O liturgiji, ljubosumno

Dobro je, da nas vprašanje liturgije razvnema 

Razprava okrog skavtske maše na Veliki planini, ki se je sprožila na spletu v prvi polovici februarja, je dala vsaj en velik pozitiven rezultat: na spletu polemizirajoče katolištvo (večinoma staro manj kot 40 let) je pokazalo, da ima rado bogoslužje (liturgijo), še več, pokazalo je, da je po starozavezno »ljubosumno« nanj.

To je zelo dobro. To veseli. To pomeni, da se tudi nove generacije katoličanov zavedajo, da premiki v bogoslužju niso »kar nekaj«; da je bogoslužje začetek in povzetek naše vere; da smo verniki v bogoslužji najbolj Cerkev; da premiki v bogoslužju pomenijo premike v oznanjevanju, v odnosu do sveta, nenazadnje tudi predrugačeno politično teologijo.

Drugo, kar vsaj mene ob priložnostno ponorelih števcih internetnega prometa (branenacesti.blogspot.si je imel v tednu polemike 6500 ogledov) veseli, je, kako se je odrezala mlajša pokoncilska generacija vernikov. Ta se sedanji liturgični formi ne bo odrekla. Zna jo tudi braniti. 

V zadnjih tednih sem se pogovarjal z več mladimi in mladimi odraslimi iz okolja skavtov, oratorijskih animatorjev in zakonskih skupin,... skratka, s takimi, ki se v svojih župnijah trudijo dati kaj več od sebe. V njihovih besedah sem zaznal, kakšen pa je to tudi direktno povedal, da so napad na skavtsko mašo doživljali kot nekak napad »na to, kar delamo«. Polemiko okrog maše so doživljali kot polemiko o tem, kakšna Cerkev bomo v prihodnje. Če povzamem: bomo jezna in v obrambni stolp zaprta Cerkev ali bomo Cerkev odprta za oznanjevanje svetu.

Scicolonejeva šola

Moj profesor liturgike na rimski univerzi Gregoriana je bil Ildebrando Scicolone, sicilijanski benediktinec, v tistem času rektor uglednega rimskega Liturgičnega inštituta sv. Anzelma. Naj omenim, da je na tem inštitutu iz liturgike doktoriralo tudi nekaj Slovencev: leta 1975 zdajšnji celjski škof Stanislav Lipovšek (na sliki), februarja lani pa stiški cistercijanec Nikolaj Aracki. Naj omenim še to, da Scicoloneja italijanski ultra-konservativci nimajo radi in ga na neki svoji spletni strani imenujejo »vreden učenec Lutra«. L. 2010 so njegov liturgični pripomoček Evharistija ustvarja Cerkev (link) v svojih polemikah raztrgali.

Scicolone je bil dober in zabaven predavatelj. Tudi zaradi sproščenega vzdušja v predavalnici še po 25 letih pomnim nekaj njegovih poudarkov. Namenoma navajam sledeče:

1 Liturgija ni prvenstveno človeško delo pač pa Božje

2 Reforma Cerkve se začne in konča z liturgično reformo

3 Liturgija je več kot ceremonija

4 Kruh ni za gledat, temveč za jest

Če skozi te nauke pogledam na polemike z ultra-konservativci, pridemo do nekaj zanimivih iztočnic za nadaljnjo razpravo. Žal ima razprava v Sloveniji to hibo, da na drugi strani nastopajo osebe, ki se (morebiti zaradi protinarcisistične varovalke) ne podpisujejo s svojim imenom. 

Poskušajmo jih razumeti

AD 1 Ultra-konservativci se 100% strinjajo s prvim poudarkom: liturgija je Božje delo. A zato mora po njihovem človeško v bogoslužju v drugi plan; človeštvo tolike Božje bližine in samih bogoslužnih darov ni vredno ali pa komaj vredno (od tod npr. njihovo vztrajanje pri obhajilu na jezik). Ultra-konservativci ne vidijo, da je možno in da je prav razmišljati v drugo smer: ravno ker je bogoslužje Božje delo, Kristusovo delo za naše odrešenje, je tako lepo biti zraven kot človek in sodelovati na svoj odrešeno človeški način; ravno ker je bogoslužje Božje delo, ga ne moremo zapreti med štiri stene in privezati za zlate svečnike ter mu predpisati treh natančno zloženih prtičkov.

AD 2 Ultra-konservativci so mnenja, da je sekularizacija nastopila, ker je Cerkev po 2. vatikanskem koncilu popustila v svoji trdnosti in trdoti ter se začela iti »dialoga s svetom«. Čeprav pri tem spregledajo veliko pokoncilsko rast Cerkve v Afriki in Aziji, niso povsem v zmoti. Kjer je katolištvo do konca popustilo »svetu«, ga danes skoraj ni več (npr. Nizozemska). Ker pa »se reforma Cerkve začne z liturgijo«, so tudi prepričani, da se bo katolištvo vrnilo v stare tire in ohranilo samo sebe, če se bo vrnilo k »maševanju po starem«. Dasi so v februarski polemiki s skavtsko mašo navajali pokoncilske liturgične predpise, naj nas to ne zavede. Njih ideal je predkoncilsko maševanje. Zadeva ne bi bila kdo ve kako dramatična, če se znotraj tega »pobožnega« ideala ne bi skrival teološki odpor do celotnega 2. vatikanskega koncila.

AD 3 Tipično za ultra-konservativce je, da liturgijo krčijo na ceremonijo. Ko rečejo, da nekaj »ni liturgično«, običajno pomeni, da nekaj »ni standardno ceremonialno«. Ceremonialnost je pomembna, ustvarja sozvočje in lepoto, psihološko nas sprosti, saj zaradi premišljene ceremonije pri bogoslužju nismo brezglavi in vemo, »kaj čemu sledi«. Toda ceremonialnost še ni vsa liturgija. Obstaja celo nevarnost, da ceremonija postane sama sebi zadostna - čemur pravimo ritualizem. Če ritualizmu dodamo še moralizem, dobimo farizejstvo, s katerim se je spopadal Jezus.

AD 4 Če bi Jezus hotel biti gledan, bi postal dragi kamen, diamant, biser. Postavili bi ga visoko na oltar in ga od daleč gledali. Ker Jezus hoče biti zaužit, je Kruh in Vino. Dobro je, da se spet nekoliko bolj vrača čaščenje Najsvetejšega in da na Slovenskem nismo popustili pri ohranjanju zunanjih procesij z Najsvetejšim. Toda bistveno je Kruh jesti. Gledati Ga je manj bistveno. Z ultra-konservativci pa se vrača razdalja do Boga in do Kruha. Z njimi se bo zlahka vrnilo »neješče« katolištvo janzenističnega spomina, katerega ideal bo vernik, ki si bo komaj upal dvigniti oči proti zlatim oltarjem; duhovnik, ki si bo komaj upal maševati.

Foto: Z bogoslužja ob sprejemu luči miru iz Betlehema, december 2013. Arhiv stega Rakova Steza 1.

Kako s provokativno umetnostjo

Slovenski kulturni praznik 2018. Obilica proslav, zgledna prešernovanja, narodova enost okrog Pesnika in – že spet! - jedke razprave o sodobni umetnosti. Tokrat o dveh ženskah, svežih nagrajenkah Prešernovega sklada, o Simoni Semenič in Maji Smrekar. Prvi se zameri, da je nekoč v performansu poškodovala državno zastavo, drugi, da je v projektu Hibridna družina med drugim dojila psa.

Kar spočetka povejmo, da udrihati po avantgardni umetnosti, ki je mnogokrat resda bolj umetnost učinka kot umetnost lepega, ni krščansko. Prvič, ker je mnogo umetniškega, kar danes tvori krščansko okolje, sad včerajšnjega avantgardnega preboja (enemu slednjih smo bili priča z Markom Ivanom Rupnikom). Drugič, ker so mnogi avantgardni umetniki bili kristjani (Eugène Ionesco) ali močno gnani od duhovnega iskanja (Vasilij Kandinski), kakšen od njih pa bo nekega dne razglašen za blaženega (Antoni Gaudí, tvorec »odštekane« barcelonske bazilike). Tretjič, ker je umetnost, tudi ko je provokativna in avantgardna, sestrična duhovnosti. Podobno kot duhovnost išče pot onstran jezika, do nedopovedljivega. Da sta si mistik in umetnik v sorodstvu, je bilo eno temeljnih spoznanj in gonil velikega teologa Hansa Ursa von Balthasarja.

Skratka, katoličani morami biti zelo zadržani, preden se pridružimo kakšnemu jurišu na sodobno umetnost. Popolnoma pa moramo biti odsotni, kadar jurišniki kakšnega sodobnega umetnika žalijo in mu grozijo.

Kako torej presojati umetniške »izpade«? Kako se opredeliti zlasti do Smrekarjeve? Vemo, ni vse zlato, kar se sveti. Nekaj ostrih kriterijev vendarle prav pride. Takole bomo rekli: vstran od hudobije, cenenosti, nihilizma, politične manipulacije.

Pred nekaj leti je španski umetnik Abel Azcona z lažnimi pristopi k svetemu obhajilu nakradel toliko posvečenih hostij, da je z njimi ustvaril inštalacijo v protest proti spolnim zlorabam s strani duhovnikov. Protesti umetnikov proti spolnim zlorabam so na mestu, nikakor pa skrunjenje Najsvetejšega. Skrunjenje hostij globoko žali vsakega vernika, tudi tistega, ki je bil nekoč žrtev spolnih zlorab. Umetnost, ki je krinka za hudobijo, ni vredna naše pozornosti.

Ena izmed bolj priljubljenih umetniških tehnik dandanašnji je provokacija. A ta tehnika rada zdrsne v cenenost in ležernost. Ko nimaš umetniških vsebin in veščin ter ti ni do trdega dela v ateljeju, še vedno lahko provociraš. Ker provociraš, vsaj na začetku brez muk dobiš odziv in publiko. Umetnost, ki je vešča in vsebinsko močna, trmasta in delavna, ne posega po tehnikah cenene provokacije. Vrhunski poljski režiser Krzysztof Kieślowski, ki je kdaj naredil tudi po več filmov v enem letu in bil precejkrat nagrajen, je na vprašanje, kako zmore ustvarjati toliko umetniških del naenkrat, dejal: »Jaz nisem umetnik. Jaz sem obrtnik. Ste že videli umetnika, ki bi začel delati ob šestih zjutraj?«

Kaj sporoča hibridna umetnica Maja Smrekar s svojo mešalnico živalskega in človeškega? Lahko se obrnemo vstran od nje, v kolikor se nam zdi oznanjevalka post-humanizma in nihilizma, ki brišeta človeka, ko ga mešata z živaljo in s strojem. Kot svari kontroverzni ruski filozof Aleksandr Dugin, je to tisti val nihilizma, ki je potreben za naslednjo stopnjo razvoja kapitalizma, ki bo v znamenju genetskega inženiringa in biotehnologij. Majo Smrekar lahko torej zavračamo, v kolikor jo sumimo, da razkraja tisočletni humanizem in s tem mehča našo voljo, da bomo čez nekaj deset let po naročilu velikega kapitala pripravljeni na kloniranje človeka in na kupovanje dojenčkov v trgovini. A lahko jo do neke mere tudi sprejemamo, v kolikor se nam zdi, da nas s tehniko radikalne provokacije in z razvrednotenjem lastnega telesa opozarja, kako veliko razvrednotenje človeka preži izza vogala.

Grda plat sodobne umetnosti je njena izpostavljenost politični manipulaciji. Zlasti v Sloveniji smo pri umetnikih priča prečudni želji biti hkrati neodvisni oz., kot rečejo, biti iz »nevladne umetniške sfere« ter biti hkrati financirani od vlade. Umetnikom, ki jih ujčka politični režim in jih subtilno uporablja za boj proti svojim političnim tekmecem (z Marsa se na primer vidi, da je umetnik preimenovan v Janeza Janšo gor držan, da usmerjeno žgečka dnevnopolitični libido), nismo dolžni ne verjeti ne ploskati.

* Objavljeno 18.2.2108 v tedniku Družina, v rubriki Naš komentar. Na sliki: Ramón Conde, Spomenik delu, Vigo - Španija, foto: B.C..

Podcenjevanja religije je konec, ne pa tekme s krščanstvom

Podcenjevanje religije: politična odlika včeraj, politična napaka danes

Do padca Berlinskega zidu je UNESCO, mednarodni organ za izobraževanje in kulturo, imel drobno težavico: v svoji dokumentih ponavadi ni smel uporabljati besede »religija«. Zavoljo veta socialističnega orjaka, ki je slišal na ime Sovjetska Zveza, kakopak. Drobna težavica, a velikega simbolnega pomena. Komunistična Sovjetska Zveza je tudi na ta način vsilila misel, da religija nima nič skupnega z znanostjo in kulturo. In kdo bi oporekal atomski velesili in največji državi na svetu? Svobodni, pluralni, demokratični svet že ne. Slednji je nenazadnje tudi sam gojil podobne predsodke o religiji.

Naj spomnim, kar sem v nekem blogu že omenil (link). William Sullivan, ambasador ZDA v Iranu pred iransko revolucijo (1979), je priznal, da so Američani v svoji teheranski ambasadi v toku revolucije imeli na mizi 26 možnih scenarijev, kako se bodo nemiri nadaljevali in kako razpletli. Nobeden od scenarijev, ki so jih sestavili ameriški obveščevalni in analitični umi, ni predvideval »verskega« razpleta, ki se je potem dejansko zgodil.

Podcenjevanje in nepoznavanje religije je eden izmed glavnih vzrokov, da se zahodnim socialističnih in liberalnih elitam projekt multikulturne družbe sproti podira kot oni peščeni grad, ki ga na plaži naredijo otroci, pa pride plima in ga ni več. Da so religije pomemben dejavnik družbene kohezije, najsi bo družba mono- ali multi-kulturna, se elite vse bolj zavedajo. Toda zdi se, da so še zlasti tiste bolj levo čuteče preponosne, da bi to na glas povedale.

Zadnje čase izstopa francoski predsednik Emmanuel Macron (sam krščen pri svojih dvanajstih in po versko-idejni preteklosti nekak liberalizirani katoličan), ki se zlasti v odnosu do islama zaveda, da bo država morala storiti več v polju religij. V primeru islama bi moralo priti do »francoskega tipa islama«, ki bo toleranten in brez skrajnežev v svoji sredi. V Franciji nekateri celo govorijo, kako prav bi prišel neke vrste »konkordat z islamom« po vzoru konkordata s Cerkvijo. Ker je Francija po tradiciji »učiteljica družbenih sprememb«, bo njen odmik o zakrknjenega laicizma k večjemu ukvarjanju z religijo gotovo imel vpliv na celotno Evropo.

Desni so odkrili krščanske korenine Evrope. Prav. Kje pa je Kristus?

Podcenjevanja religije je konec tudi na vzhodu Evrope. Tu imamo nekaj, kar lahko imenujemo »višegrajski identitarni krščanski model«. Da se je vzpostavil prav v geografskem pasu, ki gre od Poljske, preko Slovaške (deloma tudi »sekularne« Češke), Madžarske in Hrvaške (četudi ta formalno ni članica Višegrajske skupine), ne preseneča. To so dežele starega »predzidja krščanstva«, tudi formalno imenovanega tako (blog o tem). V to predzidje so se z vzhodne strani zaletavali razni osvajalci krščanske Evrope: mongolski, turški, ruski, sovjetski. Tu je najprej padel vzhodnoevropski komunizem in v ta isti zid se zdaj zaletava, ampak tokrat z zahodne strani, multi-kulti in LGBT-ideologija evroatlantskih in bruseljskih elit. Prihaja do zanimivega zavezništva, ko »višegrajski identitarni krščanski model« koketira s podobnim družbeno-duhovnim modelom, ki se je pod Vladimirjem Putinom vzpostavil v Moskvi.

Španski klaretinski kardinal Fernando Sebastián je pred kratkim dejal, da je stava na »kulturno krščanstvo« (ki mu tukaj pravimo »identitarno krščanstvo«), kakor da bi hoteli jesti fige iz posekane smokve. Če drevo nima korenin, tudi sadežev nima. »Kulturno krščanstvo«, ki je zadnje čase silno v modi pri evropskih desničarjih, se lahko izkaže za krščanstvo brez Kristusa. Krščanstvo brez Kristusa in njegovega evangelija ni nič drugega kot herezija in prav ima papež Frančišek, ko ne naseda desničarskim sirenam.

Levi ne tolčejo več po religiji. Prav. A od kod trk z bistvom krščanstva?

Slovensko levičarstvo je kakor neko otoško pleme, ki ga bolj skup drži makro model preživetja (javni sektor, dobro plačane službe, položaji, svetovalne pogodbe, paradržavni posli, kontrola medijev, ...) kot ideja o velikopotezni preobrazbi družbe. Ker je »otoško« in »preživetveno«, slovensko levičarstvo tudi ni pravo mesto, da uvidimo, kakšne so na levi sodobne tendence glede religije.

Pri grški Sirizi, španskem Podemosu, italijanskih Renzijih (in pogojno rečeno Grillih) ni opaziti kakšnega atavičnega dražgoškega antiklerikalizma à la Lara Jankovič. Španska stranka Podemos ima celo sekcijo za duhovnost, se gre ekumenizma in pripravlja medverska srečanja. Zaveda se, kar smo zapisali zgoraj, da je razumevanje religij in sodelovanje z njimi in med njimi eden izmed ključev do urejene in mirne družbe prihodnosti. Pablo Iglesias, dolgolasi lider španskih levičarjev (sledim mu na Twitterju), je svoj čas presenetil, ko je povedal, da je prostovoljni del svoje dohodnine namenil katoliški Cerkvi. 

No, morda bo nemška stranka Die Linke retorično nekoliko bolj podobni slovenskim levičarjem, saj se je lani odločno zavzela za ločitev države in Cerkve. Ampak pri tem ni šlo za propagandno trobentanje temveč za konkreten predlog pretresa nemške davčne ureditve oz. za predlog ukinitve cerkvenega davka, ki ga v Nemčiji še vedno v imenu cerkva pobira država.

A ravno lik Pabla Iglesiasa, ki se kdaj prikaže tudi na kakšni sveti maši, je pravšnji, da pri sodobni evropski levici zaznamo podpalubje novega odnosa do religij in krščanstva. Simpatija do religij DA, duhovna dimenzija človeka DA, medverski dialog DA, šokantna dohodnina Cerkvi DA, popuščanje pri LGBT agendi NE, popuščanje pri promociji evtanazije NE. To je na koncu Pablo Iglesias.

Če po desni z Viktor Orbán & Co. lahko da prihaja v srce evropskega krščanstva »identitarna herezija«, po levi s Pablo Iglesias & Co. lahko da vanj leze »post-humanistična herezija«. Ne pomaga, če je levičarjem trenutni papež všeč; tudi ne pomaga, če so levičarji sami spoznali, da je leninističnim bitkam proti religiji odklekalo; kakor ne pomaga, če so kakšni evropski levičarji po novem osupli nad estetsko in socialno močjo krščanstva. Če s splavom, evtanazijo, utekočinjeno spolno identiteto, hibridno družino odprto še za soudeležbo živali (prim. od Prešernovega sklada nagrajen projekt Maje Smrekar) in nadalje z genetskim inženiringom ustvarjaš neko post-človeštvo, greš proti bistvu krščanstva, proti Učlovečenju, proti »pravemu Bogu in pravemu človeku«.

Naj bo prvi dialog

Nekateri uživanju v iskanju sovražnikov in heretikov. Ljubijo spopad. Takšni bodo gornji zapis brali kot poziv k militantni drži. Ni moj namen škripati z zobmi zaradi teh ali onih, desnih ali levih. Dobri kristjani ljubimo pogovor, dialog. Človek je homo viator, popotnik. Če bo hodil, ga bo tudi »identitarna pot« nekoč popeljala naprej, do bistva, do resnice, do z ubogimi in tujci solidarnega Kristusa. Podobno ga bo na levi strani popeljalo naprej, vse do Učlovečenja, njegovo zanimanje za religije in duhovnost, spoštovanje do tujega in drugačnega.

Po apostolu Pavlu je prva lastnost ljubezni, da je »potrpežljiva« (1 Kor 13,4). Drug z drugim potrpeti, počakati na onega, ki zamuja in onega, ki nima najbolje izbrane pohodniške opreme. Skupaj in počasi bomo daleč prišli.

* Foto: Katarina Tadina, Velika planina, januar 2018.

Skromna obramba skavtske maše (adversus Juventutem)

Tvit o sv. maši na Veliki planini 

Juventutem (tožilnik od lat. iuventus = mladost) je mednarodno katoliško združenje, katerega skrb je svetost mladine in karseda lepo bogočastje (link). To zadnje za člane tudi pomeni, da se je treba vsaj enkrat na leto udeleževati tradicionalne sv. maše, torej, sv. maše, ki poteka po spet dovoljenem predkoncilskem obredu, v latinščini, z mašnikom obrnjenim vstran od ljudstva, po možnosti obrnjenim proti vzhodu.

Nič posebnega. Katolištvo je širokogrudna mati. Veliko nas je in različni smo. Tudi Juventutem je našla svoje mesto v slovenski Cerkvi.

Vse lepo in prav, potem pa Juventutem Slovenia na Twitterju ugleda moj tvit s čudovito fotografijo o skavtski maši v okviru projekta Beli jelen, tam na Veliki planini, tam ob južnem boku Marije Snežne...

… in očitno nekdo zaradi informacije o na Veliki planini dogodenem ni mogel mirno spati, da je iz uradnega Twitter računa Juventutem Slovenia urgiral in me obsodil nič manj kot liturgičnega narcisizma...

Če ti nekdo osebno reče, da si narcisek, je eno; če ti to reče slovenska izpostava nekega sorazmerno uglednega mednarodnega katoliškega gibanja, je drugo. Zamišljen postaneš.

Zadeva kliče k obrambi. Po vzoru apologetov, ki so pisali razne adversus-e (spise proti tem ali onim), če smo dramatični, k nekakšnemu Adversus Juventutem. Zadeva kliče k obrambi ne toliko mene, temveč bolj k vsaj skromni obrambi skavtske maše. Saj po skavtsko (se pravi: v naravi, na tam izdelanem oltarju, ob tam nabranih rožnih okraskih,...) zlasti poleti mašujemo mnogi slovenski duhovniki. Sam okrog 10 krat na leto. Da bi zato bil 10 krat na leto narcis in kršitelj liturgičnih postav?

Mašnikova narcisoidnost?

Smisel maševanja je, da nisi narcisoiden. Kot mašnik si Alter Christus (Drugi Kristus) in pozornost je treba usmerjati na Kristusa, ne nase. Seveda pa Kristus ni nadčloveška kozmična energija, nekakšna posvečena nematerialna oddtujenost svetu (večna gnostična skušnjava!), temveč se uteleša (vedno znova pozabljano inkarnacijsko načelo). Uteleša se v kruhu in vinu, uteleša se tudi v tebi, ki so duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki soustvarja sveto mašo. 

Pri sv. maši torej človeško pri duhovnikih in ljudeh ne izgine, temveč Kristus sam svojo odrešilno pozornost usmerja nanj. Kar je človeškega, pa ima svoj jezik, svojo govorico. Če ljudje obhajamo sveto mašo vključujoč elemente naše konkretne govorice (otroška govorica na otroški polnočnici, lovska govorica na Hubertovi maši za lovce, skavtska govorica na skavtski maši), nismo narcisoidneži.

Brez spoštovanja do Najsvetejšega?

Kdor vneto goji predkoncilsko liturgično mišljenje, ki je v ospredje dajalo subjektivno doživljanje (intimna pobožnost) vernikov pri maši, mu bodo pokoncilske maše vedno nekoliko „nespoštljive do Najsvetejšega“. Zato razumem dušno trpljenje nekaterih iz Juventutem Slovenia, ko gledajo slike skavtskih in skavtskim podobnih maš. Ni jim lahko. 

Toda koncilski liturgični obrat ni bil v ukinjanju subjektivnega doživljanja, temveč v boljšem uravnoteženju med subjektivnim doživljanjem in objektivnim liturgičnim dogajanjem. Sveta maša ni skupek zasebnih mistik, niti ni v prvi vrsti ritualno-estetski presežek, sveta maša je objektivna zakramentalna zgodba in prvovrstni občestveni dogodek.

Brez spoštovanja do cerkvenih zakonov?

Preveril sem, kje in kako bi skavtska sv. maša za 50 mladih in nekaj ad hoc gostov, ki smo jo v zimskih razmerah obhajali ob kapeli Marije Snežne na Veliki planini, kršila cerkvene predpise. Nisem našel ničesar. 

Bi za skavtsko mašo na Veliki planini rabil dovoljenje župnika iz Stranj? Mislim, da ne. Bi moral lepše držati roke med maševanjem? Seveda bi moral. A sem jih ves čas spuščal, ker sem varoval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra niso odnesli. Bi moral lepše  in globlje poklekati? Seveda bi moral. A sem pod albo imel bundo, bil sploh okoren kot kak debeluškast medved. Bi moral imeti štolo zelene barve? Seveda bi jo moral. A sem zavoljo mladinskosti maševal v mavrični štoli, ki so mi jo ob novi maši poklonile dobre duše iz neke komune blizu Milana. Bi moral prebrati obe nedeljski berili? Seveda bi jih moral. A za otroške in mladinske maše lahko uveljavimo tudi to, da se kakšni deli preskočijo ali skrajšajo.

Brez spoštovanja pravic vernikov?

Ko bi razumel, kje sem ali smo z maševanjem na prostem na Veliki planini kršili pravice vernikov, bi se tudi znal braniti. Niti pravica do bogoslužnega petja jim ni bila okrnjena, saj smo skavti v tisto zimo in tiste višine s seboj nosili elektroakustično kitaro za 300€ in jo pri sv. maši pridno uporabili. Glede pravic vernikov mi je torej le molčati.

* Na vrhu: skupinska slika udeležencev Belega jelena 2018 po maši na Veliki planini. Foto: Katarina Tadina.

Žoge v župnišču

Zgodilo se je lansko jesen. Na obisk je prišla novinarka iz Ljubljane, s katero sva imela namen pripraviti neko pisanje. Ker je v odprtem preddverju našega župnišča videla štiri žoge, se je obrnila. Bila je prepričana, da to ni župnišče.

Ko se je potem le vrnila in sva delala prispevek, je zavoljo pogreba prišla neka druga gospa iz sosednje dekanije. Ker je v preddverju videla štiri žoge, se je prav tako obrnila. Kasneje mi je rekla: “Videla sem žoge in mislila, da ta hiša že ne more biti župnišče.”

Žoge v župnišču. Za nekatere je to, kot da bi skupaj dajal ogenj in vodo. Mar ni Cerkev stroga in resna? Mar ni duhovnost nekaj, kar izključuje telesno dejavnost in igro?

Neki duhovnik mi je povedal, da je ob prevzemu župnije v kleti župnišča našel pet predrtih žog. Njegov predhodnik je namreč predrl vsako žogo, ki je s sosednjega igrišča padla v župnijski vrt. Mar ne bi bilo bolj normalno najti v župnišču razrezane žoge kot pa žoge, ki so zdrave, cele, uporabne za igro?

Slovensko katolištvo šteje več kot sto let od ustanovitev telovadnih društev, don Boskovi salezijanci so vedno verjeli v pedagogiko igre, po drugem vatikanskem koncilu so mnoga župnišča imela žogo “za po verouku”, v zadnjih desetletjih so se razmahnili skavti in oratoriji, z njimi pa krščanski mini festivali zdravega duha v zdravem telesu.

Toda še vedno se del izobražene javnosti in del tradicionalnega katolištva čudi žogam v preddverju župnišča; še vedno se pojavlja prepričanje, da se vera in igra izključujeta.

Res je. Prvi kristjani se niso udeleževali iger, niti konjskih dirk ne. To pa zato, ker so bile nekatere igre krvave (gladiatorji) in ker so skoraj vse imele močan poganski verski značaj. Nad igro je tudi po odpravi poganstva dolgo čepel sum, da je plehka in škodljiva duhu.

A že od sv. Filipa Nerija naprej (umrl je l. 1595) se igra vedno bolj vgrajuje v pastoralo. Dandanašnji je doživela svoj cerkveni razcvet. Smo pred prav posebno “teologijo telesa”: skozi igro se veseliti življenja, graditi občestvo, častiti Boga. Žoge v župnišču so normalen pojav.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno 28.1.2018 v tedniku Družina (kot uvodnik) ter na portalu Aleteia.si. Na fotografiji žoge v preddverju frankolovskega župnišča (foto: B.C.).

Mojih 5 najbolj retvitanih v 2017

Naredil sem inventurico, kako mi je lani bilo biti na Twitterju. Najprej priznam, da sem imel krizo in hotel Twitter zapustiti. Slovenski Twitter je zelo naravnan v politiko in dualistično zategnjen. Slovenski Twitter je specialist za ustvarjanje politične depresije. Facebook je s te strani boljši. Je bolj sproščen in življenjski, delitev mi-vi je precej manj prisotna; FB je včasih malo "glup", toda mračen ni. Kakor koli, v l. 2017 sem ostal na Twitterju. Tukaj prilagam in komentiram mojih 5 najbolj retvitanih tvitov iz lanskega leta... 

5. Katalonija

Na Katalonijo me veže grob sv. Klareta, ustanovitelja klaretincev, potem številni sobratje in prijatelji. Nekaj dni pred katalonskim referendumom o neodvisnosti sem napovedal surov razplet. V resnici nisem imel v mislih nasilja nad volivci, čemur smo bili priča potem, temveč sem bolj imel v mislih "surovost" odsotnosti dialoga s strani Španije in "surovost" neposluha s strani EU. V "napovedi" sem se malo zmotil: Slovence je nato katalonska zgodba kar zanimala. Vprašanje pa je, koliko bi jih zanimala, če ne bi bilo brutalnosti španske policije.

4. Zasebno in javno šolstvo 

14. julija 2014, dan po zadnjih parlamentarnih volitvah, sem na v blogu Preprosti kot golobje, previdni kot kače opozoril, da "katoličani moramo biti pripravljeni tudi na IZRAZITO MALIGNO MOŽNOST razvoja dogodkov", saj se bo v tem mandatu lahko da poskušalo spremeniti ustavo. Ko so levičarji na oblasti, se prej ali slej izkaže, da jih intimno še vedno žuli verska svoboda, zlasti seveda svoboda katoliške Cerkve. Nisem pa mogel l. 2014 predvideti tako odprtega poskusa spremembe ustave in hkratnega napada na katolištvo, kot se je zgodil v lanskem novembru pod krinko "reševanje javnega šolstva" pred menda kar grožnjo s strani "zasebnega šolstva", zlasti seveda pred "grožnjo" s strani šentviške katoliške OŠ. V okviru tozadevnih debat sem 9. novembra v tvitu opozoril, da tudi javne šole, ki naj bi bile versko nevtralne, to namero včasih kar težko uresničujejo.

3. Bitka elit proti sovražnemu govoru 

Včeraj so bili prvaki v zagovarjanju strpnosti, dialoga, svobode umetniškega izražanja, svobode govora, danes se na vse kriplje bojujejo proti sovražnemu govoru in pri tem postajajo sami nestrpni, nedialoški, borci proti svobodi govora. To je žalostna usoda najbolj gorečih (in najbolje financiranih) vernikov boginje, ki sliši na ime Politična korektnost. Čas je, da se določena kulturna, politična in intelektualna elita (à la MI - Mirovni inštitut) vpraša, zakaj ji je projekt strpnosti spodletel. Pozor! Ta elita je imela medije, imela je denar, imela je pozicijo ugleda in vpliva, zdaj pa se ukvarja z izdelavo aplikacij, s katerimi lahko zatožiš prvega gobezdača, ki ti ni všeč...

2. Zadrega vseh zadreg: Bog v javnosti 

Cerkev in država sta druga od druge ločeni tudi v ZDA. In to vse od nastanka ZDA. Toda to ne pomeni, da sta v ZDA ločena tudi država in Bog (... je zapisal nekdo, ki se ga več ne spomnim). Še manj pa to pomeni, da sta ločena javnost in Bog. V ZDA imajo ime Boga na denarju, predsedniška prisega prikliče Boga, športniki se Bogu javno zahvaljujejo,... V Sloveniji in še v nekaterih evropskih državah pa je poleg Cerkve tudi Bog ločen tako od države kot od javnosti. Bog spravlja našo ateistično in laicistično elito kar naprej v zadrego, če ne celo v paniko. Ko nas je l. 1999 obiskal Bill Clinton, je prevajalec zamolčal, da je ameriški predsednik nad Slovenijo klical Božjega blagoslova. Ko smo lani postali evropski prvaki v košarki, je dežurni showman vpričo vesoljnega slovenstva Randolphovega krščanskega Boga potvoril v starwarovsko "višjo silo".

1. Normalnost 

V soboto, 9. decembra 2017, je na Frankolovem na hitro zapadlo preko 30 cm snega. Dopoldan sem v Olimju vodil duhovno obnovo za katehistinje celjske škofije, popoldan sem imel čas kidati sneg. Ko sem očistil okrog cerkve in vse poti v farnem parku, sem se lotil velikega kupa snega, ki ga je na šolskem dvorišču ustvaril orač. Skozenj sem naredil prehod, da so lahko v nedeljo kakšni ljudje preko šolskega dvorišča prišli do cerkve, v ponedeljek pa kakšni učitelji in učenci preko farovškega dvorišča do šole. Prometni režim pešcev na Frankolovem je namreč od pamtiveka tak, da se lahko preko cerkvene zemlje vstopa na šolsko zemljo, preko šolske na cerkveno. Normalnost sosedstva pač. Potem pa pomisliš, kakšno godljo zna zakuhati prenapeta "Ljubljana" in nje stampedo-mediji glede odnosa šola - župnik... 

Najlepše pri mojem najbolj retvitanem tvitu lanskega leta je, da so ga retvitali in všečkali levi in desni, verni in neverni. Vsi si želimo normalnosti, odpravo medsebojnih napetosti in vsaj kanček več dobre volje.

Pomanjkanje duhovnikov in prihodnost župnij

Referat za dekane mariborske nadškofije 

Seja dekanov
Maribor, 10. januar 2018

I. Župnije z manj duhovniki: trije koncepti

1. Religiozna in psihološka blokada

Najprej bi opozoril na posebno religiozno in psihološko blokado, ki se aktivira v povprečnem slovenskem katoličanu, ko gre za vprašanje pomanjkanje duhovnikov in prihodnosti župnij. Preseneča, da smo to temo bolj odprto začeli obravnavati šele v zadnjih dveh letih, v glavnem po zaslugi koprske škofije, čeprav smo že dolgo opazovali zmanjševanje števila duhovnikov in šibitev tradicionalne mreže župnij. Slovenski katoliški mediji so do teme zadržani. Še pastoralna revija Cerkev danes, katere urednik sem, je lani z veliko muko, z veliko „ne-ji“ s strani potencialnih piscev člankov, sestavila dotični temi posvečeno številko.

Od kod ta neodzivnost? Zdi se, da iz nekakšnega „strahu božjega“. Lik duhovnika in ustanova župnije sta skozi zgodovino v naši zavesti pridobila status svetega, skoraj božjega. Za marsikoga je dvomiti v duhovništvo in v versko strukturo kakor dvomiti v Boga samega. Hočem reči, v naši duhovnosti, t.j. v naši intimni teologiji in psihologiji, župnijski red in vloga duhovnika odslikavata stoletni božji red. Preko njiju je patina numinoznega, čustva so globoka. Podiranje stoletnega božjega reda mnogi doživljajo kot katastrofično. Zato se cerkveni ljudje javni razpravi o tem izogibamo, morebitne spremembe na tem področju pa se nam rišejo kot silno delikatne in nam vzbujajo več strahov kot dajejo poguma.

2. Dva koncepta za ohranitev tradicionalnega razmerja duhovnik-ljudstvo

Pomanjkanje duhovnikov je v evropskem prostoru v prvem koraku samo po sebi sprožilo dvoje konceptualnih rešitev, ki jima je skupno to, da več ali manj poskušata ohraniti tradicionalno pastoralno in teritorialno shemo. Gre za koncept „mašenja lukenj“ in koncept „novega razreza“ pastoralne pogače. V drugem koraku – t.j. v zadnjih letih - pa vidimo, da ta dva koncepta delujeta le začasno ter da je treba poiskati nekaj tretjega, novega; nekaj, kar bo tudi preseglo nekatere tradicionalne okvirje.

Koncept mašenja lukenj v Cerkvi na Slovenskem zelo dobro poznamo. Gre za metodo souprave župnij; gre za premeščanje duhovniških moči iz škofijske administracije in profesure na župnije; gre za pritisk na moške samostane, naj svoje redovnike-duhovnike dajo na razpolago za vodenje župnij; v manjši meri gre za zanašanje na „uvoz“ duhovnikov iz tujine.

Ko zaradi staranja duhovnikov in zaradi poglabljanja krize novih duhovnih poklicev koncept mašenja lukenj ni dovolj, in ko vidimo, da skorajda že mučimo zdesetkani duhovniški zbor, posežemo po konceptu novega razreza pastoralnega teritorija. V Sloveniji je slednje pionirsko opravila škofija Koper, druge škofije se s tem spogledujejo in so kot oni frišni skakalec, ki čakajoč vrh skakalnice nabira pogum. Škofije se obotavljajo, čeprav vedo, da se bodo prej ali slej morale spustiti dol in skočiti.

Koncept novega razreza se v naši soseščini kaže v dvoje pristopih: povezovanje župnij v pastoralne enote (bolj prisotno v Italiji) in radikalna preureditev župnijskih in dekanijskih mej (bolj prisotno v germanskem svetu). Z ustanovitvijo pastoralnih enot župnije ostanejo župnije, se pa zelo povežejo in precej racionalizirajo pastoralno delo ter navzočnost duhovnika. V drugem pristopu pa se določene župnije ukine in ustanovi nove, teritorialno večje in bolj prilagojene dejanskemu številu vernikov in duhovnikov.

Novi pastoralni razrez ima to prednost, da teološko in pravno ne predstavlja problema, čeprav seveda še vedno zaradi zgoraj omenjenih blokad zahteva veliko (skakalčevega) poguma. Z razrezom ohranjamo tradicionalno podobo župnij in vlogo duhovnikov.

Koncept novega razreza bi bil uspešen, če bi reševal začasno krizo poklicev in odgovarjal na začasno demografsko in duhovno sliko. Ker kriza poklicev očitno ni začasna in ker se z novimi generacijami duhovna slika dodatno spreminja, saj mladih življenje Cerkve ne zanima, se tudi koncept novega razreza prej ali slej izkaže za nezadostnega.

3. Tretji koncept: ohraniti skupnosti, četudi ni duhovnikov

Dunajski pastoralni teolog Paul Zulehner je maja lani v Ljubljani dejal, da je sploh zgrešeno pastoralne teritorije prilagajati številu duhovnikov. „To je drvenje z glavo proti zidu,“ je rekel. In res. Ali bomo čez 20 let, ko bo še manj duhovnikov, spet na novo brisali nekatere župnije in delali nove, večje, le da bo njih število prilagojeno številu duhovnikov?

V zadnjem času se je na nemškem področju začel dogajati nekak obrat. Koncepta mašenja lukenj in novega razreza sta se izkazala ne samo za nezadostna, temveč za marsikatero skupnost tudi boleča. Marca lani je tako zasedal 180-članski pastoralni svet nadškofije München – Freising, ki jo vodi kardinal Reinhard Marx, sicer papežev zaupnik. Na tem zasedanju so se odločili za, lahko rečemo, tretji koncept, katerega vodilo in geslo je: Nobene župnije ne bomo ukinili! Kardinal Marx je dejal, da so občestva verujočih preveč pomembna, da bi jim kar tako odvzemali status župnij. Čeprav majhne in brez duhovnikov so župnije še vedno skupnosti. Cerkev, ki se takim župnijam odreka, se s tem lahko odreka lastni prisotnosti na teritoriju.

Da ne bomo ostali pri Nemcih... Sedanji mariborski nadškof Alojzij Cvikl, kolikor vem, ima navado, da ključarjem in žps-jevcem kakšne majhne župnije brez duhovnika, ko jih postane strah, da bodo kot župnija ukinjeni, reče: „Dokler ste živi, vas jaz ne bom ukinjal.“ Ne pozabimo še, da je prejšnji mariborski nadškof Marjan Turnšek napisal knjigo o naši Cerkvi in župnijah z naslovom Prebudimo dremajočega velikana, ki jo lahko beremo kot veliko zaupnico našim župnijam.

Župnije so dragocene. V prihodnje bomo zato za prenovo njih mreže verjetno kombinirali več pristopov: zdajšnji, za vse udeležene utrujajoči metodi „flikanja“ (prvi koncept) se bomo odrekli, kakšno župnijo bo res treba ukiniti, kakšne skupaj zvezati (drugi koncept), v glavnem pa trdoživih lokalnih občestev ne bomo krnili (tretji koncept).

Odpira se nova perspektiva: župnije ohraniti, njih vodenje zaupati za to usposobljenim laikom, ob tem pa na novo organizirati duhovniško službo, da bodo skupnosti vendarle obhajala sveto evharistijo. Tu gre za korak, ki pa že sili iz tradicionalnih okvirjev, zahteva globlji teološki premislek in morda tudi spremembe v cerkvenem pravu.

II. Pogled nazaj in pogled naprej

4. EXURSUS: Kako je nastala župnija

Smo pred zahtevno reformno nalogo. Pojdimo zato po navdih v zgodovino. Župnija ni padla z neba. Je ustanova s 1500-letno zgodovino in 500-letno predzgodovino. Razvoj je bil naslednji:

ECCLESIA DOMESTICA – DOMAČA CERKEV: nekaj kristjanov se zbira pri enem izmed njih; skupaj molijo, preučujejo Pisma, pripravljajo koga za krst; voditelj take skupnosti je lahko tudi ženska (npr. Lidija iz Apostolskih del); evharistija ni redna, vzdržujejo se stiki z enim od apostolov oz. kasneje z enim od bližnjih škofov.

DOMUS ECCLESIAE – DOM OBČESTVA: skupnost je zrasla, ima organizirano ekonomijo, dobrodelnost, katehezo; za svoje potrebe lahko da kupi neko hišo in jo spremeni v cerkveno hišo, ki je po logiki podobna današnjim pastoralnim domovom in veroučnim učilnicam; cerkvena hiša še ni sakralni objekt v današnjem smislu, čeprav lahko že vsebuje baptisterij in prostor za mašo; starešinstvo (prezbiteri in diakoni) deluje; stiki s škofom so bolj redni, enako evharistija.

DIOECESIS - ŠKOFIJA: zgodnje krščanstvo je precej urbana religija in širjenje skupnosti se v glavnem odvija znotraj zidov nekega mesta (civitas); ko je v nekem mestu 1000 do 2000 kristjanov, ti dobijo svojega škofa; domus ecclesiae postane sedež škofa; evharistija je redna; stiki vernikov s škofom so po vsebini in obliki podobni današnjim stikom vernikov z župnikom; antična škofija še ne pozna teritorialne delitve na male kose; z versko svobodo se delovanje škofa preseli iz hiše v baziliko, dobimo sakralne objekte v današnjem smislu; škofija prevzame ime dioecesis, ki v rimskem pravu pomeni veliko upravno enoto.

ECCLESIA PAROECIALIS - ŽUPNIJA: z evangelizacijo barbarskih narodov (pozna antika, zgodnji srednji vek) se krščanstvo bolj odločno preseli na podeželje (ecclesia extra muros – cerkev izven mestnega obzidja); krščanstvo postane masovno, antične strukture, kot sta ecclesia domestica in domus ecclesiae, zatonejo; kilometrske razdalje med škofom in krščanskimi skupnostmi se povečajo; s tem pa se pojača vloga lokalnega duhovnika, ki živi z ljudmi na vasi; občestvo se več ne „vrti“ okrog škofa, pač pa okrog svojega duhovnika, ki lahko da tudi nima več pogostih stikov s svojim škofom; duhovnik od konca antike naprej samostojno krščuje, mašuje, deli pokoro, kar je poprej delal škof, zato na psihološki ravni duhovnik postane nekak „mali škof“; iz pastoralne episkopo-centričnosti prehajamo na pastoralno klero-centričnost, ki je v veljavi vse do danes; cerkvena normativa postopoma oblikuje ustanovo župnije, v katerih človek od rojstva do smrti prejme vse zakramente; večji poseg v pastoralno in pravno podobo župnije je izpred slabih 500 let (Tridentinski koncil); za veliko prenovo župnijskega življenja (liturgična, občestvena, karitativna in misijonarska prenova) iz druge polovice prejšnjega stoletja pa se zdi, da je vsaj na Slovenskem obstala na pol poti.

5. Kaj se za prihodnost naučimo iz zgodovine župnije

Zgodovinsko-sociološko gledano je župnija nastala zaradi dveh pogojev: množičnost in teritorij. Župnija je potemtakem struktura masovnega krščanstva, ki se razteza po širokem ozemlju. Pastoralno gledano pa je župnija nastala zaradi velike potrebe od mest oddaljenih množic po nauku in zakramentih ter duhovne potrebe ljudi po kraju skupne molitve, ki naj bi bil blizu njihovega doma.

Župnijo je vse od njenega nastanka, zlasti od Karla Velikega naprej, spremljal tudi interes politike. S svojo organiziranostjo in ekonomijo je namreč krščanskim knezom in kraljem lajšala administrativno obvladovanje ozemlja in množic. Zgled politične rabe župnije so na primer bili naš presvitli cesar Jožef II..

Na podlagi zgodovine lahko po pesimistični varianti špekuliramo, da župnija več ne bo potrebna, v kolikor bo krščanstvo nemasovno in teritorialno zelo razredčeno; župnija ne bo več potrebna, v kolikor bi se v prihodnje zelo zmanjšala želja po nauku in zakramentih ter zelo opustila skupna molitev. Po tej varianti bomo spet obudili antične oblike srečevanja (domača cerkev) in ob pomanjkanju duhovnikov obnovili močno povezanost majhnih razpršenih skupnosti s škofom. To ni le pesimistična znanstvena fantastika, te procese cerkvene „perestrojke“ lahko opazujemo v (še pred pol stoletja katoliških) Belgiji in na Nizozemskem.

Pesimizem za snovanje prihodnosti seveda ni dober. Bolj realno je tudi v Evropi pričakovati delno ohranitev množičnega krščanstva. Nenazadnje nekateri sociologi že govorijo o procesih desekularizacije in o povratku Boga; nenazadnje krščanstvo na svetovni ravni še vedno raste in je v razcvetu; nenazadnje se z migracijami v Evropo poleg muslimanov selijo tudi kristjani, ki se na Zahodu marsikje uspešno vključujejo v stare župnijske strukture in jih poživljajo. 

Zdi se, da bo treba pripraviti nekakšno kombinirano ali pluri-formno podobo evropskih katoliških skupnosti; podobo, ki bo za razliko od tridentinske, v juridizem nagnjene župnije bolj v skladu z realnim verskim stanjem in potrebo po novi evangelizaciji.

V prihodnje bomo lahko hkrati imeli tako domačo cerkev vodeno s strani družinskih očetov in mam iz neke soseščine (vzor: ecclesia domestica), kot pastoralno-karitativno središče vodeno od usposobljenih laikov in stalnih diakonov (vzor: domus ecclesiae), kot svetišče z redno sv. mašo in duhovnikom, ki bo vedno na razpolago za spoved in pogovor (vzor: zdajšnja župnija). Vse to pa mrežno zvezano ter razdeljeno po logiki skupnega bivanja na nekem teritoriju in lokalnega števila vernikov.

III. Nekaj teoloških uvidov

6. Apostolskost: brez škofa ni Cerkve

V antiki lokalna Cerkev deluje izrazito okrog škofa. Ta episkopo-centrična zasnova se ni nikoli izgubila. Ker je dogmatične narave. Cerkev je namreč apostolska, se pravi, med drugim bistveno vezana na naslednika apostolov – škofa. Tudi kasneje, ko se vzpostavi močan duhovniški lik, lik župnika s svojim teritorijem, je duhovnik dogmatično še vedno le pomočnik in predstavnik škofa.

Kleriki včasih v šali rečemo, da nas je duhovnikov vse manj, a kandidatov za škofe je še vedno obilo. V tej šali se lahko skriva teološka in pastoralno-praktična resnica: četudi v prihodnje ne bo veliko duhovnikov, se mala krščanska občestva ne bodo izgubila, če bo škof in močna vez z njim. Če povem drugače: če hočemo ohraniti Kristusovo dediščino, smo lahko tudi brez duhovnikov, ne moremo pa biti brez škofa.

Ko razmišljamo o prihodnosti župnij, je apostolskost, povezanost s škofom, prva condicio sine qua non. Iz dogmatičnih in še drugih razlogov. Z manj duhovniki bo piramidalna postavitev Cerkve manj izrazita. Obeta se nam bolj mrežna ureditev naših skupnosti z dokaj pisanim naborom voditeljev. To prinaša s seboj nove izzive. Prej smo imeli v semenišču kovnico zanesljivih voditeljev, kakšna bo zdaj formacija voditelj naših malih in velikih občestev? Formacija voditeljev skupnosti, vodilnih laikov, stalnih diakonov bo vsekakor morala potekati v bližini škofa. Po eni strani gre za utrjevanje pravovernosti, ki se lahko hitro zgubi, če dela „vsak po svojem navdihu“; po drugi pa gre za avtoriteto novih voditeljev, ki bodo s strani ljudstva lažje sprejeti, če bo jasno, da jih je „izobrazil škof“ in da so „od škofa prišli“.

7. Evharistija: Cerkev iz kruha in vina

Druga (in kot da bi rekel „prva“) condicio sine qua non je seveda sveta evharistija. Pojavlja se mnenje, da če ne bo duhovnikov in maš, se bomo pa zbirali okrog Svetega pisma. To ni napačno. Bogoslužno knjigo za vodenje besednega bogoslužja s strani laika slovenska Cerkev že ima.

Svetopisemsko liturgično opcijo smo mogli opazovati ponekod v Južni Ameriki, kjer je od vedno bilo manj duhovnikov, kot jih je v Evropi. Pomnim, koliko so že pred skoraj tridesetimi leti južnoameriški klaretinski misijonarji vlagali energije v vzgojo tako imenovanih „delegados de la Palabra – delegati Besede“ in v projekt „lectura popular de la Biblia – ljudsko branje Svetega pisma“. „Delegati Besede“ in podobni liki so zlasti po Amazoniji vodili besedna bogoslužja, ki so nadomeščala redno sveto mašo. Rezultat? Po poročanju samih klaretincev je marsikateri tovrstni voditelj cerkvene skupnosti prestopil v politiko, saj je z vodenjem besednega bogoslužja dobil retorične in liderske kompetence, ljudstvo pa mu je zaupalo. Velik poudarek na skupnem branju Svetega pisma pa se je ponekod na dolgi rok izkazal za nekakšno „interno protestantizacijo katolištva“ in olajšal delo novopečenim protestantskim cerkvam. Te so, kot vemo, v zadnjih desetletjih v nekaterih delih Južne Amerike povzročile pravcato erozijo katoliških vernikov.

„Amazonski“ nauk: kakorkoli si bomo zamislili prihodnost naših župniji oz. teritorialno mrežo naših skupnosti, v nobenem primeru ne smemo zgubiti svete evharistije. Četudi bo kdaj kje močno zaživelo besedno bogoslužje, bo moralo biti vanj obvezno vključeno sv. obhajilo in kakšna bogoslužna oblika čaščenja Najsvetejšega. Četudi bo malo duhovnikov, bo na določenem področju, v kakšni veliki cerkvi, morala biti redna nedeljska maša. Za čas pomanjkanja duhovnikov je namreč Previdnost človeku dala na razpolago tehnični izum, ki more bistveno pripomoči, da se tam nekje vendarle udeležimo svete maše. Izumu se reče – avtomobil.

Ker ima vernik neodtujljivo pravico do evharistije in ker mora škof tej pravici ustreči in ker ji lahko ustreže le preko duhovnika, ki daruje sveto mašo, in ker teh duhovnikov ni dovolj, se bo v prihodnosti odprlo tudi vprašanje o viri probati – o preizkušenih poročenih možeh, uglednih v občestvu, duhovno krepkih in kompetentnih,... ki bi jih bilo možno posvetiti v duhovnike. Deloma se vprašanje že odpira. Zlasti v zvezi z že omenjeno Amazonijo. Marca lani je papež Frančišek za nemški Die Zeit dejal: „Razmisliti moramo, če so viri probati opcija. Moramo določiti, katere naloge bi lahko sprejeli, na primer v izoliranih skupnostih.“

Skratka, brez kruha in vina nas ni. Morda bo nekoč v Evropi spet na oblasti kakšna Antikristova tvorba in bo Cerkev spet hudo preganjana. Kako bomo preživeli? Dovolj nam bo 5 € in 1 ura verske svobode na teden. 5 € za nabavo vina in kruha, ter 1 ura za obhajanje evharistije, četudi pod kakšno smreko v parku. Ohranili se bomo.

8. Laik ni duhovnikovo mašilo

Okrog l. 2000 smo imeli na mariborskem škofijskem ordinariatu, mislim da sejo dekanov. Že takrat smo razpravljali o pomanjkanju duhovnikov in o večji vlogi laikov v pastoralnem delu. Pomožni škof Jožef Smej je ob tem dejal – navajam po spominu: „Laik ni duhovnikov nadomestek. Cerkvena služba laiku pripada po njegovem dostojanstvu.“

Če je pomanjkanje duhovnikov „žalostni del rožnega venca“, je hkratna priložnost za prebujo laikata „veseli del rožnega venca“. Tretji koncept, se pravi, koncept neukinjanja župnij in postavljanja laikov za vodenje župnij, predvideva nekakšno de-klerikalizacijo. Ta bo najprej psihološke narave, nato strukturne. Mnogi ljudje se bodo morali še naučiti „začutiti“ božjo navzočnost v občestvu, ki ga vodi laik. V ospredje bo prišla moč krstnega dostojanstva, s tem pa se bodo uresničile tudi globlje smernice II. vatikanskega koncila, po katerem je Cerkev „Božje ljudstvo“ in „Kristusovo mistično telo“. Če pa bomo na laika zavedno ali nezavedno še vedno gledali kot na kadrovsko mašilo do časa, ko bo spet več duhovnikov, procesi eklezialnega zorenja ne bodo stekli.

Pomembna bodo tudi poimenovanja laiških služb. Kako se bo komu reklo? Pavel piše, da so v Cerkvi apostoli, preroki, evangelisti, pastirji, učitelji (prim. Ef 4,11); v zgodnjem krščanstvu se je zelo razvila diakonska služba, vključno z ženskimi diakonisami; kasneje smo dobili puščavnike, menihe, arhidiakone, župnike, kaplane, mežnarje, pevovodje, katehete. Kako se bo recimo z eno besedo reklo laiku, ki bo vodil administracijo župnije, ne bo pa diakonsko posvečen? V mariborski nadškofiji predlagate izraz „župnijski skrbnik“.

Pomembna bo tudi ekonomska rešitev za nove službe. Vozel poplačila laikom, ki bodo vodili skupnosti, se nam danes zdi zapleten, skoraj nerešljiv. Toda hitro se bo začel razvozlavati, ko bo občestvo v novih službah „začutilo“ nekaj božjega in v vodilnih laikih ne bo gledalo zgolj surogatov za duhovnike.

Marsikaj smo na Slovenskem zamudili. Denimo, okrog 500 laiških teologov je v zadnjih tridesetih letih šlo skozi Teološko fakulteto in večina njih poniknilo izven pastoralnega življenja. Tudi mariborski gromozanski projekt ustvarjanja „dolgoročne ekonomske baze za pastoralno delo“ se je po l. 2008 razblinil kot mehurček. A po drugi strani smo po l. 2000 v Cerkvi na Slovenskem doživeli razcvet karitativnih in zakonskih skupin, pojavili so se tisoči mladih oratorijskih animatorjev, ŽPS-ji so zadobili na teži in številu, kandidatov za stalne diakone je vse več, katoliško šolstvo ohranja ugled in vpis. Na zunanjem obodu se statistično manjšamo, v notranjosti pa je živahno. Poklicanih za nove korake je dovolj. Ko smo mi, cerkveni možje in pastoralisti, v krizi, Sveti Duh ni v krizi.

* Fotografija je iz arhiva župnije Frankolovo, otroški oratorij 2016.