"So skavti še katoliški?"

Skavtska maša na Okrešlju, januar 2016
(foto: Katarina Tadina)

Previdnost je hotela, da kot stara skavtska korenina zlati znak Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (ZSKSS) prejmem ravno na dan, ko bo isto Združenje razpravljalo o sprejetju dokumenta z naslovom Zaščita otrok in mladostnikov (13.XI.2016). Dokument bi bil prvi te vrste znotraj množice slovenskih prostovoljnih vzgojnih organizacij, njegov namen pa je, da prepoznamo znake nasilja nad otroci in med otroci ter znamo pravilno odreagirati. Lepo in prav, če ne bi ta dokument prišel pod lupo previdnih in sumničavih skavtov in neskavtov, ki so v njem prepoznali trojanskega konja. Bo pod krinko varovanja otrok pred nasiljem med katoliške skavte prišla pedagoška zmota imenovana permisivna vzgoja? Bodo slavne skavtske „odkupnine“ (kazni) razumljene kot nasilje? Bo pod krinko otrokovih pravic v skavtsko združenje udarila kar LGBT ideologija?

Ob sprejetju zlatega znaka sem hotel napisati kaj lepega in navdihujočega, a razmere me kličejo k polemiki in apologetiki. Začnimo z Amnesty International.

Primer AI oz. kako se ti kaj takega lahko zgodi

Okrog l. 1998 je nek gospod iz Amnesty International (AI) kontaktiral nekega bodočega duhovnika in mene, že duhovnika, ki sva v devetdesetih precej delala z begunci, nekaj pa tudi z zaporniki. Povabil naju je, da eden od naju postane ožji sodelavec slovenske izpostave AI. „Radi bi imeli kakšnega katoliškega duhovnika zraven,“ nama je bilo med drugim povedano. Bila sva počaščena, vendar se zaradi drugih pastoralnih obveznosti noben od naju ni mogel odločiti za sodelovanje.

Slabi dve desetletji potem je AI Slovenije tista nevladna organizacija (ang. NGO), ki se je katoličani raje izogibamo. Pravzaprav se do nas obnaša kot še ena izmed številnih ideoloških nasprotnic, ki znajo zadišati po kristjanofobiji. Njen pro-LGBT učbenik Ljubezen je ljubezen, v katerem je Cerkev označena za pro-nacistično, pove vse (link). Tudi na mednarodni ravni se je vse bolj pro-abortistična AI precej distancirala od krščanstva. Morda ni naključje, da v svojem prvem poročilu o nasilju Islamske države (sredina leta 2014) o nasilju nad kristjani sploh ni poročala (link). Pa so takrat džihadisti kristjane že pobijali in njih trupla metali v jarke. 

Ne vidim v drobovino AI, a kot je videti, je z AI opravljeno. Danes je tudi ona vsled ciljnih kapitalskih vložkov – uporabljam dikcijo teoretikov zarote - podrejena Novemu svetovnemu redu in Edini misli. Katera NGO bo naslednja? Skavti?

Svetovno skavtstvo ni monolit, ampak galaksija

Obstajajo dobronamerne agende in obstajajo nedobronamerne agende (načrti idejnih kolonizacij) ter obstaja denar za uresničitev obojih. Pritiski in ponudbe nevladnim organizacijam ter akterjem civilne družbe, naj pristopijo v to ali ono agendo, se ves čas dogajajo. Posebej zanimivi so pritiski, ki jih doživljajo krščanske in katoliške organizacije s strani levosučnih in libertarnih centrov moči. Nekaj tega prikritega mehanizma so razkrile depeše na Wikileaks v okviru zadnje ameriške predsedniške kampanje (link). Vsi smo lahko prebrali, da ima ameriško levičarstvo načrt „liberalizirati“ katolištvo od znotraj. Kaj takega gre seveda težje po poti hierarhije (dobiti škofe na svojo stran), lažje pa po poti civilne družbe (vplivati na katoliška društva).

Ne verjamem, da je zgodba o skavtskem dokumentu Zaščita otrok in mladostnikov zgodba o načrtnem koruptivnem vplivu mednarodnih libertarnih lobijev na našo katoliško organizacijo. A tudi če bi to bila, imamo slovenski skavti na razpolago dovolj varovalk, da trojanskemu konju preprečimo vstop.

Prva varovalka: naše mednarodne povezave niso podobne nekakšni vojaški liniji poveljevanja. Vse, kar si zamislijo na svetovni ravni, ni avtomatsko zavezujoče. Svetovno skavtstvo ni monolit, ampak galaksija različnih organizacij, ki sledijo skavtski vzgojni metodi. Vsaka to stori na svoj način. Vsaka ohranja svojo versko in vrednostno avtonomijo. Če bi ne bilo tako, bi svetovne skavtske zveze, kot sta WAGGGS in WOSM, razpadle.

Druga varovalka: konspirativni način vodenja in dogovarjanja je slovenskim skavtom tuj. Slovenski skavti so ohranili svojo moč (in število) tudi zato, ker se o vsem odprto pogovarjajo (uf, kako tečne znajo biti včasih „preverbe“!). Razprava o dotičnem dokumentu je že potekala na ravni stegov, ta konec tedna pa je predvidena za Svet združenja (skavtski parlament). Nobenega kukavičjega podtikanja jajc ni.

Tretja varovalka: že pred desetletjem je slovensko skavtstvo dozorelo v spoznanju, da mora skrbno varovati svojo katoliško identiteto. Straža pred morebitnimi zlonamernimi ideološkimi vdori je ves čas budna. In - pozor! - kot pri kraji zastav lahko vsiljivci tudi v tem primeru priletijo tako z leve kot z desne strani.

In če zajec tiči v drugem grmu?

Upoštevati moramo še en pritisk na slovenske skavte: ciklično ponavljajoči se pritisk določenih cerkvenih krogov, da bi skavti morali biti bolj „cerkveni“, bolj „katoliški“. Zanimivo pri teh pritiskih je, da nimajo imena in obraza, delujejo pa. O skavtih slabšalnih in posmehovalnih izrazov, ki zaokrožijo tudi med duhovniki in bogoslovci, bi bilo za cele litanije. Kako je kaj takega mogoče?

Morda se je izvirni greh storil takoj na začetku katoliškega skavtstva. Peter Lovšin, ustanovitelj slovenskih skavtov, v intervjuju za Domovino (link) pove:

Ko smo se skavti ustanovili, smo šli tudi na škofijo in dejali, da bi radi bili katoliški. Morda smo preveč pričakovali od tedanjega vodstva Ljubljanske škofije, ki je imelo veliko dela tudi z osamosvojitvijo, a tedanja Cerkev nas ni znala umestiti, ni vedela, kaj bi z nami. Ni bilo odnosa, kakršen je bil v tujini, kjer so bili (in so) skavti vključeni tudi v pastoralo, ampak smo prileteli kot meteor.

Kakor koli, „umestitev“ skavtov v Cerkev, ki je obenem „neumestitev“, se vleče že 25 let. Skavti tudi niso edini s to težavo. O problemu katoliške identitete tovrstnih druščin sem na svojem blogu že pisal. Vabljeni k ponovnemu branju (link). Če povem naravnost in po domače: če kot mladostnik v slovenski Cerkvi nisi župnikov ministrant, potem pogosto ne vemo, kaj si.

V sedanji polemiki glede dokumenta Zaščita otrok in mladostnikov bodimo pozorni tudi na manj slišne glasove iz ozadja. Gremiji brez imena in obraza, ki bi skavtom odvzeli naziv „katoliški“, ne mirujejo. Zlasti potem ne, ko ZSKSS v okviru bitke za družino ni skočila na točno določen voz referendumskih kampanj.

Najprej milost, nato knjiga

Kalvin, papež in Luter se prepirajo. Risba iz okoli l. 1600.

Pred 499 leti, 31. oktobra 1517, je Martin Luter objavil 95 tez, kar štejemo za začetek reformacije. V trinajstih od 95 tez govori o odpuščanju grehov, v enajstih o kazni, v osmih o odpustku, v sedmih o pokori, v štirih o krivdi in grehu. V 95 tezah Luter papeža omenja kar 38-krat, milost 6-krat, dvakrat omenja božjo besedo in samo enkrat Pismo. Knjige ali knjig ne omenja niti enkrat. O pomembnosti domačih jezikov (nemščine, slovenščine, francoščine ...) v latinščini napisanih tezah ni ne duha ne sluha.

Pa vendar v Sloveniji 31. oktober obhajamo kot državni praznik, v katerem opevamo slovenski jezik in slovensko knjigo. Vsi se namreč strinjamo, da smo se Slovenci na tem prostoru ohranili predvsem zaradi jezika in kulture. K temu je zelo pripomoglo prav reformatorsko gibanje, ki nam je zgodaj dalo knjigo v svojem jeziku. Dan reformacije je zato prava priložnost, da se reformatorjem za to zahvalimo.

Dobro, bomo rekli, ampak izvirna vsebina 31. oktobra je vendarle nekaj povsem drugega. Ali nismo v nevarnosti, da zaradi vzporedne vsebine ne opazimo izvirne in glavne vsebine? Ali se nam ne dogaja, da gremo zlasti v državnem praznovanju dneva reformacije popolnoma mimo verskega sporočila na račun kulturnih in zgodovinsko-političnih poudarkov? Denimo, kje je vprašanje Milosti in greha? Če rečemo, da vprašanje Milosti in greha ni primerno za državno proslavo, potem rečemo, da 95 tez vsebinsko ni pomembnih. Če pa vsebina 95 tez ni pomembna, čemu potem slovenska država praznuje 31. oktober z gala proslavo v Cankarjevem domu?

Naslednje leto bomo praznovali 500. obletnico reformacije. To bo prvič v zgodovini, da bomo tovrstno obletnico praznovali na ekumenski način, se pravi luteranci in katoličani skupaj. Luteransko-rimskokatoliška komisija za edinost je v ta namen že izdala dokument Od konflikta do skupnosti. Naj se zato ne zgodi, da bosta v Sloveniji ob tej imenitni verski obletnici prvo besedo imeli sekularna država in preračunljiva politika.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 30. 10. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina.

Katéhon oz. to, kar zadržuje Antikrista (I.)

Več stvari nas navdaja s strahom kot pa nam jih zares škodi. In bolj nas mučijo prividi kot resnična dejstva.

Seneka

Skrivnostne Pavlove besede

Eden najbolj skrivnostnih odlomkov iz najbolj zgodnje krščanske literature (napisano okrog leta 51) je odlomek iz 2. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (2,1-12). Ko govori o „sinu pogube“, se pravi o Antikristu, pove tudi tole:

Sin pogube (...) se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. (...) Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje (gr. 'o katéhon), da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje (gr. tò katéhon). In tedaj se bo razodel nepostavnež (gr. 'o ánomos), ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda.

Da bo pred Kristusovim končnim zmagoslavjem nastopil Antikrist, povejo tudi druga apokaliptična besedila. Tukaj pa Pavel govori še o enem akterju: najprej je opisan s srednjim spolom kot to, kar zadržuje, nato kot oseba, ki zadržuje. Kaj ali kdo je „zadrževalec“ Antikrista, za katerega Pavel uporablja grško besedo katehon? To ni Kristus, to ni zaveznik Antikrista in tudi Cerkev to ni.

Glede na povedano, bi lahko zgodovina Cerkve in sveta vse do drugega Kristusovega prihoda bila razdeljena na tri teološko-politične dobe, med katerimi ima „katehonska“ vlogo, da preprečuje, da bi se čisto zlo (nepostavnež, gr. ánomos) razširilo in zavladalo svetu. Dobe so: doba katehona (Cerkev je svobodna), doba Antikrista (Cerkev je zatirana) in končna doba Kristusa. Poenostavimo s sličico:

Katehon očitno ima veliko oblast nad časom in dogodki v času ter je zato zmožen zadržati prihod Antikrista. Kaj ali kdo torej zadržuje Antikrista in mu preprečuje oblast, pa ni Kristus ali njegova Cerkev?

Tisočletni živ žav interpretacij

Skrivnostno Pavlovo besedilo je sprožilo niz interpretacij, ki jim še danes ni videti konca (prim. članek na Wikipediji). Zadnji pomemben prispevek k skoraj dvatisočletni razpravi je knjiga italijanskega filozofa in bivšega levosučnega župana Benetk ter nekoč člana italijanske komunistične partije Massima Cacciarija z naslovom Il potere che frena (Oblast, ki zadržuje) iz l. 2013. Da pojem katehon „ne miruje“, vidimo tudi po zanimivem mednarodnem think tank portalu geopolitičnih namer, ki ga najdemo na naslovu www.katehon.com. Vredno ga je kdaj pa kdaj obiskati.

Skupno večini interpretacijam je, da katehon razumejo kot močan politični subjekt (država, kralj,...) ali kot trajno in prepričljivo meta-politično načelo (npr. načelo pravne države). Največ interpretov se strinja, da je Pavlov prvotni katehon Rimsko cesarstvo, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi do mere, da se mlado krščanstvo pod okriljem rimske pravne ureditve vendarle lahko svobodno širi. Za Tomaža Akvinskega je katehon vsako cesarstvo ali država, ki deluje v skladu z rimskim in naravnim pravom. Država, četudi ne izpoveduje vere v Kristusa, vendarle lahko zadrži nastop Antikrista (ki je A-nomos, Brez-zakonje), s tem ko vzdržuje in brani naravni red, pravo in zakon (nomos).

Tokrat se ustavimo pri novejših zgodovinskih uvidih glede Pavlovega katehona, v kakšni od naslednjih blogerskih objav pa bomo pogledali v njegovo meta-politično razsežnost in aktualnost.

Zgodovinski uvidi: So prvi kristjani že uživali zaščito Rimskega cesarstva?

Vprašanja katehona se je pred skoraj dvema desetletjema lotila zgodovinarka in specialistka za antični Rim Marta Sordi s skupino raziskovalcev. Prišla je do zanimivih zaključkov, ki jih v daljšem članku Che cos'era il katechon? (link) povzema italijanski publicist Maurizio Blondet.

Na kratko:
- „ono, ki zadržuje“ je po Sordijevi nekak zgodnji cesarski odlok za legalizacijo ter zaščito kristjanov in sploh rimska pravna ureditev;
- „on, ki zadržuje“ je cesar Tiberij, ki je vladal do l. 37 in ki ni pristal na preganjanje novorojene krščanske skupnosti; po Tiberijevi smrti je tak katehon lahko bil kak pomemben rimski politik;
- „Nepostavnež, ki se bo razodel“ so že za časa Tiberija prisotne politične tendence, ko so hotele bolj despotski in do kristjanov sovražni način vladanja, kar se je potem uresničilo z nastopom cesarja Nerona (l. 54).

Teza temelji na indicih, da so prvi kristjani imeli bolj tesne stike s predstavniki rimske oblastne in intelektualne elite, kot si predstavljamo. V okviru tega je možno, da je Pavel srečal samega filozofa Seneko (4-65), ki je imel na rimskem dvoru velik ugled. Da se je srečal s Senekovim bratom, s cesarskim namestnikom Galionom, ki je Pavla brez pomislekov zaščitil, namreč pričajo Apostolska dela (18,12-17). Obstaja tudi dopisovanje med Pavlom in Seneko (vsa njuna domnevna pisma najdete na Wikipediji), a slednjega Cerkev ni nikoli priznala za pristnega.

Cesar Tiberij (Wikipedia)

Kakor koli, Marta Sordi meni, da je prvim kristjanom svoje nazore in prošnjo za zaščito uspelo plasirati vse do cesarskega dvora. Pri tem se Sordijeva naslanja tudi na apologeta Tertulijana (155-220), ki piše o cesarju Tiberiju kot zgodnjem zaščitniku kristjanov. Sordijeva iz primerjave virov sklepa, da Tertulijanovo pisanje ni za lase privlečeno - v kar so prepričani nekateri zgodovinarji.

Zgodovinski uvidi: Če je prvi Antikrist Neron, je prvi katehon Tiberij?

Sordijeva meni, da je bil Tiberij o verski situaciji v Judeji, ki je nastala vsled križanja Nazarečana, obveščen tudi brez „lobiranja“ kristjanov. Tiberiju naj bi bilo komaj nastalo krščanstvo zanimivo, ker se je precej bolj skladalo z njegovimi stoičnimi in racionalnimi nazori, kot so se skladale ideje drugih kultov, ki so kot po tekočem traku prihajali z Vzhoda. Krščanstvo je za razliko od proti-rimskega judovstva bilo tudi bolj miroljubno in spoštljivo do oblasti, kar je vladajočemu politiku precej ljub podatek. Toda istočasno je Tiberij doživljal pritiske tako s strani Judov, naj obračuna s kristjani, kot s strani domačih jastrebov, ki so prihodnost cesarstva videli v bolj diktatorskem in samovoljnem cesarju, ki bi po vzhodnjaških običajih imel tudi božje lastnosti.

Tertulijan v Zagovoru kristjanov piše, da je Tiberij že l. 35 zahteval od Senata, da prizna krščanstvo kot legalno religijo. Senat tega ni storil, Tiberij pa je kljub temu dal kristjanom zagotovilo zaščite in s tem legaliziral krščanstvo. To zagotovilo je veljalo tudi po Tiberijevi smrti, a se je Pavel okrog l. 50 že zavedal (oz. bil obveščen), da se zadeve lahko hitro spremenijo. Padec katehona je bil za vrati.

Kako je šlo naprej, vemo tudi brez strokovne pomoči Marte Sordi. Huda ura je bila zadržana do časa, ko je Neron, v krščanski apokaliptiki prikazan kot prototip Antikrista, likvidiral pravu zavezano „staro gardo“ (med njimi verjetno zaščitnike kristjanov), dal ubiti lastno mater, Seneko prisilil v samomor, sebe imel za božanstvo, zažgal Rim, krščanstvo pa po poti ideološkega genocida skoraj izbrisal.

Škofijske meje – 11 nevralgičnih točk

slika 1

Kjer so danes cerkvene meje, bodo jutri regijske ali celo državne. Primer je „Slomškova“ cerkvena meja mariborske škofije, ki je danes državna meja med Slovenijo in Avstrijo.

Velja tudi obratno: kjer so danes upravne in politične meje, bodo jutri cerkvene. Primer je škofija Koper, ki je dobila mejo na eni strani z novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo, na drugi pa z bivšo rapalsko mejo (slika 2). Tudi murskosoboška škofija se je „usedla“ v relativno mlado regijo imenovano Pomurje.

Marca letos se je na več koncih Slovenije dogajal teološki simpozij, katerega tema je bila 10-letnica  novih škofij. Bil sem zadolžen, da pripravim kratek referat o civilno-regijskem vidiku novih škofij. Med drugim sem obravnaval vprašanje mej. Tukaj povzemam, kar sem o novih mejah na simpoziju podal sam in kar so k temu vprašanju v razpravah dodali udeleženci, ki so bili večinoma duhovniki.

Glede na povedano je mogoče zaznati 11 nevralgičnih točk (slika 1) vezanih na (ne)nastanek novih škofij. Pojdimo od zahoda proti vzhodu.

1. Neustanovitev škofije Nova Gorica.
Še vedno se najde med duhovščino kak kritičen glas, ki meni, da bi tudi Nova Gorica morala biti škofija zase. Navajajo primer Bovca, saj ima bovški župnik kar 5 škofov, ki so mu geografsko in prometno bližji kot koprski. Nato nekateri navajajo narodnoobrambni razlog, po katerem bi novogoriška škofija pomagala zamejiti ne vedno dober vpliv sosednje Italije.

2. Ohranitev rapalske meje. 
Ker se v zahodni Sloveniji ni ustanavljalo novih škofij, so meje med koprsko in ljubljansko škofijo ostale tam, kjer so bile. Nič posebnega, če ne bi cerkvena meja šla po rapalski, zlasti očitno v njenem spodnjem delu (glej sliko 2). Z rapalsko pogodbo so namreč l. 1920 določili mejo med Italijo in Kraljevino SHS. V kakšnih bolj dramatičnih geopolitičnih pogojih bi cerkvena ohranitev rapalske meje lahko bila minus za Slovenijo. Na slednje je na teološkem simpoziju opozoril dr. Matjaž Ambrožič.

slika 2

3. Kam spada Kočevsko? 
Mnogo Kočevcev se vsak dan vozi na delo v Ljubljano, pa vendar Kočevsko po l. 2006 spada v škofijo Novo Mesto. Je pretehtala južnoslovenska identiteta Kočevskega?

4. Koliko Dolenjcev bo ostalo izven „dolenjske“ škofije?
Po starem (glej sliko 2) Dolenjska sega do roba Ljubljane. Zdaj ko imamo „dolenjsko“ škofijo, se na novo odpira vprašanje regionalne identitete teh priljubljanskih področij. Novo Mesto je pričakovalo škofijsko mejo na višnjegorskem klancu, postavljena pa je bila južno od grosupeljske dekanije. Ljubljana je metropola in razumljivo je, da deli sosednjih regij gravitirajo k njej in da se temu prilagodijo tudi cerkvene meje.

5. Tablica KK na cerkvenem zemljevidu ne deluje.
V Posavju imamo civilno regijo, ki se identificira z avtomobilsko tablico KK. Starodavna deželna meja med Štajersko in Kranjsko na Savi s tablico KK na nek način pade. Pri ustanavljanju škofij se je pojavila ideja, da bi vsaj Brežiško zaradi bližine in avtoceste prešlo pod Novo Mesto. A Sava je Sava. Brežice po cerkveno spadajo v Celje.

6. Kam spada Koroška?
Koroška je prometno slabo zvezana tako proti Mariboru kot proti Celju. Po elektrogospodarstvu in policiji se veže na Celje, najbolj vzhodna koroška občina Podvelka pa ni daleč od Maribora. Hipotetično: Če bi po tretji razvojni osi že tekla avtocesta med Slovenj Gradcem in Celjem, bi Koroška res „brez upora“ šla pod Maribor?

7. Zaradi Vitanja „posegel“ Vatikan.
Domala vsi novi cerkveni zemljevidi imajo napako. Vitanje je na njih vrisano pod nadškofijo Maribor, spada pa v škofijo Celje. Kako to? Po razmejitvah iz l. 2005 je Vitanje res najprej bilo izvzeto iz dekanije Nova Cerkev in vključeno v nadškofijo Maribor (in takrat so se naredili zemljevidi), a ga je Vatikan na pobudo lokalnih cerkvenih in občinskih mož na pomlad l. 2006 vrnil nazaj v matično dekanijo in s tem dodelil k škofiji Celje. Je slučajno, da ravno Vitanje predstavlja enega najpomembnejših vodnih virov za mesto Celje?

8. Konjiško ima tablice CE, spada pa v škofijo MB.
Razmejitev med Celjem in Mariborom je v spodnjem delu stekla po hribovski liniji Donačka gora – Boč – Konjiška gora – Paški Kozjak. Zato so Slovenske Konjice ostale pod Maribor, čeprav so upravno in po avtomobilskih tablicah vezane na Celje. S tem dekanije Slovenske Konjice ni bilo potrebno trgati na pol. Vzhodni del dekanije ima namreč tablice MB.

9. Deliti Prlekijo?
Obstajajo ljutomerski in obstajajo ormoški Prleki. Bila je ideja, da bi jih nova škofijska meja ne delila. Zdaj jih deli in to za nikogar ne predstavlja problema.

10. Cerkvena potrditev „Pomurja“.
Včasih se je reklo, da je Pomurje umetna (ali „socialistična“) regija in da so razlike med Prekmurci (nekoč „ogrski Slovenci“) in Prleki (Štajerci) prevelike, da bi kdaj regionalno „zafunkcionirali“ skupaj. Z ustanovitvijo murskosoboške škofije je meja na Muri padla in danes ni slišati, da bi se Prekmurci in Prleki ne razumeli.

11. Narodnoobrambna vloga murskosoboške škofije.
A ne zaradi Madžarov, pač pa zaradi migracij severovzhodnih Slovencev na germansko območje. Mlada murskosoboška škofija se zaveda svoje narodnopovezovalne vloge v času, ko je za mnoge ekonomsko težišče zunaj matičnega naroda. Če te na rodno grudo več ne veže tovarna, naj te vsaj oltar.


* Članek je bil najprej objavljen 23. oktobra 2016 na Domovina.je.

Bog se vrača, jaz pa kličem ateiste na pomoč

Zanikaj svoje želje in odkril boš, kaj si želi tvoje srce.

Sv. Janez od Križa, španski mistik

Fanatizem, religija in civilna religija

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Kajti ob svojem povratku se z jumbo jeti zaletava v stolpnice, s tovornjakom po promenadi mendra otroke, s sekiro se dviguje nad potnike na vlaku (blog). Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Kajti tudi z evropskih tal se počasi dviguje v krščanstvo maskirani neevangeljski odgovor na Onega, ki se zaletava v stolpnice (blog). Novokrižarski orjunaši tipa pegidaši kličejo kristjane v svoje vrste z vzklikom: „Mi že visoko dvigujemo krščanski križ, kje ste vi?“

Teman in vse obilnejši je božji oblak. Kljub temu se ne Bogu ne religiji ne mislim odpovedati. Bog je. Religija je naravna in potrebna. V družbenem okviru je potrebna kot pra-korenina kolektiva, kot osmišljevalka in vseprežemajoča identiteta. Re-ligija (po Laktanciju iz „re-ligare“ = „skupaj zvezati“) razpršene zveže v trden obrambni zid pred kaosom, praznino in samo-uničevalnimi momenti.

V zvezi s tem na Nemškem zasledite razprave o „civilni religiji“ (prim. esej Rolfa Schiederja Katholisch? Muslimisch? Deutsch!), ki bi zmogla povezovati izrazito multi-kulti družbo prihodnosti. Civilno religijo tvorijo tisti verski, ekumenski, civilni in državni dogodki ali obredi, ki morejo na osnovi skupnih vrednot in stremljenj „skupaj zvezati“ različno verujoče in različno prepričane (prim. Wikipedia). Zanimivo pri tem je, da civilna religija ne sme biti v lasti države, ker smo potem na poti v totalitarno državo. Ne pozabimo: nacizem in komunizem sta upravljala vsak svojo civilno religijo. Zanimivo je še in čudno se sliši, a drži, da civilna religija ne bi bila „civilna“, če ne bi vključevala ateistov.

Zakaj je ateist kristjanu brat ...

Saj res! Ateisti! Menda se ima 13 % Slovencev za čiste ateiste (vir). Kje so v tej dramatični uri? So se v kolosalnem spopadu s krščanstvom tako upehali, da vpričo prodirajočega islama več ne pridejo do sape? Kakšen naj bo danes njihov prispevek k razelektritvi temotnega in obilnega božjega oblaka?

Ne bodimo pikri. Evropski vernik in evropski ateist sta si bolj brata, kot je videti na prvi pogled. Vernik in verski fanatik pa sta si veliko bolj tujca, kot si običajno predstavljamo. Znani češki teolog Tomáš Halík v svojem bestsellerju Patience with God (knjiga l. 2012 prevedena v slovenščino kot Blizu oddaljenim) piše:

Ravno ta njegova /Božja/ radikalna drugačnost od načina biti sveta in nas v svetu odpira prostor za obstoj ateizma in agnosticizma – ampak tudi vere. Če bi bil Bog ves čas banalno „pri roki“, potem bi bila odvečna vsakršna gorečnost vere, ves pogum človeškega upanja reči „da“ iz obličja v obličje z Neugledljivim (…).

Bog vernika in ateista ločuje, ker ga eden priznava, drugi pa ne. Med vernikom in ateistom je zato stalna napetost. Ampak Bog vernika in ateista tudi združuje, ker sta oba otroka iste Božje lastnost: nepredirljivosti, nedostopnosti, vsepresežnosti (transcendence). Ker je Bog nepredirljiv, nedostopen, vsepresežen, je ateist zaključil, da Boga ni. Nekdo drug je ob nepredirljivem, nedostopnem in vsepresežnem Bogu začutil drugačen vzgib in - ne da bi se odrekel razumu - postal vernik. Ateist in vernik sta brata, v kolikor vsak na svojo pot kreneta iz istega izhodišča: nobeden od njiju ne vidi Boga.

… in zakaj je verski fanatik kristjanu tujec

To je tudi točka, na kateri se verski fanatik loči tako od ateista kot od vernika. Za verskega fanatika je Bog predirljiv, dostopen, „pri roki“, Boga je mogoče kadarkoli „prečitati“. Verski fanatik točno „ve“, kaj Bog ta hip hoče, kje in kako deluje, kakšno so urniki Božjih posredovanj. In – kar je najhuje - verski fanatik se ima za Božje orodje, ki tu in zdaj na zelo konkreten, se pravi agresiven način izvršuje Božjo voljo.

Teroristična organizacija ISIS danes predstavlja do konca izprijeno logiko o „prečitanem“ Bogu. Popačenost je popolna. ISIS-ov Bog je na koncu „uporaben“ in človeškemu poželenju „pokoren“ do mere, da daje legitimnost posilstvom, zasužnjevanjem in ubijanju nedolžnih.

Ravno na točki umevanja verskih pojavov se moreta fanatiku združno zoperstaviti ateist in vernik (bodisi kristjan bodisi musliman). Ateist s svojo razorožujočo kritike religije, vernik s svojo hermenevtiko in duhovnostjo. Verniku je namreč fanatikov „prečitan“ in „uporaben“ Bog tuj. Izhodišči vernika in verskega fanatika sta si zelo daleč.

Bog, ki ga zanikata tako ateist kot kristjan

Še več. Ateist lahko verniku precej pomaga. Kje? Pri bistvenem. Pri očiščevanju podobe Boga. „Večji del“ Boga, ki ga zanika ateist, zanika tudi vernik. Mnogokrat, ko ateist reče „ni Boga“, mu vernik lahko pritrdi: „Da, prav imaš. Takšnega Boga, kot ga ti zanikaš, res ni.“

Ponazorimo. 4. oktobra 2016 je v brihtno norčavi radijski oddaji Toplovod, ki jo vodi „poklicni nebulotik“ Miha Šalehar, beseda tekla – pomislite! - o Bogu (link). Paleta pisanih duhovnih misli in humorno vodenje. Oddaja bi nam skoraj „spucala čakre“ in se prevesila v univerzalni božji sen, če ne bi čisto na koncu vletel gospod Jurij, ki je v eter iztisnil tole: 

Najprej moramo vedeti, da Boga ni. Da ni strica, ki bi bil nekje zgoraj in bi odpuščal umore, uboje, zločine, kraje, prekrške pa skoke čez plot (...) Če si za svoja dejanja zmožen sprejeti odgovornost, Boga ne rabiš (...) Bog je samo navadna imaginacija nemočnih, ki iščejo uteho za svoj strah pred ne vem kaj vse čim.

G. Jurij je prepričan ateist. Kako mu odgovarjamo kristjani? Nekateri bomo z g. Jurijem brž zastavili polemiko in šli v dokazovanje, da Bog je. Drugi mu bomo odvrnili takole:

Imate prav. Strica, ki bi bil nekje zgoraj in bi kar tako odpuščal umore in skoke čez plot, res ni. In imaginacija, ki daje daje uteho nemočnim, ki niso sposobni sprejeti odgovornosti zase in za svoja dejanja, ta imaginacija res ni na mestu. G. Jurij, vi ste zaveznik srčnih kristjanov. Recite še kakšno o tem, kaj Bog ni.

Tudi s pomočjo bratov ateistov bo potrebno bolj meditirati, kaj Bog ni. Ime-beseda „Bog“ je namreč skozi zgodovino postala tako okičanjena in obtežena, da jo včasih tudi iskren vernik plahoma in mukoma izgovarja. Španski teolog in specialist za mistiko Juan Martín Velasco je na nekem predavanju provokativno predlagal, da bi lahko kakšnih sto let imena-besede „Bog“ ne uporabljali, da bi se le-ta očistila.

Roger Lenaers in teza o „zdravilnem ateizmu“

Jezuit in teolog Roger Lenaers, ki trenutno deluje v Avstriji, je l. 2009 v Belgiji izdal knjigo Al is er geen God-in-den-hoge (Četudi ni Boga na višavah), ki je v nemščini izšla z naslovom In Gott leben ohne Gott (Živeti v Bogu brez boga). V njej predpostavlja, da bo celotno krščanstvo moralo skozi fazo nekakšnega zdravilnega a-teizma. V skladu z razvpito tezo luteranskega teologa in mučenca Dietricha Boenhofferja, da krščanstvo ni religija, in da bo prihodnje krščanstvo post-religiozno krščanstvo, Lenaers pričakuje, da se bo sedanja vera očistila mitoloških predstav o Bogu in zaživela „z Bogom brez boga“. 

Obtožen zarotništva proti državi in čakajoč na smrt v nacističnem zaporu je Boenhoffer namreč zapisal tudi te znamenite besede: 

Pred Bogom in z Bogom živimo brez boga /vor Gott und mit Gott leben wir ohne Gott/. Odrasli svet je svet brez boga in ravno zato je verjetno bližji Bogu kot neodrasli svet.

Dietrich Bonhoeffer, 1906-1945

Kaj je to Boenhofferjevo „živeti brez boga“*? Za Lenaersa je to živeti brez grškega boga (theos). Grško in pogansko pojmovanje Boga je okužilo krščanstvo, da smo po eni strani prepogosto izgubili z vidika Jezusovega Boga-Očeta, po drugi pa z Bogom ravnali preveč po domače, politično, egoistično, Boenhoeffer bi dejal, preveč „religijsko“.

Z vsemi Lenaersovimi tezami se ne bomo strinjali. Zlasti ko avtor postane radikalen in zahteva revizijo vseh dogem (prim. njegov članek Se krščanstvo in modernost lahko srečata?). Tudi ne bomo pristali na to, da mora biti naslednja podoba Boga popolnoma „nereligijska“, malodane „ateistična“. A ateizmu kot svojski metodi rafiniranja religije ter ateistu kot sodelavcu pri zajezitvi tiste religije, ki se rada izrodi v blaznost in nasilje, se ne bomo odrekli.

* Nekateri prevodi na tem mestu bog pišejo z malo, čeprav je v izvirniku v nemščini - logično, ker je samostalnik - Gott z veliko.

Ko je Dylan poučil babyboomerje potrkati na nebeška vrata

Septembra 1980 sem na sprehajališču blizu bežigrajske vojaške gimnazije naletel na prizor, ki je bil zame, pastirčka in gasilskega vajenca z Dravskega polja, dokaj vznemirljiv. Nekaj dolgolasih mladih je sedelo na asfaltu, eden je brenkal kitaro, bolj tiho kot glasno so peli refren: Knock, knock, knock in' on heaven's door. Nisem mogel vedeti, kaj bi naj ta otožni nak nak pomenil, saj so nas namesto z angleščino na hajdinski šoli mučili z nemščino. Mesec ali dva kasneje, ko smo si v internatu že izmenjevali globoke poglede na življenje in drug drugega poučevali o rock glasbi, mi je bilo povedano, da je to najboljša pesem nekega Boba Dylana ter da v njej trka na nebeška vrata. 

Dovolj, da se je v petnajstletnem ateistu, kar sem kot „pitomac Jugoslovenske narodne armije“ vsaj na zunaj moral biti, zasejal dodaten nemir: Kdo neki še danes trka na nebeška vrata?

Bili so to časi, ko je v slovenske kinematografe prišel sloviti Ben Hur. Na Ptuju smo ga, ne da bi vedeli, gledali z udbovsko natančnostjo cenzuriranega, se pravi brez verskih prizorov. V tem duhu so tudi informacije o Bobu Dylanu do nas prihajale ravno tolike in takšne, da nismo mogli iz prve dognati, da ameriški kantavtor verjame v „nekaj več“. A ravno tista leta dylanologi imenujejo „Bob Dylan's Jesus years“, saj je v njih na trg dal kar tri duhovne albume: Slow Train Coming (1979), Saved (1980), Shot of Love (1981). Pomislite na zadrego vzhodnih in zahodnih politkomisarjev, ki je nastala vsled te trilogije. Vzhod: A ni to tisti Dylan, ki je kritiziral kapitalizem in se norčeval iz ameriške protikomunistične paranoje (pesem Talkin’ John Birch Paranoid Blues)? Zahod: A ni to tisti Dylan, ki bi se moral v skladu z woodstockovim protokolom nagibati bolj v hedonizem kot v luteransko teologijo in apokaliptiko newborn kristjanov?

Slovence je Dylanova krščanska trilogija v osemdesetih v glavnem zaobšla, vendar smo mnogi babyboomerji tudi brez nje in že s tem, kar smo od njegovega obilnega opusa imeli, v njem začutili pevca, ki pove več; pevca, ki je naš glas. Ne sporočam nič novega, če rečem, da je Blowin' in the Wind bila ena naših himn. Himne se ne pojejo kot druge pesmi. Pojejo se s posebno dušno pripravo, s svečano držo – čeravno še vedno sede na asfaltu ter z rjavo flašo laškega pira ob sebi.

Blowin' in the Wind je bila cankarjanskemu pokolenju na kožo pisana hrepenenjska in politična lirika, ki nas je takorekoč silila v boljši svet. Bil sem pri obojih, zato sem verodostojna priča: Blowin' in the Wind smo v sredini osemdesetih peli v socialističnih delovnih brigadah; Blowin' in the Wind smo peli pri katoliških mladinskih mašah. Samo največji zmorejo napisati, uglasbiti in zapeti pesmi tolikega duhovnega razpona.

Ko so prvič izvajali Beethovnovo peto simfonijo, v kateri nekaj prav tako trka (menda smrt na človeška vrata), so nekateri fini glasbeni kritiki rekli, da Beethovnova peta ni nobena umetnost, saj da je preveč preprosta. Nekaj podobnega je bilo moč brati v medijih in na spletu v četrtek: Dylanovi songi so popevke, resda s sporočilom, a popevke. Bomo zdaj za preproste popevke delili Nobelovo nagrado? Dylan je najprej kantavtor, on ni literat, ki bi živel od tiskanih knjig. Bomo zdaj Nobelovo nagrado za književnost delili glasbenikom?

Vprašajmo se, kaj je več. Je več prelestno, žlahtnega in neobičajnega besedišča, v popolno metriko dano, polangelsko - ki ga pa komaj kdo bere; ali je več ravno prav globoko in angažirano, da je še preprosto in umu iz poklicne srednje šole dostopno – in ga poje pol sveta? Težko reči, kaj je več. No, morda bo zdaj, ko je to storila Švedska kraljeva akademija, nekaterim prebivalcem Parnasa lažje priznali, da nekaj veljajo tudi kanali popkulture ter preko njih speljan izjemno pozitiven vpliv določenega pisca in pevca na široke ljudske množice.

* Ta kolumna je bila nekoliko skrajšana najprej objavljena v Pogledih v časopisu Večer 15. oktobra 2016. Zraven: logotip festivala Woodstock.

Bob Dylan in krščanstvo (prevod)

Kantavtor Bob Dylan je torej letošnji Nobelov nagrajenec za književnost. Prav je, da ob tem spomnimo na pomemben vidik njegovega ustvarjanja – na vidik duhovnosti in vere. O slednjem namreč v Sloveniji ni slišati veliko.
Javier Ledesma Saúco je škofijski duhovnik španske škofije Ciudad Real, ki se je posebej poglobil v lik in sporočilo Boba Dylana. Napisal je knjigo Bob Dylan: Dios y Jesucristo, ¿Una provocación? (Bob Dylan: Bog in Jezus Kristus. Provokacija?). V spodnjem članku (link do izvirnika La dimensión cristiana de Bob Dylan) Ledesma Saúco zelo sintetično povzema Dylanov odnos do vere.

Članek je nastal l. 2015, ko je bil Dylan na turneji po Španiji. Prevedel in z mednaslovi opremil sem ga Branko Cestnik.

------------

Krščanska razsežnost pri Bobu Dylanu

Javier Ledesma Saúco

1978, križec na odru

Kot pravijo glasbeniki, ki so igrali z Bobom Dylanom (rojen v kraju Duluth, Minnesota, ZDA, 1941), se je odločilni trenutek zgodil, ko je nekdo izmed oboževalcev na oder vrgel majhen križec. Bilo je proti koncu leta 1978 v zadnjih dneh turneje, na kateri so predstavljali album Street Legal.

To je bil za Dylana čas družinskih prepirov, polpraznih scen in nakopičene utrujenosti. Med potrtostjo, ki je nastopila zaradi ločitve z ženo Saro in zaradi razprav o tem, kako bosta skrbela za njunih pet otrok, ga je tisti križec spremljal vse zadnje dni turneje. Tiste dni se je mu v nekem hotelu v Tucsonu v Arizoni zgodilo razvpito „razodetje“, o katerem je sam rekel: „Jezus je položil svojo roko name.“

1979-1981, krščanska trilogija

Od tod naprej se začne znamenito obdobje spreobrnjenja. Med leti 1979 in 1981 izda svojo krščansko trilogijo in sicer albume: Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) – absolutni uspeh, zaradi katerega je pesem Gotta Serve Somebody (Nekomu moraš služiti) prejela nagrado Grammy, prvo za Dylana; sledi album Saved (Rešen); in na koncu, kot zaključek trilogije, album Shot of Love (Ljubezenski strel), na katerem se nahaja biser Every Grain of Sand (Vsako zrno peska).

V teh treh albumih Dylan izrazi svojo gorečo vero v Jezusa Kristusa, kateremu posveti celo serijo pesmi. Njegova nova vera se najpogosteje naslanja na Knjigo razodetja in Pavlovo Pismo Rimljanom. Vero najde in zaživi v evangeličanski Skupnosti Vinograd, v kateri posebej poudarjajo vlogo Milosti, pa tudi vlogo greha, ki do konca skvari človekovo svobodo. Če v tej smeri nadaljujemo, sčasoma pridemo do luteranskih tez.

V tem času so v pesmih evangelijske reference stalnica. Sinteza sporočila je jasna: radikalna vera v Kristusa. Naletimo pa tudi na kritiko verske hinavščine - kritiko, ki po njegovem izhaja iz evangelija – pri njegovih sodržavljanih, zlasti pri njegovih znancih in „prijateljih“. Ta kritika je združena s prikrito grožnjo z Božjo sodbo, ki je že na delu in se približuje.

V albumu Shot of Love dobesedno prepeva „sem Jezusova last“ (song Property of Jesus). Skratka, pošteno povedano, verski nemir združen s krščanskim sporočilom se mojstru Dylanu v tej trilogiji zelo poda.

Sledi evangelija v pesmih izven trilogije

Versko iskanje se pri Dylanu začne že v prvi minuti njegove glasbene kariere. Že v njegovem prvem albumu iz l. 1962 z naslovom Bob Dylan naletimo na sledi evangelija. Najprej v pesmi In my time of Dyin' (Ob uri moje smrti) ali v Gospel Plow (Oznanjevalec), nato v komadih kot Masters of War (Gospodarji vojne) iz leta 1963 ali v With God on our Side (Z Bogom na naši strani) iz leta 1964. In kaj reči o glasbenih biserih kot All Along The Watchtower (Ob stražnem stolpu) in Señor- Tales of Yankee Power (Señor – Pripoved o moči Jenkijev); ter kaj reči o mojstrskem komadu Knockin´on Heaven´s Door (Trkajoč na nebeška vrata), v katerem je v ospredju duhovno sporočilo o smislu življenja in o možnosti obstoja nebes!

Glasbeno gledano je Dylan vedno plaval proti toku in bil svoboden; nikomur se ni pokoril in nihče ga ni pogojeval. Ustvaril je tendenco, ustvaril je slog. Zato zaseda mesto, ki ga zaseda: na vrhu glasbenih genijev XX. in XXI. stoletja. Morda je pri njem ravno zato krščansko sporočilo ostalo navzoče ves čas in vse do danes. Res je, da so nekatere njegove pesmi požveplane, zlasti ko kritizira cinizem oblastnikov ali ko napada ameriški verski in politični puritanizem. Zna biti zelo sarkastičen – uporabljajoč pri tem evangelijska besedila – v odnosu do ljudske rabe in zlorabe evangelijskih določil. Skratka, tudi po specifični krščanski etapi je Dylan nadaljeval s pisanjem pesmi o krščanskih vrednotah, v nekaterih pa tudi z zelo nazornim sklicevanjem na Jezusa Kristusa.

Dylanovo obvladovanje Svetega pisma

Koherentnost njegovih verskih prepričanj se kaže skozi teme kot Ye shall be changed (Spremenjen boš), Lord protect my Child (Gospod varuje mojega otroka), You changed my Life (Spremenil si moje življenje), Man of Peace (Človek miru), Shooting Star (Padajoča zvezda) ali Ring them Bells (Zazvonite).

To so nekatere od mnogih pesmi, v katerih Dylan pokaže, da zelo obvlada Sveto pismo, zlasti Staro zavezo – in to gotovo zaradi svojega judovskega porekla. Leta 2009 si je drznil izdati album, ki je na pol poti med country in blues in na katerem je izbor božičnih pesmi. Naslov albuma je Christmas in the Heart (Božič v srcu), na njegovi zadnji strani pa je slika Treh kraljev.

Naj zaključim. Če se hočemo z izkoristkom srečati z verskim in humanističnim sporočilom mojstra Boba Dylana, moramo počasi in študijsko iti skozi njegovo celotno diskografijo. Tako si bomo ustvarili idejo o resnični krščanski razsežnosti, ki je prisotna v mnogih njegovih pesmih in skozi vso njegovo več kot petdesetletno glasbeno pot.