sobota, 9. januar 2021

Zakaj so cerkve odprte, gledališča pa ne


Pojavljajo se glasovi, da se gledališču v koronadobi godi krivica. Češ, če so lahko verski obredi, so lahko tudi gledališče predstave. Tehnično, epidemiološko je to seveda mogoče (čeprav si je težko predstavljati igro pod masko). A ob tem je potrebno jasno povedati: gledališka predstava in verski obred kljub kakšni formalni sličnosti glede »odrskega dogajanja«, v globini nista primerljiva.

Naši siceršnji protiverski natolcevalci namreč izkoriščajo vsako možnost, da bi gnev ukarantenjenega ljudstva usmerili na religijo – tudi zaprti teater jim pri tem prav pride.

Zato ta odziv. A pojdimo najprej daleč nazaj ...

*

Prazgodovinsko gledano ima teater religiozno poreklo. Nastal je iz obrednih dogodkov. Vendar se je tudi precej hitro »sekulariziral«, se pravi, odlepil od tipično verskega doživljanja. To so opazili že stari Grki.

Platon je v Državi (Politeja 602b, prevod Gorazd Kocijančič) o igralcu, imenovanem »pesniški posnemovalec«, zapisal:

Kljub temu (jih) bo posnemal, ne da bi o kateri koli stvari posamezni stvari vedel, v kakšnem smislu je ničvredna ali dobra. No, videti je, da posnema to, kar se zdi lepo množici in tistim, ki ne vedo ničesar. (…) Lepo sva se strinjala, (...) da je posnemanje nekakšna igra in ne resno opravilo ter da so vsi ljudje, ki se ukvarjajo s tragiško poezijo v jambih in epskih verzih, posnemovalci v največji mogoči meri.

Platon je na tem mestu do teatra v bistvu zelo strog: zanj teater ni resen, je igra, ki je »lepa množici«. Teater torej človeka bolj zabava, kot pa vzgaja v dobrega državljana (prim. platonska državotvorna paideia). Platon ni edini. V antiki imamo še kritičnih mislecev do gledališča. Zlasti stoične smeri, ki je videla v gledališču preveč stave na čute, na vznemirjenje in premalo na refleksijo. Pesnik Ovidij naj bi od rimskega cesarja Avgusta celo zahteval, naj vendar zapre te »divjaške citadele«, ki so gledališča.*

*

Antično krščanstvo grško filozofijo prevzame in povzame, hkrati ostane zadržano do grškega gledališča (zadržano - milo rečeno). Poleg platonske kritike, da je teater »neresna igra«, in stoiške, da je teater preveč čuten, je pri krščanskem zavračanju gledališča šlo za nekaj več: za globinski strah pred okužbo z mitom. Če bi krščanstvo sprejelo teater, se pravi njegovo dramatiko, akcijo in odrsko tehnologijo, a ne bi s tem v svojo sredino spustilo nekaj mita? Najprej kot tehniko, nato kot miselnost … in na koncu procesa bi mogel kdo dobiti občutek, da je Kristus mit, eden izmed mitov (kakršni so Adonis, Apolon, Mitra,...). 

Krščanstvo ni hotelo tvegati z gledališčem, gledališče je v krščanski eri živelo na respiratorju. Šele ko je nevarnost okužbe z mitom minila, se v krščanstvu pojavi gledališče v obliki misterijev, kakršen je Slehernik.

Po svoje gre med Cerkvijo in gledališčem za »terapevtsko« situacijo: gledališče je bilo najprej prezrto s strani Cerkve, tudi demonizirano; nato imamo fazo previdne rehabilitacije gledališča s strani Cerkve (Škofjeloški pasijon je imeniten sad te faze); na koncu se gledališče osamosvoji, zasije, zdaj lahko gledališče prezira Cerkev oziroma po mili volji prevrača teološko-moralni krščanski kozmos in se iz njega norčuje.

*

Kar sem pravkar zapisal, sem moral, saj odnos med cerkvijo z oltarjem in gledališčem z odrom ni brez historiata. Tisti, ki ta historiat poznamo (naj spomnim, da sem magistriral iz sodobnega gledališča), ob vzporejanju oltarja in odra zastrižemo z ušesi in se čutimo vpoklicane.

Zakaj torej ni vnebovpijoča krivica, da so v teh dneh gledališča zaprta, cerkve pa (pod zelo strogimi epidemiološkimi pogoji) odprte?

Prvič: verski obred ni »posnemanje« oz. predstava, temveč je dogodek. Verski obred ni šov, temveč obredno doživljanje. Gledališče ponazarja, posnema, provocira, se gre dogodka, a ostaja v domeni »umetnega«. Če gledališče kdaj podre nevidno ograjo med parterjem in odrom in vse gledalce spremeni v igralce, je še vedno gledališče: tu so vstopnice, tu je režija, šov, gledalci niso »bratje in sestre«, režiser ni »Oče«.

Pri verskem obredu je drugače. Kar verski obred tistih hip ponazarja, to se tistih hip godi. Zlasti to velja za obredno-zakramentalni tip religije, kakršno je krščanstvo. A tudi obredno-besedni tip religije, kakršen je islam, skupno molitev doživlja kot živo srečanje z Bogom (Alahom), in ne kot predstavo, umeten dogodek.

Vernik med obredom v cerkvi (ali mošeji) doživlja samega sebe, živi svoje najgloblje bistvo in tudi svojo najglobljo povezanost z soljudmi. Soverniki so »bratje in sestre«. Ker vernik skozi obred doživlja bistvo samega sebe, je tudi v svojem bistvu prizadet, če ni verskega obreda. Skratka, vernik brez svojih obredov je nekaj povsem drugega kot ljubitelj gledališča brez gledaliških predstav, navijač brez nogometnih tekem, lovec brez nedeljskega pogona, ateist brez svojega debatnega krožka.

S tem seveda ne mislim reči, da ima verska institucija monopol nad religioznim in da prvin religioznega ni v gledališču, glasbi, nogometu ...

Drugič: smo v delikatnem polju verske svobode. Ko hoče nek protiverski režim odločno škoditi neki religiji, ve, da mora najprej prepovedati njene obrede. Tu jo prizadene v njenem bistvu.

Denimo, veliko Dioklecijanovo preganjanje kristjanov se je odvijalo po štirih fazah (štirje edikti zoper kristjane od februarja 303 do marca 304). Prva in ves čas nosilna faza je bila prepoved verskih obredov in združevanja vernikov.

Iz tega sledi premislek v obratno smer: če hočemo obraniti versko svobodo (ki je podlaga drugim svobodam), moramo najprej obraniti pravico do obredov in verskega združevanja. S tega vidika je vernik tudi v koronadobi v posebni situaciji, o čemer je v začetku adventa pisal nadškof Zore v svojem znamenitem pismu premierju Janši. Verski obred, četudi v zelo zelo okrnjeni obliki, kakršna je v veljavi te dni, je lakmusov papir, je varovalka, je zastavica svobode.

*

Platonsko grob bom: cerkve so odprte zaradi posebne narave religioznega doživljanja, gledališča bodo verjetno odprta, ko bodo odprti koncerti v filharmoniji, narodno-zabavni večeri in nogometni stadioni

Navdušenci nad glasbo, nogometom in gledališčem si želimo, da bi se to zgodilo čim prej.


* Referenca o odnosu antike do gledališča na tem mestu je: Hans Urs von Balthasar, Theodramatik, Prolegomena I, D, 1.
** Slika na vrhu: grško gledališče v Palmiri v Siriji (Wikipedia)

13 komentarjev:

  1. Ne kliči jone-nihčeta, saj nima titule, da bi ga kdo resno jemal, - in prav je tako. In tudi Sodba še ni izvršena. Zemlja se res trese, levaki res majejo svet, COVID res hara, a še ni končano, ker naš 'veliki slovenski duhovnik' še ni - sam zelo nevoljen - plačal za nas vse. Namreč, kot pravi danes Gospod: z Duhom, vodo in krvjo. Ta, zadnja, še manjka. Zato pa smo, kjer smo. Ni dobrovoljne žrtve, ni askeze, ni mrtvljenja. Bo pa prisilna. Kar Gospod je Dober, je Zdravnik.

    Ukinjajo tisoče Twitter in Facebook profilov, stotisoče sledilcev, ki so desno usmerjeni. Svoboda govora je dovoljena samo še skrajnim ateistom - anarhistom in lolekom. V medijih je vse, kar je vsaj malo konzervativno (spodobno), utišano. Satan madžarskih korenin, ki je celo veliko krščansko demokratko spremenil v cipo, navidezno in tudi realno zmaguje. Trump je končal kot tisoči pri nas ob koncu 2. SV, ki ležijo v 1000 množičnih moriščih, mediji pa so vse prekrili s travo in listjem laži. Desni svet se skuša seliti na Parlar, a to ne bo mogoče: zablokirali so ga aparati Googla in Appla. Sodba pa se šele dobro ogreva: komi revolucija moralne perverzije in nasilnih del je zdaj neustavljiva.

    To je ta teater, to je ta cerkev.

    Zato raje kličite Jezusa. Kličite Gospoda. Kličite Očeta. Kličite Mati. Zakaj modernizirani sprevrženi vernik nima nobene vere v rožni venec? V besede in zgled svetnikov, npr. svetega patra Pija? Zato, ker jim to v cerkvah ni bilo razloženo na način, da si lahko sami dokažejo, v enem dnevu, da Bog je. Da je močan. Da je Pravičen. Da je Usmiljen. In da čisti pot pred svojim slugo, očisti jo sovražnikov, kot trdi prerok. Kakšna Cerkev je potem to???

    Poglej, izgubljeni, zmedeni in prestrašeni ne-vernik slovenski, tujek brez Boga: kot sv. Tomaž Akvinski, ki doma ni nič našel in je šel pogane študirat, da je našel, smo tudi tukaj že podali zdravila tistih, ki Ljubijo Boga, pa niso kristjani, no, zdaj pa si preštudirajte spodnji nekajminutni tekst. A namesto "Tistega, ki posluša klice sveta in pomaga takoj in v vsem", kličite Jezusovo Ime. JEZUSOVO SVETO IME. Saj prerok Izaija, rani glasnik Kristusa, pove: "Postali smo kakor tisti, KI NE KLIČEJO NASE TVOJEGA IMENA."

    V tem je problem. Zato, padli narod in padli posvečenci v praznih cerkvah in župniščih in samostanih in semeniščih in praznih srcih, praznih Ljubezni do Boga, bodite vendar iskalci, vzbudite v sebi bodhicitto, Duha, ki išče Pot; Duha, ki z vso silo išče Boga (Duha, kakršnega sta imela Savel na poti v Damask in Magdalena pred praznim grobom), in si, kot vaš veliki svetnik Tomaž, vzemite deset minut in si preberite nekaj, kar vam bo morda (če niste hudičevi) povrnilo VERO v nenehno molitev Imena in rožnega venca. Nenehno. Preštudirajte tole besedilo, v angleškem prevodu:

    MYOHORENGEKYO KANZEONBOSATSU FUMONBONGE

    Morda tale link, ta se je pokazal prvi:

    https://www.buddhistelibrary.org/en/albums/userpics/10005/MHRGKKBFMBOn.pdf

    Nekaj minut dodatnega poganstva vam vendar ne bo škodilo, saj je večina nekakšnih agnostičnih poganov. Protestantiziranih ploskarjev in guncarjev. In ne pozabite: namesto Kannon bodhisatve vstavite JEZUSA. Ali sveto Mati. Pa bodo čudeži. Pa se bo svet nazaj na noge postavil.

    In bo konec teatra na sceni. In v zapajčevinjeni Cerkvi tudi.

    Aleluja!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. PS: tam piše: "... and with all their mind call upon His
      Name."

      V tem je ključ. Ne v teološki nabrkljanosti, ne v obhajanju svetih maš v raztresenosti, ne v brbrljanju rožnega venca, ampak v SAMADHIJU na Jezusa, v popolni zbranosti na Njegovo podobo in Njegovo sveto Ime. demoni se ob tem razpršijo, topijo in gorijo kot maslo na ognju.

      Redko včasih koga kruta usoda prinese do mene, in me vpraša o Poti s Kristusom. Rečem mu/ji: Pozabi na Jezusa in vse te zgodbice! Najprej si vzemi tri leta za nepremično vsakodnevno sedenje pred zidom in se nenehno odločno koncentriraj le na ta kvadratni meter, na katerem si!

      Tako boš uspel odvreči najtežji del samega sebe. Česar škofje ne zmorejo, Cerkev kot ljudje, ne zmore. In ko boš tako odvrgel svoje dotedanje življenje in svoje predsodke in filozofije, potem pa se spomni edinega Odrešenika, in Ga slavi v tišini in ponavljaj Njegovo Ime nas in nad svet in Nadenj. Ker takrat bo resničen, ne iluzija.

      Brez tega preboja pa je vsak samsvoj filozof, ko pa zastor pade in se mu jama koplje, se zvrne v pekel oz. spodnje vice. Tam pa tuli o krivici: da je nategnjen zdaj in je bil nategnjen prej, ker je verjel medeni teologiji. Katoliškemu Lutru. Zdaj sta pa skupaj na žaru. Nikarte!!

      Katera je edina prva zapoved, na kateri vse druge visijo?

      "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo!"

      To je ta totalna zbranost na samo en radijski program, program Jezus, edino Odrešilno postajo.

      Avtor tega bloga, narod, kler in škofje: tavanje v svetu misli in obračanje le teh kot kmet obrača in meče seno sem ter tja - ne vodi nikamor. Tu ni totalnosti, razen totalne blodnjavosti.

      "S krvjo" pomeni v resnici, s tem telesom, z vso močjo in odrekanjem. Edino če se Njegovo Ime ponavlja na tak način, se lahko zapusti sebe, in potem so čudeži, uslišanja, je pomoč. Včasih že v sekundi, včasih v minutah, eni uri, enem dnevu ali nekaj dneh.

      Ker VSE JE RES. A ne za blodnjave.

      Pa ne zamerite, če ste že klicali.

      Izbriši
  2. ... druga zapoved pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe!
    In ne bi mešal budistične popolne skoncentriranosti z Jezusom, ki opazi tudi človeka ob sebi.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. 1. Prva punca je vedno le prva punca, četudi so ji druge potem enake :) Tudi mama, ki te je rodila, je glavna, četudi je potem še mačeha oz še tretja enakovredna mačeha-mama. Nekje je treba začeti. In začne se pri Prvi Zapovedi, ki je le ena. Nisem še slišal, da bi bili dve Prvi zapovedi.

      2. Ne gre se za to, da nas Jezus ne bi opazil, AMPAK DA TI KONČNO OPAZIŠ JEZUSA OB IN V SEBI. Tu je keč askeze. Moraš umazana očala najprej dobo očistiti ali celo odvreči. So namreč tudi očala, kot pri šlosarju, kjer se nič ne vidi. Še svoje mame ne vidiš skoznje.

      3. Krščanstvo je religija Odnosa. Med Izvorom in Njegovo večno dušo. Za Odnos morata videti OBA. Današnje krščanstvo, ki je 'malo' zašlo, pa poudarja povsem enostranski odnos: "Ti mene Ljubi, Ti mene glej! Stori mi tako!" To je ta bolezen. Zahtevamo, damo pa NIČ. Ni krvi.

      4. Ko se srce očisti in nauči Ljubiti Gospoda (Solo Deus Basta), se šele nauči videti soljudi in svet v pravi Luči, ker se je opazovalec umaknil nazaj, znebil samega sebe (=svojega ega, npr: "Jazst sem katolik!"). In šele ko človek izpolni Prvo Zapoved, ki je edina prva, šele takrat lahko vidi ljudi skozi prizmo Odrešenjskosti: vidi jih kot Jezus: kot duše, ki jih čaka taka ali drugačna prihodnost. Zato začne ljudi nagovarjati s stališča Večnosti, torej po Božje. Vse pred tem pa je nagovarjanje ljudi po človeško, torej ekonomsko, pristransko, preračunljivo in minljivo. Grešno.

      5. Če ljudi nagovarjaš po Božje, v dušo, te morda celo križajo. Morda pa jih nekaj obrneš h Gospodu!! Juhuhu!!! Če pa jih nagovarjaš posvetno, kot jih današnja katoliška Cerkev in Poglavar, potem pa imaš:
      - prazne cerkve,
      - prazna srca Gospoda,
      - kilavo vero,
      - mamonske vernike,
      - nobenih uslišanj in čudežev in ozdravljanj in izganjanj,
      - prazna semenišča,
      - heretične razlage Nauka,
      - grešne pastirje,
      - grešne škofe,
      - prazne samostane,
      in NOBENEGA svetnika, kot Slovenci nimamo NOBENEGA svetnika.

      Zato je tako zelo pomembno dati Jezusa tako zelo na prvo mesto, DA CELO NASE POZABIŠ TAKRAT, da se te lahko Usmili in se ti razodene osebno, in ti Ga opaziš, ker si si umil srce in oči skozi že pozabljeno katoliško duhovno askezo.

      Pol pa ti ne bo treba ustanavljati katoliških političnih strank :))) in slediti slovenskega katolištva v preteklosti, ki je dokazalo svojo zmoto z obupno zmotnimi odločitvami, ljudstvu pa so-pomagalo v 1000 množičnih grobišč in v sprejetje 80-ih let komunizma. Ker, ne pozabimo: bilo nas je vsaj 80% in 70 let smo po nedeljski sveti maši in svetem obhajilu odšli na volišča in volili: komuniste! Ki so nas morili! Mar to ni demonsko? Pomagati hudiču? Kdor tatu pomaga je tat in kdor hudiču pomaga je vražji.

      Kje je tu duhovni boj, jedro krščanstva?

      Ljubiti Gospoda, ki je Jezus, torej očisti tako srce kot oči - in s tem svet okoli tebe. Če pa začneš z ljubitvijo ljudi, češ da je to enako na prvem mestu, pa vedi, da tudi psi ljubijo pse, in zajci ljubijo zajce, in vrane ljubijo vrane, in polži ljubijo polže. A v tem žal NI Odrešenja :((( Zgodovina človeštva in Cerkve govori o tem.

      Izbriši
  3. MISTIKA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

    Bom pa še tole dodal, ker so ljudje doma, in več berejo, morda komu pomaga.
    Eno je teorija, ki z leti postaja vse bolj domišljijska, nekaj drugega pa je Resnica. Resnica je Spoznanje Gospoda, ne več samo vera. Vera pomeni, da če ti nekdo reče, da je tista na drugi strani ceste tvoja mama, mu verjameš, če mame pred tem nisi poznal. Spoznanje pa je, da ko vidiš mamo v množici ljudi, takoj nezmotljivo veš, da je tisti tvoja mama. Ker jo poznaš. Ne rabiš nobene vere.

    Torej obstajajo ljudje, ki poznajo Gospoda osebno, in ti ljudje se med seboj prepoznajo, četudi so stoletja narazen, drugi pa so ljudje, ki Ga ne poznajo drugače kot po besedah, sicer pa Ga nikoli niso srečali v tisti Usodni meri, ki iz Savlov dela Pavle v nekaj dneh. Sekundah.

    Resnični torej govorijo iz prakse življenja. Ta pa je kot kri. Resnična do amena. Poglejte:

    Ko nekdo RESNIČNO skuša iti za Jezusom, ga takoj napadejo demoni. A so prikriti, samo nekaj ga muči, nagaja in moti. Zavaja. Osvaja. Oblega. Ko pa se mu duhovna slepota umika, ker skuša Ljubiti Gospoda, začne nekako zaznavati izvir zla, in satan se ne more več skrivati. Takrat odkrito in z vso silo NAPADE. Največkrat prek padlih ljudi. Ti napadi so strašni za nepripravljene. Mnogi takoj zatem zapustijo religijo, tako jih sesuje. Lahko pokajo tramovi, ali pa te nekaj tlači ob posteljo, nekaj, kar je težko eno tono, da niti glasu ne moreš spustiti niti se molitve spomniti, koža na obrazu pa se guba od te sile. Svetniki poročajo o premetavanju postelj, pater Pij je bil večkrat hudo pretepen, lahko se najdejo celo znaki na telesu. Najhujši pa je občutek totalnega zla, hladu, groza. KUL. Vsi, ki so resno na Poti, a še niso res bojevniki, doživljajo to, zato mnogi odnehajo - in satan začne z njimi spet v rokavicah, preko povštra, ker si dovolj neumen za to. Takrat ti je Cerkvi kul.

    Zdaj pa se vrnimo k tistim, ki dajejo Prvo zapoved na neko tretje mesto, na prvo mesto pa dajejo zapoved o ljubitvi ljudi kot samega. Kaj se zgodi, ko je nek začetnik na Poti, ali pa celo svetnik, tako hudo napaden (zadaj so lahko tudi razni hođe, šamani, zli duhovniki ali pa samo močni ljudje, ki preklinjajo tega človeka). Ali pa je satan osebno ali njegovi hudi duhovi. In zdaj pride na test, katera Zapoved je res Prva. Takole gre:

    če se takrat sploh uspeš spomniti ene same besede, in je ta beseda Jezus; ali dveh besed, in sta Jezus Kristus, je to velik dosežek! In če ju uspeš tiho ponavljati v sebi, in tako zdržiš 10 ali 30 minut, vidiš naslednje: če se ob tem spominjaš tudi podobe Usmiljenega Jezusa, začne napad TAKOJ popuščati, a ker človek istočasno rad pomisli še na to grdo silo, ki ga napada, začne sila takoj spet grozno naraščati. Takoj narastejo srh, mraz in velika groza. Ko se spet zbere na Jezusa, se začne napad takoj umirjati. Po nekaj takih duhovnih bitkah, o katerih poročajo mnogi mistiki, Jezusov adept spozna, da je edino Jezus zmagovalec, je pa zmaga odvisna od tvoje zbranosti Nanj. In prav zato se ta zbranost tradicionalno vadi v zelo težkih okoliščinah. Enako kot pri treningu psa: doma te bo ubogal, v mestu pa le še 10%. Torej je nenaučen. Isto je na duhovni Poti hoje za Kristusom: če zgubiš koncentracijo, je po tebi, kajti Jezus hodi pred teboj, vodi te, čisti ti Pot, a če nisi zbran na Njegove pete, ampak se daš zmotiti in zijaš naokoli, zgubiš Pot in pogubljen si.

    Glede na to, da je naš narod skoraj že pogubljen, se človek vpraša, kdo je v resnici vodil ta narod, ko ga je vodila Cerkev? Kje je (nad)škof, ki gleda Jezusove pete, ne pa vsenaokoli? V nebesih in na zemlji nihče ne vidi takega.

    Jezus dovoljuje te preizkušnje, da se ob njih iskreni kalijo. Kdor se v času teh bojev koncentrira na ljubezen do soljudi, ga bo satan pogubil skozi lažno podobo teh ljudi. In kdor se bo skušal zbrati na ljubezen do sebe, bo še 100x bolj tepen. Samo Jezusovo Ime Odrešuje, Ljubezen do Boga. ZATO je ta zapoved Mama vseh drugih zapovedi. PRVA. Brez nje so vse druge le katoliška farsa.

    OdgovoriIzbriši
  4. Odgovori
    1. Hvala Gospodu!

      GOSPOD VSE VIDI, zato vidi tudi to, da se skuša en majhen čudež zgoditi, in to je, da je nekaj slovenskih škofov te dni vstopilo v (začasen?) 'boj' z Imenom Njegovim, in Gospod to na dušah vidi takoj, pa tudi kdo drug, če mu je dano. In eden od njih bo, ko pride čas, oznanil novo pomlad temu demonskemu narodu. Naj ne joče torej.

      So pa mnogi s temi kapami, ki ostajajo v svoji jezljivi filozofiji, svetu asur in neke domiselne vere, in, kot pove današnja Beseda:

      "Pojdemo namreč v Mir, kateri smo vero sprejeli, kakor je rekel: »Prisegel Sem v svojem srdu: Ne pojdejo v Moj Mir!«,

      in ne bodo našli Miru, ampak spoznanje grenkobe.

      Ker, če spet pokličemo zen na pomoČ - saj je tu itak eno katoliško poganstvo izvor vsega zla -

      Med sveto mašo misliti na Jezusa z vsem, kar si, je lahko, pa še to je mnogim težko, kaj šele ko zijajo naokoli in se guncajo in ploskajo;
      kako boš potem gledal Jezusove pete v frontnem jarku; ko greš na stranišče, ko srfaš tu ali tam, ko ti strahotna vernica nastavlja svojo vero, ko te stiskajo tako verniki, kot država, lastna filozofija in še hudič; ko se češeš za sprejem pred kamero, ko tvoja molitev nima haska, ko vsak tvoj maziljeni umre in ko se vsak posvečeni zbudi v grozi brezna?

      Zato je molitev v vsakdanjem življenju tako zelo pomembna, a to ni neko brbranje obrazcev, ampak je molitev dveh besed in ene slike:

      Jezus Kristus + slika Favstininega Usmiljenega Jezusa s pripisom: ZAUPAJ VAME!

      Kako je Resnica preprosta, Pot enostavna, je Gospod resničen, je Njegov Mir resničen, kajti On je Dobri Kralj Miru Jezus Kristus!

      Poglejte, kaj je Ogenj, in ni KUL:

      1. vsako bitje na Zemlji išče SREČO.
      2. Srečen pa ne moreš biti, ko si nemiren, tesnoben ali celo v grozi kula, hudičevega hladu.
      3. Torej je treba najprej postati miren.
      4. To pa je možno takoj, če se v duhu z vso močjo pridružiš Kralju Miru Jezusu Kristusu. Takrat ti srce greje nekaj sladkega / in vsa tesnoba in mraz globin kula izgineta.
      5. Ne moreš pa biti zbran na Kralja Miru in Odrešenika od satana, če istočasno delaš za satana. Ne ne, take hinavščine pa v nebesih ni. Je le na Zemlji in v 'keš-teologiji'.
      6. Torej p. Marko nima prav, ko pravi, da je dovolj prepustiti se Jezusu: najprej se moraš malo umakniti od sveta in se boriti, kako bi uresničeval 10 Božjih zapovedi (ne pa pozabiti nanje, ker da so bile je Judom dane). Ker, če hudo grešiš, ne bo Miru, ker misliš na greh, ne pa na Kralja Miru.

      Kakooo je vse preprosto, pa vendar, mnoge duše tega nočejo, kot pravi današnja Beseda iz Heb 4,

      In na tem mestu zopet: »Ne pojdejo v Moj Mir!«

      Pol pa adijo Sreča, kenede.

      Ker vsak je svoje sreče kovač, ker se je sam odločil, da bo tako. Potem pa naj ima svoj lastni "mir" in mir tistih, ki jih v svojem poželenju "ljubi". Torej ima grozo kula.

      Oče Usmili se, Kristus Usmili se, Mati Usmili se nas!!!


      Izbriši
  5. Katoliška Cerkev je ena in sveta, pa obrača "krščanstvo" kot družbenopolitično kvalifikacijo kakor že hočeš. V času, ko nekateri kakor uspešni "agnostiki" in ateisti poskušao cerkvenost spet reklerikalizirano spolitizirati na ugobolševiške načine, e še kako pomembno, da spregovoriš odprto evangeljsko - o krščanstvu in občestvu danes. VCerkve naj so odprte ob zaostritvah razmer.

    So mi pa prišle na oči solze, ko sem bral, da so morali bratje v Assisiju odpovedati službo kuharicam in čistilkam in da zdaj pač sami kot redocniki opravljajo hišna in gospodinska opravila, ko vem, kako so itak sicer frančiškansko skromni in ureeni - in jih vnihovi dobroti imam rad. Vso težo koronavirusa so sprejeli duhovniki in redovniki in menihi na svoja ramena, kar počnejo sicer že stoletja... z Jezusom in svetim križem in z Matero Božjo, z angeli in svetniki in mučeniki..., v delu in molitvah in v oznanevanju evangeliskih resnic.

    Vladimir

    OdgovoriIzbriši
  6. Vrata Cerkve, ki jih ne uniči pekel prenažrtega ničesa

    Bog in Anselmova britev. Postavljane vprašanj skratka, ki presegajo že ontično sama sebe. Teologija brez vernikov, verniki brez duhovnikov... Vsi pa v skupnem občestvu postmoderne dobe in porazlikovanosti med ljudmi. In dandanes redno spremlane svetihmaš od doma, na malem zaslonu. Sprejemanje svetega obhaila duhovno, v srcu.


    Ob praznovanju praznin se zdi uboštvo ubogih dovol bogato, da spelje molitev v nebesa, po pomoč, in tako – brez - socialnega - sramu in celo brez pričakovanja formalnega obdarovanja, ker odrešitev prihaa absolutna od Križanega. Katoliška Cerkev je ena in sveta, pa obračaj "krščanstvo" kot družbenopolitično kvalifikacijo kakor že hočeš. V času, ko nekateri kakor uspešni "agnostiki" in ateisti poskušajo cerkvenost spet reklerikalizirano spolitizirati na jugobolševiške načine, je še kako pomembno, da spregovoriš odprto evangeljsko - o krščanstvu in občestvu danes. Vrata Cerkve naj so odprta ob zaostritvah razmer.

    Govorica krščanstva naj je še naprej svetopisemska. So mi pa prišle na oči solze, ko sem bral, da so morali bratje v Assisiju odpovedati službo kuharicam in čistilkam in kapak krasilkam oltarjev, da zdaj pač sami kot redovniki opravljajo hišna in gospodinjska opravila, ko vem, kako so itak sicer frančiškansko skromni in urejeni - in jih v njihovi dobroti imam rad. Vso težo koronavirusa so sprejeli duhovniki in redovniki in menihi na svoja ramena, kar počnejo sicer že stoletja... z Jezusom in svetim križem in z Materjo Božjo, z angeli in svetniki in mučeniki..., v delu in molitvah in v oznanjevanju evangeljskih resnic.

    Vladimir G.

    OdgovoriIzbriši
  7. Oltar ali oder? Oboje prazno?

    Platon je v Državi (Politeja 602b, prevod: Gorazd Kocijančič) o igralcu, imenovanem »pesniški posnemovalec«, zapisal: »Kljub temu (jih) bo posnemal, ne da bi o kateri koli stvari posamezni stvari vedel, v kakšnem smislu je ničvredna ali dobra. No, videti je, da posnema to, kar se zdi lepo množici in tistim, ki ne vedo ničesar. (…) Lepo sva se strinjala, (...) da je posnemanje nekakšna igra in ne resno opravilo ter da so vsi ljudje, ki se ukvarjajo s tragiško poezijo v jambih in epskih verzih, posnemovalci v največji mogoči meri.«
    Mimetična funkcia tragiškega besedila, zajemaoča grozo Teb, e nekaj drugega kot eruzalem, Nazaret, tudi celo Rim, vse izza antike. Zato najdevam Cestnikovo razlago - Platon je na tem mestu do teatra v bistvu zelo strog: zanj teater ni resen, je igra, ki je »lepa množici«. Teater torej človeka bolj zabava, kot pa vzgaja v dobrega državljana (prim. platonska državotvorna paideia). Platon ni edini. V antiki imamo še kritičnih mislecev do gledališča. Zlasti stoične smeri, ki je videla v gledališču preveč stave na čute, na vznemirjenje in premalo na refleksijo. Pesnik Ovidij naj bi od rimskega cesarja Avgusta celo zahteval, naj vendar zapre te »divjaške citadele«, ki so gledališča. - Sveta maša torej ni nova stand-up komedija – za množice, ki bi se posmehovale Križanemu, delujoče ponavadi v masovni psihozi drugih oboževanih malikov ali političnih malih bogov. In dodati je treba, da je veliki pesnik Publij Ovidij Nazon, Ovidij ali Ovid / Publius Ovidius Naso, rimski pesnik, (20. marec 43 pr. Kr., Sulmona - 17, Tomi, izgnan) bil silno prilublen ne le na dvoru, ampak tudi med ljudmi, ko se je najprej se je udejstvoval v Mecenatovem literarnem krogu, kjer je spoznal Vergilija in Tibula, velikega Horacija, Propercija, družil pa se je tudi z epikoma Makrom in Pontikom ter satirikom Basom... leta 8 ga je cesar Avgust zaradi drznih erotičnih pesmi, ki so namigovale celo na – ve se kakšne občevalne - razmere ne le z dvornimi velikašinjami, ampak celo na samo cesarico, izgnal v mesto Tomi - današnja Constanta ob Črnem morju, ko je Ovid sicer lahko ostal rimski državljan, ponosnoi civis romanusin obdržal svoje premoženje in pravico do dedovanja, lahko je opravljal delo upravnega organa. V klasični gimnaziji so obvezna branja Ovidijevih Metamorfoz.

    OdgovoriIzbriši
  8. Kje je Cerkev
    Ko bi bila sv.maša samo mimetična funkcija konfabulacije ali konfabulatorstva iz antike, bi brž potonila kot v pozabo – brez komemoracijezadnje večere Jezusa Kristusa. Je že kstoliški pisatelj Alojz Rebula o Ovidu rad izrekel v heksametru: »Quidquid temtabam/ scribere/ versus erat.« - Ko sem na teofaksu predstavljal zvezo med antičnim in zgodnekrščanskim duhom kot mentalnmposto, se v slovenščini citiral Homerjevo Iliado, seveda samo začetek (prevod: Anton Sovre), se je raznežil koprski škof monsinjor Jurij Bizjak – znan po geslu »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4), nisem pa v latinščini recitiral Vergilove Eneide...

    Na – vsakokrat – ponedeljkovi dopoldanski tiskovni konferenci lubljanske knjigarne CMD sem ob predstavitvi knjige recitiral v latinščini nekaj epigrafov rimskih pesnikov, jih sproti prevedel v slovenščino in povedal o pomenu vpliva slednjih na krščanske avtorje. Sicer o takih vplivih povedo marsikaj zanimivega Kajetan Gantar, Gorazd Kocijančič, Miran Špelič, Jože Krašovec, Vladimir Gajšek in drugi, manj pa »klasiki« z ljubljanskega filofaksa, ker so pač moralno moteni in predvsem nastopaško egoisti, da so le samozadostno državni plačanci, ki jim tako imenovana »verska svoboda«, sicer zagotovljena ustavno, pomeni samo poljubno odvečno floskulo.

    Se spomnim tudi dobrega suhljatca, vitkega dogmatika Antona Sterleta... sem sedel v avtobusu, ob meni asketski gospod. Ko je avtobus potegnil, sem mirno vzel iz torbo Sveto pismo in začel zbrano brati. Gospod ob meni se je kar nekam zmigal, nakar me je vprašal, kaj da berem, pa sem mu rekel, da lubim Božo besedo, posebej evangelije... in beseda je dala besedo, prijatelsko sva se pogovarala, kot da se že dolgo poznava, seveda sem pustil, da e prevzel besedo gospod – predstavil se je tudi, Anton Strle, dogovorila sva se, da ga kdaj v Ljubljani obiščem. Všeč mi je bil sporazumno lep ton priatelskega pogovora- dveh znanih neznancev, ki naju povezuje in združuje Sveto pismo, ko sva, menim, nekoliko še dogmatizirala. To avtobusno srečanje je bilo pristno in skupno. Ne pomnim, da bi kdaj drugič s kom drugim takole mimogrede govoril o svetopisemski tematiki. - Sem gospoda Antona Strleta kot božjega služabnika še nekajkrat, sicer sprehaalno, kot mogoče v brevirju, srečal, a le za kratek pogovor. Seveda Anton Strle ni bil nekakšen religijski igrc, ne tragik ne komedijant, ampak najprej – srčen krščanski človek. Štejem ga za svoj katoliški zgled – tudi v času COVID19, kajti tudi v avtobusu sem bil z božim služabnikom kakor v Cerkvi...

    Vladimir G.

    OdgovoriIzbriši
  9. Virusu je za te distinkcije čisto vseeno.

    OdgovoriIzbriši