torek, 8. januar 2013

ZAKAJ NI NOVIH DUHOVNIKOV?


Zakaj je v Galiciji duhovnik vsaki drugi dan (ali pogosteje) na pogrebu?

V prvih sedmih dneh, ki sem jih preživel v Galiciji (Španija, atlantska obala), sem bil na štirih pogrebih. Naj opišem enega izmed njih.
Pogreb v Galiciji (foto B.C.)
Na pogrebu navzoči štirje duhovniki. Župnik mašuje in pridiga, drugi duhovnik somašuje in kasneje vodi pokop, tretji duhovnik bere prvo berilo, ne somašuje, enako ne somašuje četrti duhovnik, ki edinole streže s kadilom glavnega duhovnika.

Zakaj štirje duhovniki? Zakaj dva niti ne somašujeva? Zakaj sva prišla iz 40 km oddaljene Villagarcije? Poznava pokojnega? Ne. Še na začetku pogrebnih opravil nisva vedela ali je moški ali ženska. Je pokojni starš od kakšnega duhovnika, pa zato toliko duhovnikov na pogrebu? Tudi ne.

V Galiciji je na prvem mestu najprej karseda slovesen pokop rajnih, nato njihovo češčenje. K slovesnemu pokopu spada slovesna pogrebna maša, na kateri so včasih bili prisotni subdiakoni, diakoni in bližnji duhovniki. Danes, ko subdiakonata ni več, diakonov pa skorajda nič, je pomembno, da je okrog oltarja čim več duhovnikov, četudi ne somašujejo. Po pravilu morajo biti vsaj trije, če jih je več, toliko bolje. So duhovniki od blizu ali daleč, jih kdo pozna ali ne, ni važno. Važno je, da so. Po naše patre iz Villagarcije, ki ne vozijo avta, pošljejo taksi, le da potem v kakšni oddaljeni vasi med pogrebno mašo zgolj stojijo ob krsti in za oltarjem.

Na pogrebu mora biti čim več ljudi. Žalujoči domači zato prek pogrebne službe naročijo avtobus ali dva, ki uro pred pogrebom zapeljeta po zaselkih in pobereta ljudi. Med pogrebom mora biti petje - na koru so honorarni pevci. Pogreb zahteva posebno pritrkavanje - v zvoniku sta mož ali dva, ki z zvonovi ustvarjata žalostne sekvence. Na pogrebih ni otrok in ministrantov. Pri oltarju ministrira vedno odrasli moški, običajno mežnar, pri samem pokopu pa možje iz pogrebne službe.

To ni vse. Ko bo čez eno leto obletna maša za rajnega, mora slednja biti prav tako slovesna kot pogrebna: petje, kadilo, pridiga in seveda – poleg domačega še vsaj dva duhovnika za oltarjem, četudi ne somašujeta.

Kakšno duhovništvo je to?

Kakšno duhovništvo je to? Povprečen duhovniški dan na podeželju Galicije je izrazito "sakralen", če ne „zakristijski“. Dopoldan spovedovanje pred mašo (ki ga je resda precej več kot v Sloveniji), maša in administracija v župniji. Popoldan pogreb v svoji ali v eni izmed sosednjih župnij. Zvečer spovedovanje in maša ali dve na kakšni podružnici. Ker je mašnih namenov za rajne veliko in ker ljudje hočejo, da se njihovih rajnih spomnijo na točno določen dan, so lahko v kakšni cerkvici neko delavniško popoldne zaporedoma kar dve ali tri maše.

Duhovniki so starejši. V celi dekaniji samo eden pod 60 let. A izjemno vztrajni za toliko vsakodnevnih obrednih opravil. In jih občuduješ in se ti smilijo, ker garajo, dokler jih noge nesejo. Vendar a takšno duhovništvo še nagovarja mlade?

Galicija je po statistikah sicer najbolj tradicionalna krščanska španska regija. V srcu te dežele se nahaja Santiago de Compostela, velika duhovna luč današnje Evrope. Tudi na politični sceni tukaj vsa leta z absolutno večino zmaguje demo-krščanska Ljudska stranka. Ampak leta 2012 je šest škofij skoraj trimilijonske regije premoglo zgolj sedem novih maš. Najbolj krščanska španska regija je po številu novih maš presenetljivo podobna najbolj razkristjanjeni španski regiji – Kataloniji. Kako to?

Čudna so pota Gospodova, čudne in raznovrstne so oblike sekularizacije, lahko rečemo. Ampak zastavil bom bolj drzno vprašanje...

A Gospod sploh še kliče fante v takšno duhovništvo?

Večinoma smo prepričani, da ni novih duhovniških poklicev zaradi:
  • demografskih razmer: preveč edinčkov;
  • kulturnih razmer: sekularizacija in porabništvo obračata mlade k bolj plehkim in lahkotnim izbiram;
  • nevere: ljudje manj verujejo in zato mladi manj iščejo Gospoda;
  • slabe poklicne pastorale: cerkveno okolje ne zna in ne zmore nagovoriti mladih;
  • premalo molitve za nove duhovne poklice.
Naštel sem pet dejavnikov. Morda je dozorel čas, da se vprašamo o šestem.

Kaj pa če Gospod sam noče novih duhovnikov? Kaj če je Gospod izračunal, da se mu ne splača klicati mladih, ki bi jih potem sedanji obredni in pastoralni sistem posesal, jim naprtil oskrbo desetih cerkva in jih zaprl v deset različnih zakristij? Kaj če mu je škoda duhovnikov, ki bi preživljali popoldneve na poti od pogreba do pogreba? Kaj če Gospod za novo evangelizacijo pripravlja nov tip duhovnikov? Kaj če čaka, da sedanji ritualni tip duhovništva skupaj s preživelo formo množičnega krščanstva preprosto izumre, da bo šele potem On lahko poslal novi val duhovniških poklicev?

Val duhovnikov za novo evangelizacijo. Takšnih, ki bodo najprej močni v oznanjevanju in ne zgolj močni v obredju. Kajti sodobni človek mora spet slišati Besedo, ji verjeti, postati njen učenec, da bo potem lahko spet sedel za evharistično mizo. Takšen je redosled evangelizacije in temu redosledu primerno bo novo evropsko duhovništvo.

PS: A sem res moral priti na "konec sveta", kot so včasih imenovali Galicijo, da sem vprašal o šestem razlogu?

11 komentarjev:

  1. Res se moramo zamisliti, zakaj so cerkve vsak dan bolj prazne. Človek danes ne išče več obredja in tradicije, ampak živega Boga, ki bo vsak trenutek prisoten v njegovem življenju. Časi so takšni, da je potrebno "duhovno lakoto" nasititi z novimi pristopi. Današnji človek potrebuje izkušnjo z Bogom, da lahko veruje. Predvsem pa se je potrebno ponovno naučiti moliti in klicati Svetega Duha na pomoč, da bo naša vera bolj živa!!! G. Branko želim vam obilo Božjega Blagoslova pri vašem poslanstvu. Magda

    OdgovoriIzbriši
  2. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
    2. Draga Katarina,

      hvala ti, da si bila tako korajžna in si sprejela velik križ na svoje rame in istočasno velik izziv. Hvala ti, da se nisi ozirala na vse tiste, ki so te morda tudi obsojali, kar se je zgodilo. Hvala ti, ker si se v dani situaciji, kljub vsemu odločila ZA ŽIVLJENJE. S tem si si "nakopala" težave, ampak Gospod ne pozabi tistih, ki se odločijo za življenje.

      Želim ti, da bi v dani situaciji ljudje odprli svoja srca tudi v odnosu do vaju, ki sta ostala sama v vajini stiski. Naj zaradi vsega tega tvoja vera ne opeša, ravno nasprotno, naj postane še bolj pričevalna. Tako boš kljub svojim mladim letom dokazala tvojo odraslost.

      Bog vaju živi in naj bo Božji blagoslov nad vama. Naj vaju varuje tudi Mati Božja. Veliko preizkušenj je prestala Sv. Družina, ampak Bog jih je varoval na vseh njihovih poteh, naj varuje tudi vaju na nadaljnji poti.

      Mir in Dobro!

      Izbriši
  3. Osebno Vas izredno cenim, g. Branko Cestnik. Glede tega pa se z Vami ne strinjam.

    Moje mnenje je: Gospod še vedno kliče. Vodstvo Cerkve je odgovorno zakaj ni več duhovnikov. Zakaj jih ni več? Zaradi stvari, ki ste jih našteli v alinejah. Zakaj ni več DOBRIH? Zaradi celibata.

    OdgovoriIzbriši
  4. Branko, zanimiva so tvoja odkritja na "koncu sveta". Vseeno pa bi se strinjal tudi s svojim predhodnikom - tudi vztrajanje Cerkve pri celibatu duhovnikov ima svojo ceno...

    OdgovoriIzbriši
  5. Vsekakor ni pričakovati, da bi Cerkev ukinila duhovniški celibat. A med pastoralisti, ki je sedaj poslušam in berem, se govori o ponovni vpeljavi posvečenih poročenih mož (viri probati), ki bi vodili lokalne krščanske skupnosti in njene obrede. Taka praksa je v prvi Cerkvi že obstajala in nima tehtnih teoloških in bibličnih razlogov proti.

    O tem je svoj čas pisal tudi Zulehner, ki je skupaj z enim upokojenim škofom podal predlog o dvojnem tipu duhovništva:
    - PAULUSPRIESTER: pavlinski tip duhovništva, celibatski, dinamični, bolj misijonarski;
    - KORINTHPRIESTER: "korintski" tip duhovništva, poročen, bolj statični, delujoč v lokalnem občestvu.

    Vidim, da se te ideje v zadnjem času prijemljejo tudi med duhovščino (Avstrija, Nemčija, Španija,...). Kriza poklicev sili k razmišljanju. S tem, da spoznavamo, da ni fer računati, da bi pomanjkanje duhovnikov v Evropi mašili z duhovniki iz Afrike in Azije. Tam so namreč potrebe po duhovnikih še večje kot v Evropi.

    OdgovoriIzbriši
  6. Dragi Branko, lepo razmišljanje.
    Moram priznati, da se mi je tvoj šesti razlog že večkrat pojavil v zavesti, samo si ga nikoli nisem "upal" izraziti naglas... nisem (bil) čisto prepričan ali je navdih ali skušnjava - ali pa preprosto spekulacija?
    Osebno bi bil zelo vesel, če bi bil priča novega vala "novih" duhovnikov... jih bomo videli? Moramo mi to postati. Jih bomo mi lahko prebudili? Ne, če ne bomo sami sebe prenovili.

    Lep pozdrav iz Rima...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne vem, zakaj mi ni objavilo profila... Tale "Unknown" sem Vlado Bizjak

      Izbriši
  7. To je to. Včeraj mi je starejši, a zelo dinamični duhovnik, povedal, kako ga boli, da mlajšim duhovnikom ni za pastoralno delo z mladino. Dejal je: "vidiš mladega kaplana celega srečnega klepetati v krogu starih ženičk, z mladino pa noče ali pa se boji delati." Menim, da s(m)o duhovniki raje v pisarni in zakristiji kot pa z nahrbtnikom na ramenih ali na pastoralnem obisku, ker je to dosti lažje. Seveda potem ne moreš pričevati. Kako je že 7 naglavni greh: Acedia - lenoba.

    Hvala, Branko.

    OdgovoriIzbriši