Kdaj bom verjel državnemu in paradržavnemu feminizmu?

Sredina sedemdesetih. Socializem. Hajdinska osnovna šola. Tovarišica nam reče, da so Bolgari divji narod. Grd. Da se je to videlo po tem, kaj so bolgarski vojaki delali z ženskami leta 1945 po Slovenskih goricah. Stari smo bili okrog deset let. Nismo razumeli. Čudili smo se njenemu »rasističnemu« izbruhu.

Leto 1982. Socializem. Obiščem prijatelja na Goričkem. Živel je z babico. Bila je zima in vsi trije smo prespali v edinem ogrevanem prostoru ob krušni peči. Ne pomnim, ali je bilo pri večerji ali pri zajtrku, v glavnem, starejša gospa nama je spregovorila o posilstvih s strani sovjetskih vojakov. »Eno noč so prišli eni, drugo noč drugi,« je rekla.

Sredina osemdesetih. Socializem. Ptujska gimnazija. Tovariš učitelj zgodovine nam pri pouku direktno pove, da so bolgarske in ruske enote leta 1945 posiljevale po Prlekiji in Prekmurju ter da je to tabu tema.

8. marec 2018. Demokracija. Twitter. Muzej novejše zgodovine Slovenije tvitne, da je bilo leto 1945 za ženske karseda pomembno, saj so Slovenke dobile volilno pravico (link). Muzej novejše zgodovine Slovenije – drobcen primer državnega feminizma, ki se ne brani leninističnega rdečila.

8. marec 2018. Demokracija. Bodeča neža za najbolj seksistično izjavo. Dobi jo Boštjan M. Zupančič. Akcija zoper gospoda Zupančiča in druge »nominirance« je primer pararežimskega feminizma, ko je feministična ost namenjena v prvi vrsti obračunavanju z alternativnim nelevičarskim (in nerežimskim) mišljenjem; v drugi discipliniranju levičarjev, da ne skrenejo s »pravoverne« poti. Namenjena je tudi obračunavanju s tistimi močnimi »patriarhalnimi« liki, ki ti ne morejo nič, ker živijo v provinci in v neki svoji apolitični sferi (šport).

Primer slednjega. Tako kot je aktivistično novinarstvo ob panamskih dokumentih na pranger privezalo Dejana Zavca (moža iz Haloz, ki je z lastnim trudom postal svetovni boksarski prvak), da bi s preusmerjanjem pozornosti preskočilo lopovščine iz sosednje ulice (in iz lastnih hiš); tako so tokrat pararežimske feministke obračunale s Timom Gajserjem (fantom izpod Haloz, ki je z lastnim trudom postal svetovni prvak v motokrosu), da bi preskočile točno določenega pomembnega politika, za katerega vemo, kako rad razpre javno mošnjo v prid feministični in LGBT sceni.

Kdaj bom verjel državnemu in paradržavnemu feminizmu? Takrat ko bo Muzej novejše zgodovine Slovenije opravil temeljito raziskavo o spolnem nasilju nad slovenskimi ženskami leta 1945 in jo objavil ter po možnosti o tem postavil razstavo. In takrat ko si bodo naši metropolitanski feministični kolektivi upali na svoje črne sezname dati tudi ideološko njim sorodne alfa samce, četudi bo to pomenilo ukinitev kakšne dotacije.

Do takrat pa, spoštovana metropolitanska medijsko-ideološka elita, bodi ponižna, ko se greš osmomarčevstva in pridigaš o pravicah žensk... Pa roke vstran od pogumnih haloških fantov!

Foto B.C.: španske skavtinje v slovenskih hribih.

Slovenske katoliške razdalje

Mašujem, prvi verniki pa od 10 do 20 m vstran 

Danes (sreda, 7. marec) je bilo pri naši delavniški sv. maši kakšnih 15 ljudi. »Lepo,« bi rekel kdo. Toda v ogromni podeželski cerkvi so prvi sedeli dobrih 10 m vstran od oltarja, čeprav so prve klopi le 4 m vstran. »Se zgodi,« bi rekel kdo. Ne, to se ne zgodi. To je pravilo. Včasih med tednom mašujem, ko so najbližji ljudje 15 m vstran, tu in tam tudi, ko so 20 m vstran.

Poromamo v Međugorje. Odpravimo se na križev pot na Križevac. Med menoj, ki vodim molitev in stojim ob postaji križevega pota, ter verniki, ki z menoj molijo, kar naprej hodijo drugi ljudje. Kaj je narobe? Zakaj nas motijo?

Ne, ne motijo oni nas! Mi motimo njih. Oni kako drugače ne morejo mimo nas, kakor da gredo med menoj in verniki. Vsi verniki, ki so z menoj, namreč stojijo na nasprotni strani poti in edini prazen prostor, ki ga na poti puščajo, je prostor med njimi in menoj.

Pogledam Italijane, ki molijo blizu nas. Italijani so vsi skupaj stisnjeni h križu in so ob voditelju križevega pota. Prazen prostor, ki ga koristijo mimoidoči, puščajo za svojimi hrbti. Naj ponazorim s skico:

Sveta razdalja

Danes (sreda, 7. marec) smo pri sv. maši brali berilo iz Devteronomija (5 Mz 4,1.5-9). Med drugim:

Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?

Nihče nima božanstva tako blizu kot mi, če se izrazimo po starozavezno. Toda Slovenec rad poudarja razdaljo do božanstva. Italijan, kot smo videli, ni tak. On bolj poudarja bližino. In kar je najpomembnejše, tudi Bog ni tak; tudi on poudarja bližino, do mere, da se njegov Sin učloveči in je eden izmed nas.

Seveda. Kodeksa razdalje ne bomo zdaj kriminalizirali. Tudi razdalja ima svojo mesto v komunikaciji. Če padejo vse razdalje, pade komunikacija. Še med možem in ženo mora biti določena sveta razdalja spoštovanja, da njun ljubezenskih odnos prav deluje. 

Mi danes govorimo o pretirani razdalji. Zlasti v polju religioznega. Od kod jo imamo? Dvoje upoštevajmo: psihologijo in religiozno tradicijo. 

Psihološko in komunikativno smo Slovenci bolj zadržani, kar je sploh skupna poteza srednje- in severno-evropskih narodov. Razumljivo, da smo tudi v verskem izražanju manj »na špricar« in bolj »na malinovec« narejeni.

Naša religiozna tradicija še vedno vsebuje globoko janzenistično sled. Pri nas se je v preteklih stoletjih usidrala neke vrste katoliška varianta kalvinizma, antropološkega pesimizma, po katerem je človek kar naprej nevreden Božje bližine in je zato zanj primerno, da tudi sam poudarja razdaljo do Boga.

Duhovnikova samota in še večje nevšečnosti

Slovenske katoliške razdalje niso brez takšnih ali drugačnih učinkov. Intimna religiozna podstat vpliva na mnoge zadeve. Poglejmo nekatere, ki so zlasti na »tradicionalnem katoliškem« podeželju močne.

Duhovnikova samota. Kjer kraljuje kodeks razdalje do Boga, bo kraljeval tudi kodeks razdalje do božjega predstavnika – duhovnika. Včasih po cel teden nihče, razen »obvezne kvote« beračev, ne potrka na vrata župnišča. Ker nihče ni umrl in te nihče ne rabi za pogreb, nisi obiskan. Veseli so, če greš ti, duhovnik, do njih, spiješ v bifeju z njimi kavo, a k tebi jih zlahka ne bo. Razdalja, razdalja, razdalja,... Kmalu pa: samota, samota, samota...

A tu so še druge nevšečnosti...

Odpor do cerkvene odgovornosti in leadership-a. Duhovniških poklicev je vse manj, v naslednjih desetletjih bodo marsikatero župnijo upravno in tudi pastoralno vodili laiki. Toda od kod jih vzeti, če pa še vedno vztrajajo v primatu razdalje do svetega? Kako jih nagovoriti, ko pa so globoko v sebi prepričani, da se po božjem pravu »ne smejo siliti naprej«?

Pasivnost v družbenem. Veliko se govori o premagovanju pasivnosti katoličanov v polju družbenega in političnega. Potrebovali bi več katoliškega aktivizma, je slišati. Tega pa ni. Zakaj? Med drugim zato, ker tudi v družbenem naletimo na poudarjanje razdalje, odmika, zapiranje v zasebno in intimno; skratka, raje se potegniti nazaj, kot stopiti naprej. So krivi ljudje? Ne. Med drugim je kriva stoletna verska pozicija laika. Kot večkrat rečem: kako naj bo nekdo kar naenkrat lev, če pa smo ga stoletja obravnavali kot ovco?

O liturgiji, ljubosumno

Dobro je, da nas vprašanje liturgije razvnema 

Razprava okrog skavtske maše na Veliki planini, ki se je sprožila na spletu v prvi polovici februarja, je dala vsaj en velik pozitiven rezultat: na spletu polemizirajoče katolištvo (večinoma staro manj kot 40 let) je pokazalo, da ima rado bogoslužje (liturgijo), še več, pokazalo je, da je po starozavezno »ljubosumno« nanj.

To je zelo dobro. To veseli. To pomeni, da se tudi nove generacije katoličanov zavedajo, da premiki v bogoslužju niso »kar nekaj«; da je bogoslužje začetek in povzetek naše vere; da smo verniki v bogoslužji najbolj Cerkev; da premiki v bogoslužju pomenijo premike v oznanjevanju, v odnosu do sveta, nenazadnje tudi predrugačeno politično teologijo.

Drugo, kar vsaj mene ob priložnostno ponorelih števcih internetnega prometa (branenacesti.blogspot.si je imel v tednu polemike 6500 ogledov) veseli, je, kako se je odrezala mlajša pokoncilska generacija vernikov. Ta se sedanji liturgični formi ne bo odrekla. Zna jo tudi braniti. 

V zadnjih tednih sem se pogovarjal z več mladimi in mladimi odraslimi iz okolja skavtov, oratorijskih animatorjev in zakonskih skupin,... skratka, s takimi, ki se v svojih župnijah trudijo dati kaj več od sebe. V njihovih besedah sem zaznal, kakšen pa je to tudi direktno povedal, da so napad na skavtsko mašo doživljali kot nekak napad »na to, kar delamo«. Polemiko okrog maše so doživljali kot polemiko o tem, kakšna Cerkev bomo v prihodnje. Če povzamem: bomo jezna in v obrambni stolp zaprta Cerkev ali bomo Cerkev odprta za oznanjevanje svetu.

Scicolonejeva šola

Moj profesor liturgike na rimski univerzi Gregoriana je bil Ildebrando Scicolone, sicilijanski benediktinec, v tistem času rektor uglednega rimskega Liturgičnega inštituta sv. Anzelma. Naj omenim, da je na tem inštitutu iz liturgike doktoriralo tudi nekaj Slovencev: leta 1975 zdajšnji celjski škof Stanislav Lipovšek (na sliki), februarja lani pa stiški cistercijanec Nikolaj Aracki. Naj omenim še to, da Scicoloneja italijanski ultra-konservativci nimajo radi in ga na neki svoji spletni strani imenujejo »vreden učenec Lutra«. L. 2010 so njegov liturgični pripomoček Evharistija ustvarja Cerkev (link) v svojih polemikah raztrgali.

Scicolone je bil dober in zabaven predavatelj. Tudi zaradi sproščenega vzdušja v predavalnici še po 25 letih pomnim nekaj njegovih poudarkov. Namenoma navajam sledeče:

1 Liturgija ni prvenstveno človeško delo pač pa Božje

2 Reforma Cerkve se začne in konča z liturgično reformo

3 Liturgija je več kot ceremonija

4 Kruh ni za gledat, temveč za jest

Če skozi te nauke pogledam na polemike z ultra-konservativci, pridemo do nekaj zanimivih iztočnic za nadaljnjo razpravo. Žal ima razprava v Sloveniji to hibo, da na drugi strani nastopajo osebe, ki se (morebiti zaradi protinarcisistične varovalke) ne podpisujejo s svojim imenom. 

Poskušajmo jih razumeti

AD 1 Ultra-konservativci se 100% strinjajo s prvim poudarkom: liturgija je Božje delo. A zato mora po njihovem človeško v bogoslužju v drugi plan; človeštvo tolike Božje bližine in samih bogoslužnih darov ni vredno ali pa komaj vredno (od tod npr. njihovo vztrajanje pri obhajilu na jezik). Ultra-konservativci ne vidijo, da je možno in da je prav razmišljati v drugo smer: ravno ker je bogoslužje Božje delo, Kristusovo delo za naše odrešenje, je tako lepo biti zraven kot človek in sodelovati na svoj odrešeno človeški način; ravno ker je bogoslužje Božje delo, ga ne moremo zapreti med štiri stene in privezati za zlate svečnike ter mu predpisati treh natančno zloženih prtičkov.

AD 2 Ultra-konservativci so mnenja, da je sekularizacija nastopila, ker je Cerkev po 2. vatikanskem koncilu popustila v svoji trdnosti in trdoti ter se začela iti »dialoga s svetom«. Čeprav pri tem spregledajo veliko pokoncilsko rast Cerkve v Afriki in Aziji, niso povsem v zmoti. Kjer je katolištvo do konca popustilo »svetu«, ga danes skoraj ni več (npr. Nizozemska). Ker pa »se reforma Cerkve začne z liturgijo«, so tudi prepričani, da se bo katolištvo vrnilo v stare tire in ohranilo samo sebe, če se bo vrnilo k »maševanju po starem«. Dasi so v februarski polemiki s skavtsko mašo navajali pokoncilske liturgične predpise, naj nas to ne zavede. Njih ideal je predkoncilsko maševanje. Zadeva ne bi bila kdo ve kako dramatična, če se znotraj tega »pobožnega« ideala ne bi skrival teološki odpor do celotnega 2. vatikanskega koncila.

AD 3 Tipično za ultra-konservativce je, da liturgijo krčijo na ceremonijo. Ko rečejo, da nekaj »ni liturgično«, običajno pomeni, da nekaj »ni standardno ceremonialno«. Ceremonialnost je pomembna, ustvarja sozvočje in lepoto, psihološko nas sprosti, saj zaradi premišljene ceremonije pri bogoslužju nismo brezglavi in vemo, »kaj čemu sledi«. Toda ceremonialnost še ni vsa liturgija. Obstaja celo nevarnost, da ceremonija postane sama sebi zadostna - čemur pravimo ritualizem. Če ritualizmu dodamo še moralizem, dobimo farizejstvo, s katerim se je spopadal Jezus.

AD 4 Če bi Jezus hotel biti gledan, bi postal dragi kamen, diamant, biser. Postavili bi ga visoko na oltar in ga od daleč gledali. Ker Jezus hoče biti zaužit, je Kruh in Vino. Dobro je, da se spet nekoliko bolj vrača čaščenje Najsvetejšega in da na Slovenskem nismo popustili pri ohranjanju zunanjih procesij z Najsvetejšim. Toda bistveno je Kruh jesti. Gledati Ga je manj bistveno. Z ultra-konservativci pa se vrača razdalja do Boga in do Kruha. Z njimi se bo zlahka vrnilo »neješče« katolištvo janzenističnega spomina, katerega ideal bo vernik, ki si bo komaj upal dvigniti oči proti zlatim oltarjem; duhovnik, ki si bo komaj upal maševati.

Foto: Z bogoslužja ob sprejemu luči miru iz Betlehema, december 2013. Arhiv stega Rakova Steza 1.

Kako s provokativno umetnostjo

Slovenski kulturni praznik 2018. Obilica proslav, zgledna prešernovanja, narodova enost okrog Pesnika in – že spet! - jedke razprave o sodobni umetnosti. Tokrat o dveh ženskah, svežih nagrajenkah Prešernovega sklada, o Simoni Semenič in Maji Smrekar. Prvi se zameri, da je nekoč v performansu poškodovala državno zastavo, drugi, da je v projektu Hibridna družina med drugim dojila psa.

Kar spočetka povejmo, da udrihati po avantgardni umetnosti, ki je mnogokrat resda bolj umetnost učinka kot umetnost lepega, ni krščansko. Prvič, ker je mnogo umetniškega, kar danes tvori krščansko okolje, sad včerajšnjega avantgardnega preboja (enemu slednjih smo bili priča z Markom Ivanom Rupnikom). Drugič, ker so mnogi avantgardni umetniki bili kristjani (Eugène Ionesco) ali močno gnani od duhovnega iskanja (Vasilij Kandinski), kakšen od njih pa bo nekega dne razglašen za blaženega (Antoni Gaudí, tvorec »odštekane« barcelonske bazilike). Tretjič, ker je umetnost, tudi ko je provokativna in avantgardna, sestrična duhovnosti. Podobno kot duhovnost išče pot onstran jezika, do nedopovedljivega. Da sta si mistik in umetnik v sorodstvu, je bilo eno temeljnih spoznanj in gonil velikega teologa Hansa Ursa von Balthasarja.

Skratka, katoličani morami biti zelo zadržani, preden se pridružimo kakšnemu jurišu na sodobno umetnost. Popolnoma pa moramo biti odsotni, kadar jurišniki kakšnega sodobnega umetnika žalijo in mu grozijo.

Kako torej presojati umetniške »izpade«? Kako se opredeliti zlasti do Smrekarjeve? Vemo, ni vse zlato, kar se sveti. Nekaj ostrih kriterijev vendarle prav pride. Takole bomo rekli: vstran od hudobije, cenenosti, nihilizma, politične manipulacije.

Pred nekaj leti je španski umetnik Abel Azcona z lažnimi pristopi k svetemu obhajilu nakradel toliko posvečenih hostij, da je z njimi ustvaril inštalacijo v protest proti spolnim zlorabam s strani duhovnikov. Protesti umetnikov proti spolnim zlorabam so na mestu, nikakor pa skrunjenje Najsvetejšega. Skrunjenje hostij globoko žali vsakega vernika, tudi tistega, ki je bil nekoč žrtev spolnih zlorab. Umetnost, ki je krinka za hudobijo, ni vredna naše pozornosti.

Ena izmed bolj priljubljenih umetniških tehnik dandanašnji je provokacija. A ta tehnika rada zdrsne v cenenost in ležernost. Ko nimaš umetniških vsebin in veščin ter ti ni do trdega dela v ateljeju, še vedno lahko provociraš. Ker provociraš, vsaj na začetku brez muk dobiš odziv in publiko. Umetnost, ki je vešča in vsebinsko močna, trmasta in delavna, ne posega po tehnikah cenene provokacije. Vrhunski poljski režiser Krzysztof Kieślowski, ki je kdaj naredil tudi po več filmov v enem letu in bil precejkrat nagrajen, je na vprašanje, kako zmore ustvarjati toliko umetniških del naenkrat, dejal: »Jaz nisem umetnik. Jaz sem obrtnik. Ste že videli umetnika, ki bi začel delati ob šestih zjutraj?«

Kaj sporoča hibridna umetnica Maja Smrekar s svojo mešalnico živalskega in človeškega? Lahko se obrnemo vstran od nje, v kolikor se nam zdi oznanjevalka post-humanizma in nihilizma, ki brišeta človeka, ko ga mešata z živaljo in s strojem. Kot svari kontroverzni ruski filozof Aleksandr Dugin, je to tisti val nihilizma, ki je potreben za naslednjo stopnjo razvoja kapitalizma, ki bo v znamenju genetskega inženiringa in biotehnologij. Majo Smrekar lahko torej zavračamo, v kolikor jo sumimo, da razkraja tisočletni humanizem in s tem mehča našo voljo, da bomo čez nekaj deset let po naročilu velikega kapitala pripravljeni na kloniranje človeka in na kupovanje dojenčkov v trgovini. A lahko jo do neke mere tudi sprejemamo, v kolikor se nam zdi, da nas s tehniko radikalne provokacije in z razvrednotenjem lastnega telesa opozarja, kako veliko razvrednotenje človeka preži izza vogala.

Grda plat sodobne umetnosti je njena izpostavljenost politični manipulaciji. Zlasti v Sloveniji smo pri umetnikih priča prečudni želji biti hkrati neodvisni oz., kot rečejo, biti iz »nevladne umetniške sfere« ter biti hkrati financirani od vlade. Umetnikom, ki jih ujčka politični režim in jih subtilno uporablja za boj proti svojim političnim tekmecem (z Marsa se na primer vidi, da je umetnik preimenovan v Janeza Janšo gor držan, da usmerjeno žgečka dnevnopolitični libido), nismo dolžni ne verjeti ne ploskati.

* Objavljeno 18.2.2108 v tedniku Družina, v rubriki Naš komentar. Na sliki: Ramón Conde, Spomenik delu, Vigo - Španija, foto: B.C..

Podcenjevanja religije je konec, ne pa tekme s krščanstvom

Podcenjevanje religije: politična odlika včeraj, politična napaka danes

Do padca Berlinskega zidu je UNESCO, mednarodni organ za izobraževanje in kulturo, imel drobno težavico: v svoji dokumentih ponavadi ni smel uporabljati besede »religija«. Zavoljo veta socialističnega orjaka, ki je slišal na ime Sovjetska Zveza, kakopak. Drobna težavica, a velikega simbolnega pomena. Komunistična Sovjetska Zveza je tudi na ta način vsilila misel, da religija nima nič skupnega z znanostjo in kulturo. In kdo bi oporekal atomski velesili in največji državi na svetu? Svobodni, pluralni, demokratični svet že ne. Slednji je nenazadnje tudi sam gojil podobne predsodke o religiji.

Naj spomnim, kar sem v nekem blogu že omenil (link). William Sullivan, ambasador ZDA v Iranu pred iransko revolucijo (1979), je priznal, da so Američani v svoji teheranski ambasadi v toku revolucije imeli na mizi 26 možnih scenarijev, kako se bodo nemiri nadaljevali in kako razpletli. Nobeden od scenarijev, ki so jih sestavili ameriški obveščevalni in analitični umi, ni predvideval »verskega« razpleta, ki se je potem dejansko zgodil.

Podcenjevanje in nepoznavanje religije je eden izmed glavnih vzrokov, da se zahodnim socialističnih in liberalnih elitam projekt multikulturne družbe sproti podira kot oni peščeni grad, ki ga na plaži naredijo otroci, pa pride plima in ga ni več. Da so religije pomemben dejavnik družbene kohezije, najsi bo družba mono- ali multi-kulturna, se elite vse bolj zavedajo. Toda zdi se, da so še zlasti tiste bolj levo čuteče preponosne, da bi to na glas povedale.

Zadnje čase izstopa francoski predsednik Emmanuel Macron (sam krščen pri svojih dvanajstih in po versko-idejni preteklosti nekak liberalizirani katoličan), ki se zlasti v odnosu do islama zaveda, da bo država morala storiti več v polju religij. V primeru islama bi moralo priti do »francoskega tipa islama«, ki bo toleranten in brez skrajnežev v svoji sredi. V Franciji nekateri celo govorijo, kako prav bi prišel neke vrste »konkordat z islamom« po vzoru konkordata s Cerkvijo. Ker je Francija po tradiciji »učiteljica družbenih sprememb«, bo njen odmik o zakrknjenega laicizma k večjemu ukvarjanju z religijo gotovo imel vpliv na celotno Evropo.

Desni so odkrili krščanske korenine Evrope. Prav. Kje pa je Kristus?

Podcenjevanja religije je konec tudi na vzhodu Evrope. Tu imamo nekaj, kar lahko imenujemo »višegrajski identitarni krščanski model«. Da se je vzpostavil prav v geografskem pasu, ki gre od Poljske, preko Slovaške (deloma tudi »sekularne« Češke), Madžarske in Hrvaške (četudi ta formalno ni članica Višegrajske skupine), ne preseneča. To so dežele starega »predzidja krščanstva«, tudi formalno imenovanega tako (blog o tem). V to predzidje so se z vzhodne strani zaletavali razni osvajalci krščanske Evrope: mongolski, turški, ruski, sovjetski. Tu je najprej padel vzhodnoevropski komunizem in v ta isti zid se zdaj zaletava, ampak tokrat z zahodne strani, multi-kulti in LGBT-ideologija evroatlantskih in bruseljskih elit. Prihaja do zanimivega zavezništva, ko »višegrajski identitarni krščanski model« koketira s podobnim družbeno-duhovnim modelom, ki se je pod Vladimirjem Putinom vzpostavil v Moskvi.

Španski klaretinski kardinal Fernando Sebastián je pred kratkim dejal, da je stava na »kulturno krščanstvo« (ki mu tukaj pravimo »identitarno krščanstvo«), kakor da bi hoteli jesti fige iz posekane smokve. Če drevo nima korenin, tudi sadežev nima. »Kulturno krščanstvo«, ki je zadnje čase silno v modi pri evropskih desničarjih, se lahko izkaže za krščanstvo brez Kristusa. Krščanstvo brez Kristusa in njegovega evangelija ni nič drugega kot herezija in prav ima papež Frančišek, ko ne naseda desničarskim sirenam.

Levi ne tolčejo več po religiji. Prav. A od kod trk z bistvom krščanstva?

Slovensko levičarstvo je kakor neko otoško pleme, ki ga bolj skup drži makro model preživetja (javni sektor, dobro plačane službe, položaji, svetovalne pogodbe, paradržavni posli, kontrola medijev, ...) kot ideja o velikopotezni preobrazbi družbe. Ker je »otoško« in »preživetveno«, slovensko levičarstvo tudi ni pravo mesto, da uvidimo, kakšne so na levi sodobne tendence glede religije.

Pri grški Sirizi, španskem Podemosu, italijanskih Renzijih (in pogojno rečeno Grillih) ni opaziti kakšnega atavičnega dražgoškega antiklerikalizma à la Lara Jankovič. Španska stranka Podemos ima celo sekcijo za duhovnost, se gre ekumenizma in pripravlja medverska srečanja. Zaveda se, kar smo zapisali zgoraj, da je razumevanje religij in sodelovanje z njimi in med njimi eden izmed ključev do urejene in mirne družbe prihodnosti. Pablo Iglesias, dolgolasi lider španskih levičarjev (sledim mu na Twitterju), je svoj čas presenetil, ko je povedal, da je prostovoljni del svoje dohodnine namenil katoliški Cerkvi. 

No, morda bo nemška stranka Die Linke retorično nekoliko bolj podobni slovenskim levičarjem, saj se je lani odločno zavzela za ločitev države in Cerkve. Ampak pri tem ni šlo za propagandno trobentanje temveč za konkreten predlog pretresa nemške davčne ureditve oz. za predlog ukinitve cerkvenega davka, ki ga v Nemčiji še vedno v imenu cerkva pobira država.

A ravno lik Pabla Iglesiasa, ki se kdaj prikaže tudi na kakšni sveti maši, je pravšnji, da pri sodobni evropski levici zaznamo podpalubje novega odnosa do religij in krščanstva. Simpatija do religij DA, duhovna dimenzija človeka DA, medverski dialog DA, šokantna dohodnina Cerkvi DA, popuščanje pri LGBT agendi NE, popuščanje pri promociji evtanazije NE. To je na koncu Pablo Iglesias.

Če po desni z Viktor Orbán & Co. lahko da prihaja v srce evropskega krščanstva »identitarna herezija«, po levi s Pablo Iglesias & Co. lahko da vanj leze »post-humanistična herezija«. Ne pomaga, če je levičarjem trenutni papež všeč; tudi ne pomaga, če so levičarji sami spoznali, da je leninističnim bitkam proti religiji odklekalo; kakor ne pomaga, če so kakšni evropski levičarji po novem osupli nad estetsko in socialno močjo krščanstva. Če s splavom, evtanazijo, utekočinjeno spolno identiteto, hibridno družino odprto še za soudeležbo živali (prim. od Prešernovega sklada nagrajen projekt Maje Smrekar) in nadalje z genetskim inženiringom ustvarjaš neko post-človeštvo, greš proti bistvu krščanstva, proti Učlovečenju, proti »pravemu Bogu in pravemu človeku«.

Naj bo prvi dialog

Nekateri uživanju v iskanju sovražnikov in heretikov. Ljubijo spopad. Takšni bodo gornji zapis brali kot poziv k militantni drži. Ni moj namen škripati z zobmi zaradi teh ali onih, desnih ali levih. Dobri kristjani ljubimo pogovor, dialog. Človek je homo viator, popotnik. Če bo hodil, ga bo tudi »identitarna pot« nekoč popeljala naprej, do bistva, do resnice, do z ubogimi in tujci solidarnega Kristusa. Podobno ga bo na levi strani popeljalo naprej, vse do Učlovečenja, njegovo zanimanje za religije in duhovnost, spoštovanje do tujega in drugačnega.

Po apostolu Pavlu je prva lastnost ljubezni, da je »potrpežljiva« (1 Kor 13,4). Drug z drugim potrpeti, počakati na onega, ki zamuja in onega, ki nima najbolje izbrane pohodniške opreme. Skupaj in počasi bomo daleč prišli.

* Foto: Katarina Tadina, Velika planina, januar 2018.

Skromna obramba skavtske maše (adversus Juventutem)

Tvit o sv. maši na Veliki planini 

Juventutem (tožilnik od lat. iuventus = mladost) je mednarodno katoliško združenje, katerega skrb je svetost mladine in karseda lepo bogočastje (link). To zadnje za člane tudi pomeni, da se je treba vsaj enkrat na leto udeleževati tradicionalne sv. maše, torej, sv. maše, ki poteka po spet dovoljenem predkoncilskem obredu, v latinščini, z mašnikom obrnjenim vstran od ljudstva, po možnosti obrnjenim proti vzhodu.

Nič posebnega. Katolištvo je širokogrudna mati. Veliko nas je in različni smo. Tudi Juventutem je našla svoje mesto v slovenski Cerkvi.

Vse lepo in prav, potem pa Juventutem Slovenia na Twitterju ugleda moj tvit s čudovito fotografijo o skavtski maši v okviru projekta Beli jelen, tam na Veliki planini, tam ob južnem boku Marije Snežne...

… in očitno nekdo zaradi informacije o na Veliki planini dogodenem ni mogel mirno spati, da je iz uradnega Twitter računa Juventutem Slovenia urgiral in me obsodil nič manj kot liturgičnega narcisizma...

Če ti nekdo osebno reče, da si narcisek, je eno; če ti to reče slovenska izpostava nekega sorazmerno uglednega mednarodnega katoliškega gibanja, je drugo. Zamišljen postaneš.

Zadeva kliče k obrambi. Po vzoru apologetov, ki so pisali razne adversus-e (spise proti tem ali onim), če smo dramatični, k nekakšnemu Adversus Juventutem. Zadeva kliče k obrambi ne toliko mene, temveč bolj k vsaj skromni obrambi skavtske maše. Saj po skavtsko (se pravi: v naravi, na tam izdelanem oltarju, ob tam nabranih rožnih okraskih,...) zlasti poleti mašujemo mnogi slovenski duhovniki. Sam okrog 10 krat na leto. Da bi zato bil 10 krat na leto narcis in kršitelj liturgičnih postav?

Mašnikova narcisoidnost?

Smisel maševanja je, da nisi narcisoiden. Kot mašnik si Alter Christus (Drugi Kristus) in pozornost je treba usmerjati na Kristusa, ne nase. Seveda pa Kristus ni nadčloveška kozmična energija, nekakšna posvečena nematerialna oddtujenost svetu (večna gnostična skušnjava!), temveč se uteleša (vedno znova pozabljano inkarnacijsko načelo). Uteleša se v kruhu in vinu, uteleša se tudi v tebi, ki so duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki soustvarja sveto mašo. 

Pri sv. maši torej človeško pri duhovnikih in ljudeh ne izgine, temveč Kristus sam svojo odrešilno pozornost usmerja nanj. Kar je človeškega, pa ima svoj jezik, svojo govorico. Če ljudje obhajamo sveto mašo vključujoč elemente naše konkretne govorice (otroška govorica na otroški polnočnici, lovska govorica na Hubertovi maši za lovce, skavtska govorica na skavtski maši), nismo narcisoidneži.

Brez spoštovanja do Najsvetejšega?

Kdor vneto goji predkoncilsko liturgično mišljenje, ki je v ospredje dajalo subjektivno doživljanje (intimna pobožnost) vernikov pri maši, mu bodo pokoncilske maše vedno nekoliko „nespoštljive do Najsvetejšega“. Zato razumem dušno trpljenje nekaterih iz Juventutem Slovenia, ko gledajo slike skavtskih in skavtskim podobnih maš. Ni jim lahko. 

Toda koncilski liturgični obrat ni bil v ukinjanju subjektivnega doživljanja, temveč v boljšem uravnoteženju med subjektivnim doživljanjem in objektivnim liturgičnim dogajanjem. Sveta maša ni skupek zasebnih mistik, niti ni v prvi vrsti ritualno-estetski presežek, sveta maša je objektivna zakramentalna zgodba in prvovrstni občestveni dogodek.

Brez spoštovanja do cerkvenih zakonov?

Preveril sem, kje in kako bi skavtska sv. maša za 50 mladih in nekaj ad hoc gostov, ki smo jo v zimskih razmerah obhajali ob kapeli Marije Snežne na Veliki planini, kršila cerkvene predpise. Nisem našel ničesar. 

Bi za skavtsko mašo na Veliki planini rabil dovoljenje župnika iz Stranj? Mislim, da ne. Bi moral lepše držati roke med maševanjem? Seveda bi moral. A sem jih ves čas spuščal, ker sem varoval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra niso odnesli. Bi moral lepše  in globlje poklekati? Seveda bi moral. A sem pod albo imel bundo, bil sploh okoren kot kak debeluškast medved. Bi moral imeti štolo zelene barve? Seveda bi jo moral. A sem zavoljo mladinskosti maševal v mavrični štoli, ki so mi jo ob novi maši poklonile dobre duše iz neke komune blizu Milana. Bi moral prebrati obe nedeljski berili? Seveda bi jih moral. A za otroške in mladinske maše lahko uveljavimo tudi to, da se kakšni deli preskočijo ali skrajšajo.

Brez spoštovanja pravic vernikov?

Ko bi razumel, kje sem ali smo z maševanjem na prostem na Veliki planini kršili pravice vernikov, bi se tudi znal braniti. Niti pravica do bogoslužnega petja jim ni bila okrnjena, saj smo skavti v tisto zimo in tiste višine s seboj nosili elektroakustično kitaro za 300€ in jo pri sv. maši pridno uporabili. Glede pravic vernikov mi je torej le molčati.

* Na vrhu: skupinska slika udeležencev Belega jelena 2018 po maši na Veliki planini. Foto: Katarina Tadina.

Žoge v župnišču

Zgodilo se je lansko jesen. Na obisk je prišla novinarka iz Ljubljane, s katero sva imela namen pripraviti neko pisanje. Ker je v odprtem preddverju našega župnišča videla štiri žoge, se je obrnila. Bila je prepričana, da to ni župnišče.

Ko se je potem le vrnila in sva delala prispevek, je zavoljo pogreba prišla neka druga gospa iz sosednje dekanije. Ker je v preddverju videla štiri žoge, se je prav tako obrnila. Kasneje mi je rekla: “Videla sem žoge in mislila, da ta hiša že ne more biti župnišče.”

Žoge v župnišču. Za nekatere je to, kot da bi skupaj dajal ogenj in vodo. Mar ni Cerkev stroga in resna? Mar ni duhovnost nekaj, kar izključuje telesno dejavnost in igro?

Neki duhovnik mi je povedal, da je ob prevzemu župnije v kleti župnišča našel pet predrtih žog. Njegov predhodnik je namreč predrl vsako žogo, ki je s sosednjega igrišča padla v župnijski vrt. Mar ne bi bilo bolj normalno najti v župnišču razrezane žoge kot pa žoge, ki so zdrave, cele, uporabne za igro?

Slovensko katolištvo šteje več kot sto let od ustanovitev telovadnih društev, don Boskovi salezijanci so vedno verjeli v pedagogiko igre, po drugem vatikanskem koncilu so mnoga župnišča imela žogo “za po verouku”, v zadnjih desetletjih so se razmahnili skavti in oratoriji, z njimi pa krščanski mini festivali zdravega duha v zdravem telesu.

Toda še vedno se del izobražene javnosti in del tradicionalnega katolištva čudi žogam v preddverju župnišča; še vedno se pojavlja prepričanje, da se vera in igra izključujeta.

Res je. Prvi kristjani se niso udeleževali iger, niti konjskih dirk ne. To pa zato, ker so bile nekatere igre krvave (gladiatorji) in ker so skoraj vse imele močan poganski verski značaj. Nad igro je tudi po odpravi poganstva dolgo čepel sum, da je plehka in škodljiva duhu.

A že od sv. Filipa Nerija naprej (umrl je l. 1595) se igra vedno bolj vgrajuje v pastoralo. Dandanašnji je doživela svoj cerkveni razcvet. Smo pred prav posebno “teologijo telesa”: skozi igro se veseliti življenja, graditi občestvo, častiti Boga. Žoge v župnišču so normalen pojav.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno 28.1.2018 v tedniku Družina (kot uvodnik) ter na portalu Aleteia.si. Na fotografiji žoge v preddverju frankolovskega župnišča (foto: B.C.).