sreda, 14. oktober 2015

Najbolj klikani blogi


Prijatelju, ki dela v medijih, in se zanima glede mojega bloga, sem poslal lestvico TOP 35 od mojih 176 dosedanjih blogerskih zapisov. Nič ne stane, če jo objavim še tu. Torej, po števcu, ki meri klikanje na domeni branenacesti.blogspot.si, so do danes najbolj brani blogi bili:

2. Kaj je spol?  25. 9. 2013
3. Nečista 12. 8. 2015
4. Begunci so tu 21. 9. 2015
7. V bran patru Knavsu 8. 5. 2015
13. Satanisti na Harvardu 19. 5. 2014
15. Oblast in služenje 24. 3. 2013
21. Še boste tepene 24. 11. 2012
23. Spopad za katoliški glas  27. 3. 2014
26. Ateist - otrok Cerkve? 3. 11. 2013
29. Eros, rodnost, ljubezen 27. 2. 2015 
33. O duhovnikovem vodenju 4. 9. 2013
35. „In God we trust“ 29. 4. 2015

taketech.it

Avtor ob Ni komentarjev:

ponedeljek, 12. oktober 2015

Dialog je v naravi Cerkve

Jeronimitski samostan, Lizbona, Portugalska (foto B.C.)

 Je Cerkev strukturno nedialoška?

 Povprečni slovenski gimnazijec, ki je pokusil osnove sociologije, bo vedel povedati, da je Cerkev skupaj z vojsko, policijo in podobnimi strukturami hierarhična, disciplinarna, monolitna in malodane totalitarna organizacija. Kot kronski dokaz, da v Cerkvi ni dialoga, se navaja njena piramidalna komandna struktura, potem stroga delitev na laike in klerike, na ovčice in pastirje, ter odsotnost notranje kritike. Tudi na vprašanje, zakaj je Cerkev preživela 2000 let, tu in tam slišimo odgovor, da zato, ker v njej ni bilo debate in ugovarjanja. Cerkev naj bi torej preživela, ker je vedno bila nekakšna popolna armada – Arma Christi.

 Cerkev – nedialoška? Ali še en "antiklerikalni razsvetljenjsko-fdvjevski predsodek", kot radi kvalificiramo tovrstna mišljenja?

 Cerkev je preživela, ker je dialoška

 Kdor pozna cerkveno zgodovino vsaj v osnovnih potezah, bo rekel drugače: Cerkev je preživela 2000 let, zato ker je bila vedno dialoška in kritična do same sebe. Kajti nedialoške, neprožne, neprilagodljive, neljudske organizacije ne morejo preživeti 2000 let! Kdaj so propadli režimi in civilizacije? Takrat ko so se zapirali vase, ko so izgubili stik z ljudstvom in okoljem, ko ni bilo kritične refleksije o danem stanju, ko ni bilo želje in moči po prenovi.

 Dialog je Cerkvi bistvena lastnost. Cerkev – Ekklesia v grškem izvirniku pomeni “sklic” ali “shod”. V civilni sferi prvega stoletja je s tem izrazom bil mišljen shod z namenom javne debate – pogovora, torej dialoga. V krščanstvu seveda ni mišljen civilno politični shod, temveč shod verujočih, se pravi, shod, ki je religiozno dejanje in ki vključuje liturgijo. Liturgija pa je oblika dialoga in je vsa dialoško zasnovana. Dialog je tu na taki stopnji, da ga svet ne more razumeti.

 Jeruzalemski koncil in dialoškost (sinodalnost) Cerkve

 Najbolj izčiščeno sliko o mestu dialoga in kritike v prvi Cerkvi ter tudi pra-vzorec vodenja Cerkve dobimo, če pregledamo dogajanje okrog prvega koncila, ki se je zgodil v Jeruzalemu okrog leta 50 (prim. Apd 15).

 Prvi koncil Cerkve razkrije soglasno in istočasno delovanje troje principov:

 - Sinodalno občestveni princip: koncil oz. zbor starešin ima moč vodenja in strateškega usmerjanja Cerkve; občestvo v dialogu je zmožno doseči menjavo teološke paradigme; dialog in kritika sta povsem normalni komponenti procesa.

- Petrinsko očetovski princip: Peter (prvi starešina) ohranja vodilno vlogo; dialog in kritika mu pomagata do bolj jasne slike; Peter se s strani Pavla ni počutil ogroženega; ohranil je stabilnost sistema in obenem spodbudil k prenovi; njegova pastirsko očetovska vloga je skozi koncil še bolj prišla do izraza. Nauk: dialog ljudstva (sinodalnost) in avtoriteta voditelja (hierarhija) si v krščanstvu ne nasprotujeta.
- Pnevmatološki (svetoduški) princip: člani koncila napišejo pismo “Sveti Duh je sklenil in mi z njim….” (Apd 15,28); zbor, tudi s svojo konfliktnostjo, je samo razkril in omogočil delovanje Svetemu duhu.

 Da so udeleženci prvega koncila zaznali navzočnost Svetega Duha, pomeni, da dialog in kritika nista v nasprotju z Božjo naravo Cerkve. Skratka, vzorec vodenja Cerkve skozi njeno prvo večjo krizo ne kaže nobenega avtoritarizma, nobenega absolutizma, nobenega monarhizma, nobenega ekskluzivizma ekspertov in elitizma posvečenih, nobene enosmerne komande, pa tudi ne nobenega preglasovanja in tajnega lobiranja, nobenega retoričnega kaosa, sovražnega govora, obstrukcij, ipd…

 Cerkev je več kot demokracija

 Ali je torej prva Cerkev bila demokratična? Ne, Cerkev ni bila demokratična; ne v smislu grške ne v smislu moderne demokracije. Bila je (in je) več kot demokracija. Že zato ker razvija in živi tudi eshatološko občestvenost, povezavo med živimi in mrtvimi, med ljudmi in angeli, med človekom in Bogom. Dialog je tukaj v povsem novi perspektivi. Potem zato, ker v procesih razprave in odločanja išče resnico. V demokracijah „resnico“ določa parlamentarna večina, v Cerkvi je iskanje resnice občestveno-komunikativno (razprava) ter molitveno (liturgija) dejanje.

 Demokracija je kakopak vrednota tudi za Cerkev. Ko je Cerkev manj kot demokracija, propada. A le ko je več kot demokracija, je sebi podobna. Ali, kot je zapisal nek španski teolog (navajam po spominu): Cerkev je več kot demokracija in samo, če je več kot demokracija, ima opravičilo, da ni demokracija. Če ne zmore biti več kot demokracija, naj bo vsaj demokracija.
* Ta zapis je bil najprej objavljen 24.9.2015 v okviru blogerske dejavnosti Socialnega tedna 2015.
Avtor ob 2 komentarja:

sobota, 10. oktober 2015

Vabilo na izlet v kalifat

V evropskem kulturnem prostoru je islam kot vir znanosti in kulture ter kot posrednik antičnih znanj zatonil v pozabo, deloma pa je bil zavestno zanemarjen. (…) V resnici pa so prav islamski misleci in učenjaki odločilno vplivali h kulturni dediščini, na katero se sklicujejo Evropejci.
Nina Svetlič v spremni besedi slovenskega prevoda knjige Mukadima. Uvod v knjigo primerov (Krtina, 2009) srednjeveškega arabskega avtorja Ibn Halduna.

Zahodna civilizacija svoj razvoj v marsičem dolguje ravno islamski kulturi, ki svoje svetovno-zgodovinske vloge ni igrala zgolj v posredovanju helenistično-antične dediščine (predvsem Aristotelovih in Platonovih spisov), temveč v ustvarjanju izvirnih filozofskih del in znanstvenih dosežkov tako na področju matematike, naravoslovja in astronomije, kot tudi jezikoslovja, geografije in tehničnih izumov.
Raid Al-Daghistani v intervjuju Zahod ‘islamizira’islam, in ne obratno na casnik.si.

V zadnjem času pa je postalo tudi popularno trditi, da je naša civilizacija domala vse „dolžna“ islamu. Nihče pa se ne vpraša, zakaj je nekoč tako „napredna“ kultura zaostala v vseh pogledih.
Andrej M. Poznič v opombah k članku Ali je šeriat islam? na casnik.si.


Da, seveda, kristjani so pobrali preostale koščke, toda suroveži, ki so uničili muslimansko Španijo so bili muslimani sami. In veste, kaj mi to pove? Da so muslimani uporabljali naglo vojaško sodišče in razbijali drug drugemu svobodo, še preden se je začel evropski kolonializem. To, kar hočem povedati, je, da se naši problemi niso začeli s hinavskimi križarji. Naši problemi so se začeli z nami. Vse do danes.
Irshad Manji v knjigi Kaj je narobe danes z islamom? Poziv k poštenosti in prenovi (Društvo Znamenje, 2008)


V kateri kalifat?

Ne se ustrašiti. Ne vabim vas na izlet v samooklicani kalifat Islamske države, ki ni nič drugega kot sprimek blaznežev, morilcev in posiljevalcev, in katerega moralni, politični in vojaški konec ne more in ne sme biti drugačen, kot je bil konec nacistične Nemčije. Vabim vas v neki drugi kalifat; v tistega, ki ga že dolgo ni več, a ko je bil, je bil tako sijajen, da ga še danes štejemo v najvišji razred evropske kulturne dediščine. Vabim vas v Kordovski kalifat (po špansko El Califato de Córdoba).

Córdoba (foto B.C.)
Pred dvema letoma sem prvič in morda zadnjič v življenju obiskal andaluzijsko lepotico Kordovo (Córdoba). Stanoval sem v strogem centru mesta v bivšem dominikanskem samostanu, v ostanku katerega je zdaj klaretinska hiša. To je tisti samostan, v katerem je sloviti prvi Veliki inkvizitor Tomás de Torquemada načrtoval ukrepe proti Judom in Mavrom, kakor tudi nadzorni sistem za konverze, se pravi, za tiste Jude in Mavre, ki so se sicer spreobrnili v krščanstvo, a njih iskrenost naj bi bila vprašljiva. Prvo noč v Kordovi sem zato razmišljal o inkviziciji, prebiral neko tozadevno publikacijo in srh me je spreletel: „Sem morda nastanjen v celici, v kateri je pred pol tisočletja v poznih nočnih urah svoje poteze tuhtal sam Veliki inkvizitor Torquemada?“

Že drugi dan sem pozabil na inkvizicijo. Vzrok? Srečanje s slavo in odličnostjo kalifata.

Označbo kalifat sem v tem pisanju navrgel iz retoričnih razlogov, v mislih pa imam seveda sijaj španskega islama, ki je trajal še dolgo po koncu kordovskega kalifata (l. 1031), v bistvu vse tja do padca Granade (l. 1492). Naj mimogrede opozorim na zanimivo izročilo, ki pravi, da naj bi bil prvi kordovski kalif Abderramán III. po materi Slovan. Slovani – tudi „iz bivših rimskih provinc Ilirije in Panonije,“ piše eden izmed španskih virov - so bili v muslimansko Španijo prodajani kot sužnji. To vemo. O tem nenazadnje govori stara slovenska legenda o Lepi Vidi. Manj vemo, da so nekateri izmed njih sčasoma postali močni in vplivni. Po razpadu kordovskega kalifata je kakšna izvorno slovanska dinastija (zdaj že povsem arabizirana) za nekaj desetletij celo imela svojo državico (taifa, Wikipedia).

Kakor koli, v teh zmedenih dneh „načrtne invazije narodov Bližnjega vzhoda na Evropo“ (S. Erlah na svojem blogu) oz. islamskega „tretjega poskusa osvajanja Evrope“ (D. Črnec v Reporterju) ter v času „idiotske pozicije prebivalcev farme idiotov“, ki s papežem Frančiškom na čelu te nove turške nevarnosti ne spregledamo (prim. Erlah), bi srečanja s spominom na kordovski kalifat privoščil mnogim, ki islam med vrsticam ali pa naravnost razglašajo za zavrženo religijo.

Voda, rože in sožitje

Córdoba - ulica (foto B.C.)
„Córdoba. Lejana y sola. / Kordova. Oddaljena in sama,“ je spesnil Federico García Lorca. Najprej bele ulice in dvorišča polna rož ter vodometnih mojstrovin. Vse to je danes seveda drugačno kot pred tisoč leti, toda ideja je ista: veseliti se življenja in svoje bivanjsko okolje vsaj malo približati podobi rajskega vrta. Kordovski Arabci so namreč v teh krajih imeli, česar v puščavah niso imeli – vodo. Še več, imeli so tekočo vodo v lastnem bivališču. Skoraj otroško veselje nad vodo in cvetjem, ki ga še danes čutiš na ulicah in dvoriščih Kordove, ne more priti iz pokvarjene, zlohotne, mračnjaške duše, mar ne?

Nato obisk muzeja v stolpu ob reki Guadalquivir na koncu rimskega mostu. V oči pade nazorna maketa andaluzijske pokrajine in namakalnih sistemov izpred tisoč let. Sama matematika in fizika. Ali bi zmogla iracionalna religija, kot nekateri novi varuhi krščanske Evrope pojmujejo islam danes, ustvariti tovrstno tehnološko čudo v času, ko smo Karantanci in drugi Evropejci doživljali obdobje, ki ga zgodovinopisje označuje kot saeculum obscurum – temni vek?

V muzeju izveš tudi o družbeni filozofiji kordovskega kalifata, ki je seveda dajal prednost islamu, znal usekati po upornih kristjanih, vendar daleč od tega, da bi na svojem območju vehementno zatiral krščanstvo in judovstvo. Politično umni Arabci so vedeli, da s strpnostjo do drugih ver dosežeš več kot z njih zatiranjem. Prav šokiran ostaneš ob podatku, da so v visokem srednjem veku na iberijskem polotoku muslimanski, judovski, krščanski učenjaki določen čas imeli celo namen ustanoviti skupno univerzo.

Sožitje različnih in napredek znanosti – ali ni to formula, ki smo jo tostran Pirenejev povzdignili z nekajstoletnim zamikom? Ali si ni pravica do svobodne misli, ki jo je v XII. stol. utemeljeval kordovski filozof Ibn Rušd (latiniziran kot Averroes), v Evropi dokaj pozno utirala pot?

Proti jugu obrnjena mošeja, ki je katedrala postala

Toda največ, kar ti da „oddaljena in sama“, je kordovska mošeja-katedrala (šp. Mezquita-catedral, sl. tudi Velika mošeja). To ni edina mošeja v Andaluziji, ki ni pravilno usmerjena proti Meki, toda njeno odstopanje je tolikšno, da ne more biti slučajno. Ni povsem jasno, čemu so jo postavili v smeri juga. „Heretične“ smeri, a edinstvena in lepa do nebes.

Klaretinski pater Joanes iz Indonezije, s katerim sva takrat šla na potovanje po Andaluziji, je povedal o njemu znani družini indonezijskih muslimanov, ki živijo v Madridu. Ko je ta družina prvič obiskala Kordovo, je njihova dvajsetletna hči na dvorišču pred mošejo-katedralo zajokala. Zajokala, ker ta mošeja, ena najlepših stavb na svetu, ni več muslimanska. Jočejo judje pod Tempeljskim gričem, jočemo kristjani pred carigrajsko Sveto Sofijo in jočejo muslimani pred kordovsko mošejo.

Córdoba - stičišče mošeje in katedrale (foto B.C.)
Ko je krščanska vojska l. 1236 na nekrvav način vkorakala v Kordovo, pravi zgodba, se je kastiljski kralj Fernando III. ustopil pred mošejo in ni hotel vstopiti. Iz spoštovanja. Dejal je, da se ne spodobi, da v tako zgradbo prvi vstopi oboroženi mož. Poklicali so zato škofa, božjega namestnika, da je prvi vstopil on. (No, škof je vstopil prvi tudi zato, da opravi obredno purifikacijo prostora.) Še danes so žive polemike o tem, kako prav in kako narobe je ravnala krščanska oblast po prevzetju mošeje. Slednje ni porušila. To je dobro. Ohranila je tudi mozaike z napisi iz Korana. To je presenetljivo tolerantno. Nakar so Kastiljci del mošeje spremenili v katedralo. Razumljivo za tisti čas, toda zakaj na tako grd način? Tepež dveh slogov na sredi ene najlepših zgradb na svetu zaboli še danes.

Idžtihad, ki ga (skoraj) več ni

Srečaš se s slavo kordovskega kalifata. Najprej ti vzame sapo. Celo krivega se počutiš, da tovrstnega islama prej nisi bolje poznal. Ko prideš k sebi, sledi vprašanje: „Če je bil španski islam tako sijajen, kako to, da ga ni več?“ In: „L. 1000 je bila Kordova največje evropsko mesto, kako to, da je danes 'oddaljena in sama'?“

Irshad Manji (s spleta)
Novinarka in predavateljica Irshad Manji, muslimanka, se v posebnem poglavju svoje knjige Kaj je narobe danes z islamom? med drugim sprašuje tudi o zatonu sijaja srednjeveškega islama. Poglavje nosi (strašljivo) provokativen a docela pošten in natančen naslov Kdaj smo nehali misliti? Kako to, da je znanstvena in (proto)humanistična islamska civilizacija na neki točki obstala in v zadevah razuma prepustila primat evropskemu krščanstvu? Kdaj in zakaj je torej islam nehal biti „kordovski islam“? Bodo res prvi krivec islamskega kulturnega preloma in nazadovanja križarske vojne, kot nam vcepljajo v glavo marksistični učitelji zgodovine?

Irshad Manji meni, da je „zlati vek islama“, ki ga zgodovinarji datirajo med l. 750 in l. 1258 (padec Bagdada v mongolske roke), začel svoj zaton l. 909. Takrat so šiiti razglasili svojo ločeno vlado. Bagdadski kalifat se je na ta razkol, ki je še danes prva rana svetovnega islama, odzval s postopnim dogmatiziranjem in postopno vse manjšo toleranco do kritičnega in „drugačnega“ mnenja. Irshad Manji nas pouči, da se je v tem procesu zgodila nekakšna odprava vrline idžtihada (ki ga ne gre zamenjati z džihadom). Idžtihad (t.j. neodvisno mišljenje, prim. članek o Irshad na pogledi.si) je izvorno to, kar so v krščanskem svetu hermenevtika, interpretacija, eksegeza, zgodovinsko-kritični pretres svetih tekstov, aggiornamento, itd... „V le nekaj generacijah je Bagdad poskrbel, da se je še nekaj zaprlo – vrata idžtihada in s tem tradicija neodvisne misli. Pod pretvezo, da ščitijo svetovni muslimanski narod pred neenotnostjo (...), so učenjaki, ki jih je potrdil Bagdad, sklenili zamrzniti razprave znotraj islama,“ piše Irshad.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo „vrata idžtihada“ zaprla tudi med španskimi muslimani in se bo začel zaton vsega, kar je bila in kar je predstavljala Kordova okrog l. 1000. To se je zgodilo v času velikega napredovanja krščanskih čet proti jugu iberijskega polotoka (XIII. in XIV. stol.). Ko so španski muslimani prosili za vojaško pomoč v severno Afriko, je od tam skupaj z bojevniki prišla tudi manj racionalna in tolerantna inačica vere, ki jo Irshad označuje za „plemensko“. Zlate dobe islama je bilo kmalu konec tudi na evropskih tleh.

Če kdo ne more v Kordovo...

... da bi se tam poučil o sijaju, ki ga je zmogel islam, naj gre vsaj na Ptuj.

V muzeju na ptujskem gradu bo našel oddelek turkerij - v Srednji Evropi naslikanih slik Turkov in Turkinj. Lahko se bo sam prepričal, kako so že pred 400 leti „stereotipno podobo največjega sovražnika krščanstva predvsem na upodobitvah, ki niso bile namenjene propagandi, ampak so bile zasebnega značaja, nadomestile realnejše podobe. Nastajati so začele zbirke slik, ki pričajo o zanimanju bogatih in izobraženih Evropejcev za tuje kulture, o njihovih predstavah o skrivnostnem, bogatem in eksotičnem Orientu.“ (vir) Na razstavi Srečanje z Jutrovim, ki je bila na ptujskem gradu l. 1992, smo celo zvedeli, da so se v XVII. stol. nekateri premožni Evropejci priložnostno oblačili po turško (morda prvi med njimi na Vipavskem rojeni diplomat Žiga Herbestein). Pomislite, modni trendi iz Istanbula še v času direktnega spopada civilizacij! Vse to priča, da je tudi v naših krajih že včasih „hudi Turek“ zmogel biti dojet kot le človek, ki ima svoje odlične in manj odlične plati.

Če smo take hermenevtike bili zmožni včasih, zakaj je ne bi bili tudi v letu 2015, ki, kot premiki migrantskih rek napovedujejo, odpira novo poglavje odnosov med krščanskim Zahodom (pogojno rečeno „krščanskim“) in islamskim Jutrovim? Nekaj tednov nazaj sem tvitnil: „Radikalni islam? Če ga boste hoteli, ga boste imeli. Bolj ko boste begunce stigmatizirali, da so skrajni, večja je možnost, da to postanejo.“ Zdaj dodajam: bolj ko bomo v njih videli predstavnike in potomce odličnih narodov in tradicij, bolj bodo spodbujeni, da dajo vedno več odličnega na plan.
Avtor ob 1 komentar:

četrtek, 1. oktober 2015

Pet zdravil proti žalosti (prevod)

Foto B.C.
Duhovnik Carlo De Marchi, sicer odgovoren za Opus Dei v osrednji in južni Italiji, je v pripravah na letošnji 5. narodni cerkveni shod (Convegno ecclesiale nazionale), ki bo pod naslovom „V Jezusu Kristusu novi humanizem“ potekal novembra v Firencah, podal kratko in simpatično razlago petih zdravil zoper žalost, kot jih svetuje veliki Tomaž Akvinski (1225-1274). Zdravila so:
               1. užitek;
               2. jok;
               3. sočutje prijateljev;
               4. zrenje resnice (lepote);
               5. spanec in kopel.
Izvirnik „I 5 rimedi contro la tristezza“ najdete tukaj. Opombi sta moji. Prijetno branje!


-----------

Pet zdravil proti žalosti
Carlo De Marchi



Vsakdo je že izkusil dneve, v katerih ti ne uspe premagati določene notranje teže, ki okuži vsako duševno stanje ter moti medosebne odnose. Obstaja kakšen trik, da premagamo slabo voljo in pridobimo nazaj nasmeh? Sv. Tomaž Akvinski predlaga pet presenetljivo učinkovitih zdravil proti žalosti.

Prvo zdravilo je kakršni koli užitek. Zdi se, da je ta teolog pred sedmimi stoletji intuitivno dojel, kar je danes precej razširjeno, to je, da lahko čokolada deluje kot antidepresiv. Morebiti imamo pri tem opravka z materialističnim gledanjem, vendar je jasno, da kakšen dan poln grenkobe, lahko pridobi precej točk zahvaljujoč se enemu pivu. Da bi slednje ne bilo skladno z evangelijem, bi bilo potrebno v celoti še dokazati. Vemo, da se je Gospod z veseljem udeleževal kosil in gostij, tako pred kot po vstajenju, in da je cenil mnoge lepe življenjske stvari. Tudi v psalmih najdemo trditev, da vino razveseljuje človekovo srce (čeprav je treba tudi povedati, da Sveto pismo jasno obsoja pijančevanje).

Drugo zdravilo, ki ga predlaga sv. Tomaž Akvinski, je jok. Pogosto je melanholija hujša, če ne uspemo najti načina, da jo sprostimo in razbremenimo. Zgodi se, da se grenkoba nabira do točke, da je težko karkoli storiti. Jok je vrsta govorice, je način, da izrazimo in razvežemo vozel bolečine, ki nas duši. Papež Frančišek je dejal, da se „določene življenjske stvarnosti vidijo samo z očmi, ki so jih umile solze. Vsakega od vas povabim, da se vpraša: sem se naučil jokati?“

Tretje zdravilo je sočutje prijateljev. Spomnimo se Renzijevega prijatelja iz Manzonijevega romana Zaročenca. Prijatelj proti koncu romana pripoveduje o težkih nesrečah, ki so prizadele njegovo družino, in o veliki hiši, ki jo je kuga povsem izpraznila: „Hude reči so to, reči, za katere nisem nikoli verjel, da jih bom videl; reči, ki ti morejo za vse življenje odvzeti veselje. Toda pripovedovati jih prijateljem je že olajšanje.“ Poskusite in verjemite! Ko se počutite na tleh in ste naravnani, da vidite vse sivo, zelo pomaga, da odreagirate in se odprete kakšnemu prijatelju ali znancu. Včasih je dovolj kratko sporočilo, včasih telefonski klic, le da lahko prijatelju pripovedujete ali ga poslušate, in že se obzorje zjasni.

Četrto zdravilo proti žalosti je kontemplacija resnice*, zrenje sijaja resnice - fulgor veritatis, o katerem govori sv. Avguštin. Opazovati lepoto stvari, umetniškega dela, poslušati glasbo, pustiti, da te preseneti lepota krajine,... to je lahko balzam proti žalosti. Neki literarni kritik je povedal, kako je nekaj dni zatem, ko ga je prizadelo močno žalovanje zaradi izgube, moral nekje predavati o Tolkienovi pustolovščini: „Govoriti o lepih stvareh osebam, ki jih to zanima, je bilo pravo olajšanje.“

Peto zdravilo, ki ga predlaga sv. Tomaž Akvinski, je tisto, ki bi ga od srednjeveškega učitelja morda še najmanj pričakovali. Teolog namreč trdi, da je odlično sredstvo proti žalosti naspati se in se okopati. Da je ta nasvet učinkovit, je očitno. Razumevanje, da za odpravo nekega duhovnega zla lahko koristi kakšno telesno pomagalo, je globoko krščansko. Odkar je Bog postal človek, torej odkar je prevzel telo, je v vsem materialnem svetu bila presežena delitev na materijo in duha.

Razširjen je namreč predsodek, da krščanski pogled na človeka temelji na nasprotju med dušo in telesom. Telo naj bi bilo breme in ovira za „duhovno življenje“. V resnici pa krščanski humanizem gleda na osebo (duša in telo) kot v celoti „poduhovljeno“, kadar išče združenje z Bogom. Če povemo s Pavlom, obstaja duševno telo** in duhovno telo, mi pa ne bomo umrli temveč se spremenili, kajti potrebno je, da si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost.

„Naj nihče ne ima za čudnega nasvet, da je zaradi kakšne duhovne bolezni treba k telesnemu zdravniku,“ trdi sv. Tomaž More. Na tem mestu skoraj parafrazira svojega srednjeveškega soimenjaka, Tomaža Akvinskega, ki pravi: „Ker sta si duša in telo tako zelo blizu in združena, da tvorita eno osebo, distenzija ene od obeh včasih porodi distenzijo obeh. Zato, kot bi svetoval vsakemu, ki je kakorkoli bolan na telesu, da se spove in poišče pri duhovnem zdravniku gotovo zdravje svoji duši, tako včasih spodbujam, da se pri določenih boleznih na duši poleg duhovnega zdravnika poišče nasvet tudi pri telesnem zdravniku.“

Tudi v teh petih zdravilih se uresničuje Jezusova človeška in božja obljuba: Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje.

* V filozofiji Tomaža Akvinskega sta si resnica in lepota veliko bližji, kot je to običaj v sodobni miselnosti, ki resnice v svojem diskurzu skorajda več nima, lepoto pa rada zamenjuje za dražljajskost. Po Akvincu je resnica lepa, lepo pa je lahko le nekaj, kar je resnično. (Op. B. C.)

** Prim. 1 Kor 15,44. Duševno telo bi glede na grški izvirnik (sōma psychikon) lahko prevedli tudi naravno telo ali živo (t.j. animirano, živalsko) telo. Angleški prevod uporabi natural body, italijanski pa corpo animale. (Op. B. C.)
Avtor ob 28 komentarjev:

torek, 29. september 2015

Pomanjkanje duhovnikov. Kje so rezerve?

Nedokončano, Batalha na Portugalskem (foto B.C.)

Duhovnikov glede na njih prejšnje številčno stanje in glede na zdajšnjo mrežo župnij primanjkuje. Smo na meji tega, da dodamo pridevnik “obupno” primanjkuje. A če bi jih bilo zadnjih sto let manj in če bi bila mreža župnij manj gosta, bi zdajšnjega vse manjšega števila duhovnikov ne jemali tako alarmantno. Primerjava se ponuja sama. Na južni polobli je manj gosta mreža župnij in pastoralnih institucij, nikoli ni bilo presežka duhovnikov, pa Cerkev vseeno diha in se krepi. Če povem v številkah in prikažem v razpredelnici:

Katoliška Cerkev         približno število vernikov      število duhovnikov

SEVER
(Evropa, S. Amerika)               400.000.000                270.000

JUG                               800.000.000                135.000
(Afrika, Azija,
Oceanija, J. Amerika) 

Podatki so iz l. 2009 (navaja jih ameriški religiolog John L. Allen v knjigi The Future Church). Danes bodo seveda podatki nekoliko drugačni (nekaj tisoč več duhovnikov), a bolj kot sama točnost številk nas izziva od daleč razviden razkorak med statističnim stanjem duhovnikov na Jugu in Severu. Če mi tožimo, da primanjkuje duhovnikov, koliko bolj naj tožijo na Jugu?

Še več, ker se Cerkev na Jugu kljub manjšemu številu duhovnikov krepi, na Severu pa kljub večjemu številu duhovnikov slabi, se odpirajo še bolj intrigantna vprašanja. Bom izpostavil enega: Ali ta kriza pomanjkanja duhovnikov vodi v pastoralno katastrofo ali dolgoročno vodi v pastoralno normalizacijo? V tisto normalizacijo namreč, ki jo preroško predvidevata in pripravljata duh in črka 2. vatikanskega koncila.

Z globalno sliko smo nekoliko zrelativizirali našo lokalno paniko ob pomanjkanju duhovnikov. Zdaj poglejmo tipične slovenske dileme.

Odgovor na krizo poklicev ne more biti “der Blaulichtpfarrer”

Kakorkoli že, v Cerkvi na Slovenskem smo zaradi vse manj duhovnikov pred velikimi preizkušnjami in spremembami. Na preizkušnji so tako škofje kot duhovniki in laiki.

Škofe tare velika skrb, kako župnijam zagotoviti duhovnikov in s tem omogočiti, da bo pastoralna in zakramentalna dejavnost normalno tekla. Duhovniki vse bolj postajajo lik, ki ga je dunajski pastoralist Paul Zulehner že pred desetletjem duhovito imenoval “der Blaulichtpfarrer” – župnik z modro lučjo; torej župnik, ki bi moral na svojem avtu imeti modro luč kakor policija, saj po cestah vse bolj hitro divja od cerkvice do cerkvice, da opravi ta ali oni obred. To je vsepovsod navzoči župnik, ki na koncu nima časa za kakovostne pastoralne in osebne odnose, zaradi aktivizma pa tudi peša v molitvenem življenju.

Jasno je, da odgovor na krizo ne more biti pastoralno-personalna politika mašenja lukenj in pretvorba duhovnika v cestnega dirkača. Ampak ravno slednje je trenutno na Slovenskem glavna pastoralna taktika. Zadeve so na meji med občudovanjem in zgražanjem. Na Celjskem, na primer, imamo hribovskega župnika, ki je pri 82 letih prevzel še eno hribovsko župnijo. To ni vse. Dodatna župnija je od prve oddaljena celih 26 km. Občudujem ga, ker je to storil na lastno pobudo. Zgražam se, da smo tako daleč prišli, da morajo duhovniki garati v svojih častitljivih letih tako rekoč do zadnjega diha.

Ljubeči kremplji laikov

Tu so še ljubi laiki, ki so zlasti na podeželju zelo vezani na tradicijo oz. na urnike in navade, ki “so vedno bili”. Nekoč sem v župniji, kjer župnikujem, ker v nedeljo nisem našel duhovnika za zamenjavo, eno mašo vseeno imel po urniku, za drugo pa prosil, naj gredo v sosednjo faro. Doživel sem fiasko. Velika večina ljudi, ki sicer hodijo redno k drugi maši, to nedeljo enostavno ni šla k nobeni maši. Kajti če gredo k maši v 3 km oddaljeno sosednjo faro na sever ali v ono 6 km oddaljeno na jug, so tam “prišleki”. Počutijo da se neugodno, pravijo.

Hočem reči, stoletne meje far, tudi določena tekmovalnost med slednjimi, čustvena navezanost na domači zvonik, tradicija kot pomembno ponotranjeno vodilo so dejavniki, ki še kako vplivajo na pojav “župnika z modro lučjo”. Skratka, naj ima raje duhovnik štiri ali pet nedeljskih maš, le da bomo vsi imeli “svojo mašo” pod domačim zvonikom!

Laiki imajo zelo radi duhovnika, ki se žrtvuje za njih. Ljubeče ga objemajo. Povsod ga hočejo imeti zraven. Toda premalo jih pomisli na duhovnikovo utrujenost, živčnost, zdravo prehrano, potrebo po počitku, zdravje … Zgodi se, govoril bom zase, da so seštevki vseh pričakovanj laikov do duhovnika, faranov do župnika, kakor ljubeči kremplji. Ljubeče te stiskajo, ti pa na kakšnem notranjem organu že krvaviš.

Racionalizacija, laiki, stalni diakoni

Toda če se škof zavestno odreče trenutno glavni pastoralno-personalni politiki mašenja lukenj, kaj ima na razpolago drugega? Naštel bom tri zadeve, ki niso novotarije, temveč jih najdemo v slovenskih strateških pastoralnih dokumentih, kot sta Plenarni zbor in PiP: racionalizacija, laični sodelavci, stalni diakoni. Namerno bom pustil ob strani bolj “radikalne” korake, kot so reorganizacija župnijskih meja vključno z ukinjanjem nekaterih župnij (se že dogaja na Nemškem in Češkem), ustanavljanje pastoralnih enot (v modi predvsem v Italiji) in spet živo hipotezo “viri probati” (v duhovnike posvečeni poročeni ugledni in preizkušeni možje).

Veliko rezerve je v racionalizaciji. Racionalizacija seveda že poteka, vendar bolj po sili razmer kot po nekem načrtu. Župnik, ki ima dve župniji, ki sta oddaljeni ena od druge, denimo, do 10 km, naj ima dve nedeljski maši. Eno v prvi, drugo v drugi. Bog je ljudem dal avtomobile, naj jih uporabijo! Krščujmo le eno nedeljo na mesec, ne pa da si duhovniki drobimo vse sobote in nedelje, da ustrežemo ljudem. Želeti je, da bi racionalizacija v naši Cerkvi bila zastavljeno načrtno in zelo podprta z avtoriteto škofa. Duhovnik, ki “racionalizira” na svojo roko, je namreč lahko tarča hudih kritik.

Laični pastoralni sodelavci naj storijo, kar lahko in morajo. Stokrat zapisano in izrečeno, a še vedno je treba to ponavljati. Koliko duhovniške energije je bilo v zadnjih desetletjih porabljene za obnovo objektov! Koliko duhovniške energije gre za golo administracijo in logistiko! Koliko za golo kolportažo verskega tiska! Religijski menedžement, če tako imenujem kar zajetno kopico cerkvenih opravil, lahko opravljajo laiki in s tem pomembno prispevajo k osebni rasti in graditvi skupnosti. Duhovnik je zato, da očetovsko bedi na skupnostjo, oznanja evangelij in deli zakramente.

Stalni diakoni ostajajo kot nekakšen misterij Cerkve na Slovenskem. Dogmatično in pravno je že dolgo vse pripravljeno, da bi jih bilo več, a njih od nikoder. Razlog je preprost in vsem na očem: lik celibatnega duhovnika je v psihologiji slovenskega katoličana premočan; poročeni diakon je razumljen kot nekak kvazi-duhovnik, nekak pomanjkljivi surogat za duhovnika. Naslednji razlog je ekonomski. V Sloveniji so mašni nameni hrbtenica duhovniške ekonomije, stalni diakon pa ne more maševati. Kako bo torej živel, če se bo še mlad ves predal tej službi?

Pomanjkanje duhovnikov? Slovenska Cerkev ni samo poklicana, da se bolj pametno organizira, temveč da gre tudi in predvsem v svojo globino.


* Prispevek je bil najprej objavljen v septembrski številki tiskane Domovine (l. 2015), potem pa še na spletu na domovina.je.
Avtor ob 4 komentarji:

ponedeljek, 21. september 2015

Begunci so tu

Foto: Sašo Bizjak, vecer.com


Empirija namesto ideologije

Tisti, ki smo se z begunci in migranti kdaj že srečevali in jim pomagali po svojih najboljših močeh, smo v teh dneh gotovo bolj mirni od onih, ki beguncev nikoli niso videli od blizu, kaj šele, da bi z njimi in za njih preživeli del prostega ali službenega časa. Enako smo tisti, ki smo svoj čas živeli ali še živimo v kakšnem od večjih zahodnih mest in smo (bili) vajeni na mestnem avtobusu videvati temnopolte moške, zakrite ženske, azijske delavce, v teh dneh bolj mirni od onih Slovencev in Slovenk, ki o multikulturnem svetu zgolj slišijo, da obstaja tam nekje. Hočem reči, da žgoče begunsko vprašanje ni v prvi vrsti vprašanje ideologije, pač pa vprašanje izkušnje. Če izkušnje z begunci in tujci nimaš, te je ali preveč ali premalo strah, če jo imaš, te je manj strah in si bolj realističen.

Kot je v tej deželi navada, je še pred izkušnjo oziroma čutno zaznavo spregovorila ideologija. Na eni strani nerazumni strah in predsodki, začinjeni z idejo „krščanske Evrope“, na drugi idealizacija tujca in begunca, ki da ni nič manj kot nosilec iskre za boljši svet. Z razvnetim ideološkim diskurzom je v ospredje stopil nam nasprotni domači rival. Skoraj smo bili na tem, da sirski in afganistanski begunec postaneta le sprožilec več za našo grenkosladko odvisnost od prepira.

Nekoliko ironično bom rekel: hvala Bogu so zdaj begunci zares tu. Brodijo preko Sotle, hodijo skozi naše vasi in koruzna polja, se drenjajo po železniških postajah, negodujejo v zbirnih centrih, silijo v obljubljeno deželo onstran Alp. To je čas izkušnje, empiričnosti. Begunca bomo spoznali takšnega, kot je. V dobrem in slabem.

Stiska, upanje, psihološka moč

Najprej je to človek, ki beži iz slabšega na boljše, velikokrat iz območja smrti v območje življenja. To dejstvo zahteva takojšno solidarnost. Tu ne sme biti oklevanja. Begunca je v svet pognala stiska, gorivo, ki mu daje pogon na potovanju do čim bolj ugodne nastanitve, pa je upanje. Ni toliko preračunljiv (čeprav se bo v kakšni situaciji taktično dobro znašel), kot je poln upanja. Če ga že gre nekoliko idealizirati oziroma občudovati, ga občudujmo kot človeka neustavljivega upanja.

Begunci so psihološko hkrati močni in šibki. Močni, ker za razliko od nas, lokalnih pomehkužencev, brez dvoma vedo, kaj hočejo in kam bi radi prišli. Zamislite si sirskega mladeniča, ki izzove morje, da neko noč pristane na evropski obali. V žepu ima nekaj tisoč evrov, ki mu jih je zaupala rodbina, da pride do Nemčije, kjer naj uredi vse potrebno, da za njim pride še kdo. To je povsem drugačen psihološki profil od profila tistih slovenskih fantov, ki v rosnih dvajsetih beležijo velike podvige in velike zmage – v računalniških igrah.

Ko bo nastopila begunska "poporodna depresija"

So psihološko šibki, ker so travmatizirani zaradi zla, od katerega bežijo, ter ker so vendarle tujci v tuji deželi. Če so zdaj v fazi moči, ker neumorno hodijo proti cilju, bo za njimi gotovo prišla faza šibkosti. To bo takrat, ko bodo v večjih zbirnih centrih, ko bodo čakali na ureditev statusa, ko se bodo zavedali, da ne vedo jezika, pa da so v deželi s tudi radikalno drugačnimi običaji (kot je na primer veselica ob klanju svinje - koline) ter da dela in zaslužka tudi pri „mami Merkel“ ni na pretek.

Takrat, v času begunske „poporodne depresije“, bodo CNN, RT in BBC nekje drugje. Ko pribežniki ne bodo udarna tema, se lahko začne dogajati, na kar opozarjajo nekateri, to je, da se getoizirajo ter tudi versko in drugače radikalizirajo. Intenzivnemu humanitarnemu momentu, ki smo mu priča zdaj, bo čez nekaj mesecev moral slediti intenzivni moment integracije. Morda tudi v Sloveniji. Kdo ga bo zmogel? Uradno velja, da bo to zmogla država. Moramo torej počakati, da država razvije svoje prečudovite zmožnosti s pomočjo kakšnih obkoritniških nevladnikov? Dvomim. Država namreč ne more nadomestiti ljudi in medčloveških vezi. Integracija pa ni nič drugega, kot vstop v obstoječo mrežo medčloveških odnosov.

Papež Frančišek naroča, naj vsaka župnija (beri: vas, beri: krajevna skupnost) vzame vsaj eno begunsko družino pod svoje varstvo in botrstvo. Naročilo ni le evangelijsko, je tudi razsodno in praktično. S sprejemom družin v lokalnih občestvih se takoj izognemo masifikaciji in morebitni getoizaciji. Varnostna situacija se bistveno izboljša. Z zbližanjem in osebnim poznanstvom se zmanjšajo predsodki na eni in drugi strani. Nakar se same po sebi odprejo možnosti za delo. Če vzamemo družino, vzamemo otroke, ki včasih v komunikaciji zmorejo, česar ne zmorejo odrasli.

Religija. Problem v problemu?

Problem v problemu je religija. Tako zgleda. Veliko strahu pred begunci je pravzaprav strahu pred njih religiozno usmerjenostjo – pred islamom. Nekateri se bojijo velikopotezne islamizacije Evrope, drugi se preprosto bojijo, da zaradi toliko več muslimanov med nami ne bodo več smeli pijančevati in gledati deklet v mini krilih. Da, religija je lahko problem v problemu. Zlasti, ker o njej ne upamo govoriti. V vodilnih medijih, denimo, si komaj upamo vprašati, kaj se dogaja z islamom. Ali pa o religiji oziroma islamu ne vemo govoriti. Po eni strani je ta nevednost zaradi nadutosti razsvetljenca, ki da se z domnevno intelektualno inferiornim pojavom (religijskim opijem) ne ubada. Po drugi strani je na delu antiimperialistični interpretativni ključ, po katerem je krivdo za krizo najlažje naprtiti Američanom, ki da zaradi nafte destabilizirajo arabski svet. Religija pa kot da ni pomemben igralec.

Oboje je narobe. Religija je v begunski zgodbi zelo pomemben igralec. S tem „strašno strašnim“ igralcem se bo potrebno pogovarjati. Religija namreč ni samo problem v problemu, pač pa je priložnost v problemu. Tak naj bo naš izhodiščni stav.


* To besedilo - brez naslova in mednaslovov - je bilo objavljeno 19. septembra 2015 v dnevniku Večer v rubriki Tribuna. Pod skupnim naslovom Zna Evropa rešiti ljudi? sva soočila mnenji dr. Mojca Pajnik iz Mirovnega inštituta in FDV ter jaz, katoliški duhovnik.
Avtor ob 5 komentarjev:

ponedeljek, 14. september 2015

Moje poti z migranti in begunci

Begunka z otrokom v času korejske vojne (s spleta)

PERU 1989

V Limi so imeli restavracijo z morskimi sadeži. Ni šlo. Konce osemdesetih se rodbina odloči, da gredo v Evropo, v Italijo, v Rim. Pošljejo dva: Hugota in Cristino. Cristina je Hugotu teta.

Prideta v Rim po kdo ve kakšni že poti. Prespita na ulici prvo noč, nato drugo,... Nato ju kar tam ogovori klaretinski pater Giovanni, ekonom naše redovne skupnosti na Banchi Vecchi. Vpraša ju, od kod sta in kakšni so njuni načrti. Iskreno povesta. P. Giovanni ju ni mogel pustiti tam zunaj. Povabi ju v samostan.

Cristina je bila v našem samostanu slab mesec, potem je našla delo gospodinjske pomočnice in neko sobico zase. Hugo je ostal pri nas skoraj dve leti. Postal je eden izmed nas. Na črno je delal po rimskih gradbiščih. Ko so ga nekega dne ustavili karabinjerji in zahtevali dokumente, jim je pokazal le žuljave roke. Izpustili so ga. Italijani, čudovito ljudstvo: ko za „dokument“ obveljajo žulji.

Kasneje so prišli še drugi člani perujske družine, vsi lepih okroglih indijanskih obrazov. Hugotov bratranec se je pritihotapil v Italijo iz Splita dobesedno zavit v rezervnem kolesu pod tovornjakom. Več dni ni mogel ravno hoditi. Naselili so se v stanovanju na obrobju Rima. Pokončna in pogumna Cristina se je vrnila nazaj v Limo, v restavracijo z ribami, rakci in školjkami. Opravila je svoje.

BOSNA 1992

Počitnice 1992. Zaključujem drugi letnik teologije na Gregoriani. Iz Rima sledim, kaj se dogaja z Bosno, ki je zdrsnila v hudo vojno. Kaj z Brčkim in Bijeljinjo, kjer imam prijatelje. Nekaj dni preden so srbski tanki prišli v Brčko, sem se s prijateljico Amilo še slišal. Rekla je, da ne bo šla iz mesta, češ da se tam vsi razumejo med seboj. Zdaj veze več ne delajo. Je še živa?

Spet pater Giovanni. Ko se odpravljam na počitnice, me sreča v zakristiji in reče, naj storim kaj za bosanske begunce, saj jih je v Sloveniji kar precej. Pridem na Ptuj. Po Previdnosti srečam prijateljico Anito, s katero sva nekoč skupaj hodila v mladinske delovne brigade. Pove, da vodi ptujski begunski center. Takoj se prijavim za prostovoljno delo.

Delam tri cela poletja. Vse do moje nove maše. Največ se ukvarjam z animacijo otrok. S katrco furam bolnike k zdravniku, otroke v šolo. Več kot enkrat s tovornim kombijem peljem kopico otrok na kopanje v reko Dravo v višini Orešja. Pri takih podvigih pomagajo mladi s Ptuja in kmečki fantje iz Hajdine.

Leta 1994 organiziramo na Ptuju Tabor Klaret. Pride klaretinska mladina iz Španije in Italije. Okrog 60 nas je. Vsak dan se odpeljemo v begunske centre po vzhodni Sloveniji in izvajamo nekakšne oratorije za v glavnem muslimanske otroke. Pripravimo tudi medverski večer. Beremo Koran in beremo Biblijo. Koran nam po pravilih, v arabščini, bere Sead, ki sicer obiskuje islamsko versko šolo. Vse je možno, če ljudje dobro v srcu mislijo. 


Tabor Klaret naslednje leto ponovimo, in sicer za mlade prostovoljce iz Katalonije.

Neki večer l. 1995 z minoritom Vitom Muhičem najameva vaško diskoteko za begunsko in domačo mladino. Slovenski fantje vržejo denar na šank. Kelnerca ga prešteje in bosansko-slovenski žur traja, dokler ne porabimo še zadnjega na šank vsutega tolarja.

Za celo knjigo lepih dogodkov. Za celo knjigo žalostnih dogodkov.

POLJSKA 1994

Nekateri so spali pod rimskimi mostovi. Vincencijeva zveza dobrote jim je ob petkih zvečer poskrbela toplo večerjo. Imel sem vlogo šoferja, dostavljalca kuhanih špagetov. V enem večeru sem moral pribrzeti na več točk v Rimu, kjer se je delila hrana. Približno 200 porcij na večer. To sem delal ob petkih, od oktobra do maja, nekaj let zapored. Osebnih stikov z migranti in brezdomci kot šofer nisem imel veliko. Še najbolj se spomnim spočetka razigranih mladih Poljakov, ki pa jih je sčasoma trdo migrantsko življenje skoraj strlo.

KAVKAZ 1997

Leta 1997 sem v Milanu duhovni pomočnik na klaretinski župniji sv. Ambroža. Na predlog župnika župnija sprejme ilegalno priseljeno armensko družino iz nemirnega Kavkaza. Pravno gledano kršimo zakon. Izpraznimo eno izmed veroučnih učilnic in vanjo naselimo očeta (dezerter), mater in dve hčeri. Armenski migranti ves čas bivanja v našem župnišču jedo za isto mizo z župnikom Renatom in s še tremi patri.

Župnijski prostovoljci gredo v akcijo za urejanje dokumentov. Družina je krščanska in vključena v župnijsko življenje, zato se tudi drugače hitro integrira. Za mater se takoj najde delo hišne pomočnice. Po slabem letu dni armenska družina živi v svojem stanovanju, oba starša delata, hčerki hodita v šolo.

ARGENTINA 1998

Zgodba o argentinski prostitutki, ki so jo zvodniki zaradi njene starosti zavrgli in pustili v Sloveniji, mi pa pomagali, da je nekaj mesecev imela varno zatočišče, nato pa našla pot nazaj v svojo domovino.

O BOG, NAJ NE BO NOBENEGA BEGUNCA VEČ

S Hugom se slišim še danes. Z nekaterimi bosanskimi begunci se vidim tu in tam. Z Amilo sem po dolgih letih le vzpostavil stik. Sead je nekje na Švedskem. O Argentinki vem, da je na poti domov prostovoljno obtičala v Španiji. Milanski župnik Renato je kasneje svojo župnijo še presenetil z gostoljubnim sprejetjem tujcev. Danes se videvava v Trstu, kjer župnikuje pri Srcu Marijinem.

Brez teh in mnogih drugih iz begunskih zgodb me ne bi bilo. Bil bi, bil – a drugačen. Notranje revnejši. S skromnejšimi uvidi v skrivnost Božjega kraljestva.

Hvaležen za vsa ta srečanja in da sem bil tam, kjer si me hotel, te prosim, o Bog, naj ne bo nobenega begunca več! Naj ne bo nihče več prisiljen zapustiti svojega doma in svoje domovine!
Avtor ob 1 komentar:
Naročite se na: Objave (Atom)