sobota, 24. november 2012

"Še boste tepene"

s spleta

Vročinski val avgusta 2012. Sreda popoldan. Tri ure, od treh do šestih, preživim ob Dravi. Kopalke, brisača, plastenka vode in knjiga. Lična in divja stara struga više Ptuja, z nekaj plažastimi dostopi in ne preveč nevarnim tokom. Na tem mestu sem "davno nazaj", še ne osemnajstleten, prvič prebrodil Dravo, ko je bila nekoliko višja, pa preplaval. Nekoč je del poti ob meni plavala skoraj metrska belouška. Neki drugi dan sem prav tam neko drugo belouško zalotil s prsti v marmeladi, oziroma, z žabo v gobcu, ko jo je počasi vlekla v svoje cevasto telo.

Na nasprotni strani se v reki namakajo trije fantje in tri dekleta, stari nekaj nad dvajset. Očitno poparčkani. Fantje sedijo v plitvi vodi, punce boljkone stojijo ob fantih in občasno stopijo na obalo kakšnih pet metrov vstran. Fantje pijejo žgane pijače, punce pijačo prinašajo iz grmovja v plastičnih kozarcih. Fantje se hahljajo v nekih svojih pogovorih, punce jim blago sipajo vodo na ramena, jih umivajo in čehljajo. Fantje so zadeti in začnejo prepevati trivialne napeve iz hrvaških popevk, punce so trezne, stopijo iz vode, imajo nek svoj pogovor, nato jim prinesejo borovničevca. Fantje kričijo "borovničke, borovničke", punce se malo smejijo, malo zgražajo nad svojimi pijanimi dedci. Na moji strani reke od nekod prikoraka nudist, moški srednjih let, vrže se v vodo in s tokom, z minimalnimi zamahi, po sredi mogočne Drave odplava v smeri Ptuja. Fantje na oni strani ga žalijo in psujejo, se krohotajo, punce se pridušajo ob menda pogumnih vzklikih svojih fantov onemu "nagemu pedru" sredi reke. Fantje krulijo kot krulijo pijanci v vaškem bifeju ob desetih zvečer, punce pravijo, da je treba domov. Fantje se kobacajo iz plitvine, punce jim prinašajo brisače. Eden izmed fantov, črnolas in dolg, se obrne proti sredini reke, zagazi do bolj deroče cone, ne zaplava, kriči na obalo "sliki, sliki za fejsa", počepne, da zgleda, da je v bolj globoki vodi, ena izmed punc slika z mobijem: njen fant sredi deroče reke - ta adrenalinska slika bo še nocoj na Facebooku.

"Še boste tepene," rečem skorajda na glas, ko gledam za dekleti, ki s svojimi frajerji odhajajo skozi grmovje onstran najširše slovenske reke.

Velikokrat me muči, od kod toliko nasilja v družini? Zakaj ga s sodobnim časom ni manj, temveč se zdi, da ga je več? Zakaj moški tepejo ženske? Od kod tisti grozljivi slogan kampanje nevladnih organizacij proti nasilju nad ženskami VSAKA PETA PRETEPENA, VSAKA SEDMA POSILJENA? Kaj je narobe s tem svetom, ki bi po vseh humanističnih, vzgojnih, pravnih trudih in načrtih moral biti brez nasilja?

"Še boste tepene," sem rekel takrat ob Dravi, ker sem na drugi strani reke videl sejati in gojiti prihodnji tepež. Ženska, ki stoji ob pijanem moškem; stoji, ker je v štartni poziciji. Pijani moški, ki sedi in mu je postreženo. Ženska, ki ne dvomi vanj, tudi ko psuje "pedre" ali "cigane" ali kogarsibodi, ker je vesela, da ga sploh ima - njega, moškega. Moški, ki to ve in zato zahteva več borovničk in dodatno masažo ramen. Ženska, ki ga ima za močnega in pogumnega, ker se ob njem hoče počutiti varnega. Moški, ki zmore le navijaško, se pravi, čredno bevskanje na naključnega nudista, a prebroditi Dravo, zaplavati na ono stran, to je preveč. Ženska, ki čuti, da tu nekaj ni v redu, da je to bitje ob njej le napol moški, a je tiho in sodeluje v neke vrste foto-montaži, da bo na zunaj, v okolju, v službi,... zgledalo, da je njen izbranec pravi ded, malodane akcijski heroj iz srede deroče reke. Moški, ki začuti njen strah, njene sanje, bo te sanje spremenil v njeno kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni izključena, spada v meni, je davek za njegovo "zaščito", ki jo nudi njej pred velikim mrzlim svetom.

Upam, srčno upam, da ne bo nikoli noben od treh fantov, ki so se tistega afriško vročega popoldneva namakajoč se v plitvini reke Drave nacejali z žganjem, dvignil roke na svojo punco. Upam in za vsakega bom zmolil Očenašek. A kar sem videl, sem videl. In videl sem tudi, da ženska ima moč ustaviti nasilje, spremeniti tok dogodkov, da se jutrišnji dan ne bo več reklo, da vsaka peta "pade po stopnicah". A začeti mora zelo zgodaj. Pri prvi ljubezni. Verjetno že pred njo. Pri sebi, pri svojem dostojanstvu.


Ob 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami.

Ni komentarjev:

Objavite komentar