Izziv urednikovanja revije Cerkev danes

L. 1967 je bila ustanovljena revija Cerkev v sedanjem svetu. Bila je namenjena duhovnikom in pastoralnim delavcem, ki so v tistem času zlasti potrebovali prostor za razpravo o pastoralnih smernicah po 2. vatikanskem koncilu. Revija je l. 2012 pod vodstvom urednika dr. Petra Kvaternika šla v proces prenove. Sad procesa je revija v novi podobi, nekoliko manj zajetna, z več slikovnega materiala in z novim naslovom - Cerkev danes. Osnovno poslanstvo in osnovna struktura (tema-izzivi-poročila) pa sta ostali. S tem, da ciljamo na več bralcev iz vrst t.i. "novega slovenskega laikata", ki se je okrepil v obdobju po Slovenski sinodi (ŽPS-jevci, prostovoljci, voditelji združenj in skupin, spletni delavci,...).
V zaključni fazi procesa prenove revije sem aktivno sodeloval tudi jaz ter prevzel urednikovanje. Hvala hiši Družina za zaupanje! 
Vabim vas k branju revije! Na tem blogu pa podajam svoj uvodnik v novi št. revije Cerkev danes (2/2014).

Nasmejani Kristus

Kristus na sklepniku iz Žičke kartuzije. Foto B. C.

V muzeju Žičke kartuzije lahko vidite upodobitev nasmejanega Kristusa. Vklesana je na sklepnik iz zakristije zgornjega samostana. Zraven tega sklepnika je na ogled postavljen tudi tisti z upodobitvijo za odtenek še bolj nasmejane Device Marije. Stroka oba sklepnika datira v obdobje med 1325 in 1350. Kako je to mogoče? Ali nam učitelji zgodovine niso rekli, da je bil srednji vek žalosten, temen? Ali ni Umberto Eco v razvpitem romanu Ime rože, katerega pripoved se dogaja v srednjeveškem samostanu,  podobnemu Žički kartuziji, hotel povedati, da je krščanstvo proti smehu, proti veselju?

Res je. Skozi zgodovino se je dogajalo, da je v strašni želji po pravovernosti in moralni čistosti bilo človeško veselje - zlasti tisto, ki se izraža skozi gromki smeh, včasih skoraj sumljivo. Kot je bilo sumljivo, če si preveč gledal v zvezde ali če si namesto v cerkev kdaj šel molit na hrib. Veliki Anton Trstenjak je nekoč dejal, da je eden največjih problemov slovenskega katolištva janzenizem. Ta zaljubljenost v strogost in resnobo, ta večno žalostni v tla zroči grešnik, ta sumičavost do drugačnosti. Janzenizem kot teologija je bil s strani Cerkve obsojen že ob svojem nastanku, kot psihološki in pastoralni slog pa je preživel in je prikrito na delu še danes. Janzenizem ni samo odpravil upodabljanje nasmejanega Kristusa, vplival je tudi na oznanjevanje, ki se je najbolje znašlo v pridigarskih zvrsteh očitanja, svarenja in sploh ostrega govora. Pojav, ki bi ga z velikimi zadržki označili za »veselje evangelija«.

Prva okrožnica ali spodbuda nekega papeža je prva in bo ostala prva. Razumemo jo kot program novega pontifikata. To velja tudi za spodbudo Veselje evangelija, kateri namenjamo tematski sklop v pričujoči številki naše revije. Veselje evangelija je, razumljivo, doživela pravi »analitični cunami«. K ocenjevanju so se priglasili mnogi mnenjski voditelji, tudi takšni, ki nimajo čuta za notranjecerkveno dogajanje. Zato imejmo pastoralni delavci ob branju spodbude toliko bolj pred očmi notranjecerkveni karizmatični in zgodovinski okvir. Ne pozabimo, da se Frančiškova apostolska spodbuda veže na sinodo o novi evangelizaciji, ki je bila v Rimu jeseni 2012. Pred seboj torej imamo prvovrstni nauk – kot je papež zapisal v pozdravu na začetku dokumenta – »o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu«; z drugimi besedami, nauk o duhu in strategijah nove evangelizacije.

Prve besede v besedilu okrožnice ali spodbude bodo ostale prve. Po njih, kot je v navadi, dobi ime ves dokument. V njih bomo razbrali, kam se usmerja papež. Če je papež Frančišek za prve besede svojega programskega besedila izbral »veselje evangelija«, bolj vemo, da je oznanilo veselo ali pa ga ni. Na tem se bo poslej bolj delalo. Osebno in v pastorali. 

In naj mi bo dovoljeno vprašati: Če je oznanilo veselo, zakaj potem Kristus na kakšni od podob ne bi smel biti (spet) nasmejan?



- Revija Cerkev danes na predogled: http://www.druzina.si/flip/revije/cerkev-v-sedanjem-svetu/2014/02/index.html#p=1