Smrt Boga po slovensko

Ta moj zapis je bil objavljen v petek, 21.11.2025, dva dni pred referendumom o asistiranem samomoru, na spletni strani Večera. Na tem mestu sem ga posodobil toliko, da sem vstavil mednaslove in ponekod prihodnjik zamenjal s preteklikom.

------------

SMRT BOGA PO SLOVENSKO

Ko je bilo »samomorstev« še zelo malo

Eno prvih kratkih raziskav samomora na Slovenskem najdemo v »krajepisno-zgodovinskih črticah« Mateja Slekovca. V kroniki župnije Lovrenc na Dravskem polju, ki je v knjižni obliki izšla l. 1885 v Mariboru, je Slekovec zapisal, da je na območju Lovrenca, Ptujske gore in majšperških Haloz izsledil samo en primer »samomorstva« v približno dveh stoletjih. Torej, kljub njegovi lirični duši, nižjemu družbenemu stanu, težkemu življenju ter kljub zapeljivosti vinskih kleti se spodnještajerski narod ni zatekal v samomor.

Kaj se je zgodilo z njim in vsem slovenskim narodom, da je v poldrugem stoletju prišel v svetovni statistični vrh po samomorilnosti? Kaj, da smo bili tik pred tem, da legaliziramo evtanazijo, da torej kot družba in država pomagamo posamezniku izvesti samomor? Kdaj in zakaj je v naš narod kakor v jurišu vstopila »kultura smrti«, kot je ta pojav imenoval papež Janez Pavel II.?

Manj vere in družine, več »kulture smrti«

Premik k smrti je povezan z odmikom od krščanske vere. Zato ne čudi, da se slovenska Cerkev hkrati kot za evangelij in enako kot za evangelij zavzema za življenje. Besedo »življenje« vsebujejo gesla vseh treh njenih množičnih dogodkov po letu 2000. Sinoda, 2001: »Izberi življenje.« Slovenski pastoralni dan, 2008: »Za družino, za življenje.« Evharistični kongres, 2011: »Evharistija, Božji dar za življenje.«

Premik k smrti je še povezan s šibitvijo klasične večgeneracijske družine. Bolj je družina centrifugalna, manjša kot je, več kot je drame v njej, bolj izpostavlja svoje člane samoti, tesnobi, tragiki. Skratka, manj je družine, večja je moč smrti; metaforično, psihološko in – Bog ne daj! – fizično.

Tudi na tem mestu imamo reakcijo slovenske Cerkve. Omenimo, da oba glavna cerkvena tiskana medija že s svojima imenoma oznanjata vrednoto družine (tednik Družina) oz. majhne povezane skupnosti (mesečnik Ognjišče). Družinska usmeritev seveda ni le slovenska, temveč je del dogajanja v svetovnem katolištvu. Slednje je v tretje tisočletje vstopilo s programskim geslom »Družina – pot Cerkve«, ki ga je l. 1994 skoval Janez Pavel II.. 

Pomenljivo je, da z novim tisočletjem v slovenski Cerkvi marsikaj, morda še najbolj klerikalni sistem, drsi v krizo, vendar agilna družinska gibanja, ki so hkrati gibanja za preventivo pred »kulturo smrti«, niso v krizi, nekatera se z vsakim letom krepijo. Enako ni v krizi oratorijsko gibanje, ki je izvaja pravcate lokalne otroške festivale vere, skupnosti in življenja.

Religije in Cerkev v spopadu z (desnim) liberalizmom in (levimi) ideologijami

Po 2. vatikanskem koncilu, ki se je končal l. 1965, boja Cerkve s svetom naj ne bi bilo več toliko kot prej. Militantno Cerkve bo nadomestila dialoška Cerkev, se je reklo. Že zato ker se je rok trajanja velikih družbenih ideologij in sistemov, ki so religijo razglasili za opij in ji napovedali neizprosen boj, nezadržno iztekal. Liberalno-kapitalistični model, ki je istočasno na vseh frontah zmagoval, naj bi religijam dal svobodo, hkrati pa jih pustil na mirnem obrobju družbene zgodbe. Obetal se je fukuyamovski »konec zgodovine«, zgodila naj bi se popolna prevlada liberalnosti in demokratičnega dialoga.

Očitno smo se vsi skupaj ušteli. Zgodovina je na višjih obratih, konflikta je več kot dialoga. Danes so religije in sama Cerkev kar naprej v očesu orkana, kar naprej vpletene v novo kulturno, politično in duhovno bitko, ki pa se odvija – tu ni naključja – o vprašanjih življenja in družine. Umetni splav in legalno asistiran samomor pretreseta pogled na življenje. Kapitalistično-potrošniški individualizem z desne, z leve pa teorija neštetih spolnih identitet in promocija poliamoroznih skupnosti poskušata – kdaj tudi s skupnimi močmi – redefinirati družino.

Cerkev je znova na okopih. V zdajšnjem predreferendumskem času je ljubljanski nadškof Zore osebno pokazal, kako naj to zgleda. Podporniki evtanazije pa so svojo vrhovno sovražnico razglasili – koga le? – Cerkev, seveda.

Je življenje dar ali naključje?

Ampak spopad ni med Cerkvijo in svetom, spopad je med darom in naključjem, med hvaležnim sprejetjem svojega življenja in težje po totalni avtonomiji. Za verujoče so življenje, spolna identiteta in družina dar, za novodobne ideologije pa stvar poljubnosti, avtonomije, želje. Tam kjer verujoči rečejo »hvala, da sem«, družba hipnotičnega blagostanja in individualizma uči reči »le jaz odločam, kdo sem«.

Vendar so poljubnost, avtonomija in hlastajoča želja mogoče, dokler je človek mlad, ekonomsko preskrbljen in zdrav. Kaj se zgodi, ko se postara? Kaj, ko še mlad dobi diagnozo raka? Kaj, ko ne more več »odločati, kdo je«? A je življenje, ki ne more uresničevati hlastajočih želja, še dostojno življenje? Je neavtonomno življenje hudo bolnega človeka še vredno živeti? 

Referendum o asistiranem samomoru, ki smo ga izvedli 23. novembra, nas je skušal z mislijo, da je tako življenje »nedostojno« in da je »civilizacijski dosežek«, če ga umetno končamo.

Referendum tudi o družini, državi in – Bogu

Včerajšnji referendum je bil potihoma tudi referendum o družini in državi. Če bi zmagal »za«, bi bilo po eni strani družini sporočeno, da je fragmentirana in nesposobna spremljati svojega starega in bolnega člana do njegovega zadnjega diha, po drugi pa, da je zdaj država tista, ki z velikim korakom vstopa v posvečeno uro smrti vse bolj osamljenega posameznika. Opomin je na mestu: država kot upravljavka smrti je simbolno in dejansko zelo močna država, nevarno močna.

Do XX. stoletja naš narod samomora praktično ni poznal. Tudi v velikih vojnih preizkušnjah XX. stoletja, ko je zelo trpel, ni množično posegal po njem. Sočasna ofenziva hedonizma (ko si mlad in zdrav) in nihilizma (ko si star in bolan) pa je dni samomor prikazovala kot dejanje odrešenja in ultimativne individualnosti, celo kot izraz neke uporne in »sijajne« samote. 

Dodajmo, da samota tovrstnega samomorilca ni samo fizična, ker zanika človeško bližino, je tudi metafizična, ker s pomočjo države na skoraj ritualen način zanika Dar in Smisel. Tako nas je referendum o asistiranem samomoru poleg vsega postavljal v neko prav posebno globinsko dramo: odločali smo se o smrti Boga po slovensko.