V Adžariji množično spreobrnjenje iz islama v krščanstvo (prevod)

Pred tremi leti (19.9.2013) je Raffaele Guerra za portal Vatican Insider, ki deluje v okviru turinskega časopisne firme La Stampa, napisal zanimiv članek z naslovom Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo (link). V podnaslovu članka dodaja: Množično spreobrnjenje Adžarov; medtem se ponovno dviguje polemika z Armenci.

Danes (1.10.2016) je dan, ko je papež Frančišek na obisku v Gruziji. Ravno pravšnji dan torej za prevod in blogersko objavo tega zanimivega in za nas zaradi rastočega soočenja z islamom tudi aktualnega pisanja. Tekst sem prevedel in mednaslove dodal Branko Cestnik.

------------

Raffaele Guerra

Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo

Množično spreobrnjenje Adžarov iz islama v krščanstvo po letu 1991

Morda je to edini tovrstni podatek na svetu: leta 1991 je bilo 75 % Adžarov – gre za narodno manjšino na jugozahodu Gruzije (Wikipedia) – muslimanov. Danes po uradnih in svežih dokumentih Adžarske republike 75 % Adžarov spada v metropolijo Batumi Gruzijske pravoslavne Cerkve. Smo pred nepričakovanim in neverjetnim spreobrnjenjem.

Islamizacija Adžarov se je pričela leta 1614, ko so deželo osvojili Turki. Leta 1878 je bila Adžarija, provinca s 3000 km², priključena Ruskemu cesarstvu. Leta 1920 je prešla pod Gruzijo, nakar je po kratkem spopadu postala ena izmed sovjetskih avtonomnih republik, četudi znotraj Gruzije. Danes je Adžarija ena izmed gruzijskih avtonomnih republik, ki je - podobno kot Južna Osetija, ki se je ločila od Tbilisija leta 1991 – eno izmed tistih območij na Kavkazu, ki so doživela tako navzkrižni ogenj med Rusijo in Gruzijo kot represijo s strani Saakašvilija, gruzijskega predsednika, ki ga je porodila revolucija vrtnic in je bil hud nasprotnik manjšinskih osamosvojitvenih teženj.

O dinamiki množičnega povratka Adžarov v pravoslavno krščanstvo je v nekem intervjuju konec leta 2012 že govoril metropolit Dimitrij, poglavar cerkvene pokrajine v Batumiju (glavno mesto Adžarije). Metropolit je pripovedoval, da se je spreobrnjenje skoraj celotnega ljudstva zgodilo pred njegovimi očmi. Takole pravi o začetkih: „Leta 1991 se je 5000 ljudi, ateistov in muslimanov, spreobrnilo v pravoslavje. Tistega leta smo tudi odprli višjo teološko šolo v mestu Khulo. To je bila prva verska šola, ki je odprla svoja vrata v času Sovjetske zveze.“

Danes veliko pravoslavnih župnikov izhaja iz muslimanskih družin. Na primer, rektor semenišča v Batumiju je vnuk hodže, ki se je izobraževal v Carigradu.

Islam v Adžariji in Gruziji ostaja

Na jugu Adžarija meji s Turčijo. Lokalni časopisi so pred kratkim poročali o poskusih s strani Turčije, da bi se v regiji obdržala in povečala islamska navzočnost. Adžarski časopisi so poročali o prihodu učencev znanega turškega pridigarja Süleymana Hilmija Tunahana, ki se je rodil v neki vasi, ki je danes v Bolgariji, do leta 1959 pa je bil dejaven v Carigradu. V Adžariji ostajajo majhne islamske enklave, zlasti v podeželskem zaledju. Prav v mestu Khulo je mošeja in medresa, stari ljudje pa govorijo po turško.

Za zdaj se zdi, da je sožitje med kristjani in muslimani dobro. Četudi je spreobrnjenje mnogih muslimanov v krščanstvo za ostanek islamske manjšine v Gruziji postalo neke vrste tabu. Gruzijska islamska manjšina šteje še Čečene ob meji s Čečenijo in z Dagestanom ter šiite na vzhodu Gruzije v smeri Azerbajdžana.

Treba je kakopak priznati, da gruzijska država ne favorizira islama, pač pa pravoslavno krščanstvo, ki je nekakšna državna religija. 

Konec avgusta (leta 2013) se je v pokrajini Adiguéni na gruzijskem jugozahodu zgodil primer, ki ga je lokalni tisk imenoval „minaret nesoglasja“. Civilne oblasti so podrle minaret, za katerega ni bila plačana carina za gradbene materiale. Vsi muslimani, ki so protestirali proti rušenju, so bili aretirani.

Adžarski ples (s spleta)

Razlogi za množično spreobrnjenje Adžarov v krščanstvo

Metropolit Dimitrij je tudi na hitro povedal o razlogih za spreobrnjene. Adžari so bili namreč nasilno spreobrnjeni v islam s strani Turkov, toda v globini so ostali kristjani. Vse do novejših časov so na sebi na skrivaj nosili križe. Za Veliko noč so barvali jajca, kar je tipični običaj krščanskega vzhoda. Po hišah so ohranjali ikone. K temu je potrebno dodati živahnejšo versko dogajanje v zadnjih letih Sovjetske zveze in po njenem razpadu leta 1991. Dovolj se je spomniti, da se je predsednik Gruzije in bivši sovjetski zunanjih minister Edvard Ševardnadze javno spreobrnil in se dal krstiti. Ševardnadze je postal duhovni sin gruzijskega patriarha Ilija II..

Vzemimo za primerjavo Južno Osetijo, ki je leta 1991 za ceno krvavega spopada razglasila neodvisnost od Gruzije. Tudi Južna Osetija je doživela verski preporod, vključno s spreobrnjenji in krsti, ki jih je obhajal škof Giorgi iz Alanije - sicer škof, ki pripada pravoslavni veji imenovani Grška sinoda metropolije Oropos in Fili.

Napetosti med Gruzijci in Armenci

Res je, da je gruzijska pravoslavna Cerkev dejavna do mere, da so ponovno vzklile napetosti na meji z Armenijo. Pred nekaj dnevi (september 2013) je oče Hakob Sahakyan, armenski župnik v mestu Akhaltsikhe, lokalnim medijem povedal, da gruzijska Cerkev organizira romanja in verske slovesnosti v dveh starih kapelah (imenovanih „dvojčici“) v vasi Damala. Kapeli pripadata samostanskemu kompleksu iz X. in XI. stol. in se štejeta za kulturno dediščino Armencev, ki živijo v Gruziji. Za zdaj večjih sporov ni bilo. Zadeva je končala na armenskem ministrstvu za kulturo in bila zaupna skupini izvedencev, da pregleda to vprašanje.

Zadeva z Armenci pričuje, kako se gruzijska država, ki izpoveduje pravoslavje kot uradno vero in ki - četudi ima na svojem področju stare verske manjšine - državni cerkvi finančno izdatno pomaga, trudi, da bi ohranila nekakšno hierarhijo med krščanskimi denominacijami in med samimi religijami. Tudi odnosi s Katoliško cerkvijo, h kateri pripada 2 % Gruzijcev, so podvrženi zdaj dobrim, zdaj slabim trenutkom.

Po eni strani v Gruziji gotovo gre za premišljeno politiko do religij, po drugi strani pa tudi za notranje varnostno vprašanje in vprašanje varnih meja. Zlasti se to tiče islama in Čečenije, v kateri se že dlje časa pojavljajo „posamične“ oblike islamskega radikalizma, ki preidejo v improvizirane pobude posameznikov, kar je Zahod lahko okusil, ko se je aprila 2013 zgodil atentat na bostonskem maratonu.