Javno in z orožjem demokracije, prosim

Te dni so na Netflixu začeli predvajati serijo, ki smo jo ljubitelji antične zgodovine dolgo čakali. Naslov so ji dali Barbarians, čeprav bi bilo bolj pravično imenovati jo Germans, saj ne govori o barbarih vsepovprek, temveč o Germanih in njihovemu odporu proti Rimskemu imperiju. Da se ne bi Nemcem preveč dvigoval ponos, pač imamo Barbare.

V seriji sledimo strašnemu dogajanju okrog leta 9, ko so Germani pod vodstvom Arminija (nemškega viteza, ki so ga izobrazili Rimljani) v Tevtoburškem gozdu (severno od današnjega Padeborna) pokončali kar tri rimske legije, ki jih je vodil Publij Kvintilij Var. V naslednjih letih je Imperij vrnil udarec. Legije so se vrnile v Tevtoburški gozd, zablestel je rimski general Germanik Julij Cezar, Germani so bili zdesetkani, Rimljani prav tako. Arminij je zbežal, Rim pa se kljub polovični zmagi ni odločil, da bi Germanijo spremenil v svojo provinco.

Arminij je bil nato do konca nadloga ne samo za Rim, temveč tudi za nekatera germanska ljudstva, saj si jih je hotel podrediti. Okrog leta 18 je Adgandestrij, poglavar germanskega plemena Hatov, Rimljanom ponudil pomoč pri odstranitvi nadloge. Pisal jim je, da ima možnost zastrupiti Arminija; če pristanejo, bo to storil. Adgandestrijev predlog so obravnavali v Senatu in pomoč odklonili. Zgodovinar Tacit poroča v Analih (2,88), da je cesar Tiberij takrat dejal: Non fraude neque occultis, sed palam et armatum populum romanum hostis suos ulcisci. Kar pomeni: Ne s prevaro in na tajno, temveč odprto /javno/ in z orožjem se rimsko ljudstvo maščuje svojim sovražnikom.

Leto ali dve za tem so Arminija ubili njegovi lastni knezi, brez vmešavanja Rima.

Vidim lutko. Toda kje je ... lutkar?

I see the puppet. But where is ... the puppeteer? reče Trevor Bruttenholm - očetovski lik izvedenca za paranormalno, vedno z rožnim vencem v rokah - v filmu Hellboy (2004). Kajti ko imaš proti sebi lutke, veš, da tvoj pravi nasprotnik niso lutke, ki jih vidiš, temveč lutkar, ki ga ne vidiš.

Vsem Slovencem in Slovenkam se zaradi koronavirusa dogaja mala apokalipsa. Onim, katerih srce bije na levi, v dvojni meri. V njihovem imaginariju je namreč apokaliptična pošast sestopila iz Mladininih naslovnic in vpadla na sedež Vlade Republike Slovenije, prevedeno, Janez Janša je spet na oblasti. Rdeči buržoaziji se je primeril svetopisemski prizor »gnusobe opustošenja«, na njenem oltarju sedi tujerodni bog, panika je enormna.

Janša bi moral nemudoma pasti, a naloga ni lahka. Razlog, da se ga levičarji kljub ogromni premoči v sredstvih (predvsem v medijih) in metodah (pritisk »ulice«, pritisk »kulture«, izreki »uglednih mož in žena«, spinanje kot je to zadnje o »komunikaciji«, internacionalizacija, ...) že dve desetletji ne morejo znebiti, je, da ne znajo nasproti njemu postaviti nekoga, ki bi mu enakovredno pariral. Ne po inteligenci, temveč po razvidnosti osebe in funkcije. Dokler bodo Janši naproti postavljali lutke za enkratno uporabo, bo kača grizla sebi rep.

Ampak levičarji si tu ne morejo pomagati. To smo teatralno nazorno videli pri lansiranju Jožeta P. Damijana za tehničnega mandatarja. Štirje opozicijski politiki, liderji strank, so boljkone sklonjenih glav ministrirali x-pobudi. Štirje politiki, ki bi vendarle morali imeti samozavest, saj vodijo politične stranke, ki so javne organizacije in imajo na terenu neko realno moč, so x-pobudi kimali kakor teledirigiranci.

Človek si ob tem prizoru reče: bolje in tudi bolj demokratično je, da nam vlada Janša, ki ga vidiš, kot pa preko lutk lutkar, ki ga ne vidiš. Vidnega, z njegovimi napakami vred, nadziraš in korigiraš; nevidnega ne nadziraš in ne korigiraš.

Adgandestrijev strup?

Cesar Tiberij je zaradi Arminija duševno zelo trpel. Zgodovinar Svetonij poroča, da se je cesar zaradi Arminijeve izdaje in izgube treh legij v Tevtoburškem gozdu nehal briti in striči ter da je udarjal z glavo v vrata (Življenje cesarjev 2,23). Bomo videli, če bo Netflixova serija to prikazala. 

Kot smo brali, je zgodovinski Tiberij vseeno šel preko osebne prizadetosti in se je v lovu na Arminija odrekel konspirativni metodi. Verjel je, da je Rim mogočen, ker se drži prava in časti. Vedimo, da je to bil čas, ko je že odraščal Seneka, z njim pa Rim zorel za rafiniran etično-politični razmislek. (Žal je potem Neron vpričo Seneke potacal, kar je Seneka gradil.)

Nevarnost za slovensko demokracijo je, da se bo dokončno navadila, da se »prave stvari« odločajo v ozadju; da je tajno bolje kot javno; da je bolje operirati za odrskimi zavesami kot govoriti na odru v mikrofon; da je sofizem boljši od dialoga; da je zmagati s prevaro, spinanjem, dezinformacijo bolje kot zmagati z argumenti; da je bolje staviti na enega vojskovodjo kot na sto počasnih filozofov. 

Ker v žaru borbe tako levi kot desni kažejo podobna nagnjenja, mediji pa jim pri tem pomagajo, se sprašujem, če bomo po tridesetih letih odložili orožja demokracije in se v spopadu za oblast in rente poslužili Adgandestrijevega strupa? Zakaj bi se z nekom odprto bojevali, tvegali in se utrujali, če pa ga lahko odstranimo s specialnim tajnim prijemom?

Poslušam o tem, kako ne smemo sestopiti z vlaka jedrne Evrope. A če smo politiko spremenili v špijonsko-lutkovno gledališče, smo že sestopili in se že drajsamo na vlaku skupaj s Putinovo Rusijo. 

Nova revolucija javnosti

Spopadajte se politiki, bodite pri tem spretni in strastni - vendar javno in z orožjem demokracije, prosim!

Slovenija bi potrebovala neko novo revolucijo javnosti. Gorbačovova dogma, da brez »glasnosti« (t.j. brez participacije javnosti in svobode govora) ni »perestrojke« (t.j. reforme, družbenega napredka), še velja. Odločiti se bo potrebno: ali lutkarji ali javnost, ali naslada konspiracije ali odprt govor, ki mu sledi demokratičen dogovor.

Kaže, da so politika, mediji in ideološki aktivizem pripeljali našo javno razpravo v slepo ulico, v areno neusmiljenosti, v kateri naj zmaga močnejša gladiatorska šola. Ljudje dobre volje, levi in desni, bi morali prepoznati to degradacijo demokracije, se znati upreti, zapustiti kvarne sredine, se znova poučiti o ABC-ju socialnih in političnih veščin, se navdušiti za nov zagon.

Papež Frančišek nas v okrožnici Fratelli tutti vabi v šolo družbenega dialoga. V št. 203 piše:

Duh dialoga krepi sposobnost razumevanja tega, kar drugi govori ali dela, četudi slednjega ne prevzamemo za svoje prepričanje. Na ta način nam postane možno biti iskreni, se ne pretvarjati glede naših prepričanj in ne prekinjati dialoga; iščemo skupne točke ter predvsem delamo in se trudimo skupaj. Javna razprava, v kolikor zares daje prostor vsem in ne manipulira z informacijami ali jih skriva, je nenehna spodbuda, ki dovoljuje, da na pravilni način prihajamo do resnice ali jo vsaj bolje izrazimo. Javna razprava preprečuje, da bi se razni sektorji udobno namestili in ostali samozadostni v njihovem načinu videnja stvari in v njihovih ozkih interesih.

* Foto: Wikipedia; maska častnika rimske konjenice, imenovana tudi Varova maska; najdena je bila pri kraju Kalkries v Nemčiji, na prizorišču zadnje bitke med rimskimi legijami in Arminijevo vojsko. 

 

Trd oreh

V času, ko je bil naš bl. Anton Martin Slomšek (goduje 24. septembra) škof v Šentandražu, je Katalonec sv. Anton Marija Klaret (goduje 24. oktobra) bil škof v Santiagu na Kubi. Ko je tisti del Kube prizadel hud potres, so se ljudje spraševali, čemu ravno njih. Klaret je kasneje v svoji Avtobiografiji zapisal, da se je po potresu reklo, da trdega oreha pač ni mogoče odpreti drugače kot s palico, se pravi z močnim udarcem. 

S palico je seveda bil mišljen potres, s trdim orehom pa kubansko ljudstvo, ki takrat ni ravno blestelo po vrlinah. Vrhnji sloj, precej predan prostozidarstvu, je izkoriščal suženjsko delovno silo, se obnašal rasistično; nižji sloj je živel moralno razpuščenost v obliki alkoholizma, partnerske zvestobe, zanemarjanja verskega življenja in podobno. Ob prihodu Klareta v tiste kraje je tudi duhovščina bila zelo samosvoja, kar se je najbolj poznalo po razširjenem kršenju celibata. Po potresu, ki so ga interpretirali kot Božjo kazen, so se oboji, bogati in revni, streznili.

Drugi val koronavirusa smo pričakovali, nismo pa pričakovali, da bo tako obširen, resen, in da bo Slovenija v sredini oktobra svetovno »zablestela« po številu okuženih na milijon prebivalcev. Očitno se nam dogaja palica, močan udarec. Vprašati se je, če smo res tak trd oreh, da nas bo šele velika stiska spravila k razumu in odgovornosti. Kaj se nam je pravzaprav zgodilo, da je tolika razlika med pomladno uspešno zajezitvijo epidemije in jesenskim super-izbruhom?

Najprej si moramo priznati, da se je Slovencem in Slovenkam zgodilo vsem enako: podcenjevali smo koronavirus. Na začetku epidemije sem poklical prijatelje v Milano in rimskega sošolca, ki je danes župnik v centru Bergama. Lombardijski sogovorniki so mi virus označili kot »furbo«, se pravi, zvit, premeten, zahrbten. V smislu: ne igramo se mi s koronavirusom, temveč se koronavirus igra z nami; na začetku zgleda ena gripa več, na koncu štejemo krste; pride in napade »brez logike«; udari tam, kjer ne pričakujemo ... To so govorili moji italijanski prijatelji.

Nimamo najprej opraviti s strateškimi napakami tega ali onega akterja, še manj z zarotami, tudi ne z neumnimi influencerji, za katere bi najbolje bilo, če bi molčali. Najprej imamo opraviti z občo lahkomiselnostjo, s kolektivnim razpoloženjem, ki nas je več ali manj vse enako objelo. Po uspešni pomladni borbi zoper koronavirus smo enostavno popustili v čuječnosti. Prepustili smo se varljivi samozavesti, da kot posamezniki in narod zmoremo s tem nebodigatreba covid-19. Kdor je v sredini avgusta zaskrbljeno svaril, da koronavirus še pride, je bil za večino čuden. To obče pomanjkanje čuječnosti je naša trda lupina oreha, ki se zdaj boleče razbija.

Ker smo virusu, ki je »furbo«, kolektivno nasedli, je zelo neumestno, da zdaj hitimo z obtoževanjem drug drugega. Desni bodo našli sto »dokazov«, da so za jesenski izbruh krivi levi, ki so se občasno obnašali prav sabotersko; levi bodo našli sto »dokazov«, da je kriva desna vlada in njen predsednik, ki je denimo s sosednjim kanclerjem ležerno plezal na Triglav. Neverni bodo rekli, da so krivi verni, ker so do zadnjega obhajali prva sv. obhajila in sv. birme; verni bodo rekli, da so krivi neverni, ker so do zadnjega rajali po gostilnah in prirejali ulične shode.

Hočem reči, slabo bi bilo, da bi koronavirus postal priložnost več za lova na čarovnice in vnašanje razdora. Povsem zavržno bi bilo, če bi nekdo koronavirus uporabil kot orodje za kampanjo zoper drugega in dobesedno preko trupel utrjeval svojo ideološko in politično pozicijo. Politična kronika oktobrskih dni priča, da ta skušnjava obstaja in da ni majhna. Določeni vplivni ljudje so žal ideološko sfanatizirani do mere, da so izgubili stik z realnostjo in ne vidijo, da je krivda za jesenskih izbruh kolektivna, predvsem pa, da je naš resnični in skupni sovražnik covid-19.

Palica je udarila po trdem orehu, ki je slovenski narod in njegove elite. Nekdo bo temu rekel Božja kazen, mi bomo temu rekli Božja priložnost za poboljšanje. Trdi oreh bo razpočil, lupina bo odpadla, plemenito jedro oreha bo dalo svoj dober sad.

* Besedilo je izšlo kot uvodnik v novembrski št. revije Ognjišče. Slikica: B.C.

Ko izginja posvečeno devištvo

V sredini letošnjega avgusta (14.8.2020) se je s. Emanuela Žerdin v komentarju tedna na Radiu Ognjišče vprašala, če bo Slovenija kmalu brez redovnic. Slovenija trenutno šteje le še 461 redovnic, v glavnem že starejših. Sestra Emanuela je rekla: 

Redovnice v Sloveniji in Evropi smo pred neverjetno velikim izzivom. Ali ostati v udobnosti umiranja ali si priznati napake in omejitve, ki smo jih sprejele iz sočutja do samih sebe, ali pa iti na nove poti, čeprav bo boleče ...

Mesec dni kasneje (16.9.2020) se je na Brezjah, na prostem pred baziliko, pod korona-pogoji, odvil Redovniški dan 2020. Prišlo je nepričakovano veliko redovnikov in redovnic. Soboški škof Peter Štumpf je v razpravi po predavanju odprl podobno vprašanje, kot mesec dni prej Žerdinova na radiu. Zakaj ni več redovnic? Zakaj mladih deklet ne privlačijo redovniške zaobljube in samostansko življenje? Še bomo na Slovenskem imeli posvečene device? Bomo redovnice, ki jih še imamo, dali na stran in prepustili "udobnosti umiranja"?

*

Skratka, vprašanje posvečenih žensk v slovenski Cerkvi in družbi je pereče in se dotika mnogih podvprašanj. Poleg cerkvene gre tudi za zanimivo družbeno, celo državno simboliko. Zanimivo bi bilo na primer razumeti, kaj so globoko v poganskih časih pomenile vestalke za Rimsko cesarstvo. Rimljani so to obliko ženskega duhovništva povezovali z devištvom. Vestalke so razumeli kot nekakšne varuhinje duhovnega bistva Rimskega cesarstva. "Državotvorna" vloga vestalk je zelo dobro prikazana v filmu Prvi kralj (Il primo Re, 2019), ki govori o bratih Romulu in Remu ter o pretvorbi močvirja ob Tiberi v mesto, ki je dobilo ime Rim.

Pri starih Rimljanih je (posvečeno) devištvo vestalk bilo tako resna stvar, da je vestalki, ki bi izgubila devištvo, bilo zagroženo, da bo živa pokopana. Eden izmed razlogov, da so leta 222 pretorijanci (če kdo, potem oni zavezani rimski tradiciji) ubili cesarja Elagabala (bil je sirskega porekla in rimske tradicije ni najbolje razumel), pa je bil, da je slednji onečastil vestalko.  

Kajti kakor neka rodbina moralno stoji in obstane, če spoštuje in zna zaščiti svoje device, tako se zdi, da enako velja tudi za širšo skupnost, za klan, za pleme, za državo. Devištvo je zato poleg biološkega stanja tudi globok simbol integritete. Povedano preprosto: država, v kateri mlada dekleta niso varna, ni vredna spoštovanja in naziva "država".

*

Na tem mestu ne moremo in niti ne znamo odgovoriti na vse zagate glede posvečenih devic, lahko pa nekoliko pripomoremo k razumevanje nečesa bistvenega. Posvečeno devištvo, ki je srž redovništva, je tesno povezano z umevanje ženske na sploh, v ožjem smislu pa z umevanjem materinstva in zaročno-ženitne ljubezni. Teza se glasi: če se v družbi izgublja ženska-nevesta-mati, se izgublja tudi posvečena devica. Teza pa ni moderna, temveč jo zasledimo implicitno zapisano že okrog leta 300.

Sv. Metod Olimpski, škof in mučenec iz leta 311 (goduje 20. junija), je napisal čudovito delo z naslovom Simpozij desetih devic, ki pa žal (še) ni prevedeno v slovenščino. Delo je posvečeno obrambi in promociji krščanskih devic, se pravi, deklet in žena, ki so opravile zaobljubo devištva. Spis, ki je nastal v času, ko o redovništvu v današnjem pomenu še ne moremo govoriti, je pomemben iz dveh razlogov. 

Prvič, ker zaobljubo devištva bere in podaja kot ženitev s Kristusom. Jezik krščanskega devištva je torej že leta 300 zaročno-ženitni jezik, šele v drugem koraku postane duhovno-asketski. 

Drugič, ker isti spis poudarja lepoto zakonske podaritve med možem in ženo ter vzvišenost rojevanja otrok. Posvečena devica na eni strani in ženska-nevesta-mati na drugi sta torej že okrog leta 300 razumljeni kot pred Bogom enakovredna poklica ter nekje v globini tesno povezana.

Če intuicija Metoda Olimpskega in z njo naša teza držita, bo na Slovenskem spet več redovnic, ko bo poleg obnovljene vere v Boga obnovljeno tudi pojmovanje ženske-neveste-matere.

*

A pot do tega ne bo lahka. V prvi vrsti, ker (po desni strani) potrošniški kapitalizem noče ženske, ki bi bila zaročno-ženitno razpoložena – saj taka ne bo več zanj. Potrošniškemu kapitalizmu priskoči na pomoč (po levi strani) vodilna družbena ideologija, ki žensko-nevesto-mater nadomešča z neko lgbt-izirano osebo, katere spolna identiteta je definirana kot fluidna in samopašna, klasični moški-mož-oče pa je s strani te ideologije dojet kot vrhovna grožnja. 

Lahko pomaga feminizem? Zdi se, da ne (več). Feminizem tretjega vala, kot mu pravimo, je že povsem politiziran feminizem; je tako zanikovalec moškega, ki prihaja ženski naproti, kot zanikovalec maternice, ki je v ženski. Ta feminizem de facto postaja anti-feminizem in miselna suženjska veriga mnogim ženskam, ki so nasedle. 

Če k temu prištejemo še posthumanistično tendenco, ki to, kar je nekoč bilo človekovo dostojanstvo, zdaj hoče dati psom, rekam, gozdovom, si lahko le predstavljamo, kako daleč vstran od bibličnega humanizma lahko zaidemo v bodoče in kako težko bo rehabilitirati žensko-nevesto-mater. S tem pa tudi posvečeno devico.

*

Če vključim kratek ekskurz. Zanimivo je, da se nam ponavlja situacija Metoda Olimpskega izpred 1700 let. Po eni strani se je slednji boril proti takratni gnostični norosti, ki je v imenu razsvetljenega uma zaničevala človeško telo in v nič dajala naravno spolno danost (zlasti sekta enkratitov se je odlikovala po tem), po drugi strani je branil materinstvo in devištvo ter ju vezal na isti vir, ki je darujoča se ljubezen do drugega in do novega življenja.

Nihil novum sub sole, pravi Pridigar (1,9). Po 1700 leti imamo podobne bolezni in posegamo po podobnih zdravilih.

*

Če se v družbi izgublja ženska-nevesta-mati, se izgublja tudi posvečena devica, smo rekli. A za konec vseeno dodajmo, da se Cerkvi na Slovenskem tudi v teh razmerah ni bati, da bi posvečene device oz. redovnice povsem izginile. Navaditi se bomo pa morali, da jih bo v prihodnjih desetletjih precej manj, kot smo jih bili vajeni. 

Naj bodo posvečene device XXI. stoletja kot svetilniki. Za slednje velja, da ni potrebno, da stojijo na vsakem kosu obale. Če so le na tistih nekaj izpostavljenih črtah med zemljo in vodo, so opravili svojo nalogo.

* Besedilo je v krajši obliki izšlo v reviji Cerkev danes (5/2020). Foto: kip vestalke, ki ga vidimo v Rimu na Forumu.

Umetnik kot jagoda vrh družbene torte

S čim se bo ukvarjal človek, ki bo osvobojen vseh notranjih in zunanjih spon, človek, ki ga Nietzsche imenuje Übermensch – nadčlovek? Nietzsche napoveduje, da z umetnostjo. Pravzaprav je lik umetnika najbližje temu, čemur Nietzsche pravi nadčlovek. Bil je čas socializma, ko sem profesorico psihologije na ptujski gimnaziji vprašal, kaj bomo delali v komunizmu, v tej bojda idealni družbi brez zla, da nam ne bo dolgčas. Odgovorila je, da bomo pisali pesmi in se ukvarjali z umetnostjo. Ptujski režiser Samo M. Strelec je lani izdal roman 69 : ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta, v katerem beremo o Ptuju jutrišnjega dne. Futuristično mesto ob Dravi je dobesedno prepredeno z umetniškimi izdelki, instalacijami, dogodki; je nekakšna večna in turistično nadvse uspešna prestolnica kulture.

Skratka, v sodobni miselnosti in družboslovnih ideologijah dobivata umetnost in kultura mesto, ki je nekoč šlo religijam. No culture, no future, se glasi geslo, ki je več kot geslo. No culture, no future je resen idejni in tudi politični program. Umetnost torej kot jagoda vrh družbene torte; umetnost kot ničejansko-dionizična svoboda, po kateri naj bi vsi hrepeneli.

Epidemija novega koronavirusa je marsikaj postavila na glavo. Določeni poklici, zlasti seveda tisti v zdravstvu, so prišli zelo v ospredje, dobili herojski pridih, drugi so naenkrat postali manj pomembni, celo nepomembni. Sporočilo koronavirusa se je glasilo: najprej rešujmo telesa, duhovne potrebe človeka lahko počakajo. Med »naenkrat nepomembnimi« najdemo turistične delavce, duhovnike, avtobusne šoferje in pilote... ter seveda umetnike. Ni čudno, da se danes umetniki sprašujejo o sebi, o svoji vlogi v družbi in da so kakšni zelo glasni na protestih. Po ničejanski in tudi po novo-levičarski viziji bi morali biti prav oni jagoda vrh družbene torte (beri: duhovna elita), a se je pokazalo, da spadajo med tiste, ki »lahko počakajo«, ko gre zares.

Če nam kaj ne škodi, so to lekcije iz ponižnosti. Zalotim se v mislih, da katoliško duhovništvo dandanašnji doživlja krizo, kakršne že dolgo ni doživljalo, ker se je v minuli dobi nosilo previsoko. Duhovnik kot jagoda vrh družbene torte se je svojega položaja prepogosto prevzel. In kaj se dogaja zdaj? Jagoda se je morala skotaliti k vznožju, da se bo bolj zavedala, da je jagoda, in da je položaj v torti ali na njej drugotnega pomena. Jagoda, najprej bodi dobra jagoda – drugo pride potem!

Umetnikom privoščimo uspeha in ugleda. Pa tudi državne pomoči. A nič nas ne ovira, da se ne bi vprašali, če nemara tudi njih ne čaka lekcija iz ponižnosti, po kateri bodo malo padali, malo vstajali, vmes pa vzpostavili njim samim koristen nadzor nad ničejanskimi prišepetavanji.

* Besedilo je naprej izšlo 30. avgusta 2020 v tedniku Družina v rubriki Logos pod naslovom O jagodi vrh torte.

Otrok in mobi ter igra s hudičevim repom

Zombizacija otrok plus privlačnost nasilja. Zadeva s pametnimi telefoni postaja resna. Mislimo, da otroku pač pristoji pametni telefon, kot odraslemu pristoji avto, v bistvu pa lahko že dopuščamo igro s hudičevim repom.

Trije primeri, danes (10.9.) na Frankolovem, pri verouku, ko imamo na urniku 7., 8. in 9. razred.

1. Pridejo fantje pol ure pred veroukom. V farnem parku igrajo vsak na svoj telefon, sedijo sicer na isti klopi, malo se pomenkujejo med seboj, drugače tišina. Začnemo verouk v istem parku za veliko okroglo mizo. Fantje so nemogoči. 10 minut bitke, da odložijo telefone. Potem toliko, da se umirijo. Zadnjih 20 minut le predelamo lekcijo. Po verouku skupina fantov ostane še dobro uro v parku, tiho, skupaj na klopci, vsak na svojem telefonu.

2. Dekle, doma iz hribovske kmetije, vpraša, zakaj je toliko homoseksualnosti na internetu. Misli na aplikacijo TikTok in na homoseksualne vsebine, ki jih tam sreča. Jaz ne vem, kaj točno je TikTok, ne vem, koliko česa je na TikToku, rečem bolj na splošno, da so kakšne aplikacije lahko prikladne onim, ki širijo homoseksualne ideje med mladimi.

3. Dekleta iz 9. razreda mi nato v TikToku pokažejo mučen prizor: neka najstnica kleči na kolenih, druge najstnice jo pljuvajo in pretepajo. Zdi se, da mučiteljice mučeno nadirajo v španščini. Zarohnim, naj pri priči ugasnejo aplikacijo in naj ne gledajo nasilja. Ubogajmo me, a mi odvrnejo, da je to hit dneva na TikToku in da to danes pač vsi gledajo.

***

Ad 1. Fantje iz prvega primera so bili celo popoldne mirni, tihi, "neproblematični". Nemirni, glasni in "problematični" so bili samo v 45 minutah verouka, se pravi, v trenutkih, ko je potrebna učna koncentracija in klasična medčloveška komunikacija. Pomislim, da je to tisti trik, zakaj kakšni starši puščajo otroka ure in ure na telefonu. Če je na telefonu, je "mir" z njim; če ga spravljaš k čemu drugemu, je "štala" z njim. Naj bo torej "mir"! In tako ob vas, dragi starši, raste ZOMBI! Preprečite zombija! Vrnite otroka v resničnost!

Ad 2. To, da ljudje na spletu širimo svoje ideje in zagovarjamo svoj življenjski slog, je normalno. Če pa internet, zlasti preko aplikacij, ki jih uporabljajo otroci, postaja poligon za uresničevanje agresivnih ideoloških in političnih agend, ali, še slabše, kvazi-pedofilski poligon za lov na otroke, morajo zazvoniti alarmni zvonci. Starši, preverjajte, kakšna vse propaganda prihaja do vaših otrok! Niso vsi takšni kot omenjeno dekle iz hribovske kmetije, da bi prišli spontano k očetu/materi/botri/učitelju/katehetu in prosili za nasvet glede vsebin in rabe aplikacij.

Ad 3. Večni problem nasilja. Toliko večji, ker se gledanje nasilnih prizorov na socialnih omrežjih poskuša nekako "normalizirati", češ "to danes pač vsi gledajo". Z 9. razredom smo se po videnem prizoru nasilja na TikToku pogovarjali o medvrstniškem nasilju. Pogovor dobro dene. Ne samo zato, da zbijemo privlačnost nasilja, temveč tudi zato, da zbijemo strah pred močnejšimi in agresivnejšimi vrstniki; in še zato, da otroke realistično pripravimo na možne grobe situacije, ki se jim zlasti po končani OŠ lahko pripetijo v kakšnih srednješolskih okoljih.

Gnev nad lepo in uspešno žensko

Marsikdo je v korona razmerah prebral kakšno knjigo več kot običajno. Sam sem med drugim dal skozi odlično zgodovinopisno delo o Barbari Celjski, ki ga je napisala slovaška raziskovalka Daniela Dvořáková (Celjska Mohorjeva, 2019).

Cesarica Barbara Celjska seveda ni bila edina pametna, uspešna in vplivna ženska v XV. stoletju. Od manj znanih omenimo Alessandro Macinghi, italijansko pisateljico, in Christine de Pizan, francosko pesnico in filozofinjo, od bolj znanih pa Izabelo Kastiljsko, ki je združila Španijo, in Ivano Orleansko, kmečko dekle, ki je povedlo Francoze v osvobodilno vojno. Izabela Kastiljska in Ivana Orleanska kasnejšim rodovom prikličeta svetopisemski arhetip Judite, žene in bojevnice, ki polna vere v Boga reši svoje ljudstvo. Lik Barbare Celjske pa dočaka nasprotno usodo: namesto, da bi jo po njeni smrti ljudje povzdignili, jo sčasoma potopijo v črno legendo. Zdi se, da so jo toliko bolj blatili, kolikor odličnejša je v resnici bila; toliko bolj risali hudobno in grdo, kolikor lepša je v resnici bila.

Daniela Dvořáková nam v svojem delu natančno predoči cesarico Barbaro Celjsko, kdo in zakaj jo je sovražil; vzpon Habsburžanov in njihovih kronistov, ki niso marali spomina na Celjske, ter s tem povezani nastanek črne legende o Barbari. Kot bralca te preseneti nek poseben gnev, s katerim so nekateri politiki, duhovščina in pisci tolkli po Barbari Celjski po njeni smrti. Uspešno tolkli. V javnem mnenju je Barbara obveljala za razuzdanko, krivoverko, sleparsko alkimistko, celo vampirko.

Ta gnev ni slučajen. V družbi je namreč venomer navzoč mehanizem grešnega kozla, kdaj tudi protičarovniška histerija, obojemu prikladne žrtve pa so ženske, ki štrlijo iz povprečja. Dinamika gre takole: v svoji sredi imamo uspešno in vplivno žensko, po možnosti še lepo; občudujemo jo, vendar ji tiho tudi zavidamo; v teminah našega duha čakamo na njeno napako; ko napako stori, jo besno poteptamo v nič; s to žensko na tleh (ali na grmadi), se počutimo »boljši« od nje; naši »pravičnosti« je zadoščeno, saj je njo, ki je »plesala s hudičem«, doletela zaslužena kazen. (Op.: O mehanizmu grešnega kozla sem na tem blogu večkrat pisal. Prim. Mehanizem grešnega kozla na delu in Duhovniki sporočamo: Ne bomo vaš grešni kozel!)

Te dinamike, ki v veliki meri poteka na nivojih nezavednega, je bila deležna Barbara Celjska in tovrsten obračun z nadpovprečno žensko zna biti tudi danes na delu. Poglejmo nekaj domačih primerov.

Obča korupcija v gradbenih poslih se je pred desetletjem grešno-kozlovsko »očistila« na primeru Hilde Tovšak. Tudi drugi gradbeni baroni so končali v zaporu, a le Hilda Tovšak je doživela medijski pogrom, lov na čarovnico, podrobno in privoščljivo teptanje v nič. Drug primer: Melanija Trump je podobno kot Barbara Celjska rojena na zelenem Štajerskem, podobno slavna zaradi svoje lepote in podobno postavljena ob bok enemu najmočnejših politikov svojega časa. Melanijinega obiska v Sloveniji si ta hip skoraj ne upam predstavljati. Slovenski antifa feminizem bi tako ali tako norel po ulicah, a tu so še bataljoni »normalnih sodobnih« žensk, izobraženk, novinark in uradnic, ki bi ob pogledu na ameriško prvo damo bliskali od zavisti, ter bataljoni neuresničenih moških, ki jim je ženska Melanijinega tipa nedosegljiva. Dodajmo ideološki faktor, po katerem Melanijo obtožimo, da »pleše s hudičem«, to je s Trumpom in neoliberalizmom, pa se nam na začetku XXI. stoletja pripeti Barbara Celjska 2.0. Tretji primer: težko bo kdo rekel, da sveža politično-medijska norišnica okrog političarke Aleksandre Pivec nima nič opraviti z mehanizmi, o katerih teče beseda. Vsakega tretjega slovenskega politika in visokega uradnika se da s peno na ustih loviti na to, kako je trošil javni denar, kakšno majico je kje nosil, koliko pijače in jedače so mu častili na vaški veselici. A nima vsak tretji politik ali visoki uradnik karakteristik čedne in uspešne ženske, kot jih ima Pivčeva.

Draga Barbara Celjska, čeprav nisi bila svetnica in te mati Cerkev za svetnico nikoli ne bo razglasila, te prosim, da od tam, kjer si, opomniš nas, male zavistneže in opravljivce, ter pomagaš ženskam, ki so in še bodo žrtve naših početij.

* Zapis je bil najprej objavljen v reviji Ognjišče (september 2020). Foto: (verjetno) Barbara Celjska kot Venera, sličica iz 15. stoletja, Wikipedia.

Karantena + poletje = 15 knjig

Včeraj v Celju pri Mohorjevi knjigarni srečam gospo, pomeniva se o branju knjig. Pravi, da poezijo kupuje, prozo pa si izposoja. Ima krog prijateljev, med katerimi je lep pretok knjig. Rada je v knjigah. Pod vtisom povedanega pridem domov, postavim na kup vse knjige, ki sem jih prebral zadnje mesece in jih fotografiram (fotka spodaj). 

Mislim, da je bilo leta 1992 ali 1993, ko sem skozi poletje nazadnje prebral več kot 10 knjig – in sicer 12. Letos je bila bera podobna. Od karantenskega aprila do konca avgusta sem prebral 15 knjig, večinoma romanov, večinoma iz ambienta nagrade kresnik. Na prvega septembra dan me daje malo ponos, malo žalost. Ne vem, če bodo kdaj še nastopili branju tako zelo naklonjeni pogoji kot letos ... K vsaki od petnajstih prebranih knjig dodajam stavčič ali dva. Lahko bi jih po abecedi, a razvrščam jih po  formatu strani.

***

Feri Lainšček: Ki jo je megla prinesla (Mladinska knjiga, 2017, prva izdaja: Prešernova, 1993)
Še zdaj hranim Lainščkovo knjigo Peronarji (1982) – njegov in »moj« prvi roman. »Moj«, ker je bil med slovenskimi romani prvi, ki sem si ga kot sedemnajstletnik kupil za lasten denar. Ki jo je megla prinesla bi tudi lahko bil »moj«; ker govori o duhovniku, ki je poslan na podeželje; ker vnaša metafiziko.

Maja Haderlap: Angel pozabe (Litera, 2018, izvirnik: Engel des Vergessens, 2011)
Ta roman bi morali ob stoletnici koroškega plebiscita prebrati vsi slovenski srednješolci ali vsaj gimnazijci. Zgovorno nam bodi, da je to vrhunsko (avtobiografsko) delo o slovenski družini iz okolice Železne Kaple bilo napisano v nemščini.

Franc Ksaver Lukman: Kristusovi pričevalci (Celjska Mohorjeva, 1983)
Zbirka izvirnih dokumentov in dodelanih zapisov o mučeništvih antičnih kristjanov od Palestine do Siska, od podonavskega Durostora do severne Afrike. Hkrati vir mnogih informacij o zgodnji Cerkvi. In teološko-moralnih dilem. Denimo: se sme krščanska devica, ki so ji preganjalci-posiljevalci za petami, vreči sama v prepad?

Miha Mazzini: Pohlep (Goga, 2018)
Spomin mi je poletel do nekoga drugega z zz v priimku – do italijanskega mojstra kratkih zgodb Dina Buzzatija, ki sem ga svoj čas rad bral. Vendar Mazzini v svojih kratkih zgodbah ne gre v fantastiko kot Buzzati. Ni potrebe. Pohlep njegove junake spreminja v groteskne like, ki so, kot da bi bili fantastični, in se ti taki zdijo – dokler se ne spomniš koga konkretnega iz svoje okolice.

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Cankarjeva, 2019)
Imam priče. Ko sem Ivano prebral do konca, sem prijateljem napovedal, da bo Simonitijeva za ta roman dobila nagrado kresnik 2020. In jo je. Upravičeno. Smo v sferi literarne popolnosti. Bilo mi je v čast, da sem bil njen sofinalist za letošnjega kresnika.

Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi (Goga, 2019)
Poseben užitek je brati »zgodovinski« roman o lastni generaciji. Rojeni okrog 1970, vzgajani v poznem socializmu s primesmi zgodnjega konzumizma, dotiki usihajočega baročnega katolištva, vedno bolj nora JLA naj bi nas predelala v može, osamosvojitvena vojna brez supermenovstva, sočutje do južnjaških prijateljev, ki so se zapletli v krvavo vojno. Pregelj – enako sofinalist za letošnjega kresnika – uči, da ni potrebno verbalnega ognjemeta, nekih special effects, da poveš lepo, napeto in prepričljivo zgodbo.

John Steinbeck, Mesec je zašel (Celjska Mohorjeva, 2011, izvirnik: The Moon is Down, 1942)
Uspešnica iz druge svetovne vojne. Ameriški propagandni roman, ki pa negativce (očitno Nemce) opisuje precej človeško. Bralec bi rad simpatiziral z odporniki, mora pa kar naprej gledati v dušo okupatorskih oficirjev. Toda genij nobelovca Steinbecka je prav v tem: ker je okupator človeški, je premagljiv.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva, 2019)
Pri Cankarju imamo Križ na gori, pri Tratnikovi pa Norhavs na vrhu hriba – finalist za letošnjega kresnika. Norišnica, ki dominira lokacijo, je za razliko od Cankarjevega križa kronski simbol družbe, ki te bo ali naredila zmešanega ali zadušila. Rešitev je dvostopenjska: v takem svetu moraš imeti nekoga res rad; če to ni dovolj, odidi! Hanca, junakinja Ivana Cankarja, in Ariana, junakinja Suzane Tratnik, naredita podoben korak upanja. Nauk: slovenska družba se v stoletju med Cankarjem in Tratnikovo ni veliko spremenila.

Jiři Kočica: Izvirnik (Mladinska knjiga, 2019)
Avantgardne umetniške smeri niso avantgardne zato, ker jih je neki polbožji heglijanski Zeitgeist določil za take, temveč ker odgovarjajo določenim prebrisanim interesom, prekucniškim ideologijam in centrom moči. Ko prebereš Kočico – finalista za letošnjega kresnika –, se na primer vprašaš: je skupina Laibach v resnici slovenski avantgardni oh-in-sploh, ali pa je v devetdesetih preračunljivcem iz obnebja mogočne stranke LDS enostavno odgovarjalo, da so v liturgično oprodo mlade države povzdignili Laibach in ne koga drugega?

Samo M. Strelec: 69 (Novi Zato, 2019)
Celoten naslov romana, v katerem Madžarka Ildikó s pomočjo domačina Tomaža leta 2069 raziskuje Ptuj, je 69: ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta. V Ildikó lahko ugledamo idealnega popotnika Danteja, v Tomažu idealno vodnico Beatrice. Pot skozi futurološki Ptuj ni pot skozi pekel, niti skozi vice, temveč kar skozi nebesa – zemeljska nebesa, v katerih se do konca razvijejo in uresničijo umetnost, kultura in izročilo starih.

Andreas Knapp: Poslednji kristjani (Celjska Mohorjeva, 2018, izvirnik: Die letzten Christen, 2016)
Vzhodnonemški duhovnik Knapp je imel veliko stikov z bližnjevzhodnimi begunci, tudi s kristjani. Odločil se je, da odpotuje v Irak in od blizu vidi, kaj se dogaja. Nastane ta reportažno-fejtonski zapis. Smo v času, ko je teroristična Islamska država na višku moči. Nasilje islamistov in molk »politično korektnega« Zahoda sta v nekaj letih storila, da kristjanov tam, kjer so živeli skoraj 2000 let, skoraj ni več.

Asia Bibi / Anne-Isabelle Tollet: Končno svobodna! (Celjska Mohorjeva, 2020, izvirnik: Enfine libre!, 2020)
Resnična zgodba minulega desetletja. Asia Bibi, na smrt obsojena pakistanska kristjanka, je ob vsem svojem križevem potu imela srečo, da je k njej – kot Veronika s prtom – pristopila novinarka Anne-Isabelle Tollet, ki je poskrbela za internacionalizacijo njenega primera. Pomisliš, koliko je pakistanskih kristjanov, ki take sreče niso imeli, in jih je islamski fanatizem tiho in na hitro zdrobil.

Drago Jančar: In ljubezen tudi (Beletrina, 2018) 
Kresnik 2018 ... Maribor, Pohorje, tudi Ptuj. Zgodba druge svetovne vojne s poudarkom na partizanih. Ko vključi povojno dogajanje v taborišču Šterntal, kot domačin iz kakšne navedene podrobnosti vidiš, da se je avtor res dobro informiral. Jančarjeva umetnost ne zaobide raziskovanja in garanja s podatki. Kdaj bo ta veseli dan, ko bomo Jančarja gledali kot nobelovca?

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset (Beletrina, 2019)
Upravičeno kresnik 2019. Predvidevam, da je to delo letos moralo biti med resnimi kandidati za kresnika desetletja, ki ga je potem dobil Jančar za To noč sem jo videl. Iskrena in iskriva avtoričina pripoved zamaje tako tabu o raku (ker ti spregovori) kot floskularno razpravo o raku (ker te utiša, ko si »pameten« glede raka, v bistvu pa nisi »pameten«, temveč le in zgolj (še) zdrav).

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska. Črna kraljica (Celjska Mohorjeva, 2019, izvirnik: Čierna kráľovná. Barbora Celjská, 2014)
V Trnuljčici jo imamo, v Sneguljčici, v Alici v čudežni deželi, v Čarovniku iz Oza in še kje – črno kraljico, zavistno čarovnico, zlohotnico. Zgodovinski navdih za te pravljične like pa bi lahko bila prav Barbara Celjska, oziroma, črna legenda o njej, kot jo je podpihovalo habsburško zgodovinopisje. Skoraj 600 let mine in slovaška zgodovinarka Barbarino črno legendo razgradi. Še to: nekateri Melanijo Trump primerjajo z Barbaro Celjsko. Primerjava delno drži – lepa Štajerka, poročena z najmočnejšim politikom svojega časa. S tem da Dvořáková z analizo kraljičinega poslovanja pokaže, da je srednjeveška Barbara Celjska dosegla visoko stopnjo gospodarsko-poslovne emancipacije od moža, kar pa za moderno Melanijo ne moremo trditi.