Obdobju optimizma, ki nas je zajel ob koncu prejšnjega tisočletja po padcu sistemov realnega socializma in po sunku digitalnega napredka, je sledilo obdobje streznitev z vojnami (Irak, Bosna …), z globalno grožnjo terorizma, z ekološko krizo, čemur se je pridružila še pandemija koronavirusa.
Toda obdobje surovosti se je pojavilo tudi v religiji, politiki, kulturi, umetnosti in refleksiji. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od rafiniranega premišljevanja.
V religiji so vzniknili fanatizmi in opravičevanje nasilja v imenu vere; v politiki imamo tudi v evropskih parlamentih leve in desne skrajneže, za katere smo mislili, da se ne bodo več pojavili; kultura in umetnost sta vse preveč začeli prisegati na brutalne metode provokacije; intelektualna refleksija se je kakor odrekla iskanju resnice in se vse pogosteje podreja aktivističnemu boju ter pristaja na izključevanje drugače mislečih.
Angleški pisatelj G. K. Chesterton je nekje zapisal, da je od vseh teoloških resnic najbolj razvidna in najlaže dokazljiva resnica o izvirnem grehu. Obdobje surovosti, ki ga doživljamo, to potrjuje.
Kakorkoli se obračamo v prihodnost, katerekoli utopije se gremo, na koncu spoznamo, da sta zlo in greh še vedno tu. Zdajšnja vojna v Ukrajini in mogoči apokaliptični scenariji, ki se lahko razvijejo iz nje, so krona te nove surovosti.
Ob tem se nam je zgodil sindrom kuhane žabe. Svet je postajal znova nasilen in nevaren, mi pa smo ta čas kot hipnotizirani zrli v male in velike ekrane, se v trgovskih centrih veselili obilja, si privoščili stvari, ki si jih nikoli nismo.
Ko smo končno dvignili glave od svojih popkov, smo že bili »kuhani« oziroma na pragu tretje svetovne vojne.
Čas surovosti kliče k protiukrepom in k zavestni drži odpora.
Treba bo sodelovati z vsemi ljudmi dobre volje, da odpremo prostore intelektualne in kulturne izmenjave, iskrene in dobronamerne umetnosti ter zdravilne družbene akcije od spodaj.
Če teh prostorov politika, politizirana civilna družba in kultura, posuroveli mediji in na brezplodno polemiko naravnane internetne platforme ne nudijo, jih bomo morali znati ustvariti mimo njih.
Kakor nekoč: v slovenskih marmornih palačah in enoumnih medijih se določenih tem ni smelo premišljevati; le nekaj kilometrov od slovenske meje, v Dragi, pa so pogumni možje in žene v senci dreves, kamor je rad priplaval vonj po morju, ustvarili prostor, kjer se je smelo.
*Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (29. maj 2022). FOTO: Olga Maksimenko in Darina Poljakova.
1. Se vidi, da si, Branko, umetnik. Izbrušen in tehten tekst, izjemno dobro izbrana beseda surovost/posurovelost, potem pa šibek zaključek, šibka rešitev za posameznika in množice.
OdgovoriIzbriši'Daleč stran od ponorelega sveta'? Pa je to možno, v današnjem svetu, razen če nisi resničen duhovni asket, pripravljen na predčasni odhod iz te luknje krvi in kosti? Npr., pod katero lipo naj se Ukrajinci zdaj usedejo, pa morje zavonjajo, ribe, klice galebov in žaganje škržatov? Takega kraja pač nimajo. Imaš ga lahko le v srcu, če je v njem Živi Jezus negovan, ali pa v cha-no-yu (vroča voda za čaj) kolibi pri kakšnem starem japonskem čajnem mojstru. Tja prideš skozi skrbno naravno negovan in pometen vrt, ki pa je potem kakor naravno spet malo z listjem posut. Voda v vdolbini v kamna. Na zunanjem stojalu pustiš meč (telefon, vojno, skrbi, svet, družino …) in vstopiš. Vse čisto, vse skrajno preprosto. In z mojstrom spiješ par šalic čaja. Prva te ogreje, druga prebudi, tretja zveseli …
Kar bi morala sveta maša storiti, pa ne zmore več. Ker je posurovela.
Tudi kitajski kung-fu ima svoj postopek, npr. 1. forma Wing Chuna vsebuje »trojni pozdrav«, ki so zelooo počasni gibi z roko, v popolni zbranosti. Pravzaprav izometrična vaja za moč telesa in popolno zbranost. Ime Wing Chun (v raznih variantah obeh začetnic), pomeni Večna pomlad. Večna pomlad pomeni biti večni začetnik. Večni učenec. Tako mojster po 50 letih vadbe spozna, da je začetnik. Zato ni nobenega mesta za osebnostno oholost. Ki jo opažamo pri kleru.
In tisti, ki prakticirajo te veščine vadbe in odmika, ki ga je priporočal in prakticiral tudi Gospod Jezus Kristus, spoznajo, da je njihova koncentracija v vsakdanjem življenju postala po potrebi laserska, duša in srca pa sta razbremenjena. Pridejo do stanja neposrednosti, preprostosti in učinkovitosti vsakdanjega življenja. Kar je Jezus priporočil svojim učencem, ko jim je pokazal otroka in povedal, da je le takih Nebeško Kraljestvo.
Posurovelost naše vere pa ničesar več ne dojema. Niti čistega življenja, niti vsaj Odrešenosti (budisti in hindujci bi temu rekli vtopitev v Luč, v brahman, v Gospodovo Luč), kaj šele Zveličanja, ki pomeni Gospoda srečati osebno in z Ljubeznijo ostati ob Njem.
Posurovelost naše vere in vseh današnjih ver se kaže pri vseh enako: papež, kardinal, škof ali guru se postane samo s tem, da si dokončal tiste šole, dovolj dolgo svaljkal tiste prostore in nadrejene, se umetelno izražaš ter obnašaš, in se držiš Zakona province - hierarhičnega Zakona dotične združbe. O Svetem Duhu ni ne duha ne sluha. In ni in ni.
Ta civilizacija je posledično izgubila resnico. Imaš samo še oblečene žabe, ki se držijo na ministre, PV-je, guruje, škofe in podobne svete osebnosti, v sebi pa nenehno ždijo v NAJNIŽJIH stanjih duha. Danes, tukaj. Kar lahko vsak Božji hitro preveri, četudi je n.š. S.Z. dejal, da se »duša ne vidi« - se pa vidi stanje duha, obešeno na dušo. Škoda je komurkoli od teh dopovedovati, kam v resnici pridejo takoj po smrti ti škofje, harmonikarji in pisatelji. Grozna stanja so to, tam se intelektualci ne ločijo od bivših »primitivcev«.
2. To je ta groza Cerkva, religij, in za njimi vse civilizacije (ne obratno!!): da nima niti najmanjšega možnega pojma o Resnici taki kot je, o stvareh izza fizične kulise, o iskanju Boga in biti pri njem, o stanjih duha in kako jih negovati in premagovati, o nameri in o Bogu Očetu kot Nameri v Ljubezni. Zaradi tega so tudi zborovanja prefinjenih intelektualcev in kulturnikov zaman:
OdgovoriIzbrišina koncu VSI, ki ne Ljubijo Boga od znotraj, v Resnici,
končujejo na strahotno ledenih, mračnih in tesnobnih poljanah nevidnega sveta. Kaj so bili tukaj, pa jim ne pomeni nič več, v tisti grozi. Kajti Gospod jih 5 sekund po smrti preprosto vpraša: »…..(ime), koliko si Me Ljubil? Kot sem Jaz tebe Ljubil.«
Tu tiči Rešitev, pr'jatli. Vse ostalo je le zapravljanje časa in čakanje na smrt po smrti, medtem ko si mrtev že zdaj. Takšne duše so zato kanon-futer Posurovelosti. Ali so surovi na hinavski način ali pa na direkten. Lahko na kolenčkih, ljubeč čevlje drugih, lahko z zakoni, lahko pa s korobačem.
O krivdi duhovnega stanu, kot sprožilcu te posurovelosti, pa raje ne bi. Saj je Brane vse jasno pojasnil, kaj vodi kam - v večni krog ponovitev brez rešitve.
Tudi o neposrednem boju proti tej posurovelosti Slovencem ne bom rekel nič.
Slava Ukrajini!