Francoski poduki

Vendejski upornik
(Wikipedia)

Vendeja 1793-1796. Prvi genocid moderne dobe?

Ob zadnjih lokalnih volitvah v Franciji sem na spletni strani časopisa Le Figaro pogledal, kako so glasovali v ljubem Lourdesu (zmaga socialista), kako v Narbonni lepih spominov (zmaga konservatica), kako v departmaju Vendeja (fr. Vendée). Če so konservativci bržkone po celi Franciji, razen v Parizu, slavili zmago, je v Vendeji bila njihova zmaga na meji tega, da ji rečemo totalna (link). Glede na zgodovino tega departmaja, rezultat ne preseneča.

Kaj vemo Slovenci o Vendeji? Malo ali nič. Na slovenski Wikipediji jo najdemo na seznamu francoskih departmajev. Med drugim o njej piše tudi tole: „Med francosko revolucijo so se kmetje leta 1793 uprli proti revolucionarni vladi v tim. Vendejski vstaji, ogorčeni nad spremembami vsiljenimi rimokatoliški cerkvi. Gverilska vojna, ki jo je od začetka vodila stranka imenovana Chouans (skovirji), je do njenega bridkega konca v letu 1796 zahtevala več kot 100.000 življenj“ (članek). Ta zaznamek francoska Wikipedia popravlja v pomembni točki: žrtev je bilo zelo veliko, verjetno med 170.000 in 200.000. Pozor: triletna Vendejska vstaja je na področju manjšem od Slovenije povzročila toliko smrtnih žrtev, kot jih je do sedaj bilo v triletni sirski državljanski vojni, in skoraj enkrat več žrtev, kot jih je na Slovenskem povzročila štiriletna druga svetovna vojna s povojnimi poboji vred (članek).

Nekateri zgodovinarji – in kontroverzija glede tega še ni zaključena - pravijo, da se je v Vendeji izvršil prvi genocid moderne dobe; genocid iz ideoloških razlogov. Izvajalec genocida je bila francoska revolucionarna oblast, žrtve so bili v veliki večini uporni katoliški kmetje in njih družine. O razsežnostih genocida se je dolgo molčalo, vedelo malo, šele zgodovinopisje zadnjih desetletij je prišlo do natančnejših dognanj in številk (o tem knjiga Reynalda Secherja).

Tudi vendejska zgodba je francoska zgodba. Zgodba krvave represije katoliškega kmeta v imenu „naprednih idej“. Rana, ki na razdalji dveh stoletij še deluje. Vemo kaj o tem - mi, Slovenci? Nam naši časopisi Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer) sploh razlagajo Francijo takšno, kot je, ali pa jo rišejo takšno, kot ustreza njihovim notranjepolitičnim (beri: protijanšističnim) in ideološkim (beri: protikatoliškim) preferencam?

Ruralna ksenofobija. Res?

Avgust 1992. S prijatelji s Hajdine in Ptuja smo bili med prvimi Slovenci, ki smo se po padcu železne zavese odpravili na slovito Jakobovo pot v Španijo. Francijo smo prečkali ponoči. S kombijem smo nekoliko tavali po regionalnih cestah (avtoceste tam še ni bilo) in se znašli v neki vasi blizu mesteca Lunel. Sredi nje čuden prizor: avtobus ovit v toaletni papir. Ustavili smo. Reč si je veljalo natančneje pogledati. Avtobus brez potnikov je bil italijanski. Verjetno se je pokvaril na poti v Lourdes. Toaletni papir okrog njega seveda ni bil francoski izraz ljubezni do „bratrancev“ onstran Alp. Napisi med razpetim straniščnim pripomočkom so Italijane obravnavali z grdimi besedami. Še najbolj „nežna“ je bila označba „TATOVI VINA“.

Bilo je prvič, da sem se srečal z razvpito ksenofobijo južnofrancoskega podeželja, z le-penovskimi revirji – kot so že takrat te kraje definirali mediji. Nepozabna je prerokba, ki je jo ob tisti psevdo-straniščni prikazni, ob dveh ponoči, sredi izgubljene južnofrancoske vasi, izrekel prijatelj iz Hajdine: „Evropa ne bo nikoli združena.“

Ampak je podeželska Francija res ksenofobna? Ko smo se ob povratku iz Jakobove poti slovenski romarji ustavili v neki župniji v južnofrancoskem mestu Narbonne, so nas gostoljubni Francozi od spredaj in zadaj stregli s siri, salamami in pijačo. Domači kaplan je tisti dan kljub negodovanju župnika celo preskočil mašo, da nam je lahko razkazal sanjske plaže blizu kraja Port-La-Nouvelle.

Ksenofobija je ogabna. Tujec, popotnik, sirota v iskanju vsakdanjega kruha so že v starozaveznem Devteronomiju razumljeni kot tisti, ki jih mora skupnost ščititi (5 Mz 14,29; 16,11.14). V kolikor v Franciji zmaguje ksenofobija kot ksenofobija, je to ogabno. Vendar včerajšnjo zmago Le Penove lahko beremo tudi kot „upor sužnjev“ proti večdesetletni vladavini politične korektnosti in površnega multikulturalnega diskurza; proti ponižanjem, ki so si jih na račun „zaostalih“ kmetov in nacionalistov toliko let lahko privoščili po časopisnih kolumnah razbohoteni levičarski intelektualci; morda tudi proti uradnemu državnemu laicizmu, katerega vloga že dolgo ni več nevtralna, temveč tipično ideološka – na trenutke skoraj diktatorska.

Skratka, Francija ni samo Pariz, ni samo moda, avantgarda in laicizem. Francija je tudi podeželje, kmečki stik s prstjo, tradicija, religija, vendejska zgodovinska travma, nacionalizem. Ko se ta duša prebudi, se marsikaj strese. Francoski predsednik Francois Hollande je razumel sporočilo lokalnih volitev in nemudoma zamenjal predsednika vlade. Kaj se bo zgodilo po zmagoslavju Marine Le Pen, ki je včeraj na evropskih volitvah s svojo Nacionalno fronto pregazila desne in leve, pa si ne upamo napovedati.

Utrinek iz manifestacije v podporo klasični družini.
(Facebook La Manif pour tous)

Kaj se lahko še naučimo od Francozov?

Francija je učiteljica. Svet je poučila o demokraciji in človekovih pravicah, o sekularnosti in o državi po meri državljana. Francija danes opozarja z Marine Le Pen. Ampak s tem njenega „učiteljevanja“ ni konec. Francija lahko dandanašnji slovensko podeželje in kmete pouči o njihovi realni in strah vzbujajoči družbeni moči. Za Francijo namreč pravijo, da ji nobena vlada ne more vladati, če nima kmetov „pomirjenih“. Danes slišiš, da so francoski kmetje tisti, ki pomembno „soustvarjajo“ evropsko kmetijsko politiko in sploh evropsko strategijo do podeželja. Mimogrede: legenda pravi, da so francoski kmetje vplivali tudi na avtomobilsko industrijo. Znameniti avto „spaček“ (Citroën 2CV) naj bi nastal, ker so poljedelci in živinorejci rabili avto, s katerim bi po slabih cestah tistega časa (pisalo se je l. 1948) iz svojih vasi do mestnih tržnic pripeljali jajca, ne da bi se polomila. Citroën je še danes med vodilnimi, kar se tiče podvozja in vzmetenja.

Francoski poduk lahko prejme tudi naš ljudsko-katoliški segment, ki prisega na družinske vrednote. Močan sunek mu lahko da gibanje „La Manif pour tous“ (link). To gibanje, ki je medversko in nestrankarsko, je na ulice Pariza spravilo več zagovornikov družine kot katero koli drugo pro-life gibanje v Evropi. Tu so še kreativni aktivisti iz gibanja „Les Veilleurs“ (link) ter pogumna dekleta, nekakšna pro-life inačica Femen performerk, iz skupine „Les Antigones“ (link). Vsa omenjena gibanja so močna v idejah, duhu in akciji. Borba 1, Borba 2 in Borba 3 vam o njih ne bodo povedale.

Prihodnost krščanstva: velike stvari so pred nami

Kdo pravi, da ni duhovnih poklicev!?

Na letni ravni je med letoma 1978 in 2012 število semeniščnikov poraslo za 57.381. To pomeni, da je zdaj na letni ravni za 91% več semeniščnikov kot l. 1978. Tako je 10. maja letos o rezultatih statistične raziskave poročal L'Osservatore romano (članek). Številke iz raziskave podaja španski portal Religión en Libertad (članek). 

Rekorderji v porasti števila bogoslovcev so naslednje afriške države:

Angola +2117%;

Madagaskar +942%;

Kamerun +751%;

Nigerija +572%.

Največjo rast števila bogoslovcev med azijskimi državami pa imajo:

Indonezija +291%;

Indija +228%;

Južna Koreja +189,6%;
Filipini +116%.

Ob teh številkah še lahko govorimo o „zimi duhovnih poklicev“? V svetovnem pogledu gotovo ne. V Evropi pa lahko: na naši celini je za slabih 3000 bogoslovcev manj kot l. 1978. Ampak pri nas je tudi religioznosti in vernikov manj. Še vedno mislim, da ima Evropa toliko duhovnih poklicev, kot jih duhovno-realno rabi.

Rast krščanstva v svetu

Katoliška Cerkev je namreč od 2. vatikanskega koncila do danes večja za 500 milijonov (pol milijarde) članov. Takrat nas je bilo 700 milijonov, zdaj nas je 1.200 milijonov. V Afriki je vsako leto za 4 milijone več katoličanov, od tega okrog 700.000 po spreobrnjenju iz drugih religij (tako je poročal John L. Allen l. 2009).

Širijo se tudi druge krščanske cerkve – zlasti binkoštnega tipa. Po letu 2000 so nekateri sociologi krščanstvo razglasili za „prvo zares globalno religijo“. V smislu, da je krščanstvo prva religija, ki ima v vsakem narodu svoje avtohtone člane.

Izraz "the 10/40 Window" je l. 1990 skoval misijonar Luis Bush
(mpichurch.org)

Svet, ki ga krščanstvo še ni objelo, se zdaj nahaja v t.i. „oknu 10-40“ (med 10. in 40. vzporednikom). V tem „oknu“ so velike svetovne religije (islam, hinduizem, budizem) in 2/3 svetovnega prebivalstva.

Kakšna bo prihodnost? Philip Jenkins napoveduje, da je do l. 2100 lahko že polovica svetovnega prebivalstva krščanske veroizpovedi.

Kam bo šla sekularizacija?

Vendar ne smemo pozabiti na pojav sekularizacije. Vprašanje je: Krščanstvo se je iz Evrope razširilo po svetu; bo zdaj po isti poti šla tudi sekularizacija? Še bolj „intrigantno“ vprašanje je: Ni morda v krščanstvu samem položeno seme sekularizacije? Moj prijatelj in sobrat Joanes Cruz iz Indonezije, iz otoka Flores, mi je dejal: „Najprej je veliko duhovnih poklicev. Nato zgradimo veliko semenišče. Nato je to semenišče vse bolj prazno.“ Najprej evangelizacija, nato veliko poklicev, nato sekularizacija?

Bo po sledeh evangelizacije šla tudi sekularizacija?

Zaenkrat sicer kaže, da evropski tip sekularizacije izven Evrope nima tako velikih uspehov kot doma. Že ZDA gredo svojo pot in njihov predsednik še vedno prisega na Biblijo.

Kaj bodo prinesle migracije?

Tudi ne smemo pozabiti dejavnika migracij. Kdo, recimo, prihaja v Evropo preko Lampeduse? Ti ljudje so verni. Ali so severnoafriški muslimani ali so subsaharski kristjani.

Se bo s priseljevanjem ljudi v Evropo vrnil tudi Bog?

S priseljenci se dogaja priliv monoteizma v srce utrujene in sekularizirane Evrope. Muslimani molijo po ulicah Pariza, marsikatera krščanska skupnost v Londonu bi že morala zapreti duri, če ne bi bilo svežih sil z drugih kontinentov.

Velike stvari so pred nami.

V branje priporočam:

Philip Jenkis: The Next Christendom: The Coming of Global Christianity, Oxford University Press, 2002; slovenski prevod knjige: Novi Krščanski svet. Prihod globalnega krščanstva, KUD Logos, 2010.

John L. Allen: The Future Church: How Ten Trends Are Revolutionizing the Catholic Church, Doubleday, 2009. Pri sebi imam nemški prevod (posodim :), če ga v tednu dni dobim nazaj): Das neue Gesicht der Kirche: Die Zukunft des Katholizismus, Gütersloher Verlagshaus, 2010.

Satanisti na Harvardu

Najprej je skupina študentov naznanila, da bodo v kampusu harvardske univerze obhajali „črno mašo“. Da, sredi slovitega univerzitetnega središča, najstarejšega v ZDA, naj bi počastili njegovo Gnusobo – Satana. Črna maša, vemo, kaj je. Da satanistični obred pride do „dopolnitve“, da ima anti-zakramentalni učinek in da je „culmen et fons“ vernikom pekla, je potrebno imeti ukradeno posvečeno hostijo, sv. Rešnje Telo, in jo obredno oskruniti.

Dogodek se je imel namen Satanu na čast zgoditi v torek, 12. maja 2014, ob 20:30 po lokalnem času. Že iz drugih projektov (npr. boj za postavitev Satanovega kipa blizu spomenika desetim Božjim zapovedim v Oklahoma Cityju) znana grupacija „Satanic Temple“ je v harvardskem templju razuma in učenosti imela vse pripravljeno. Res vse? No, pozabili so, da je John Harvard, po katerem ima univerza ime, bil duhovnik edinega Boga. Že to bi jim lahko dalo misliti, da so globoko na „sovražnikovem“ ozemlju in da si spektakularnih protibožjih manevrov ne bi smeli privoščiti.

Ena izmed spravnih in zadoščevalnih pobožnosti
zaradi napovedi črne maše na Harvardu.
(nationalreview.com)

Na harvardsko bojišče je kmalu stopila katoliška javnost v Bostonu, New Yorku, drugod po ZDA in celo ponekod po svetu. Spregovoril je bostonski kardinal O'Malley. Organizirane so bile telovske procesije in molitvene ure v spravo za napovedano bogokletje in svetoskrunstvo; prosilo se je, da do skrunitve ne bi prišlo; molilo za zdravo pamet. Sodelovalo je na tisoče ljudi; v kapelah in na ulicah (video). Kak duhovnik je kasneje dejal, da je ta satanistična provokacija katoliškemu občestvu dobro dela, saj so vsled nje prenekateri mlačni kristjani obudili svojo pripadnost Evharistiji in se javno izpostavili. 

V torek zvečer, nekaj minut pred pol deveto, je skupina „Satanic Temple“ objavila, da črne maše v harvardskem kampusu ne bo. „Zmaga! Zmaga! Satan je stisnil rep med noge!“ so bili veseli eni. Ups, prezgodaj. Manjša skupina satanistov je okrog 9. ure zvečer vseeno vdrla v Swedenborg kapelo blizu kampusa in med tamkaj obhajanim krščanskim bogoslužjem vzklikala protibožja gesla ter poveličevala njegovo Gnusobo. Vstali so vrli možje in Rogatemu vdane črnosrajčnike potisnili izven svetih zidov (video).

Epskemu boju je sledilo še nekaj. Po spletu je zaokrožilo opravičilo satanistov oz. „satanistov“, češ da niso hoteli žaliti čustev kristjanov. Lepo, a ne? Ter obžalovanje, ker se kulturnim manjšinam ne dovoljuje, da bi se izražale, kot bi se rade.

Satanisti so namreč dvojni:

• satanisti ali teološki satanisti (pravimo jim tudi kultni satanisti); to si tisti, ki verujejo v obstoj hudiča, ga častijo, skupaj z njim sovražijo Boga in vse, kar je Bogu ljubega; verjetno najhujše oblike kultnega satanizma srečamo med nekaterimi bandami na severu Mehike, ki so se posluževale človeškega žrtvovanja na čast hudiču, da bi jim ta zagotovil uspeh pri tihotapljenju droge.
• „satanisti“ (satanisti v narekovajih) ali kulturni satanisti; to so ponavadi agnostiki in ateisti; Satan je zanje simbol upora proti staremu redu stvari in proti dominantni vlogi krščanstva; ko izvajajo „satanistične“ obrede, naj bi to delali z namenom provokacije in kulturnega razsvetljevanja; „kulturni“ satanisti naj bi bili neke vrste parodija „pravih“ satanistov, kakor tudi parodija vsake religije.

Kip, ki ga satanisti hočejo postaviti v Oklahoma Cityju.
(abcnews.go.com)

Prvi torej častijo hudiča; drugi se delajo, kot da ga častijo. Ampak če bi vprašali kakšnega demonologa, ali se je moč delati, da častiš hudiča, in pri tem ostati od hudiča neokužen, bi ta precej zavil z očmi. 

In še vidik provokacije in posledične užaljenosti. Nekdo ti potisne nož v trebuh in ti ga v smrtnem krču pogledaš, on pa ti reče: „Ne bodi taka užaljena cmera! Jaz se samo delam, da te ubijam, saj drugače te spoštujem.“ Veliko tega smo doživeli na Slovenskem. Zažig strunjanskega križa: „Mi nočemo nikogar žaliti, mi se samo umetniško izražamo.“ Naša papagajevska intelektualna in novinarska srenja seveda tak koncept „vzvišene“ provokacije podpira. In ti, kristjan, si butec, ker si „kao“ užaljen in ker ne razumeš „fore“.

„Mistična“ bitka za Harvard zdaj odpira vrsto vprašanj. O strpnosti in nestrpnosti. O verski svobodi. O dominantni vlogi krščanstva in načelno sekularni državi. Tudi evforija okrog „Božje zmage“ se že umirja. Dober zapis je v medmrežje lansiral Stephen Herreid iz John Jay Institute (Philadelphia): „Satan, oče poceni krščanstva“ (članek). Herreid in podobni pod vprašaj postavljajo dualistično mitološko dojemaje bitke za Harvard. Kot da bi se nebeška in peklenska vojska spopadli za točno določeno zemljepisno točko. Ali ni tako dojemanje prepoceni? Čeprav je bilo čudovito videti srčne kristjane na ulicah in sodelovati v procesijah, se moramo zdaj vprašati, če nas tovrstne „zmage“ ne zavajajo. Satan je oče laži. Pri njem ni nikoli tako, kot se najprej zdi. Skušnjava Cerkve po harvardski zmagi je v PR-ju; t.j. skušnjava, da bi se s pregonom satanistov zdaj hvalili, postavljali pred svetom, ga imeli za pastoralno merodajnega. Naša največja zmaga bo še vedno ta, ko bomo sami sebe spreobrnili k evangeliju in evangelij oznanjali na pozitiven način.

Beograd

Beograd – 26 let potem

Po 26-ih letih sem prejšnji teden ponovno obiskal Beograd. Z mladimi iz vojniškega konca. Bolj delovno (skavtsko načrtovanje!) kot turistično. Spanje na tleh v župnijski dvorani na Banovem Brdu. Dva dolga sprehoda ob Savi, kozarec piva na splavu na Donavi, sončni Kalemegdan, peš čez novi most na Adi, obisk sv. Save, molitev pri sv. Marku.

Dnevi melanholije kljub veselo žuboreči skupini mladih. V Beogradu sem namreč imel prijatelje. Med 1985 in 1988 sem jih redno obiskoval ter jim - jaz, „budući katolički pop“ - pisal dolga pisma iz Rima. L. 1986 sem bil celo „kum“ na poroki mojega beograjskega vojaškega sotrpina Ninota in njegove izvoljenke iz Črne Gore. Oba matematika. Oba visoke postave. Lepi par. „Kuma nije dugme!“ so mi na dan svatbe pred beograjskim magistratom klicali Romi in brkati muzikantje.

Biti poročna priča je v Srbiji izjemna čast. Da povrnem izkazano mi čast, sem se med drugim potrudil svojim srbskim prijateljem vedno pisati v cirilici. Naj se pohvalim: sem eden redkih Slovencev, ki so celoten Andrićev Most na Drini prebrali v cirilici.

Potem se je začelo. Memorandum. Nacionalizem. Padec komunizma. Vojna. Selitve. Izguba stikov. Nino s svojo družino zdaj živi v Kanadi. O kom drugem ne vem nič. Po Beogradu sem zato prejšnji teden bolj ko ne melanholično blodil. Notranji zemljevid spominov je korake vodil po svoje. Čeprav – ponavljam – v družbi veselo žuboreče slovenske študentarije.

Na zdravje Miloševiću in glogov kol za Tita

Simpatije do drugačnosti si niso izmislili širokoustni intelektualci - vedno prvi pri mikrofonu. Drugačnost je privlačna sama po sebi. Samo strah te ne sme biti. Tako je bilo med menoj in Beograjčani v tistih politično vročih predvojnih letih.

Ko je l. 1988 prijatelj Nino v svojem stanovanju na aveniji Jurija Gagarina v Novem Beogradu ponudil paradižnik, kajmak in kruh, natočil kozarec vina, ga dvignil in vzkliknil „na Miloševića“, sem svoj že dvignjeni kozarec spustil in rekel: „Neću na Miloševića!“ Nino mi ni zameril, ker sem tako direktno bojkotiral nazdravljanje. Izkoristil je trenutek in me poučil, češ da ne vem, kaj Milošević dela s Srbi. Da jim vrača zgodovinski spomin in samospoštovanje.

Nino in mnogi njegovi sonarodnjaki so bili prepričani, da je Tito Srbijo (dodatno še z ustavo l. 1974) stisnil k tlom, saj je edino tako mogel postati in ostati novi jugoslovanski monarh. Nino je sovražil komunistično laž. Vsakič, ko sva na tramvaju drdrala mimo stolpnice Centralnega komiteja, je trosil kar resne „verbalne delikte“ glede „crvene mafije“. Tudi Tita ni maral. Edina stvar, ki bi jo nesel na Dedinje, je dejal, bi bil „glogov kolac“. Za nepoučene: to je tisti kol, ki ga po srbski mitologiji uporabljamo za ubijanje vampirjev; če ga zapičimo določenemu mrliču v srce, preprečimo, da bi se ta v podobi vampirja dvignil od mrtvih.

Nino - fanatični nacionalist? Daleč od tega. Za poročno pričo je vzel „Slovenca i katolika“ - kljub očitkom sošolcev. Nino in njemu podobni so enostavno verjeli v vstajenje Srbije iz brezna. Verjeli so Miloševiću. On naj bi imel karizmo starih knezov in carjev.

Most na Adi. (Wikipedia)

Od mosta na Drini do mosta na Adi

V Beogradu po 26-ih letih vidiš veliko starega, vidiš pa tudi kaj novega. Centralni komite je ironično postal nakupovalno središče (oj, se mora zdaj smejati Nino!), hram sv. Save je oblečen v beli marmor, nekaj tramvajev je silno modernih, kakšen park prenovljen v duhu finega meščanstva, kakšna vojaška zgradba razsuta od raket Nato pakta,... Ampak med novostmi je tisto najbolj vzvišeno in visoko (po metrih v zrak in daljavo, po simbolni moči pa navznoter človeške duše) novi most čez Savo - most na Adi. Projektirali so ga Mariborčani iz Pontinga, nadzor pa vodili escetejevci. Slovenci smo lahko ponosni.

Če kje, so v srcu Balkana mostovi preroške zgradbe. Drina je že za časa rimskega cesarja Konstantina postala mejna reka med Vzhodom in Zahodom, med bizantinsko in latinsko kulturo. Andričev roman o višegrajskem mostu na Drini zato ni nič drugega kot genialna variacija na večno temo srečanja in spopada civilizacij ter posameznikove usode znotraj tega vrtinca. Karakter mejne reke je v Beogradu ohranila tudi Sava, ki je pred prvo svetovno vojno ločevala ortodoksni Beograd od latinskega avstro-ogrskega Zemuna. Glavni pilon visečega kolosa so Mariborčani zabili v nekoč otok, zdaj polotok Ada Ciganlija – tam, kjer so od poletja 1914 do jeseni 1915 vztrajale srbske čete v obrambi Beograda pred avstrijskim in nemškim napadalcem. Točka včerajšnjega spopada je danes točka povezave. Most na Adi kot dodaten šiv, ki drži skupaj Vzhod in Zahod.

Ivo Andrić je učil, da imajo mostovi sijajno lastnost: so dobronamerni. Naj mi bralci ne zamerijo, če besede nobelovca puščam neprevedene:

Od svega što čovek u životnom nagonu podiže i gradi, ništa nije u mojim očima bolje i vrednije od mostova. Oni su važniji od kuća, svetiji, opštiji od hramova. Svačiji i prema svakom jednaki, korisni, podignuti uvek smisleno, na mestu na kome se ukrštava najveći broj ljudskih potreba, istrajniji su od drugih građevina i ne služe ničem što je tajno i zlo. (Ivo Andrić, Mostovi)

Zaznamek ob zadevi Goričane

Sinodalnost: laiki in duhovniki se pogovarjajo. Celje, 16.XI.2013. foto: B.C.

Neurje z gorenjske smeri

Slovensko katoliško telo je v rahlem šoku. Neurje z gorenjske smeri. Na iskreni.net so se odločili, da bodo odprli vprašanje obnove dvorca Goričane ter izpostavili vlogo ljubljanske nadškofije in kardinala Rodeta. Nadškofija se kakopak brani pred obtožbami. Tu in tam se na spletnih lokacijah k debati priglasi kak posameznik. Večina iz aktivne klerikalno-laiške sredice pa se nas je potuhnila in čaka, kaj bo.

To ne pomeni, da ni mnenj; da nas reč ne zanima; da se in pectore ne opredeljujemo. Srečaš duhovnika, ki se strinja z iskrenimi, a šepetaje; srečaš onega, ki brani nadškofijo in kardinala, a potihoma. Sam nisem izvzet. Sem pa v precepu bolj kot kdo drug. Sem prijatelj in občasni sodelavec iskrenih, sem prijatelj in sodelavec ljudi iz ljubljanskega cerkvenega središča. Veselim se pogumnih laikov, kot vrednoto gojim tudi vdanost hierarhiji. Bi bilo najbolje, da bi se potuhnil in počakal, da neurje mine? Nagon po preživetju (beri: kalkulacija o karieri) pravi, da naj storim tako. Glavo dol, Brane, glavo dol!

Ampak vedno je kak ampak (in o teh "ampakih" bomo še kaj rekli). Z leti si grem vedno bolj na živce, če sem tak: šepetajoč in za vogalom. Ko je l. 1982 nek miličnik s pendrekom v roki navalil name, da bi me stolkel, se nisem upognil. Dvignil sem glavo gor, se zravnal, ga gledal naravnost v oči in rekel: „Nimaš me pravice tepsti!“ Sem se vmes izgubil? Ali sem se zgolj (cinično) prilagodil stvarnosti?

Tiho, tiše, klevetaje...

Tiho, tiše,... tako smo katoličani vajeni že desetletja, ko gre za razpravo o kočljivih notranjecerkvenih temah. Šok, o katerem govorim, je zato bolj komunikativne kot vsebinske narave. Šokantna ni toliko obnova dvorca, niti ne kritičnost skupine laikov, kot je šokantno, da je skupina laikov spregovorila javno.

Ni namreč res, da se o tabu temah v Cerkvi med slovenskimi katoličani ne debatira. Se debatira. In na veliko debatira. Ampak v off-the-record modusu. Tiho, tiše,... Naša hišna specialiteta je konspirativni način komuniciranja in ustvarjanje neslišnega javnega mnenja. Ja, prav ste prebrali. Menda obstajajo zaobljeni koti in kvadrature kroga, zakaj ne bi obstajalo še neslišno javno mnenje? Nekateri prav uživamo v njem.

A tudi tega vzorca bo konec. Bolj bomo gradili občestvo, bolj bo nevzdržen. Premagati ga moramo, ker konspirativna manira skriva hudičevo zanko. Stopnjevanje se ne zaključi z „najtiše“, temveč gre takole: tiho, tiše, klevetaje. Končna postaja je razkolniška šinfarija.

Ampak

Drug zaznamek, ki se mi vrinja v misli ob zadevi Goričane, je o laikih. Kako dolgo že govorimo o „uri laikov“! In da se ta ura premika sila počasi! Kaj pa če se premika sila počasi, ker je naš (duhovniški) govor o laikih pogosto „ampak govor“? 

Laiki - da, seveda! Ampak, saj veste, preveč pa tudi ne smejo imeti v rokah. 

Katoliški laiki samoorganizirani v civilni družbi - da, seveda! Ampak pozor, da ne postanejo kača na prsih matere Cerkve! 

Iskreni.net - pridni, pridni! Ampak vprašanje, če katoliški.

Nek komunikolog na rimski Salesiani nas je nekoč podučil, da je z uporabo ampaka (it. però) tisti del povedi, ki je po ampaku, pomembnejši od onega pred njim. Aplicirajmo: če rečemo, „laiki so v redu, ampak pozor...“, smo težo dali besedi „pozor“. Poudarek v podsporočilu torej ni, da so laiki v redu, pač pa: „Pazi se laikov!“

Lev, ovca, lev, ovca, lev, ovca,...

Kaj je narobe z laiki? Nič. No, nič, dokler se kleriki ob njih ne počutimo ogrožene. Včasih je za občutek ogroženosti dovolj že to, da nad aktivnimi in nekoliko bolj avtonomnimi laiki nimamo želenega nadzora. Alergija nekaterih na skavte bi si na tem mestu zaslužila posebno analizo in poglobitev.

Večkrat sem dejal, da smo slovenskega laika stoletja vzgajali za ovco, po drugem vatikanskem koncilu pa naj bi kar naenkrat postal lev: dejaven, samozavesten, pobudniški. Toda zadeva je še bolj zapletena. Pravzaprav nekateri kleriki od laika pričakujemo, da je lev in ovca obenem. Lev tam zunaj; rjoveča zverina, ko se je treba spopasti z liberalci in komunisti; primerek z vrha prehranjevalne verige v džungli tega sveta. A ovca tu notri; krotko bitje v cerkveni stajici.

Ko torej dobimo laika leva, se rado zgodi, da hoče biti lev vedno: tam zunaj in tu notri. Noče dveh natur. Če rjove v džungli, zakaj ne bi tudi v staji? Takega laika se bomo morali v cerkveni sredici preprosto bolj navaditi. 

Če hočemo odpraviti shizoidno nihanje med levom in ovco, se bo potrebno več srečevati, pogovarjati, podpirati. Naša smer je bolj sinodalna Cerkev.

Stemnilo se je... (misli za koncert)

Na Veliko sredo (16.4.2014) je v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani Vokalna akademija Ljubljana imela koncert spevov vrhunskih renesančnih skladateljev. Tematika je bila smrt, križanje, upanje na vstajenje, hrepenenje. Sam sem prispeval uvodne misli k vsakemu od izvedenih pesmi. Večino teh misli podajam tukaj. Fotografije pa so bile posnete lani v Madridu na pokopališču La Almudena.


JEAN MOUTON (1459-1522): Quis dabit oculis nostris

Ne vemo, kaj bo jutri z nebom nad nami; ne vemo, kaj bo z rekami, kaj z zemljo, kaj z državo; ne vemo, kakšno diagnozo nam bodo postavili zdravniki čez nekaj dni ali čez nekaj let; vemo pa, da bomo nekega dne morali umreti. Smrt – najstrašnejše je tudi najbolj gotovo. Vse živo - rastlina, žival, človek - ima svoj konec, a le človek se svojega konca zaveda.

Zavedanje o lastni smrti je naša pokora. To je trn, ki smo ga dobili skupaj s cvetom razuma. Žival hoče živeti. Borila se bo. Njen nagon po življenju je čudovit. Človek prav tako hoče živeti. Vendar on ve, kaj ga čaka. Na koncu bo zmagalo nasprotje od življenja. Človek si zato za razliko od živali tragično bitje. Sizif. Gledaš lastno staranje. Predvidevaš svoj konec. To zrenje je tvoja bolečina in tvoja veličina.

A najhujša ni bolečina, ko razmišljamo o lastni smrti. Najhujša je bolečina, ko gledamo umirati svojega najdražjega. Huje kot umreti je pokopati svojega moža ali ženo, najhuje pokopati svojega otroka. Ko seka smrt po mladih, se poleg ostalega v nas pojavi občutek oropanosti in krivice. Umrl je nekdo, ki ne bi smel.

L. 1514 je umrla kraljica Ana iz Britanije, žena francoskega kralja Ludvika XII.. Njena smrt je strla moža in pretresla deželo. Umrla je ena tistih, ki ne bi smeli umreti. Skladatelj Jean Mouton je ob tej priložnosti uglasbil žalostinko Quis dabit oculis nostris. Žalostinka nas vseh, ki smo izgubili koga izmed najdražjih.

TOMÁS LUIS DE VICTORIA (1548-1611): Tenebrae factae sunt

Že iz davnine nastop smrt razumemo kot ugašanje luči. Svetloba dneva je življenje; konec svetlobe in nastop teme je smrt. Zadnje besede velikega Goetheja so bile: „Več luči!“ Tudi vsak večer ugasnemo luči, zapremo oči in se pogreznemo v temo spanca. Zato lahko vsakonočno spanje obravnavamo kot neke vrste vajo v umiranju. Menihi in vsi, ki molijo sklepno uro brevirja, se pred spanjem in nočjo izročajo Bogu, kakor v bližini zadnje ure.

Ko žalujemo za našimi rajnimi, se svetlobi odpovemo hote. Ogrnemo se v črno, v barvo, ki absorbira in nevtralizira svetlobo. Kakor da bi hoteli reči: „Naši rajni so stopili v temo, naj bomo njihove noči deležni tudi mi.“ In: „Stemnilo se je v duši, naj bo temna tudi naša obleka.“

O posebni temi, ki je nastopila tistega posebnega dne, poročajo vsi trije sinoptiki – Matej, Marko in Luka. Takole pravi najstarejši, Markov, zapis: „Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: 'Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?' kar v prevodu pomeni: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'“ (15,33-34). Jezus iz Nazareta namreč ni bil izjema. Tudi njegova smrt se je najavila kot ugašanje luči in vstop v temo. S tem, da se ob njegovi smrti v črnino obdane celotno stvarstvo. In s tem, da je tema bila dvakrat in večkrat tema. Najbolj gosta noč ni bila tista, ki je objela tako zemljo kot Jezusove oči v trenutku smrti, temveč tista, ki je povzročila popolno zapuščenost in samoto. Tema je bila tako nepredirna, da Sin ni čutil Očeta onstran nje. Od tod ta strašni vzklik: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Tomás Luis de Victoria nas uvaja v trenutek, ko se usodno stemni: Tenebrae factae sunt. (poslušaj na YouTube)

CRISTÓBAL DE MORALES (1500-1553): Circumdederunt me gemitus mortis

„Obdale so me vrvi smrti,” poje psalmist v psalmu 18. „Vrvi podzemlja so me obdale,” dodaja. Kakšni prevodi v sodobne jezike namesto „vrvi” prevajajo „valovi smrti” in „vezi podzemlja”. Valovi pomenijo utapljanje, izginotje; vrvi pomenijo nesvobodo, ječo. Hebrejci niso bili pomorščaki in za njih so valovi širokega morja bili podoba negotovosti, kaosa, tudi zla. In smrt je vse to. Je negotovost, ker ne vidiš onstran nje; je kaos, ker uniči življenjski red; je zlo, ker zaradi nje trpimo. Smrt je zatiralka svobode in ječar, ki nas vklene najprej v verige nujnost, nato v verige podzemlja, se pravi, v verige groba.

A ravno ker je človek obdan z valovi smrti in z vrvmi, ki ga nezaustavljivo vlečejo v grob, je smrt tudi človekova pomočnica. Pomočnica – pri čem? Pomočnica, ki pomaga, da od tesnobe zakričimo po rešitvi. Taka je dinamika psalma 18. Psalmist ugotavlja premoč smrti, a zato, da še bolj močno zakliče po rešitvi in rešeniku, ki je Bog. Če smrt obdaja z valovi, potem je Bog „skala“ - pravi psalm 18 (v. 32). Na skali smo varni pred valovi.

Paradoks je torej naslednji: smrt naznanja Boga. Seveda je moč reči - in kritika religije tudi reče, da je smrt izumiteljica Boga. Češ, ker nas je strah umreti in ker ne prenašamo bolečine ob izgubi naših najdražjih, se zatečemo v tolažilno idejo, da je Bog in da bo On nekako že poskrbel za posmrtne zadeve. Kakor kdo. Smo pred skrivnostjo upanja in vere.

Cristóbal de Morales ter smrt in podzemlje, ki nas obdajata: Circumdederunt me gemitus mortis. (poslušaj na YouTube)

CLAUDIO MONTEVERDI (1567-1643): Crucifixus

Danes že precej vemo, kaj je bilo križanje: rimska eksekucija, prihranjena za zločince in upornike največjega kalibra. Križanje je bilo tako grozno in boleče, da so ga Rimljani uporabljali le za nedržavljane Rima. Obsojence so križali ob cestah in vhodih v mesta, da so vzbujali srh in vzgajali k pokorščini do oblasti. Pogled na križanega je bil mučen do mere, da so si mimoidoči zakrivali oči, da ga ne bi videli. Ponižanje se je nadaljevalo še po smrti križanega. Včasih so trupla pustili na križu, da so se z njimi nasitile ptice; običajno pa so jih zmetali v skupni neoznačen grob. Le če je križani imel koga pomembnega, da se je potegnil zanj, ga je po križanju bilo možno dostojno pokopati in tudi označiti njegov grob.

Je Jezus iz Nazareta bil zločinec in upornik največjega kalibra, da je končal na križu? Po rimskem pravu ne. Za Rimljane je bil le nekoliko versko čuden. Za judovsko versko oblast pa je bil rušitelj postave in bogokletnik, ki si zasluži smrt. Prišlo je do političnega dogovora med stranema. Rimljani so križali Jezusa, judovska verska oblast pa jim je v zameno obljubila pomiritev napetih razmer. Običajni dogovor dveh močnih na račun enega šibkega.

V ozadju pa velika in enkratna zgodba o odrešenju. Jezus, Božji sin, je šel na križ. Ne zaradi Rimljanov in ne zaradi velikih duhovnikov, temveč zaradi svoje solidarnosti do človeštva. Če je postal eden izmed nas, je po isti logiki postal tudi zadnji izmed nas. Le če je prišel do zadnjih izmed nas, je objel vse nas. Zadnji tistega časa pa so umirali na križu.

Claudio Monteverdi ter Crucifixus iz sakralne zbirke Selva morale e spirituale. (poslušaj na YouTube)

Plakat za koncert

CRISTÓBAL DE MORALES (1500-1553): Requiem: Introitus

Kot smo dejali: smrt je ugašanje luči ter vstop v temo. Je kakor začetek spanja. In ker imamo vsakodnevno izkustvo, da je na drugem koncu spanja prebujenje in ponovni vstop v svetlobo, je za kristjane podobnost med smrtjo in spanjem še toliko večja. To podobnost so prvi kristjani vzeli resno do mere, da so pokopališča imenovali „koimeterion“, kar dobesedno prevajamo s „spalnica“. Italijani in Španci še danes za pokopališče uporabljajo besedo „cimitero“, prostor počitka in spanja.

Je smrt spanje? Za kristjane je. Smrt je tema pred lučjo, noč pred dnevom. Kaj potemtakem kristjani želijo svojim rajnim? Želijo jim, da bi dobro spali, da bi se odpočili preden nastopi nov dan. Pravzaprav je ta nov dan, ki ga pričakujemo onstran smrti, ves v znamenju miru in počitka.

V okviru tovrstnih pojmovnih in simbolnih zvez se v srednjem veku porodi eden najlepših in vse do danes redno uporabljanih spevov oz. molitvenih vzklikov, katerega naslov je vzet po prvi besedi: Requiem. „Requiem æternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat eis.“ Po slovensko: „Daj jim večni pokoj, Gospod, in večna luč naj jim sveti.“

Valovi smrti nas ne bodo odnesli. Počivali bomo na trdni skali. Luč ne bo ugasnila. Dan bo brez konca. To je vera, ki jo izpovedujemo v Requiemu. Vero izpovedujemo, četudi Requiem pojemo v presunljivo žalostni maniri, ki je ob smrti naših najdražjih tudi edina primerna. Mojstrovina vere in sočutja Cristóbala de Morales. (poslušaj na YouTube)

GIOVANNI PIERLUIGI DA PALESTRINA (1525-1594): Sicut cervus

Vrstica iz psalma 42 „kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi,“ je ena najlepših v celotnem psalteriju. Psalm 42 je sploh edini psalm, ki takoj v uvodni vrstici poseže po pesniškem sredstvu primerjave. In to ne po kakršnekoli primerjavi, temveč po izborni primerjavi: Sicut cervus – kakor jelen, kakor žejen jelen je človeška duša.

Hrepenenje je dejstvo. Hrepenimo vsi: verujoči, neverujoči; bogati, revni; črni, beli. Hočemo več, hočemo lepše, hočemo preko sebe in iz sebe, hočemo ljubezni. Vendar je vprašanje podobno, kot smo si ga nocoj zastavili pri strahu pred smrtjo. Lahko iz strahu pred smrtjo sklepamo, da bo smrt tudi premagana? Lahko že iz same sile hrepenenja sklepamo, da bo hrepenenju tudi zadoščeno? Lahko iz suhe njive sklepamo, da bo deževalo? Lahko iz jelenove žeje sklepamo, da so tam nekje potoki voda?

Modreci si pri odgovorih na ta vprašanja niso edini. Na eni strani imamo sv. Avguština, za katerega že sam nemir srca napoveduje počitek v Bogu; na drugi strani je Jean-Paul Sartre, za katerega je človek „nekoristna strast“. Strast, hrepenenje, utopija – to že! Ampak ničesar drugega k temu. Nobenih nebes, nobene nesmrtnosti, nobenih „potokov voda“.

Spet smo pred skrivnostjo upanja in vere. Tudi psalm 42 ne zaide v intelektualno rezoniranje o fenomenologiji hrepenenja, temveč zaključi s preprostim vzklikom: „Upaj v Boga!“ Enako vzvišeno mirno, skoraj z gotovostjo, da bo človeštvo gledalo Boga, se izteče Da Palestrinin Sicut cervus. Štejemo ga med največje mojstrovine krščanske glasbe. (poslušaj na YouTube)

Brat Ateist in pomladni bogovi

     Brat Ateist sedi v fotelju in bere neko revijo. Vstopi brat Kristjan z majhno butaro v roki.
Brat Kristjan: Tok, tok,... je kdo doma? Oh, brat Ateist, kako lepo je bilo danes, na Cvetno nedeljo. Komaj čakam, da bo še Velika noč.

Brat Ateist: No, prisedi. Boš kavo, čaj? Kaj je bilo lepo?
     Brat Kristjan se usede na stol, butaro položi na mizo.
Brat Kristjan: Hvala, ne bom ničesar. Kaj je bilo lepo? Saj veš - cvetje, zelenje, butare, gasilci s svojo 12 metrsko butaro, vzdušje, blagoslov,...

Brat Ateist: Čakaj, čakaj, brat Kristjan, mi opisuješ krščanski praznik?
Brat Kristjan: Da. Kaj pa?

Brat Ateist: Meni se zdi, da opisuješ - bom direkten – praznovanje pomladi.
Brat Kristjan: Meni se tudi zdi, da si ti nevoščljiv, da nekdo sploh kaj praznuje. Sam si prazen zaradi svojega ateizma, pa bi rad lepih čustev oropal še nas.

Brat Ateist: Nič nisem nevoščljiv, dragi brat, hočem ti le povedati, da si v zmoti. Mimogrede: na praznino v sebi pa sem ponosen.
Brat Kristjan: Glede česa naj bi bil v zmoti?

Brat Ateist: Ti misliš, da praznuješ Kristusa, praznuješ pa pomlad.
Brat Kristjan: Kam spet ciljaš, ti moj poredni brat Ateist?

Brat Ateist: Kristus ni nič drugega kot pomladni bog. No, le eden izmed pomladnih bogov. Tako kot bog Mitra ali grški Dionizij ali slovanska Vesna.
Brat Kristjan: Ni res.

Brat Ateist: Kako ni res? Poglej, kako ga praznujete. Spomladi, ko vse spet zaživi in zacveti; pa z zelenjem v rokah; pa tako, da jeste blagoslovljeno meso; ponekod pokate s karbidovkami,... To so elementi klasičnega pomladno-vstajenjskega kulta, ki je prisoten že v starih religijah.
Brat Kristjan: Kako si naiven, brat Ateist! Kristus je bil zgodovinska oseba - Jezus iz Nazareta, ne pa neko namišljeno božanstvo.

Brat Ateist: Že, že, da je bil zgodovinska oseba... ampak vi ste ga oblekli v pomlad, da bi lažje širili tisto blazno govorico, češ da je od mrtvih vstal. Zgodba o vstajenju je tako neverjetna, da ste uporabili najbolj priročnega izmed trikov, ki ste jih imeli na razpolago. Poslužili ste se govorice poganskih vstajenjski kultov, zato vam je tudi uspelo prodreti med pogane. Sami Judje vašemu pomladnemu bogu niso nasedli. Judje so pač čisti monoteisti in za razliko od poganov imajo bolj disciplinirano religijo. Tako je z vami, brat Kristjan, tudi vi ste ena navadna naravna religija. Malo bolj maskirana ampak naravna, zelo naravna,.... preveč naravna, bi rekel, he, he.
Brat Kristjan: Hm, res je, da nekateri kristjani Veliko noč praznujejo le tako, da nesejo butare in klobase k žegnu, za Kristusa pa se ne zanimajo preveč. Ko imamo na Veliko soboto Vigilijo, ki je - pazi! - naš glavni obred v celem letu, je cerkev na pol prazna. Še kakšno uro prej, ko smo žegnavamo šunko in potico, ista cerkev poka po šivih.

Brat Ateist: Ne nekateri, brat Kristjan, ne nekateri. Pač pa večina kristjanov je takšnih, da jim je Kristus neki dodatni lik, ko oni praznujejo pomlad. In dovoli, da dodam še en argument: Da je Velika noč praznovanje pomladi, vidimo tudi po tem, da jo praznujejo še najbolj kmetje. Tisti, ki imajo več opravka z naravo. Poljedelec se pač veseli pomladi, ker ta pomeni začetek njegovega proizvodnega ciklusa. Za delavca v tovarni in za ljudi po pisarnah pa pomlad nima tako velike teže. Ker delavska in pisarniška populacija manj trza na pomlad, je tudi manj krščanska. Se ti ne zdi?
Brat Kristjan: Zanimivo razmišljaš, brat Ateist. V bistvu sem počaščen, da se toliko ukvarjaš z nami.

Brat Ateist: Saj nimam nič proti vam. Pač malo me draži, malo pa mi gre na smeh, ker dva tisoč let vztrajate v isti zmoti.
     Brat Kristjan vstane, vzame butaro.
Brat Kristjan: Zdaj se moram odpraviti. Dal si mi veliko misliti.

Brat Ateist: V redu. Srečno pot.

Brat Kristjan: Do naslednjič.
     Brat Kristjan odide. Nakar se takoj vrne.
Brat Kristjan: Krščanska Velika noč da je v osnovi praznovanje pomladi?

Brat Ateist: Da.
Brat Kristjan: Konec zime, rože, zelenje pa klobase pa čebelice iz panjev in vse to...

Brat Ateist: Seveda, seveda,...
Brat Kristjan: Potem pa mi razloži, dragi brat Ateist, zakaj je večina svetovnega krščanstva ali na ekvatorju, kjer ni prehoda med zimo in pomladjo, ali na južni polobli, kjer Veliko noč praznujejo pravzaprav v jeseni.

Brat Ateist: Aa...

Brat Kristjan: Zbogom. Do naslednjič.

     Brat Kristjan odide.

Foto B.C.: Samostoječi butari velikanki na Frankolovem, Cvetna nedelja 2014.