Učimo se od športnikov

Če obstaja do Boga več poti, med njimi pot mistikov, pot redovnikov, pot družinskih mater, pot umetnikov, pot vitezov itn., potem obstaja tudi pot športnikov.

V vrhunskem športu gre človek do meja svojega telesa in svoje duše. Poleg tega se na športnika vrši nenormalen pritisk javnosti. Običajno je vrhunski športnik mlad, včasih star le okrog dvajset let, ko se osebnost še oblikuje. Razumljivo, da se bo v okviru športa razvijala religioznost, ki ustreza tem razmeram, religioznost, ki bo konkretna, preprosta in močna. Čudovitih pričevanj o »Bogu športnikov« ne manjka.

Slovenci sodimo med bolj sekularizirane evropske narode, versko čustvo skrivamo, politiziramo, pa vendar imamo tudi mi športnike, ki nas nagovarjajo s svojim trdnim duhovnim ozadjem, s samo njim lastnim občutkom za Boga. Spomnimo se: slovenski sodnik sodi finale lige prvakov in se pred večmilijonsko TV-publiko na koncu tekme pokriža; silno uspešen slovenski trener v zahvalo poroma peš na Brezje; svetovni šampion goji tankočutno duhovno vez s svojim pokojnim bratom; nosilec olimpijske medalje pove, da je prvo, kar je storil ob osvojitvi medalje, bil zahvalni pogled na Kristusov kip; slovenski skakalni asi neredko prihajajo iz okolja s klasičnim krščanskim občutkom za presežno; podobno velja za naše kolesarje, ki v zadnjem času s svojimi podvigi jemljejo dih vsemu svetu.

Tudi uspehi slovenskih košarkarjev niso brez duhovnega pridiha. Pomnimo, da smo še evropski prvaki iz Carigrada, pomnimo križec okrog vratu našega takrat najboljšega igralca; pomnimo temnopoltega igralca naše reprezentance, ki se je na Kongresnem trgu v angleščini zahvalil Bogu za evropsko košarkarsko krono ter v zadrego spravil prevajalca, ki si ni upal imena »God« prevesti v »Bog«, temveč se je izvlekel z »višja sila«.

Kajti Bog je pri teh velikih naporih in uspehih tam nekje zadaj in spodaj. Tega ne pravimo mi, komentatorji pri Družini, to pravijo športniki. Mi, verski mediji in verska javnost, pa moramo ob »Bogu športnikov« paziti, da ne zapademo v ceneno vlečenje vode na svoj mlin, da se torej ne širokoustimo s tiho religioznostjo uspešnih športnikov.

K Bogu spada božje okolje oziroma k zdravi religioznosti spada vzorno moralno delovanje. Od vrhunskih športnikov tako dobivamo tudi lekcijo etike in morale, s tem da je ta lekcija za razliko od religioznosti bolj razvidna, bolj za široki diskurz, podajajo jo tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo tri vidike, ki jih te dni opazujemo pri slovenskih športnikih na olimpijskih igrah v Tokiu: delo, spoštovanje, pripadnost.

Današnja kultura je kultura takojšnjih pravic, današnja vzgoja je vzgoja v službi želja. Športniki pa vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora, njihova vzgojna smer je malodane špartanska. Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Vrhunski športniki so ambasadorji odgovornosti in trdega dela ter pogrebci permisivne pedagogike. Ni naključje, da mnogi od naših najboljših športnikov ne prihajajo iz buržoaznega udobja, temveč iz delavsko-kmečke province. Npr. gorenjski skakalci, kolesarji iz vasi in manjših mest, savinjske judoistke, bivši svetovni prvak v boksu in zdajšnji svetovni prvak v motokrosu sta iz Haloz, naj plezalka je s Koroške ...

Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug v drugem vidijo sotrudnika, drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Med tekmeci, ki se potegujejo za najvišja odličja, včasih vzniknejo prava prijateljstva. Da so s tem športniki izjemen vzor in korektiv sodobni družbi, zlasti v pričkanje zaljubljeni aktivistični in politični sferi, ni treba posebej poudarjati.

Pripadnost širši skupnosti, zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, ponos ravno ti – to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov. Posebej velja izpostaviti ekipne športe. Že dikcija je vznemirljiva: »Slovenija je premagala Španijo«, »Slovenci z Argentinci z razgibano igro in odločno«. Športni kolektiv torej na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega. Tu ne gre za bolesten nacionalizem, temveč za naravno pripadnost širši skupnosti in normalno je, da so ob tem čustva močna.

Skratka, športniki niso bogovi z Olimpa, ne bomo jih malikovali. Smo pa hvaležni Bogu, da jih imamo in da se smemo te dni od njih marsikaj učiti.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (avgust 2021); foto: unsplash.com

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod. Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.

Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.

Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.

V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.

Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.

Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige.

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

* Besedilo je izšlo kot uvodnik v reviji Ognjišče (avgust 2021); foto: B.C.

Ponižni, venčani z zmago

Zgodovinar Jože Dežman je v enem izmed uvodnikov revije SLO, slovenski zgodovinski magazin, pisal o Slovencih kot narodu zmagovalcev. Slovenci radi o sebi razmišljamo melanholično, radi se vidimo kot hlapci teh ali onih sosedov, znana pesnica nas ne brez razloga omalovažujoče imenuje Slovencelji. Redkeje, morda le na kakšnih državnih proslavah in v narodnostno usmerjenih medijih, pa o sebi spregovorimo kot o zmagovalcih.

Nismo zmagovalci na nekim drugim narodom – vojaška ali ekonomska sila nismo nikoli bili –, smo pa zmagovalci nad usodo. V zgodovini bi se bila lahko primerila malo drugačna geopolitična konstelacija, nekoliko hujši vdor Turkov, močnejša oblika kuge, neki dramatičen zasuk v rabi jezika – in že bi nas lahko ne bilo več.

Smo številčno majhen narod, ki je bil ves čas odprt v svojo soseščino, odprt za priseljevanja, pod vplivom večjih narodov, svojo narodno zavest pa je oblikoval počasi. Če bi kot majhen narod živeli na otoku ali v globokih neodkritih pragozdovih, bi nam bilo laže ohraniti jezik in sebe. A slednje nam je uspelo na geografsko zelo prepišni točki in v metežu velikih zgodovinskih sprememb, ki so se zadnje tisočletje dogajale v Evropi.

Krona naše vztrajnosti, vzdržljivosti, tudi določene upornosti pa je samostojna država Slovenija, ki smo jo razglasili pred tridesetimi leti. Naziv zmagovalci je zato upravičen. Upravičen je tudi naš nacionalni ponos. Majhni smo, a smo. Nimamo velikega geopolitičnega vpliva, a štejemo. Ne poplavljamo s svojimi gospodarskimi in kulturnimi izdelki, a damo svoj prispevek.

Ponos ne sme zdrsniti v nadutost in nacionalizem, temveč naj bo sopotnik zahvale.

Občutek kolektivne hvaležnosti je že na pol presežnostni in religiozni občutek. S psalmistom lahko Slovenci ob tridesetletnici naše države rečemo: »Zahvaljeval se ti bom v velikem zboru, v mogočnem ljudstvu te bom hvalil« (Ps 35,18). Hvaležnost torej, da si v »velikem zboru« in v »mogočnem ljudstvu«, pri čemer lahko alegorično to dvoje razumemo kot skupnost evropskih narodov in sploh vseh narodov. Enakopravni člani te skupnosti smo – to je velik dar. Ni bilo samoumevno, da bomo tu, kjer smo – od tod hvaležnost.

Občutek za presežno in religiozno se Slovencem ob tridesetletnici države lahko zbudi še ob motrenju zgodovine, ki jo kristjani seveda motrimo z vernimi in teološkimi očmi. Zelo »slovenski« je psalmistov vzklik: »Zakaj Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago« (Ps 149,4). Narod zmagovalcev smo, vendar ne zaradi naše ekonomske moči in geostrateške veličine, še manj zaradi nadutosti in prepotentnosti, temveč zaradi naše ponižnosti, se pravi, zaradi našega realizma in skromnosti, zaradi vztrajnosti, pripadnosti drug drugemu, zvestobe sebi v vsakdanjih rečeh, med katerimi je seveda na prvem slovenska beseda.

To držo je Bog, ki je gospodar zgodovine, venčal z zmago.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodniki v reviji Cerkev danes (junij 2021). Foto: B.C.,  skavtski pohod nekje med Vojnikom in Dramljami (julij 2021)

Nauki slovenske harmonike

Pred desetimi leti je skoraj tisoč mladih Slovencev in Slovenk romalo na Svetovni dan mladih v Madrid. Samo iz dekanije Nova Cerkev jih je v Španijo na srečanje s papežem Benediktom XVI. odšlo trideset. Dvajsetletno dekle iz Vitanja je na pot vzelo svojo harmoniko, drugi pa smo obljubili, da bomo na instrument pazili in ga nosili po vročih španskih ulicah.

Nepozabno. Najprej v južnošpanskem mestu Cartagena, nato v Madridu. Nepozabno je bilo videti večjo skupino domačinov iz Cartagene, med njimi tudi upokojencev, ki jih je slovenska mladina pred cerkvijo sv. Fulgencija enkrat po večerni maši učila osnovnih korakov polke in valčka. Pa Cartagena z vidika zgodovine glasbe ni kar nekaj. Je eden izmed krajev, kjer se je rodil znameniti flamenko, ki je pesem, kitarska glasba in ples. Podobno kasneje v Madridu. Na osrednjem trgu Puerta del Sol se je nek večer največ ljudi zbralo okrog slovenske zastave in migalo ob zvokih slovenske harmonike, pa so tam blizu postavali tudi Brazilci, ki so na bobne igrali svoje prikupne ritme.

Nekaj let zatem sem bil v eni izmed štajerskih gostiln priča sorodnemu harmonikarskemu prizoru. Neki nadarjen mladenič je ob šanku spontano igral Avsenikove, Slakove, Lesjakove, nekaj domačinov je spontano pelo. Bilo je vroče, harmonikar se je precej znojil. V lokal je vstopila gospa, Srbkinja, ki živi v Sloveniji. Navdušeno je opazovala dogajanje, pozorno poslušala glasbo in petje, nato pa se prva spomnila in navzoče podučila, kaj je v takih trenutkih prav storiti. Vzela je prt, obrisala znoj s harmonikarjevega obraza, za njegov instrument pa zataknila dvajset evrov.

Nauk teh prizorov s slovensko harmoniko je zelo preprost: ljubi Slovenci, če hočete, da vas drugi narodi spoštujejo in imajo radi, najprej vi imejte radi sami sebe. Če vi veste, kaj ste, bodo to vedeli tudi drugi. Če vi ne veste, kaj ste in od kod prihajate, tega tudi drugi narodi ne bodo vedel. In še to: kdaj vam bo šele tujčeva tenkočutnost povedala, kako dragoceni ste v tem, kar ste.

Pred desetimi leti bi lahko v Španijo šli le s kitarami, ki jih ni težko tovoriti. Igrali in peli bi lahko le znane mednarodne duhovne pesmi, recimo John Brown je mrtev sred’ prerije obležal. Na Puerta del Sol bi se lahko usedli na tla in zapeli Dylanovo Knockin’ On Heaven's Door. Lepo bi bilo. Tudi to nepozabno.

V globalnem svetu je namreč pomembno obvladati nekaj globalnih manir. Krepost in veščina je, če na srečanju z drugimi narodi znamo zapeti pesmi iz skupnega svetovnega fonda, krščanskega in splošnega. Še lepše je, če druge narode presenetimo in se naučimo kaj specifično njihovega. Na primer, nekateri romarji iz novocerkovške dekanije smo se med dolgo avtobusno vožnjo na jug Španije naučili zaigrati in zapeti energično špansko pesem El Porompompero. Lahko si predstavljate, kako zelo smo ganili domačine, ko smo jim jo zapeli.

Toda če ob vsem tem skrivamo svoje ali se ga celo sramujemo, nismo storili nekega posebno dobrega dela. Danes je tako ali tako nevarno, da globalistični valjar pomendra, kar je majhnega in lokalnega. Poleg tega je moč znotraj posameznih skupnosti naleteti na ideologizirance, ki jim smrdi, kar je domače, ljudsko, tipično narodno. Majhno, lokalno, ljudsko je tako venomer pod pritiskom velikega, globalnega, umetelnega.

Ne rečemo, da je harmonika edinozveličavno znamenje slovenske kulture. Daleč od tega. Tudi Laibachov temačni bum-bum predstavlja slovensko kulturo. Je pa harmonika nekaj zelo našega. Spretni prsti pohorskega dekleta so pokazali, da se slovenski harmoniki celo v rojstnem kraju flamenka ni treba sramežljivo umikati v ozadje. Prt, s katerim je Srbkinja v oni štajerski gostilni obrisala potno čelo slovenskega harmonikarja, priča, kako te bodo cenili drugi, če se boš cenil sam.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, julij 2021; foto: B.C.

Človekove pravice kot religija ateistov

Vpliven brazilski teolog Enrique Cambón, znan predvsem po delu Sv. Trojica kot družbeni model, se je v knjigi Odsotni Bog, ki vznemirja in izziva posvetil vprašanju sodobnega ateizma. Med drugim je prišel do zanimivega zaključka, ki ga je formuliral takole: »Človekove pravice so religija ateistov.«

Od Nietzscheja in Dostojevskega naprej vemo, da ateizem (»smrt Boga«) odpira široka vrata v nihilizem. Od Camusa naprej vemo, da se isti ateizem grozečemu žrelu nihilizma poskuša izogniti na način, da se »po religiozno« zateka k utopičnim in totalitarnim družbenim ideologijam. Češ, Boga ni, praznina pa nas spet ne sme objeti, zato bo naš bog Družba, Narod, Država. 

Veliki totalitarni sistemi so propadali, ni pa propadla notranja potreba človeka zatekanja k neki totalni razlagi. Enrique Cambón v skladu s tem ugotavlja, da se dandanašnji ateisti »po religiozno« zatekajo k človekovim pravicam.

Stvar je v tem, da vsi ljudje dobre volje, vključno s kristjani, človekove pravice povzdigujemo, poveličujemo in na nek način ne dopuščamo dvoma o njih. Pomnimo, nepozabni pridigar človekovih pravic je bil papež sv. Janez Pavel II., zelo v ospredju so tudi pri sedanjem papežu Frančišku. Kaj je potemtakem drugače pri ateistih?

Pri mnogih ateistih ni nič drugače. Vera v človekove pravice in zavzemanje zanje je njihova spontana svetovnonazorska in moralna drža. Drugače je v bolj političnih in aktivističnih sredinah. Te »po religiozno« razvijajo simbole in rituale, kot je denimo klečanje v javnosti v podporo gibanju BLM ali kot so procesije seksualnih manjšin. A do sem je še vse v redu. Problem je, ko začnejo svoje poglede dogmatizirati, s človekovimi pravicami ravnati kot z žvečilnim gumijem, svoje rituale pa vsiljevati vsem.

Še večji problem je, ko začnejo »po religiozno« določati apokaliptičnega nasprotnika človekovih pravic, nekakšnega političnega Satana, najpogosteje bi ga mogli imenovati Veliki fašist. Mirno in odločno zavzemanje za človekove pravice tako pristane v logiki splošne histerizacije in totalnega spopada.

Tudi na Slovenskem je opaziti, da se določene skupine, ki mahajo s praporom človekovih pravic, začenjajo obnašati, kot da so v apokaliptičnem transu, v sredini odločilne metafizične bitke med dobrim in zlim. Če nisi z njimi, si proti njim. Če dvomiš v njihovo naracijo, si pristaš Velikega fašista.

Cambón je zapisal, da so človekove pravice religija ateistov. Pri tem ne problematiziramo ne človekovih pravic ne ateizma, problematiziramo pa pojem »religija«. Ateistom naj bodo človekove pravice »vodilo«, orodij religije pa naj se vzdržijo. Ker ne bodo znali z njimi. Saj so vendar ateisti, kajne?

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (25/2021). Foto: BC, ulica v Jeruzalemu

Otrok, ki prihaja – otrok, ki odhaja

Spoštovani g. minister, g. župan, ga. ravnateljica vrtca in vsi navzoči!

Biti sosed vzgojnim ustanovam, kot sta šola in vrtec, je že samo po sebi imenitno. Prijetno je preživljati dneve, ko v uho hote ali nehote loviš ščebet vzgojnih dejavnost; ko pogledaš skozi okno in vidiš malčke na sprehodu, šolski razred v učilnici po drevesom, otroško kolesarsko šolo ... Toda govoriti na otvoritvi novega frankolovskega vrtca presega dozdajšnjo imenitno sosedstvo in je izjemna čast. Zato se že uvodoma zahvaljujem, da ste mi izkazali to čast.

Dovolite, da se vprašam, kaj je vzgoja. Vzgoja je del življenja ljudi, kakor je rast del življenja rastlin. Vzgoja otrok ni nekaj za zraven k našemu siceršnjemu delu, temveč je pretok življenja samega. Ko vzgajamo, izražamo naše veselje in naše čudenje na življenjem, ki je z vsakim otrokom novo in drugačno. 

Preko vzgoje se življenje iz roda v rod ne samo nadaljuje, temveč tudi izboljšuje. V vzgojo vlagamo veliko sebe tudi zato, ker hočemo pozitivno vplivati na jutrišnji dan. Zavedamo se Slomškove modrosti, da je vzgoja dobrih in slabih časov mati. Z dobro vzgojo bomo jutri imeli dobre čase, s slabo slabe.

Vzgojna skrb in vzgojna veščina sta zelo naravni, zelo spontani. Nek slovenski strokovnjak za pedagogiko je pred leti dejal, da se je kriza vzgoje začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v knjigarne prišli prvi priročniki za vzgojo otrok. Kajti če vzgoja izgubi svojo naravnost in spontanost, če torej izgubi svojo srčnost in postane neko tehnicistično opravilo, ki ga moramo opravljati po priročnikih in domišljenih recepturah, potem je ta ista vzgoja že v krizi.

V vzgoji se srečujemo z otrokom, ki prihaja, in z otrokom, ki odhaja. Otrok prihaja na svet in mi ga spremljamo, mu pomagamo; otrok odhaja v svet in mi ga spuščamo od sebe.

Otrok prihaja na svet zaradi ljubezni očeta in matere, ona sta njegova prva in najvišja vzgojitelja. Nobena ustanova, država, religija ali kak drug sistem ne more in ne sme izpodriniti očeta in matere. 

Vendar otrok ne prihaja samo staršem, vsak otrok prihaja širši skupnosti: starim staršem, sorodnikom, soseski, vasi in mestu, narodu in državi, človeštvu. Širša skupnost prihajajočemu otroku odpira mnoga vrata, skozi katera bo stopal, da razišče svet in se odloči za svojo pot. Širša skupnost v vzgoji otroka ni tujek. Obratno. Obenem ko smo trdno prepričani, da sta prva vzgojitelja oče in mati, smo tudi prepričani, da je otroka, ki prihaja v svet, dolžna spremljati širša skupnost. Otrok mora vedeti, da ga je cel svet vesel, da se bo cel svet potrudil zanj in mu pomagal pri odraščanju. 

Prva velika ustanova, s katero široki svet sprejema otroka, je vrtec. Vrtec je pri vzgoji otroka izjemen sodelavec staršev in primarne družine ravno zato, ker dela z malimi otroci. 

Iz razvojne psihologije vemo, kako zelo je pomembnih prvih šest let otrokovega življenja. Če primerjamo z gradnjo, ni narobe reči, da je v prvih šestih letih otrok že »pod streho«. Se pravi, osnovne čustvene, intelektualne in moralne poteze se pri otroku vzpostavijo v prvih letih. Bo bolj vesele narave ali bolj zagrenjene, bo bolj razmišljajoč ali bolj nagonski, bo bolj sočuten ali bolj sebičen, je vzpostavljeno v prvi vzgojni petletki. Kar sledi potem – če ostanemo pri gradbeniški prispodobi –, so inštalacije, stavbno pohištvo, ometi, fasada. 

Da ima neka skupnost kakovosten vrtec, je zanjo velik dar in njena velika naloga, zaveza. Danes smo na Frankolovem priča uresničitvi uvodnega dejanja te skupne zaveze. Dobili smo kakovostno vzgojno stavbo, s kakovostnimi, celo razkošnimi arhitekturnimi rešitvami; stavba je kakovostno umeščena ob vaško jedro na eni strani, ob potok, gozd in travnik na drugi strani; v prihodnjem letu bo nastala še kakovostna zelenica v neposredni okolici. 

Drugo dejanje oziroma glavni del te skupne zaveze za kakovostni vrtec sledi zdaj, ko bodo v novi zgradbi s polno paro stekle vzgojne dejavnosti. Politični akterji, gradbeni izvajalci in soseščina, ki so doslej delali in pripomogli, da je do novega vrtca prišlo, na tej točki stopijo v ozadje. Na vrsti je vodstvo in osebje vrtca, da s svojo kompetentnostjo, avtonomijo in ustvarjalnostjo ta čudež življenja, ki je mali otrok, neguje in mu pomaga odraščati.   

Otrok prihaja na svet in otrok odhaja v svet, smo rekli. Otrok odhaja v svet, neha biti »mamin«, že v trenutku, ko mu v porodnišnici odrežejo popkovino. Vzgoja ima zato to zanimivo lastnost, da se v njej sproti odrekamo »lastništvu« nad otrokom. Četudi se z otrokom v družini in vzgojnih ustanovah zelo veliko ukvarjamo in vanj vlagamo ogromno življenjske energije, otroka ne vzgajamo, da bi ostal, temveč da bi odšel. Pri skavtih imamo lep izraz za to: pravimo, da vzgajamo »odhodnika«.

Novi frankolovski vrtec bo do konca svojega vzgojnega procesa pripeljal številne »odhodnike in odhodnice«. Kakovostna struktura, ki jo danes slavnostno odpiramo, predvsem pa kakovostno pedagoško delo, ki bo sledilo, naj družinam, osnovni šoli in vsej skupnosti predata čim več veselih, radovednih in sočutnih otrok.

Še enkrat hvala, da sem smel spregovoriti teh nekaj besed.

* To je besedilo slavnostnega nagovora, ki sem ga imel na otvoritvi novega vrtca Frankolovo, 10. junija 2021. Za govornika so me prosili kot tistega, ki je "zrihtal zemljišče za vrtec" (vrtec in novi kompleks za igrišče stojita na bivši župnijski njivi in sadovnjaku) in kot soseda, ki je "zelo šel na roko pri gradnji" (za dve leti je lep kos župnijskega dvorišča služil kot prostor za gradbišče). Govora sem se veselil, saj so mi pedagoške vsebine blizu. V sredini osemdesetih sem obiskoval pedagoško smer ptujske gimnazije, v devetdesetih pa sem magistriral na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu. V uvodni vrstici pozdravljeni minister je g. Zdravko Počivalšek, župan g. Branko Petre, ravnateljica vrtca pa ga. Simona Žnidar. Na fotografiji zgoraj je nastop otrok pred prerezom traku, spodaj sprejemni prostor.

20 % tega, kar smo

 

V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.

Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.

To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.

Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo. Kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.

Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost; ta pojavnost je pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira.

Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric (na sličiči zgoraj je ena takih; otroci se pripravljajo na svečnico), dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …

Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6: 
https://revija.ognjisce.si/kolumna/22532-20-tega-kar-smo 
** Foto: FB stran Župnije Frankolovo