četrtek, 17. julij 2014

Pastoralno spreobrnjenje - zdaj!

Papež Frančišek sprejema Tri kralje, ki so simbol oznanjevanja.

Zgodovina: Aparecida, škofovska sinoda in PIP

V naravi jezika je, da se spreminja. Pojmi in pojmovne zveze se rojevajo, rastejo in tudi umirajo. S papežem Frančiškom je prišlo, lahko rečemo, do eksplozije bogatih in barvitih besed. Tudi takšnih, kakršnih doslej od papežev nismo bili vajeni. Ena izmed pojmovnih zvez, ki bo v prihodnje vse bolj v rabi, ko bomo razmišljali o pastorali in evangelizaciji, je »pastoralno spreobrnjenje«. Papež Frančišek mu v spodbudi Veselje evangelija posveča osrednje mesto v prvem poglavju, katerega naslov je Misijonarska preobrazba Cerkve (VE 19–49).

Na dogajanje v Cerkvi pozornemu slovenskemu bralcu izraz »pastoralno spreobrnjenje« ne bi smel biti tuj. Uporabljen je namreč v slovenskem pastoralnem načrtu Pridite in poglejte (2012): »Nova evangelizacija nas postavlja pred izziv pravcatega pastoralnega spreobrnjenja v misijonarskem smislu« (PIP 51). Slovenski PIP »si je upal« uporabiti ta močni izraz in ga postaviti v osrčje strateške pastoralne refleksije, ker je bil že prej uporabljen v rimskem dokumentu z dolgim naslovom Lineamenta za XIII. redno zasedanje sinode škofov na temo Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere (2011).

Če gremo po časovnici še nazaj, pridemo do zasedanja južnoameriške škofovske konference v Aparecidi l. 2007. V sklep dokumentu Aparecide (DA) je poglavje Pastoralno spreobrnjenje in misijonarska prenova občestev (DA 365-372). V njem najdemo vse tiste prvine (veselje oznanjevanja, odločitev za uboge, preklop na misijonarsko paradigmo, materinskost Cerkve itd.), ki jih v zvezi s pastoralnim spreobrnjenjem danes razvija in podaja papež Frančišek. Poglejmo eno izmed osrednjih misli Aparecide: »Pastoralno spreobrnjenje naših občestev zahteva, da preidemo od pastorale zgolj ohranjanja k odločni misijonarski pastorali. Tako bo mogoče, da bo eden in edini evangeljski program z novo misijonarsko vnemo vstopil v zgodbo vsake cerkvene skupnosti. Na ta način se bo Cerkev izkazala kot naproti prihajajoča mati, kot gostoljubna hiša, kot stalna šola misijonarskega občestva« (DA 370).     

Preklop na misijonarsko paradigmo

Povedano zelo na kratko, za papeža Frančiška pastoralno spreobrnjenje Cerkve pomeni, da slednja preklopi na misijonarsko paradigmo. Vprašajmo se, ali Cerkev ne oznanja že ves čas? Ali ni v stalnem misijonu? Ali ne pošilja svojih najboljših sinov in hčera misijonarit v dežele, kjer Kristusa še ne poznajo? Ali s »pastoralnim spreobrnjenjem v misijonarskem smislu« ne odkrivamo na novo tople vode?

Tovrstna vprašanja so mogoča, ker nismo dovolj ozaveščeni o položaju krščanstva v naših deželah. Papež opozarja, da stvari ne smemo »pustiti pri starem«, kajti dandanašnji »ne zadošča več gola administracija« (VE 25). Sodobni svet se je oddaljil od krščanskega oznanila, sekularizacija napreduje. Zdaj je čas z nov val evangelizacije, za »misijonarsko izbiro« v vseh delih Cerkve. »Sanjam o 'misijonarski izbiri', to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za njeno samoohranitev,« poudarja papež (VE 27). Pri tem se naslanja na nauke 2. vatikanskega koncila in prejšnjih papežev.

Spomnimo, da o preklopu na misijonarsko paradigmo tudi v slovenskem prostoru razmišljamo že dlje časa. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (PZ, sinoda), ki je končal svoje delo l. 2001, tako novo evangelizacijo postavlja med naše tri temeljne strategije (PZ 56–65). Da smo na pragu »pastoralnega spreobrnjenja v misijonarskem smislu«, je v sinodalnem dokumentu mogoče razbrati še iz mnogih drugih navodil. Za katehezo, denimo, je zapisano, da moramo preiti »od kateheze za življenje znotraj župnije oziroma občestva h katehezi, ki usposablja za odgovornost in skrb za oddaljene, neverujoče in javno življenje (misijonska razsežnost kateheze)« (PZ 349). Spomnimo še, da je Škofija Celje leta 2009 prva v Sloveniji izdelala svoj škofijski pastoralni načrt. Kot glavni ideal in cilj načrta je zapisala, da hoče narediti iz škofije »misijonarsko goreče krščansko občestvo«.

Iz zanke »obrnjenosti vase«

»Misijonarska izbira« zahteva od Cerkve, da premaga »obrnjenost vase«, kot je to držo imenoval že Janez Pavel II. Cerkev se mora rešiti »svoje osamljene zavesti in samozadostnosti« (VE 8). Taka sprememba pa zahteva duhovni napor, ki ga lahko poimenujemo tudi z besedo »spreobrnjenje«. Preden začnemo spreminjati »navade, sloge, urnike, govorico«, moramo torej pastoralno spreobrniti sebe, svoje mišljenje, naše osebne in skupne duhovne poudarke. Osnovna smer spreminjanja miselnosti bo naslednja: če smo se do zdaj ukvarjali s seboj, se bomo odslej več ukvarjali s človekom zunaj našega običajnega kroga. Če je doslej bilo »najbolj važno«, kako se ministranti držijo pri maši in kako do denarja za obnovo podružnice, bo odslej za nas glavni izziv, kako potrkati na srca oddaljenih in neverujočih.

Kdor ob takih zahtevah pozna psihološko in organizacijsko naravnanost zdajšnjega pastoralnega sistema in samih pastoralnih delavcev, ve, da pastoralno spreobrnjenje ne bo lahko. Stoletja smo vajeni delati v razmerah, ko smo bili središče, glavni, avtomatsko poslušani in slišani. Stoletja smo bili vajeni, da je način kateheze in podeljevanja sedmih zakramentov deloval, le ohranjati in po potrebi izboljševati smo ga morali. Ta navajenost in samoumevnost se je globoko usedla v našo pastoralno kulturo. Papež Frančišek jo imenuje tudi »avtoreferenčnost«. Skratka, »ugnezdili« smo se, papež pa je sklenil, da nas bo »zbezal« ven.


Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes 2/2014

1 komentar:

  1. Laiki, ki smo ozko povezani z pastoralo, zelo dobro razumemo, na kaj se nanašajo navedeni dokumenti. Dobro tudi razumemo papeža Frančiška, zato ima veliko podporo laikov, kar pa ne bi mogli trditi za kler, (komentarji na spletih tu in tam po svetu). Sem iz slovenske obale, kjer baje z škofovim dovoljenjem, se na nedeljo (malo veliko noč za mene osebno) v mestu Izola s 17.000 prebivalci opravi samo bogoslužje brez evharistije. V Piranu je 8 duhovnikov, v Kopru pa sigurno še več, vendar maše ni. Da ne govorimo za periferijo, župnije imajo duhovnike, ki v celem letu ne opravijo ene homelije. Namesto homelij, poslušamo očitke in razna druga jajčka, ki ne spadajo v mašo. Pa brez zamere. Kler je v krizi in poberite se iz krize ali pa pokličite misijonarje, ker škoda na naših otrocih je nepopisna. Na vest čigavo?

    OdgovoriIzbriši