Odpustek za telebane

Martin Luter nabija teze na cerkvena vrata (s spleta)

Preusodni odpustek

31. oktobra 1517 je oz. naj bi* avguštinski menih Martin Luter na vrata wittenberške cerkve nabil znamenitih 95 tez. V 8 od 95 tez govori o odpustku (indulgentia), v 7 o pokori (paenitentia), v 4 o krivdi in grehu (culpa), v 11 o kazni (poena), v 13 o odpuščanju grehov (remissio). Luter v tezah „sesuje“ - kot pravimo danes – takratno cerkveno prakso odpuščanja grehov in podeljevanja odpustkov. Prakso, ki je rada prešla v mešetarjenje in posel. V kolikor je tovrstno mešetarjenje potrjeval in se z njim okoriščal rimski papež, Luter usodno „sesuje“ tudi njega.

Pomislili bi, da bo Rimska cerkev po Lutrovem razgaljenju zlorab odpustkov podeljevanje slednjih opustila. Pa ni. Pričakovali bi, da bo to storila potem, ko je Luter skoraj pol Evrope pridobil na svojo stran in zasnoval od Rima neodvisno krščansko vejo. Pa spet ni. Odpustek je Cerkev krepko prečistila in ga ohranila vse do danes. Tudi v tekočem svetem letu, ki ga je razglasil „progresistični“ papež Frančišek, je pod takšnimi in takšnimi pogoji mogoče prejeti svetoletni odpustek (glej link).

Pomagajmo si s ... torto

Še vedno odpustek? Kaj je odpustek? Kako ga razložiti telebanom, kakršni smo ob tem vprašanju več ali manj vsi? Pomagajmo si s torto. Po štirih korakih.**

I. Bratu zavidam torto, zato mu jo pomečkam (GREH)
   Imam mamo in brata. Brat je danes star 14 let. Mama se je potrudila in mu spekla torto, kot je še ni. Torta je skrita na spodnji polici hladilnika. Vem zanjo, saj je mama pred mano ni skrivala. Vedno imam občutek, da ima mama brata rajši. Je pač eno leto starejši od mene in v vsem boljši: v šoli in v športu. Pomislim na brata in pomislim na torto. Pograbi me jeza. Odprem hladilnik in s pestjo mahnem po torti. Zmaličim jo. Brat se vrne s treninga in mama vesela steče do hladilnika. S spodnje police dvigne zmazek. Pogleda me in zajoče. Pride brat in tudi njemu je hudo. Takoj vem, kako zelo sem ga polomil in koliko bolečine sem prizadejal svojima najbližjima. Zbežim v sobo. 

II. Mama in brat mi odpustita (ODPUŠČANJE, SPRAVA)
   Čez uro dobim dovolj poguma, da grem k mami in bratu. Sedita za mizo in se pogovarjata. Previdno prisedem. Nekaj časa smo tiho. Nato bruhnem v jok. Povem, da mi je zelo žal. Priznam, da sem bil jezen in ljubosumen. Mama pove, da ni razloga za ljubosumnost. Da me ima rada enako kot brata. Mamo in brata iskreno in skesano prosim odpuščanja. Mama naju oba z bratom stisne k sebi in reče, da me ima rada in da mi odpušča. Zelo mi odleže. Mama iz hladilnika prinese tisti zmazek, ki naj bi bil lepo oblikovana torta. Razdelimo si ga in ga skupaj pojemo. Na koncu je še nekaj smeha. Lepo je biti družina. 

III. Moram se poboljšati, zato pol leta ne bom jedel sladkarij (KAZEN, POKORA)
   Naslednji dan imam pogovor z mamo. Rad bi popravil, kar sem storil. Rad bi bil boljši do brata. Vem, da sta mi pest v torti odpustila, toda zadeva me še vedno peče. Sram me je. Mama pravi, da si naj sam zadam neko kazen, nekaj, s čimer bom pokazal, da se res mislim poboljšati. Ne da bi veliko premišljeval, kakor iz topa izstrelim sklep, da pol leta ne bom jedel nobenih sladkarij. Mama me pogleda globoko v oči, nasmehne se in reče: Prav. ... Ni lahka. Hoditi v šolo, se družiti z vsemi in ne jesti sladkarij, ki se kar naprej valjajo po žepih in torbah mojih sošolcev in sošolk. Toda stisnem zobe. Za brata. Za mamo. Zame. Ko za moje odrekanje sladkarijam zve okolica, se nekateri iz mene norčujejo. Vztrajam. Mama me podpira in opogumlja. 

IV. Mama mi po treh mesecih vseeno speče torto (ODPUSTEK)
   Pretečejo dobri trije meseci, ko nekega dne pridem iz glasbene in – glej, glej - na mizi se bohoti torta. Prav taka, kot je bila bratova. Mama reče, da je zame. Branim se, saj še ni preteklo pol leta. Mama pravi, da me je opazovala in občudovala, kako odločen sem bil v odrekanju in poboljšanju. Pogovorila da se je z bratom in da se tudi on strinja, da sem se zelo izkazal. Ker je danes moj god, sta sklenila, da ga praznujemo s torto. Obenem sta mnenja, da naj prekinem in odpravim svojo pokoro. Pravzaprav sta mi kazen in pokoro ne neka način znižala sama, saj sta v tem času tudi ona iz solidarnosti do mene jedla manj sladkarij.

Odpustek je ...

Kot vidimo iz zgodbe, odpustka ne gre zamenjati z odpuščanjem grehov. Odpustek vstopi v igro, ko je greh že odpuščen. Odpustek se veže na psihološko in moralno dinamiko, ki se sproži po odpuščanju greha. To je dinamika, ko po eni strani hočemo popraviti objektivno škodo nastalo zaradi greha, po drugi pa se utrditi in poboljšati, da v greh ne bi spet padli. Pogosto je pač tako, da premagani greh še ne pomeni premagane grešne navade. Staro ime za to dinamiko je „pokora“ ali pa tudi „kazen“. Odpustek ni nič drugega kot omilitev samodiscipliniranja, prekinitev pokore oz. brisanje kazni. V kazenskem pravu je odpustku sorodna pomilostitev.

V odnosu do Boga je odpustek „odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena“ (KKC 1471). Bog te ima rad in ti poleg odpuščanja grehov (kar te reši „večne kazni“) izkazuje svojo ljubečo podporo tudi s tem, ko od tebe ne zahteva prenapornega (samo)kaznovanja (omilitev „časne kazni“). 

Cerkev to Božjo dobroto pretvori v obred že v antičnih časih, ko spokornikom omili njih težko javno pokoro. V srednjem veku se podeljevanje odpustkov precej dogradi, razveja in deloma tudi izrodi. Nakar nastopi usodni 31. oktober 1517.

* Luter je na ta dan teze poslal nadškofu Albertu Brandenburškemu. Samo nabijanje tez na cerkvena vrata ni zgodovinsko nesporno izpričano.
** Razlago odpustkov s pomočjo fiktivne zgodbe o bratih in torti sem podal 7. oktobra 2016 v okviru svetoletnega romanja mladih v celjsko stolnico. Mladih, ki so vstopili skozi sveta vrata in med drugim prejeli svetoletni odpustek, je bilo okrog 70.

7. oktober 2016, svetoletno romanje mladih v celjsko stolnico (foto: Jože Potrpin, FB)

V Adžariji množično spreobrnjenje iz islama v krščanstvo (prevod)

Pred tremi leti (19.9.2013) je Raffaele Guerra za portal Vatican Insider, ki deluje v okviru turinskega časopisne firme La Stampa, napisal zanimiv članek z naslovom Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo (link). V podnaslovu članka dodaja: Množično spreobrnjenje Adžarov; medtem se ponovno dviguje polemika z Armenci.

Danes (1.10.2016) je dan, ko je papež Frančišek na obisku v Gruziji. Ravno pravšnji dan torej za prevod in blogersko objavo tega zanimivega in za nas zaradi rastočega soočenja z islamom tudi aktualnega pisanja. Tekst sem prevedel in mednaslove dodal Branko Cestnik.

------------

Raffaele Guerra

Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo

Množično spreobrnjenje Adžarov iz islama v krščanstvo po letu 1991

Morda je to edini tovrstni podatek na svetu: leta 1991 je bilo 75 % Adžarov – gre za narodno manjšino na jugozahodu Gruzije (Wikipedia) – muslimanov. Danes po uradnih in svežih dokumentih Adžarske republike 75 % Adžarov spada v metropolijo Batumi Gruzijske pravoslavne Cerkve. Smo pred nepričakovanim in neverjetnim spreobrnjenjem.

Islamizacija Adžarov se je pričela leta 1614, ko so deželo osvojili Turki. Leta 1878 je bila Adžarija, provinca s 3000 km², priključena Ruskemu cesarstvu. Leta 1920 je prešla pod Gruzijo, nakar je po kratkem spopadu postala ena izmed sovjetskih avtonomnih republik, četudi znotraj Gruzije. Danes je Adžarija ena izmed gruzijskih avtonomnih republik, ki je - podobno kot Južna Osetija, ki se je ločila od Tbilisija leta 1991 – eno izmed tistih območij na Kavkazu, ki so doživela tako navzkrižni ogenj med Rusijo in Gruzijo kot represijo s strani Saakašvilija, gruzijskega predsednika, ki ga je porodila revolucija vrtnic in je bil hud nasprotnik manjšinskih osamosvojitvenih teženj.

O dinamiki množičnega povratka Adžarov v pravoslavno krščanstvo je v nekem intervjuju konec leta 2012 že govoril metropolit Dimitrij, poglavar cerkvene pokrajine v Batumiju (glavno mesto Adžarije). Metropolit je pripovedoval, da se je spreobrnjenje skoraj celotnega ljudstva zgodilo pred njegovimi očmi. Takole pravi o začetkih: „Leta 1991 se je 5000 ljudi, ateistov in muslimanov, spreobrnilo v pravoslavje. Tistega leta smo tudi odprli višjo teološko šolo v mestu Khulo. To je bila prva verska šola, ki je odprla svoja vrata v času Sovjetske zveze.“

Danes veliko pravoslavnih župnikov izhaja iz muslimanskih družin. Na primer, rektor semenišča v Batumiju je vnuk hodže, ki se je izobraževal v Carigradu.

Islam v Adžariji in Gruziji ostaja

Na jugu Adžarija meji s Turčijo. Lokalni časopisi so pred kratkim poročali o poskusih s strani Turčije, da bi se v regiji obdržala in povečala islamska navzočnost. Adžarski časopisi so poročali o prihodu učencev znanega turškega pridigarja Süleymana Hilmija Tunahana, ki se je rodil v neki vasi, ki je danes v Bolgariji, do leta 1959 pa je bil dejaven v Carigradu. V Adžariji ostajajo majhne islamske enklave, zlasti v podeželskem zaledju. Prav v mestu Khulo je mošeja in medresa, stari ljudje pa govorijo po turško.

Za zdaj se zdi, da je sožitje med kristjani in muslimani dobro. Četudi je spreobrnjenje mnogih muslimanov v krščanstvo za ostanek islamske manjšine v Gruziji postalo neke vrste tabu. Gruzijska islamska manjšina šteje še Čečene ob meji s Čečenijo in z Dagestanom ter šiite na vzhodu Gruzije v smeri Azerbajdžana.

Treba je kakopak priznati, da gruzijska država ne favorizira islama, pač pa pravoslavno krščanstvo, ki je nekakšna državna religija. 

Konec avgusta (leta 2013) se je v pokrajini Adiguéni na gruzijskem jugozahodu zgodil primer, ki ga je lokalni tisk imenoval „minaret nesoglasja“. Civilne oblasti so podrle minaret, za katerega ni bila plačana carina za gradbene materiale. Vsi muslimani, ki so protestirali proti rušenju, so bili aretirani.

Adžarski ples (s spleta)

Razlogi za množično spreobrnjenje Adžarov v krščanstvo

Metropolit Dimitrij je tudi na hitro povedal o razlogih za spreobrnjene. Adžari so bili namreč nasilno spreobrnjeni v islam s strani Turkov, toda v globini so ostali kristjani. Vse do novejših časov so na sebi na skrivaj nosili križe. Za Veliko noč so barvali jajca, kar je tipični običaj krščanskega vzhoda. Po hišah so ohranjali ikone. K temu je potrebno dodati živahnejšo versko dogajanje v zadnjih letih Sovjetske zveze in po njenem razpadu leta 1991. Dovolj se je spomniti, da se je predsednik Gruzije in bivši sovjetski zunanjih minister Edvard Ševardnadze javno spreobrnil in se dal krstiti. Ševardnadze je postal duhovni sin gruzijskega patriarha Ilija II..

Vzemimo za primerjavo Južno Osetijo, ki je leta 1991 za ceno krvavega spopada razglasila neodvisnost od Gruzije. Tudi Južna Osetija je doživela verski preporod, vključno s spreobrnjenji in krsti, ki jih je obhajal škof Giorgi iz Alanije - sicer škof, ki pripada pravoslavni veji imenovani Grška sinoda metropolije Oropos in Fili.

Napetosti med Gruzijci in Armenci

Res je, da je gruzijska pravoslavna Cerkev dejavna do mere, da so ponovno vzklile napetosti na meji z Armenijo. Pred nekaj dnevi (september 2013) je oče Hakob Sahakyan, armenski župnik v mestu Akhaltsikhe, lokalnim medijem povedal, da gruzijska Cerkev organizira romanja in verske slovesnosti v dveh starih kapelah (imenovanih „dvojčici“) v vasi Damala. Kapeli pripadata samostanskemu kompleksu iz X. in XI. stol. in se štejeta za kulturno dediščino Armencev, ki živijo v Gruziji. Za zdaj večjih sporov ni bilo. Zadeva je končala na armenskem ministrstvu za kulturo in bila zaupna skupini izvedencev, da pregleda to vprašanje.

Zadeva z Armenci pričuje, kako se gruzijska država, ki izpoveduje pravoslavje kot uradno vero in ki - četudi ima na svojem področju stare verske manjšine - državni cerkvi finančno izdatno pomaga, trudi, da bi ohranila nekakšno hierarhijo med krščanskimi denominacijami in med samimi religijami. Tudi odnosi s Katoliško cerkvijo, h kateri pripada 2 % Gruzijcev, so podvrženi zdaj dobrim, zdaj slabim trenutkom.

Po eni strani v Gruziji gotovo gre za premišljeno politiko do religij, po drugi strani pa tudi za notranje varnostno vprašanje in vprašanje varnih meja. Zlasti se to tiče islama in Čečenije, v kateri se že dlje časa pojavljajo „posamične“ oblike islamskega radikalizma, ki preidejo v improvizirane pobude posameznikov, kar je Zahod lahko okusil, ko se je aprila 2013 zgodil atentat na bostonskem maratonu.

Preraščati predstave o Bogu

Pred mesecem dni so mediji poročali o nenavadnem dogodku v Norveškem narodnem parku. Strela je ubila 323 severnih jelenov. Zadeva je toliko bolj nenavadna, saj strokovnjaki domnevajo, da je bil dovolj en sam udar, da se je sprostila ogromna ubijalska sila. Narava je pokazala svojo dih jemajočo moč. So pojavi, ki še vedno vzbujajo »religiozni strah«.

Dolgo je veljalo, da je strela nekaj nadnaravnega, nekaj, s čimer upravlja Bog sam. Ko smo kristjani v novem veku počasi že sprejemali znanstveni pogled na svet, smo se še najdlje »upirali« prav pri streli. »Sonce, dež, gibanje planetov ... da, to so naravni pojavi,« smo rekli. »Toda strela. Strela pripada Bogu in Bog sam z njo upravlja.«

Pomembno je bilo zato delo ameriškega znanstvenika Benjamina Franklina, ki je leta 1749 dokazal, da je strela električni pojav. V Evropi je češki duhovnik Prokop Diviš leta 1754 prvi postavil strelovod. A zadeva ni bila lahka. Na Nemškem se je sprožila resna razprava, ali se ljudje smemo pred strelo zaščititi. Tradicionalno verni so še naprej vztrajali, da se ne smemo, ker bi s strelovodom posegali v božje delovanje. Strelovod bi žalil Boga. Zmagalo je prepričanje, da če se zaščitimo pred drugimi naravnimi pojavi, kot sta mraz in dež, se smemo zaščititi tudi pred strelo. Posebna teološka komisija je leta 1770 dovolila izgradnjo prvega strelovoda na Nemškem. Postavili so ga ob cerkvi sv. Jakoba v Hamburgu.

»O Bog, reši me mojega Boga,« je vzkliknil Mojster Eckhart. Ljudje smo namreč tako zelo vezani na določene predstave o Bogu, da nam je »moj Bog« lahko ovira na poti do samega Boga. Dolgo smo verjeli, da Bog upravlja s strelo, ker potem otrokom in sebi ni bilo težko dokazovati, da Bog je. Pa tudi zato, ker nam je bil všeč Bog, ki je mogočen, dih jemajoč, strašen in lep, samovoljen, kaznovalen, skratka, Bog s strelami v naročju. Res je, brez predstav o Bogu ne moremo misliti o Bogu. A obenem moramo svoje predstave o Bogu sproti preraščati. Eden izmed ciljev svetega leta usmiljenja je prav ta, da se očistimo manj primernih predstav o Bogu in se osredotočimo na bistveno – na Usmiljenje.

* Besedilo je najprej izšlo 25. 9. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: DK photography - Facebook, Nevihta na Ptuju, 23. maja 2016.

Zakaj v podjetju zaposliti skavta

Slovita in vplivna poslovna revija Forbes je 5. septembra 2016 na svojem portalu objavila članek avtorice Ane Sáenz de Miera z naslovom Zakaj zaposliti nekoga, ki je bil skavt. Kot veste, so skavti največje mladinsko (otroško) prostovoljno vzgojno gibanje na svetu. Po Wikipediji je skavtov in skavtinj v svetu okrog 38 milijonov (v Sloveniji taborniki in skavti skupaj združujemo okrog 10.000 otrok in mladih). Ker gre za preizkušeno, intenzivno in dodelano vzgojno metodo, ta ne more ne vplivati na zaposlitve in delovne procese, v katere so v zreli dobi vključeni tisti, ki so bili v otroštvu in mladosti skavti. To opažajo tudi delodajalci.

V Forbesovem članku je navedenih 10 razlogov, zakaj je v podjetju dobro imeti nekoga, ki je bil skavt ali skavtinja. Povedano je tudi, da je teh 10 točk toliko bolj veljavnih in preverjenih, kolikor dlje časa je bila neka oseba skavt in – še bolje – kolikor dlje časa je bila skavtski voditelj ali skavtska voditeljica. Kot stari skavt (preko 20 let aktivnega dela v organizaciji) lahko potrdim, kar piše Ana Sáenz de Miera v reviji Forbes: bivši skavti se na trgu dela dobro znajdejo.

Spodaj podajam povezave do članka v različnih jezikih, še prej pa kratek povzetek Forbesovih desetih točk, zakaj je dobro zaposliti skavta ali skavtinjo.

1. Zna delati v timu. Nekdo, ki je dal skozi skavtsko vzgojo, ima lahko tudi do 15 let izkušenj timskega dela.
2. Je ustvarjalen. Veliko povprečnih skavtskih projektov (že en sam poletni tabor na temo vikingov) je takih, da zahtevajo domišljijo in pogum za inovacijo.
3. Spoštuje lestvico vrednot in dano besedo. Skavtstvo navadi otroka in mladostnika, da je vsaka dejavnost povezana z določenim „etičnim kodeksom“.
4. Zna voditi in biti voden. Že od zgodnje dobe (6 do 8 let) deluje v različnih projektih, kjer je dinamično voden od voditeljev in starejših vrstnikov, kmalu (že pri starosti 10 let) pa tudi sam vodi mlajše vrstnike.
5. Je empatičen. Podobno kot v podjetju se tudi pri skavtih srečujejo različni profili otrok in mladostnikov. Pomembna za uspeh take skupine je sposobnost posameznika vživeti se v drugega (empatija).
6. Ceni trud. Skavt ve, da je vedno možen korak več.
7. Zna si postavljati cilje in jih preverjati. V skavtstvu je načrtovanje nekakšna mentaliteta, ki bivšemu skavtu kasneje na delovnem mestu še kako koristi.
8. Je plemenit. „Dati“ in „deliti si“ je nekaj povsem normalnega v skavtskem življenju.
9. Bojuje se proti krivici. Skavtski vzgojni moto „pustiti svet boljši, kot smo ga prejeli“ navaja že otroke, da zaznavajo krivične situacije in na njih aktivno reagirajo.
10. Je oseba z „dodatnimi rezervami“. Skavtski izzivi so tako zelo različni, da te nekdo, ki je bil skavt, v delovnem okolju lahko vedno znova preseneti z takimi ali drugačnimi sposobnostmi in rešitvami (javni govor, skozi igro rešiti spor, hitro organizirati prevoz,...).

Povezave:

- izvirnik v španščini: Ana Sáenz de Miera, Por qué contratar a una persona que haya sido scout http://www.forbes.es/actualizacion/6219/por-que-contratar-a-una-persona-que-haya-sido-scout

- prevod v angleščino: https://www.scout.org/why-to-hire-someone-who-has-been-a-scout?

- prevod v italijanščino: http://it.aleteia.org/2016/09/16/10-ragioni-assumere-scout-rivista-forbes/
* Slikici sta iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1.

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel II.

9.11.2001, samonikli križ med ruševinami newjorških dvojčkov (AP) 

Hollywoodski androidi, tirani, shaolin vitezi ter njihov Bog

Ena izmed posledic napada na newyorška dvojčka 11. septembra 2001 je tudi ta, da je v hollywoodski produkciji namrgolelo verskih vsebin, vernih junakov, refleksij o religiji. Namig: Clint Eastwood kot Dirty Harry (sedemdeseta) obračunava z zlikovci popolnoma mimo religije, Clint Eastwood v silno lepi drami Gran Torino (2008) umre kot Kristus.

Televizijska serija Battlestar Galactica (2004-2009), v kateri po vesolju roboti in gensko razviti androidi lovijo ljudi, je edina televizijska serija, ki sem jo v celoti gledal. Pritegnila me je tudi njena religiozna pod-zgodba: roboti in androidi so monoteisti, ljudje so politeisti. Monoteisti so militarizirani in neusmiljeni. Politeisti so mehki, čustveni, etični, zelo junaški. Monoteizem zgleda da je družbena disciplina in odličen pripomoček, ko hočeš vesolje vzpostaviti kot „lepo mesto, trdno zidano in urejeno“ (prim. Ps 121). Politeizem zgleda da je osnova za odprto, pluralno in humano družbo – za „hišo vseh narodov“ (prim. Iz 2). Battlestar Galactica se zaključi s pristankom glavnih junakov na Zemlji in z insinuacijo o nastanku vrste homo sapiens, ki je blizu ufološkim nebulozam o mezopotamskih Anunnakijih.

Podobno, a manj prikrito sporočilo o monoteizmu navrže odlični postapokaliptični road movie The Book of Eli (Knjiga odrešitve, 2010). Tam lokalni tiran Carnegie (Gary Oldman) hoče na vsak način priti do nemara zadnjega izvoda neke knjige, ki jo s seboj nosi samotni popotnik shaolinskih veščin in transcendentalne misterioznosti Eli (Denzel Washington). Ta knjiga je Sveto pismo. Zakaj jo hoče negativec Carnegie? Takole razloži:

Zrasel sem s to knjigo. Poznam njeno moč. (...) Naredil sem veliko stvari, ki jih nisem želel. To priznam. Toda, če bi imel knjigo, mi jih ne bi bilo treba. Si lahko zamisliš, kakšen bi lahko ta svet bil, če bi imeli prave besede za našo usodo. Ljudje bi resnično razumeli, zakaj so tu in kaj delajo. Ne bi potrebovali vseh teh ogabnih motivatorjev. Ni prav, da skrivamo knjigo, ki je namenjena vsem. Moramo jo razširiti.

Roboti iz Battlestar Galactica me spominjajo na džihadiste in njih fašistični kalifat, Carnegie iz The Book of Eli na evropske nacionaliste, temnopolti vitez Eli pa na pravoverne kristjane, ki ne smemo dopustiti, da vsak tiranozaver, ki se mu to zahoče, s Svetim pismom (t.j. s „pravimi besedami za našo usodo“) manipulira v politične namene.

Obrambni Bog evropskega nacionalizma

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Nisem vesel, ker se z Bogom na obzorju vračajo silhuete božjih bojevnikov tudi med evropskimi staroselci. Džihadizem in fašistoidni kalifat kličeta po podobnih duhovnih in političnih držah tudi tostran Sredozemlja. Skrajneži kličejo skrajneže in jih vabijo na eshatološko bitko, kjer koli že bo - pri Harmagedonu ali pri Dabiqu.

Napadalni Bog vahabizma tam, obrambni Bog evropskega nacionalizma tu? Seveda ni prav oz. je prezgodaj govoriti o nekakšnem džihadiziranem evro-monoteizmu. Seveda ne moremo govoriti o krščanskem terorizmu na evropskih tleh, četudi Anders Breivik, množični morilec norveške laburistične mladine, fantazira o križarstvu in zapoveduje bitko za krščansko Evropo - kljub temu da osebno v obstoj osebnega Boga ravno ne verjame (blog Temni bog s severa).

A po drugi strani smo vendarle na meji zdrsa v krščansko-desničarsko skrajnost. Zadeva je v prvem koraku razumljiva in moralno nevtralna. V strahu pred islamom („hudi Turek je v deželi že“) se ljudstvo vse bolj oprijema svoje najstarejše in najbolj krepke korenine. To ni od elit favorizirano razsvetljenstvo. Še manj je to postmoderna inačica razsvetljenstva v obliki žurerskega relativizma. Najstarejša in najbolj krepka evropska korenina je krščanstvo. Do sem gre za psihosocialni proces, ki bi ga bilo neumno prehitro kritizirati ali celo stigmatizirati. Ta proces je z mnogih vidikov dober.

Pri kom nastopi drugi korak. Bastardni spoj krščanstva in nacionalizma. Zato PEGIDA, ki se rodi v eni izmed statistično najbolj ateističnih regij na svetu (stara Prusija, danes vzhodna Nemčija), na svojih protimigrantskih pohodih visoko dviguje križ – pravilnih latinskih oblik in v barvah nemške zastave (blog Križ v Dresdnu). Zato se sekularizirani angleški nacionalisti na ulicah islamskih četrti prepirajo z muslimanskimi priseljenci o „krščanski Angliji“ in jih provocirajo s krščanskimi simboli (glej video). Zato kakšni slovenski desničarji pričakujejo od Cerkve, da bo v teh razburkanih časih bolj Ecclesia militans, bolj pretepaška za slovensko in evropsko stvar. Zato se vse več Evropejcev navdihuje pri starodavnih križarjih.

Ko je podarjenemu konju treba pogledati v zobe

Novokrižarsko desničarstvo ima problem. Iz Rima tokrat ni slišati ultra motivacijskega vzklika: DEUS VULT! Prej obratno: DEUS NON VULT! Bog noče spopada civilizacij v imenu Boga. Kak drug duhovnik bi se desničarskega zanimanja za krščanstvo in Boga razveselil. Rekel bi, češ podarjenemu konju se ne gleda v zobe, in tudi kakšnim mrkogledim ksenofobom na stežaj odprl tempeljska vrata. Ne papež Frančišek! On kljub zgražanju določenih podarjenemu konju pogleda v zobe.

Papež Bergoglio kot Denzel Washington v zgoraj omenjeni hollywoodski kreaciji tolče na vse strani, da bi mu kdo od nepridipravov ne vzel Svetega pisma. Če se Sveto pismo pokukluxklani, če se pokukluxklani Kristusov križ, krščanstvo izgubi Kristusa in pokoplje sebe. Ne rabiš biti teološki genij, da to uvidiš.

Os Rim-Berlin-Bruselj - se pravi, ljudsko-krščanska os Bergoglio-Merkel-Juncker – drži EU barko med Scilo in Karibdo in ne pristaja na logiko spopada, temveč vztraja na kulturi dialoga. Ljudsko-krščanska os, ki je v svojstvu trojice Shuman-Adenauer-De Gasperi po drugi svetovni vojni začela Evropo na novo povezovati, predobro ve, kakšna črnosrajčna zver se še vedno lahko dvigne iz podpalubja.

Ker smo že začeli s filmi... Kako KKK razume obrambo „krščanske civilizacije“, lahko vidimo v filmu Joela Schumacherja A Time to Kill (Čas za ubijanje, 1996) z Matthewom McConaugheyem v vlogi odvetnika, ki brani črnca (Samuel L. Jackson), ki je ubil dva belca, ker sta posilila njegovo hčer. S tem v zvezi predlagam še odlični letošnji izdelek Garya Rossa Free State of Jones, v katerem ima spet glavno vlogo nadarjeni Matthew McConaughey. Film je toliko pomembnejši, ker je naslonjen na zgodovinska dejstva ob koncu ameriške državljanske vojne in ker je v njem Sveto pismo prikazano kot knjiga, ki osvobaja ameriške črnce iz suženjstva ter polaga temelj enakosti med ljudmi različnih ras. Sveto pismo je antirasistični priročnik par excellence.

Prizor iz fima Free State of Jones (imdb.com)

Zakaj Cerkev s svojimi pridigami vse težje prepriča sodobnega človeka

Pridiganje ob Prvem svetem obhajilu (arhiv župnije Frankolovo)

Nemški krščanski prostor je to poletje vznemirila knjiga o cerkvenem pridiganju, ki jo je napisal mlad komunikolog Erik Flügge (njegov blog: erikfluegge.de). Knjiga ima naslov „Der Jargon der Betroffenheit“, kar lahko prevedemo kot „Žargon prizadetosti“. Podnaslov knjige je izzivalen in na meji vulgarnosti: „Wie Kirche an ihrer Sprache verreckt“. Prevesti to je bolj komplicirano, a poskušajmo takole: „Kako Cerkev crkuje v svojem jeziku“.

Knjige seveda nisem (še) dobil v roke in je prebral, vprašanje tudi je, če bo kdaj prevedena v slovenščino. Bral pa sem nekaj komentarjev in recenzij ter si ustvaril približno sliko.

Erik Flügge ima tri lastnosti, ki ga naredijo kompetentnega, da razsoja o cerkvenem pridiganju. Najprej, je komunikolog. Profesionalno svetuje strategije komuniciranja tudi politikom in političnim strankam. Drugič, je veren, ima osnovno teološko izobrazbo in čuti s Cerkvijo. Tretjič, je star 30 let in čuti s svojo generacijo.

Njegova drama in vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, …), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi. Slednje nenazadnje dokazuje priljubljenost papeža Frančiška in njegovega komunikativnega sloga.
 

Erik Flügge (erikfluegge.de)

Kaj se je zgodilo? Kako to, da je evangelij še kako relevanten, pridiganje duhovnikov in pastorjev (Flügge namreč v svojih kritiki ne izvzema evangeličanov) pa za veliko večino ljudi nerelevantno?

Cerkvena retorika je za časom

Flügge meni, da je Cerkev s svojo govorico ostala tam nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so ljudje še razmišljali v kategorijah „biti“ in „smisla“. Nato je tu težnja pridigarjev, da pridigo zasitijo s podobami, simboli in citati, ki niso samo zastareli, temveč tudi količinsko pretirani. K temu je treba še dodati strah pridigarja, da bi koga preveč ne užalil ali šokiral ter ga na ta način izgubil iz črede.

Pridiga zato postane nekakšna „kaša“ za ohranjanje edinosti („Einheitsbrei“), nekakšna zbrušena in omehčana ponudba vsega. Močan dejavnik, ki oblikuje pridigo, je tudi izguba „stare slave“ oz. družbene pozicije, ki jo je Cerkev imela nekoč. Slednje vpliva na prikrite in odkrite pridigarske poskuse, da bi v poslušalcih vzbudili „prizadetost“.

Kot ob pivu …

Kaj je rešitev? Erik Flügge razmišlja kot dinamični mladenič in kot komunikolog. „Govorite vendar o Bogu tako kot se pogovarjate ob pivu,“ svetuje. Ali pa: „Nočem več poslušati citatov iz preteklosti, hočem gledati škofov TV Dnevnik.“ Ter: „Relevantnosti ne bomo dosegli z banalnimi zadevami, temveč s pravilnim timingom in s tem, da se približamo temu, kar imajo ljudje v glavi.“

Vzorec in vzor, da je drugače pridigati mogoče, je ravno papež Frančišek – poudarja mlad nemški komunikolog. Flügge se seveda zaveda, da spremembe v komunikaciji ne zgodijo na ukaz, temveč so odraz globljih sprememb, tudi tistih, ki se tičejo osebne vere in verske izkušnje „profesionalnih“ pridigarjev.

Flüggejevi kritiki pravijo, da je njegova analiza vendarle preveč zaletava in površna. Cerkev je namreč veliko več kot zgolj retorična veščina. Tako jezuit Andreas R. Batlogg ob koncu svoje recenzije spomni, da kakšni retorično manj sposobni duhovniki znajo še vedno biti živ spomin na Jezusa.

Ob tem se naš pogled obrne proti slovenskim prižnicam. Kakšno je pridiganje slovenskih župnikov? Mislim, da bi tezi o „žargonu prizadetosti“ („Ah, kako verni so bili naši predniki!“) ali o „žargonu očitanja“ („Kristjani ste, pa ne hodite k maši!“) lahko bili zelo dobri izhodišči za razpravo.

* To besedilo je bilo najprej objavljeno 4. septembra 2016 na portalu Domovina.je.  

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel I.

Ljudje so razdeljeni v tri skupine: v tiste, ki se ne premikajo; v tiste, ki jih premikajo; v tiste, ki se premikajo.

Arabski pregovor

Bog – v nekaj desetletjih od statista do glavnega igralca

Pred kratkim sem v Kančevcih na Goričkem vodil duhovne vaje za duhovnike. Kratka poizvedba na koncu vaj o tem, katera tema jim je bila – bilo ji je 24 – najbolj všeč, je izpostavila, da se jim je najbolj vtisnila v spomin tema o „necerkvenem“ Bogu*. Se pravi, o tem, kako se Bog v naših družbah vrača in pojavlja tudi mimo cerkvene pastorale in pridiganja. Osrednje poudarke o vračajočem se Bogu sem naslonil na tozadevno študijo, ki jo je opravil perspektivni salamanški teolog Ángel Cordovilla (link).

Da se duhovniki ne bi prehitro vzradostili, sem temo zaključil z opozorilom, da povratek Boga v evropsko družbo ni nujno dober. Ne vrača se namreč vedno tisti Bog, ki ga je razodel Jezus iz Nazareta. Cordovilla govori, da se je na sceno vrnil „skriti“, „nemi“, „nezgodovinski“ Bog. Sam sem v Kančevcih dodal še „jeznega“ in „obrambnega“.

Zadeva o povratku Boga ni čisto sveža. Že pred dobrima dvema desetletjema so nekatere filozofske eminence (Vattimo, Derrida, Trías, Habermas) zastavile vrnitev Boga v evropske filozofske salone in s tem najavile njegovo vrnitev na širšo družbeno sceno. Pred tremi leti sem v uvodniku na naslovnici Družine (link) o tem pisal:

Religija je spet postala, kot je hudomušno zapisal kardinal W. Kasper, „salonfähig“, t j. primerna za debato v čislanih filozofskih salonih. Ali bo filozofija zdaj postala „katedralfähig“, t j. primerna za v katedralo, pa je drugo vprašanje.

Skratka, Bog se vrača. Od statista, skoraj mrliča, izpred pol stoletja, ko so domala vsi razglašali „Bog je mrtev“, se vnovič vrača na pozicijo glavnega igralca. Na primer, trenutna debata o burkinijih ni nič drugega kot šifrirana debata o takšnem ali drugačnem Bogu med nami.

Bog se vrača, jaz, „profesionalni vernik“, pa nisem preveč vesel. Najprej je tu „jezni“ Bog islamskega terorizma in - zdi se - nezmožnost samega islama, da to deviacijo in nadlogo znotraj sebe odpravi. Nakar je tu pred kratkim vzniklo zanimanje za Boga in krščanstvo s strani evropskega nacionalizma. O „jeznem“ Bogu (islamski terorizem) bom razpredal tokrat, o „obrambnem“ (evropski nacionalizem) pa kdaj drugič.

Kako je Bog postal ubijalec

Lani preminuli francoski filozof André Glucksmann je že konec devetdesetih veliko razmišljal in pisal o islamskem terorizmu in sploh o „ubijanju v imenu Boga“. V svoji knjigi Tretja smrt Boga (La troisième mort de Dieu, 2000) ugotavlja, da se samo v Evropi živi, kot da ni Boga, „povsod drugod pa se v imenu vere veselo ubija“. Najbolj so ga presunile zgodbe iz Alžirije iz časov skupine GIA. Kak njen popolnoma sfanatizirani član je napadel lastno rojstno vas ter posiljeval in pobijal lastne sorodnike. Kako je kaj takega mogoče? Glucksmann išče odgovore v procesih absolutizacije verskega jaza, katerih končni rezultat je, da se sfanatizirani posameznik počuti eno z Bogom. Postane „Človek-Bog“, je nosilec absolutno dobrega in njegova naloga je uničiti absolutno zlo. Bog je zdaj tisti, ki dovoljuje in spodbuja pobijanje brez razlik. Tarča je lahko vsakdo, ki ima tudi minimalno povezavo z „absolutnim zlom“ (t.i. „nevernik“): otrok, ženska, starček, bolnik, lastna sestra.

Podobno je politolog in sociolog Primož Šterbenc za Večer (link) o pripadnikih Islamske države zapisal:

Zaradi tega so začeli vojno kozmizirati oziroma prenašati v roke Boga, na ta način pa so celotne družbe napadalcev postale percipirane kot kolektivni brezoblični sovražnik. Zato neselektivna uničevalnost v Parizu, Bruslju, Nici ter tudi proti šiitskim in kurdskim ciljem.

Šterbenc sicer neposredno krivdo za „kozmizacijo“ vojne vali na zahodno letalsko premoč, ki pripadnike ISIS-a „v zadnjem času z lahkoto pobija kot glinene golobe“. Gotovo bombe in „družbe napadalcev“ naredijo svoje. Toda tovrstni fanatizem se je zakotil še pred novejšimi zahodnim posredovanji na Bližnjem vzhodu. Znotraj sunizma največ odgovornosti nosi z nafto zalivana vahabistična teološka linija, znotraj šiizma pa teološki obrat, ki se je zgodil v iraškem šiitskem svetem mestu Nadžaf l. 1963. Španski biblicist in religiolog Julio Trebolle o obratu piše (link):

L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.

Trebolle opozarja, da so usodni teološki procesi - zlasti takšni, ki osmišljajo mučeništvo in smrt - dolgoročni in večinoma v razsvetljenstvu vzgojenim strokovnjakom za družbena vprašanja nevidni. Španski religiolog pravi:

Zato se zgodi, da so včasih tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske države, ki pa je le vrh ledene gore.

Šiitsko sveto mesto Nadžaf l. 1914 (Wikipedia)

Vrača se Moloh, jedec otrok

Upam reči, da je islamski terorizem, preden je začel pobijati po naših plažah, ulicah in vlakih, najprej „ubil“ samega Alaha. „Ubil“ ga je, ko ga je spremenil v nekakšnega Moloha. Vemo, Moloh (Wikipedia) je bilo eno izmed predantičnih bližnjevzhodnih božanstev, ki je zahtevalo človeške žrtve. Zgodilo se je torej duhovno in teološko popačenje religije in zategadelj k nam v jeku strelov in eksplozij prihaja shizofreni Bog-Sovraštvo Osame bin Ladna, Mohameda Atte, bratov Kouachi, Islamske države. To ni Alah, to ni Alahov „starejši brat“ Jahve, to je skok iz monoteistične dogmatike v temno religiozno psiho.

Kot da smo priča regresiji v nek prastari temotni vzgib še iz časov nastanka strukturirane religije. Denimo, v mestu Mari – eno prvih mest iz mezopotamske civilizacijske zore - so pod prag mestnih vrat vzidali kraljevega prvorojenca. Torej lokalnemu božanstvu na čast so ubili kraljevega prvega sina in ga postavili v temelje mesta (civilizacije), da bi slednje čim bolj prosperiralo. Perverzna logika: kosti nedolžnih za razcvet življenja. Kot tisti „kostanj posebne sorte“ iz Podob iz sanj Ivana Cankarja.

Moloh se krmi iz človeškega strahu, frustracij, magije, sovraštva, krivic. Moloh ne išče rešitve, on hlasta za prelito krvjo nedolžnih ljudi in je v svaštvu s Kronosom, ki žre svoje otroke. Stari Kananejci, Feničani, pa tudi Kartažani so Molohu darovali svoje otoke in jih zažgali. Še Judje so kdaj „počenjali to gnusobo“ (prim. Jer 32,35) in bili zato kaznovani z babilonskim suženjstvom. Danes je ISIS tista sekta, ki vzdržuje molohistično mentaliteto; je apokaliptični kult smrti in pohote; je republika ponorelega seksusa v znamenju Ašere - še ene čudne bližnjevzhodne boginje iz časov bibličnih očakov; je pogubni fašizem našega časa.

Zares pomagalo bo le zdravilo islamske pravovernosti

Tovrstnega verskega fanatizma ter njegove lažne mistične sredice (mistika „Božjega“ morilca in samomorilca) ne bodo ozdravile bombe, zlasti ne ameriške in ruske. Ozdravi ga lahko le islamska teologija, islamska pravovernost. Zahodni kristjani in ateisti moramo pri tem islamu stati ob strani in se kot kači izogibati skušnjavi, da bi krivdo za terorizem razgrnili preko vsega islama.

Vprašanje, ki nas pri tem zelo muči a si ga zaradi s „politično korektnostjo“ zaplombiranih možganov ne upamo vsi povedati na glas, se glasi: Je islam kos tej nalogi?

* Ves čas pisanja sem v škripcih, naj b(B)og pišem z veliko ali z malo začetnico. Pisal bi z malo, da slučajno ne kršim 2. zapovedi sinajskega dekaloga, zlasti kadar pišem o b(B)ogu fanatičnih ubijalcev. A odločil sem se, da jo pišem z veliko, saj so praktični vsi obravnavani, tudi najhujši fanatiki, iz abrahamskega veroizpovednega območja, v katerem je bog pač Bog.