ponedeljek, 28. april 2014

Zaznamek ob zadevi Goričane

Sinodalnost: laiki in duhovniki se pogovarjajo. Celje, 16.XI.2013. foto: B.C.

Neurje z gorenjske smeri

Slovensko katoliško telo je v rahlem šoku. Neurje z gorenjske smeri. Na iskreni.net so se odločili, da bodo odprli vprašanje obnove dvorca Goričane ter izpostavili vlogo ljubljanske nadškofije in kardinala Rodeta. Nadškofija se kakopak brani pred obtožbami. Tu in tam se na spletnih lokacijah k debati priglasi kak posameznik. Večina iz aktivne klerikalno-laiške sredice pa se nas je potuhnila in čaka, kaj bo.

To ne pomeni, da ni mnenj; da nas reč ne zanima; da se in pectore ne opredeljujemo. Srečaš duhovnika, ki se strinja z iskrenimi, a šepetaje; srečaš onega, ki brani nadškofijo in kardinala, a potihoma. Sam nisem izvzet. Sem pa v precepu bolj kot kdo drug. Sem prijatelj in občasni sodelavec iskrenih, sem prijatelj in sodelavec ljudi iz ljubljanskega cerkvenega središča. Veselim se pogumnih laikov, kot vrednoto gojim tudi vdanost hierarhiji. Bi bilo najbolje, da bi se potuhnil in počakal, da neurje mine? Nagon po preživetju (beri: kalkulacija o karieri) pravi, da naj storim tako. Glavo dol, Brane, glavo dol!

Ampak vedno je kak ampak (in o teh "ampakih" bomo še kaj rekli). Z leti si grem vedno bolj na živce, če sem tak: šepetajoč in za vogalom. Ko je l. 1982 nek miličnik s pendrekom v roki navalil name, da bi me stolkel, se nisem upognil. Dvignil sem glavo gor, se zravnal, ga gledal naravnost v oči in rekel: „Nimaš me pravice tepsti!“ Sem se vmes izgubil? Ali sem se zgolj (cinično) prilagodil stvarnosti?

Tiho, tiše, klevetaje...

Tiho, tiše,... tako smo katoličani vajeni že desetletja, ko gre za razpravo o kočljivih notranjecerkvenih temah. Šok, o katerem govorim, je zato bolj komunikativne kot vsebinske narave. Šokantna ni toliko obnova dvorca, niti ne kritičnost skupine laikov, kot je šokantno, da je skupina laikov spregovorila javno.

Ni namreč res, da se o tabu temah v Cerkvi med slovenskimi katoličani ne debatira. Se debatira. In na veliko debatira. Ampak v off-the-record modusu. Tiho, tiše,... Naša hišna specialiteta je konspirativni način komuniciranja in ustvarjanje neslišnega javnega mnenja. Ja, prav ste prebrali. Menda obstajajo zaobljeni koti in kvadrature kroga, zakaj ne bi obstajalo še neslišno javno mnenje? Nekateri prav uživamo v njem.

A tudi tega vzorca bo konec. Bolj bomo gradili občestvo, bolj bo nevzdržen. Premagati ga moramo, ker konspirativna manira skriva hudičevo zanko. Stopnjevanje se ne zaključi z „najtiše“, temveč gre takole: tiho, tiše, klevetaje. Končna postaja je razkolniška šinfarija.

Ampak

Drug zaznamek, ki se mi vrinja v misli ob zadevi Goričane, je o laikih. Kako dolgo že govorimo o „uri laikov“! In da se ta ura premika sila počasi! Kaj pa če se premika sila počasi, ker je naš (duhovniški) govor o laikih pogosto „ampak govor“? 

Laiki - da, seveda! Ampak, saj veste, preveč pa tudi ne smejo imeti v rokah. 

Katoliški laiki samoorganizirani v civilni družbi - da, seveda! Ampak pozor, da ne postanejo kača na prsih matere Cerkve! 

Iskreni.net - pridni, pridni! Ampak vprašanje, če katoliški.

Nek komunikolog na rimski Salesiani nas je nekoč podučil, da je z uporabo ampaka (it. però) tisti del povedi, ki je po ampaku, pomembnejši od onega pred njim. Aplicirajmo: če rečemo, „laiki so v redu, ampak pozor...“, smo težo dali besedi „pozor“. Poudarek v podsporočilu torej ni, da so laiki v redu, pač pa: „Pazi se laikov!“

Lev, ovca, lev, ovca, lev, ovca,...

Kaj je narobe z laiki? Nič. No, nič, dokler se kleriki ob njih ne počutimo ogrožene. Včasih je za občutek ogroženosti dovolj že to, da nad aktivnimi in nekoliko bolj avtonomnimi laiki nimamo želenega nadzora. Alergija nekaterih na skavte bi si na tem mestu zaslužila posebno analizo in poglobitev.

Večkrat sem dejal, da smo slovenskega laika stoletja vzgajali za ovco, po drugem vatikanskem koncilu pa naj bi kar naenkrat postal lev: dejaven, samozavesten, pobudniški. Toda zadeva je še bolj zapletena. Pravzaprav nekateri kleriki od laika pričakujemo, da je lev in ovca obenem. Lev tam zunaj; rjoveča zverina, ko se je treba spopasti z liberalci in komunisti; primerek z vrha prehranjevalne verige v džungli tega sveta. A ovca tu notri; krotko bitje v cerkveni stajici.

Ko torej dobimo laika leva, se rado zgodi, da hoče biti lev vedno: tam zunaj in tu notri. Noče dveh natur. Če rjove v džungli, zakaj ne bi tudi v staji? Takega laika se bomo morali v cerkveni sredici preprosto bolj navaditi. 

Če hočemo odpraviti shizoidno nihanje med levom in ovco, se bo potrebno več srečevati, pogovarjati, podpirati. Naša smer je bolj sinodalna Cerkev.

8 komentarjev:

  1. Cerkev je občestvo, ki ga sestavljamo vsi ki verujemo v Jezusa Kristusa, ki je bil pa po današnjih kriterijih laik.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne vem zakaj, vendar se mi je ob branju članka spomin vrnil na nedavno pokojnega kardinala Martinija. Papež Benedikt ni bil na pogrebu in po pisanju katoliških časopisov , je bil tudi bolj zadržan do njegove duhovne filozofije. Kardinal Martini je v intervjuju, le nekaj mesecev pred smrtjo, jasno povedal, da zaostaja Cerkev najmanj 200 let za zgodovino oziroma življenjem današnjega kristjana. Ko pa poslušam papeža Frančiška, pa spodbuja in priporoča knjige kakor duhovnost in življenje g. Martinija. Mislim, da celo na eni od avdienc je govoril o "tem velikem človeku". Sama sem pri osebni duhovni rasti razmišljala in se navduševala nad njegovimi knjigami. Torej zgoraj napisano je razmišljanje v krogu, saj je Cerkev tista, ki naj bi odprla ta krog in postavila pot po kateri naj bi laiki hodili in samozavestno delovali kot kristjani v družbi. Slovenska Cerkev, pa je po mojem gledanju v takem stanju, da so vse smernice in delovanje ostali na nivoju župnika. Kje je uresničevanje sklepov SŠK. Laiki pa smo velikokrat tiho oziroma šepetamo, ker če povemo na glas postanemo črne ovce tudi za svoje pastirje.

    OdgovoriIzbriši
  3. I have a dream... da bi lahko odkrito o Cerkvi brali v verskem tisku ne pa da moramo informacije o dogajanju in zapletih v njej iskati pri tistih, ki ji niso ravno naklonjeni (tisk) ali pa brskati po netu, da vemo kje smo in kaj se v resnici pri nas dogaja.
    S tem samo dokažemo, da nismo prav nič boljši od ostalih, ki informacije filtrirajo glede na svoje potrebe.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pater Cestnik bi bil odličen nadškof.
    Če bi se laike kaj slišalo, bi se to morda še uresničilo !!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja res bi bil.
      Na žalost se tega ne moremo nadejati pri sedanjem nunciju. Slednji žal še pregloboko živi imperialno Cerkev, o kateri je nedavno govoril p. Marko Ivan Rupnik v radijskem misijonu. Kolikor smo ga imeli možnost spoznati po dejanjih v primeru Uran, živi daleč od resnice in od potreb ljudi.

      Izbriši
  5. Samo resnica osvobaja in veseli me, da tudi avtor tega bloga to ve in udejanja. Tudi kadar ni prijetno in utegne odgnati prijatelje. Ljudje namreč nimajo radi tistih, ki kličejo h spokornosti in pogledu vase.

    OdgovoriIzbriši
  6. Da bomo razumeli stanje v slovenski cerkvi, predlagam ogled poslovnega sveta. SCT in njegov "ta glavni", gospod Zidar sta izginila iz posla, ko je bil gospod Zidar obsojen in sicer v Nemčiji, za goljufa. Namesto zapora je izbral 1 milijon €, plačal jih je takoj. Ker je bil obsojen kot goljuf, noben razumen človek ne bo šel z njim v posel ... bi vi vzeli posojilo, dali pod hipoteko vse premoženje in denar dali v roke človeku, ki so ga obsodili kot goljufa?

    Nekaj podobnega vidim v slovenski RKC. Zadnji štirje "ta glavni" so bili odstavljeni, kar je podobno obsodbi v poslovnem svetu. Boste petemu verjeli ali raje počakali, da se pokaže oziroma, da pozabite? Kako sem že zapisal ... noben razumski človek ne bo dal pod hipoteku vse in za denar dal goljufu ...

    Ni enačaj, absolutno ni enačaj, je pa podobno ...

    Alojz Železnik, Trebnje

    OdgovoriIzbriši
  7. Branko,
    hvala za odkritost. Blagodejna je kot hladen obkladek na opeklino. Ker sem kritičnega duha in brez dlake na jeziku, sem se v katoliški "srenji" že večkrat izpostavila z drugačnim mnenjem. Prispodoba z levom in ovcami je res odlična! Dodajam, da znajo biti ovce s svojo množičnostjo kar hud nasprotnik. Mogoče ne rjovejo, znajo pa rezati s poševnim pogledom in motečega leva izločiti.
    Trudim se vnašati pluralnost - kjerkoli že sem. Pogled z druge strani. Včasih je kar izčrpavajoče. A vredno.
    Še bom obiskala vaš blog.
    Helena Pirih Rosa

    OdgovoriIzbriši