Kako s provokativno umetnostjo

Slovenski kulturni praznik 2018. Obilica proslav, zgledna prešernovanja, narodova enost okrog Pesnika in – že spet! - jedke razprave o sodobni umetnosti. Tokrat o dveh ženskah, svežih nagrajenkah Prešernovega sklada, o Simoni Semenič in Maji Smrekar. Prvi se zameri, da je nekoč v performansu poškodovala državno zastavo, drugi, da je v projektu Hibridna družina med drugim dojila psa.

Kar spočetka povejmo, da udrihati po avantgardni umetnosti, ki je mnogokrat resda bolj umetnost učinka kot umetnost lepega, ni krščansko. Prvič, ker je mnogo umetniškega, kar danes tvori krščansko okolje, sad včerajšnjega avantgardnega preboja (enemu slednjih smo bili priča z Markom Ivanom Rupnikom). Drugič, ker so mnogi avantgardni umetniki bili kristjani (Eugène Ionesco) ali močno gnani od duhovnega iskanja (Vasilij Kandinski), kakšen od njih pa bo nekega dne razglašen za blaženega (Antoni Gaudí, tvorec »odštekane« barcelonske bazilike). Tretjič, ker je umetnost, tudi ko je provokativna in avantgardna, sestrična duhovnosti. Podobno kot duhovnost išče pot onstran jezika, do nedopovedljivega. Da sta si mistik in umetnik v sorodstvu, je bilo eno temeljnih spoznanj in gonil velikega teologa Hansa Ursa von Balthasarja.

Skratka, katoličani morami biti zelo zadržani, preden se pridružimo kakšnemu jurišu na sodobno umetnost. Popolnoma pa moramo biti odsotni, kadar jurišniki kakšnega sodobnega umetnika žalijo in mu grozijo.

Kako torej presojati umetniške »izpade«? Kako se opredeliti zlasti do Smrekarjeve? Vemo, ni vse zlato, kar se sveti. Nekaj ostrih kriterijev vendarle prav pride. Takole bomo rekli: vstran od hudobije, cenenosti, nihilizma, politične manipulacije.

Pred nekaj leti je španski umetnik Abel Azcona z lažnimi pristopi k svetemu obhajilu nakradel toliko posvečenih hostij, da je z njimi ustvaril inštalacijo v protest proti spolnim zlorabam s strani duhovnikov. Protesti umetnikov proti spolnim zlorabam so na mestu, nikakor pa skrunjenje Najsvetejšega. Skrunjenje hostij globoko žali vsakega vernika, tudi tistega, ki je bil nekoč žrtev spolnih zlorab. Umetnost, ki je krinka za hudobijo, ni vredna naše pozornosti.

Ena izmed bolj priljubljenih umetniških tehnik dandanašnji je provokacija. A ta tehnika rada zdrsne v cenenost in ležernost. Ko nimaš umetniških vsebin in veščin ter ti ni do trdega dela v ateljeju, še vedno lahko provociraš. Ker provociraš, vsaj na začetku brez muk dobiš odziv in publiko. Umetnost, ki je vešča in vsebinsko močna, trmasta in delavna, ne posega po tehnikah cenene provokacije. Vrhunski poljski režiser Krzysztof Kieślowski, ki je kdaj naredil tudi po več filmov v enem letu in bil precejkrat nagrajen, je na vprašanje, kako zmore ustvarjati toliko umetniških del naenkrat, dejal: »Jaz nisem umetnik. Jaz sem obrtnik. Ste že videli umetnika, ki bi začel delati ob šestih zjutraj?«

Kaj sporoča hibridna umetnica Maja Smrekar s svojo mešalnico živalskega in človeškega? Lahko se obrnemo vstran od nje, v kolikor se nam zdi oznanjevalka post-humanizma in nihilizma, ki brišeta človeka, ko ga mešata z živaljo in s strojem. Kot svari kontroverzni ruski filozof Aleksandr Dugin, je to tisti val nihilizma, ki je potreben za naslednjo stopnjo razvoja kapitalizma, ki bo v znamenju genetskega inženiringa in biotehnologij. Majo Smrekar lahko torej zavračamo, v kolikor jo sumimo, da razkraja tisočletni humanizem in s tem mehča našo voljo, da bomo čez nekaj deset let po naročilu velikega kapitala pripravljeni na kloniranje človeka in na kupovanje dojenčkov v trgovini. A lahko jo do neke mere tudi sprejemamo, v kolikor se nam zdi, da nas s tehniko radikalne provokacije in z razvrednotenjem lastnega telesa opozarja, kako veliko razvrednotenje človeka preži izza vogala.

Grda plat sodobne umetnosti je njena izpostavljenost politični manipulaciji. Zlasti v Sloveniji smo pri umetnikih priča prečudni želji biti hkrati neodvisni oz., kot rečejo, biti iz »nevladne umetniške sfere« ter biti hkrati financirani od vlade. Umetnikom, ki jih ujčka politični režim in jih subtilno uporablja za boj proti svojim političnim tekmecem (z Marsa se na primer vidi, da je umetnik preimenovan v Janeza Janšo gor držan, da usmerjeno žgečka dnevnopolitični libido), nismo dolžni ne verjeti ne ploskati.

* Objavljeno 18.2.2108 v tedniku Družina, v rubriki Naš komentar. Na sliki: Ramón Conde, Spomenik delu, Vigo - Španija, foto: B.C..