreis des Deutschen Buchhandels). Ob tej priložnosti je povedal zahvalni govor z naslovom Vera in védenje (Glauben und Wissen), katerega osrednja tema je odnos sekularizirane države (družbe) do religije. Bilo je le nekaj tednov od napada islamskih skrajnežev na newyorška dvojčka in ves svet je razpravljal o „verskem terorizmu“ ter o bodočnosti sekularnih družb.*

Sloviti agnostični razumnik je med drugim dejal: „Do zdaj je liberalna država izmed svojih državljanov edinole od vernikov zahtevala, da tako rekoč razcepijo svojo identiteto /ihre Identität aufzuspalten/ na javno in zasebno.“ Če povemo drugače: neverni državljani nimajo rigidne obveze, da svoje intimno nazorsko prepričanje, da Boga ni, zaprejo v zasebnost. Neverni državljani z lahkoto v javnosti nastopajo kot neverni, verni težko kot verni. Posledično je identiteta nevernega državljana v okolju javnega diskurza enovita, identiteta vernega pa razcepljena.

Zdaj razumemo voditeljičin refleks. To, kar se nam je zdelo televizijski zdrs, je bila zgolj nevešča raba „pravilnika“, po katerem ima vernik neko neprijetno dvojnost, s katero je potrebno v rokavicah. Cestnika, ki je povrh vsega profesionalni vernik misijonarskih ambicij, je v skladu s „pravilnikom“ bilo potrebno obravnavati z velikim oprezom, da tista njegova druga identiteta ne bi bruhnila na dan. Previdnost medijske delavke, ki je v bistvu previdnost zaradi v ozadju čemečega Boga. B+O+G je namreč sila nevarna kombinacija znakov. To nas venomer opozarja barjanski miselni par Hribar.

No, ko je v studio pridrsal Godnič, posebnega opreza ni bilo potrebno. Godnič je, kot je. Komunistični burkež nima neželene intimne in želene javne korpulence. Njegova politična identiteta je enovita. In vsi vemo, kako oh in ah se je pomenkovati z ne-dvojnimi ljudmi.

Habermas v pogovoru s kardinalom Ratzingerjem l. 2004 (uni-passau.de)
Dvojno očiščenje“

Da je religiozna navzočnost v družbi razcepljena navzočnost, za Habermasa ni dobro. Ne samo zaradi religije, ki je v glavnem odrinjena od javne razprave, kar ima za posledico stalno napetost. Tudi za liberalno državo, ki temelji na tradiciji Razsvetljenstva, ni dobro, če ni zmožna dialoga z religijo, ki je vendarle ogromna duhovna sila. Pomenljivo: po Habermasu bi se morala sodobna država zelo previdno vesti, ko sprejema zakone, ki se dotikajo verskih prepričanj.

Da bi v dobro vseh izstopili iz napetih odnosov, Habermas predlaga „dvojno očiščenje“: religijsko in razsvetljensko, versko in agnostično, cerkveno in državno. Lepa ideja. Ko bo uresničena, bomo vsi lažje zadihali in pri medijskih delavcih bo ob kakšnem stavčiču iz Geneze manj zgoraj opisane protivirusne panike. 

Za zdaj na Slovenskem znamo predlagati le „enojno očiščenje“ - tisto, ki ga mora „nujno“ in „brez ugovarjanja“ opraviti naš idejni nasprotnik! Naša nesreča je to.

Do kdaj, Gospod?


* Govor Vera in védenje je v izvirniku na tej povezavi, na spletu pa ga najdete tudi v drugih svetovnih jezikih. Habermasovim pogledom na religijo in sekularizirano družbo je posvečeno tudi eno poglavje v knjigi Nova levica in krščanstvo španskih avtorjev Contrerasa in Pooleja. Revija Tretji dan pa nam na tej povezavi ponuja v slovenščino prevedeno Habermasovo predavanje Predpolitične podlage demokratične pravne države?, ki ga je avtor povedal na srečanju s kardinalom Ratzingerjem l. 2004, ki ga je pripravila Bavarska katoliška akademija.

4 komentarji:

  1. Ena misel me pa daje: da bi v javnem diskurzu opuščali citranje Svetega Pisma. Sveto Pismo je za h maši. V javni besedi pa je potrebno stvari razlagati brez neposrednega citiranja. Ali bi to bilo možno?

    OdgovoriIzbriši
  2. Identiteta vernega razcepljena ? Ker v javnosti ne more nastopat enovito ? A se ne spremeniš če si veren ? In postaneš prav tako enovit, samo spremenjen .. pregneten, očiščen ?

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobro Branko. Le več osebne transcendence dati notri. Take stvari se da zmeniti že pred oddajo, ter se obrniti in oditi, če duhovnik ne sme omenjati Boga. Kajti to je njegova edina naloga. Po drugi strani pa je grešno hudim vsiljevati Besedo. Sklep: hoditi tja po ponižanje, ne koristi nikomur. Kjer duhovnik ne more pridigati vsaj enega ali treh stavkov Evangelija, ni mesto zanj. Če odhaja potlačen in depresiven, Gospod ni vesel, duhovnik je žalosten in voditelj oddaje postane prebivalec Sodome in Gomore.

    OdgovoriIzbriši
  4. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši