»Na mavrico se ne kaže s prstom«

Na posvetu je govoril tudi p. Gržan, duhovnik, puščavnik, pisatelj in majhen kmet

 

»Na mavrico se ne kaže s prstom«

O kmetovi duhovni krajini

2. 6. 2023, Državni svet RS,
govor na posvetu Pomen kmetijstva in podeželja za slovenski narod

Spoštovane, spoštovani! Hvala za povabilo na današnji posvet o pomenu kmetijstva za naš narod in da smem spregovoriti teh nekaj besed o duhovnih vidikih. V naslovu mojega prispevka je sintagma »duhovna krajina«. Naj takoj povem, da »duhovna« pomeni več kot religiozna, pomeni simbolna in modrostna; »krajina« pa spet ni mišljena zgolj kot geografska pokrajina.

***

Dovolite, da začnem s prigodo iz otroštva na kmetiji. Kot majhen deček sem se z babico peš vračal z dela na njivi. Na južni strani neba se je pojavila lepa mavrica. Dvignil sem roko in s prstom pokazal nanjo: »Mati, glejte, mavrica!« Babica je nemudoma zagrabila mojo roko, zvila kazalec navzdol in me oštela: »Na mavrico se ne kaže s prstom. Mavrica je božji stolček.«

Vsak izmed nas, ki smo odraščali na kmetiji, bi znal povedati kaj podobnega. Poleg tega, da so nas starejši uvajali v kmečka opravila, so nas namreč uvajali tudi v notranji odnos do narave, do naravnih pojavov, do rastlinja in živalstva.

Drži, kmetovanje je poseganje v tok naravnega dogajanja. Za nastanek njive na primer izkrčimo gozd, nato pa tistemu kosu zemlje ukažemo, kaj naj nam rodi. Vendar to poseganje, vključno določeno bojevanje z naravno ni bilo izvajano na način, da bi izgubili spoštovanje do okolja, spoštovanje, ki je dobivalo duhovne poteze.

Kmetovega odnosa do narave seveda ne smemo spiritualizirati in idealizirati, saj je kak kmet do okolja lahko tudi brutalen, enako ono do njega. Po drugi strani kmet seveda ni edini, ki je zmožen globljega odnosa do narave. Se pa kmet vendarle razlikuje od ostalih poklicev, v kolikor vsakodnevno dela na prostem in se ukvarja z gojenjem živih bitij. Rudar in strojnik, recimo, sta pridna, a delata v zaprtem prostoru in z mrtvo snovjo.

Ukvarjanje z življenjem rastlin in živali, negovanje rasti, delo na prostem, odvisnost od vremenskih razmer v kmetu oblikujeta svojski odnos do naravnega okolja. »Na mavrico se ne kaže s prstom« pomeni prav to: narava je skrivnostna, čudovita, presega te, do njen bodi skrajno spoštljiv. Na predmete v trgovini lahko pokažeš s prstom, ker so navadni uporabni predmeti, na mavrico in podobne pojave, pa ne smeš kazati s prstom, ker so znamenja nečesa višjega.

***

V to splošno razpoloženje do narave se vključi odnos do kmečke krajine, se pravi, do tistega kosa narave, ki je podrejen kmetu in pridobivanju hrane. Krajina nastopa kot kmetovo razširjeno bivališče, je kraj dialoga s skrivnostjo življenja. Kmet zato svojo krajino oz. svoje delo tudi duhovno označuje.

Najprej na ravni jezika. V Halozah se je ob udaru strele vse do praga moderne dobe ohranjal vzklik »Perun ga vžgal!«. Tu lahko občudujemo moč kmečkega spomina in moč jezika kot nosilca spomina. Gre namreč za spomin na staroverskega boga Peruna, ki ima moč nad strelo; in za samo strelo kot strašno znamenje neke višje stvarnosti. Drug primer: star poljedelski pozdrav na Štajerskem se glasi: »Bog daj srečo!« Spet smo priča zavesti, da je kmetovo obdelovanje njive samo del končnega uspeha. Končna »sreča«, t.j. dovolj hrane, bo odvisna še od prispevka višjih sil.

Kmet se s svojo krajino pogovarja in jo oblikuje na ravni ritualov. Rituali so številni in praktično vsak izmed nas še danes uporablja kakšnega izmed njih. Pomnimo: zeleni Jurij, obhodi kurentov, božično žito, blagoslov zelenja za cvetno nedeljo, tudi sam velikonočni zajtrk ... Manj pogostni, vendar še navzoči, so rituali ob nevarnosti za nevihto in točo.

Posebnost slovenske kmečke krajine so številna verska znamenja in podružnične cerkve. Seveda je primarni nagib za postavitev slednjih konfesionalni – v ožjem smislu verski. A takoj zraven se često kažejo pobude povezane s kmečkim življenjem in delom. Recimo, ogromna cerkev sv. Uršule na Uršlji gori; kot preberemo v kronikah izpred 400 let, so jo zgradili tudi zato, da bi bilo dovolj volne in hrane. Ali pa svetišča sv. Urbana, zavetnika grozdja, postavljena med vinograde; ali svetišča sv. Egidija in sv. Antona Puščavnika v bolj živinorejskih okoljih; ali lesene kapelice na praktično vsakem visokogorskem pašniku, začenši od Velike planine.

Slovenski kmet je skozi stoletja z gradnjo in vzdrževanjem tovrstnih templjev vzpostavil pravcato duhovno geografijo, nekakšno mrežo duhovnih točk in nevidnih silnic, ki naj pomagajo zemlji in ljudem. S tem, da so kakšne podružnice vršile še socialno vlogo. Recimo, ko se je z imovino podružnice pomagalo okoliškemu kmetu, ki je pogorel ali mu je crknila krava.

***

V zadnjih sto letih je prišlo do velikih družbenih in kulturnih sprememb, ki so odvzele moč tradicionalnim religijam in okrnile duhovno razsežnost človeka, tudi kmečkega.

Mislec Erich Fromm je bistveno spremembo na področju religioznosti pripisal nastopu tehnike. S prihodom tehnike, z njeno dominacijo, se je začel razgrajevati magično-duhovni odnos do narave. Narava je nehala biti čarna in skrivnostna, oziroma, kot pravi Fromm, nova doba je postavila novega duhovnika – to je astronavt, človek, ki je eno s tehniko in ki vstopa v vesolje. Če dodamo: za »duhovnika-astronavta« mavrica neha biti »božji stolček«, zanj ni skrivnosti, naravni pojavi so ukrotljivi, vse se da razložiti s fiziko in povzeti v matematične formule. Skratka, zdaj se na vse sme pokazati s prstom.

Slovenski kmet ni veliko zaostajal: tehnika je hitro vstopila na njegovo dvorišče. A, kot je videti, bolj počasi v njegovo srce.

Po eni strani imamo kmetije, ki vse bolj postajajo podobne proizvodnim obratom, fizični stik z zemljo in živaljo se izgublja, krave nimajo več imen, postale so številke. Vse bolj je posredi nek stroj, zdaj že nek računalniški program. Vstop tehnike na kmečko dvorišče ne more ne biti brez duhovnih posledic. Poetični in občasno skoraj nadnaravni pridih pri delu v naravi, pri negovanju rastlinstva in živalstva, se začenja izgubljati. Tudi v kmetovi krajini se zgodi »odčaranje sveta« – kot je te procese imenoval sociolog Max Weber.

Po drugi strani pa se slovensko kmečko srce ni povsem vdalo hipnozi tehnike in golemu produkcijskemu odnosu do narave. Bržčas tudi zato, ker je kmetovanje v veliki meri družinsko, vanj je vtkana stoletna identiteta rodbine, kmetija je nekak blagoslovljen mikrokozmos, kar je veliko več kot zgolj proizvodno sredstvo. Ter seveda zato, ker so kmetijska zemljišča razdrobljena, mnogokrat položena v hrib in se velikopotezni industrijski tip kmetovanja ni mogel razviti kot kje drugod.

Slovenski kmet tako ohranja nemalo starosvetne navezanosti na svoje dvorišče, na njivo in na obdajajočo naravo. Kmečka krajina je tudi zato negovana in lepa. Kar se duhovnih vidikov tiče, se je nekaj starih navad resda izgubilo (recimo, vzklik »Bog daj srečo«), mnogi običaji in rituali pa vztrajajo. Tudi kmečka duhovna geografija z verskimi znamenji in svetišči na kucljih je še tu, ni zanemarjena, starodavni templji so obnovljeni, priložnostno tudi obiskani.

***

Kaj bo s kmetovo duhovno krajino jutri? Pesnik in režiser Pier Paolo Pasolini, po mišljenju sicer bolj progresist kot tradicionalist, je dejal: »Če izgubimo kmeta in rokodelca, izgubimo zgodovino.«

Prva naloga torej je, da smo pozorni na kulturne in duhovne vidike dolge zgodovine slovenskega kmetstva; so avtohtoni, so naši, so korenine večine nas. Pri tem se moramo izogniti ideološki dialektiki urbano/ruralno, ateizem/vera, ter se skupaj potruditi v kodificiranju in zaščiti tovrstne dediščine.

Druga naloga je težja: razumeti duhovno dediščino slovenskega kmeta kot modrostni vir in ga upoštevati kot enega izmed modrostnih virov, ki more pomagati tudi danes. Kmetova duhovna krajina ni nekaj instantnega. Kmečka govorica, rituali, sistem podeželskih simbolnih točk so namreč nastajali skozi tisočletje in več ter v neposrednem stiku z zemljo – to isto zemljo, ki ji danes napovedujemo apokaliptično usodo in bi jo vsak rad rešil.

Naj zaključim. S kmetstvom vztraja v naši družbi intimno in kolektivno izkustvo mnogih generacij, ki ne more biti skrčeno na muzejski artefakt ali na folklorno točko na proslavi. Ko govorimo o kmetovi duhovni krajini oz. duhovnem izkustvu, smo postavljeni pred ogromen korpus živega, še govorečega izročila. Prisluhnimo mu!