Župnik Josef K.

Prizor iz filma The Trial (1962) posnetem po romanu Franza Kafke Proces;

režiral kultni Orson Welles, Josefa K. igral mitični Anthony Perkins.

Znoriš! Vprašaš se, če sta država in Cerkev res ločeni. Očitno sta vse manj ločeni. Pa ne po volji Cerkve, temveč po volji države. Država hoče čim bolj nadzirati Cerkev ali vsaj določene segmente v njej, zlasti denarne. Bolj ko levičarji tulijo o ločenosti države in Cerkve, bolj država tišči nos v župnijske in samostanske blagajne.

Danes sem namreč prevzemal župnijo. Cerkveni postopek je trajal 20 minut. Pregled knjig, predaja financ, nato podpisi dveh ključarjev, starega in novega župnika, podpis dekana, priložnostni nagovor dekana in ključarja,... pa hajd na malico v bližnjo gostilno. Tam, ob dunajskih in jeruzalemčanu, smo akterji in priče primopredaje po štajersko veseli in zgovorni ostali skupaj poldrugo uro.

Sledil je prenos farnega računa pri Banki Celje na moje ime. „Preprosto,“ sem si rekel. Oba, stari in novi župnik, greva na banko, pokaževa škofove dekrete in osebne dokumente, prijazna gospa opravi prepis in to je to. „Preprosto,“ sem si rekel. Da, še nekaj let nazaj je bilo preprosto! Danes sva stari in novi šla na banko in koj spoznala, da sva na robu „kafkijanskega“ sveta.

Na banki, potem pa na AJPES-u (hvala Bogu, sta v Celju ustanovi le 300 m ena od druge) so nama prijazne gospe razložile, da danes gredo zadeve takole:

• na Banki Celje hočejo papir od AJPES-a, da si ti res res novi zastopnik župnije;
• na AJPES-u (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve) hočejo papir Urada za verske skupnosti, da si ti res res novi zastopnik župnije;
• Urad za verske skupnosti pa,.... ne vem,... ni ga v Celju,... bom videl naslednji teden, ko se bom obrnil nanj. (Pripravljen sem na vse. Tudi na to, da na tej Komisiji za religijo zapojem latinski mašni kanon in prikažem pravilno rabo kadilnice – le da bodo uradniki verjeli, da je Josef K. / Branko C. pravšnji za župnika).

Hec na stran! Reč je takšna: da postanem finančno operativen župnik (t.j. župnik, ki upravlja župnijski račun) moram dandanašnji skozi tri državna sita. Državna pisarna 1 potrdi državni pisarni 2, da sem jaz župnik določene župnije; nakar državna pisarna 2 potrdi državni banki (država je posredno večinski lastnik celjske banke), da me lahko postavi za upravitelja župnijskega računa.

A ni tu nekam „too much“ države? In to ob tem, da smo „kao“ ločeni!? Ali ni ob tako močni navzočnosti države nevarno, da bo ob določeni politični klimi ali ob poskusih omejevanja verske svobode (na katere lahko računamo v prihodnje, če se bo zdajšnja dvotretjinska parlamentarna večina še bolj rdeče obarvala) prišlo do zlonamernih pritiskov na cerkvene ljudi?

No, v primeru, da naslednji teden na Komisiji za religijo pogrnem, in mi rečejo, da me nočejo za „zastopnika župnije“, vem, kaj mi je storiti. Avstrija je slabo uro vožnje vstran. V Lipnici gotovo imajo kakšno banko, ki bo vesela „Herr Pfarrerja“ iz neke nepomembne „vindišarske“ lokalitete. Le lepo se bo treba obriti in obleči ter na vratih germanske pisarne prijazno pozdraviti: „Grüß Gott!“